»Študenti bi morali postati anarhisti«

Intervju Noama Chomskya za Zeit Campus, 2011

ZEIT Campus: Profesor Chomsky, niste le eden izmed najbolj citiranih znanstvenikov na svetu, petinštirideset let ste že tudi politični aktivist. Ko danes pogledamo politiko, se moramo vprašati: ali lahko »javni intelektualci«, kot ste vi, sploh kaj dosežejo?

Noam Chomsky: Kako lahko postavite takšno vprašanje?

ZEIT Campus: V Afganistanu je vojna. Svet trpi zaradi posledic gospodarske krize. Družbena razslojenost je vse večja.

Chomsky: Težava je preprosta. Večina intelektualcev je služabnikov oblasti in svetuje vladam. Sami sebe imajo za strokovnjake; vedno so iskali prestiž, ne le danes. Vendar ima vsaka družba na svojih robovih tudi kritične intelektualce. Vpliv na politiko imata oba pola: tako hlapci oblasti kot disidenti.

ZEIT Campus: Še vedno smo skeptični. Kaj ste vi spremenili v zadnjih petinštiridesetih letih?

Chomsky: Osebno nisem spremenil ničesar. Bil sem del gibanja, to gibanje pa je doseglo marsikaj. Danes je svet bistveno drugačen od sveta pred petinštiridesetimi leti. Angažma za državljanske, človekove pravice, pravice žensk in varstvo okolja, odpor proti zatiranju in nasilju so močno vplivali na svet. Ne razumem, kako lahko trdite, da se ni nič spremenilo.

ZEIT Campus: Ali verjamete, da je svet danes boljši kot je bil pred štiridesetimi ali petdesetimi leti?

Chomsky: Očitno! Sprehodite se samo po odprtih površinah na MIT-ju (Massachusetts Institute of Technology). Polovica je študentk; tretjina jih pripada etničnim manjšinam. Ljudje so oblečeni bolj ležerno in se angažirajo za vse mogoče zadeve. Ko sem sam prišel sem pred petdesetimi leti, je bil ta kraj zelo drugačen. Takrat si lahko na kampusu videl samo bele moške, formalno oblečene in zainteresirane samo za svoje delo. Podobnemu razvoju smo lahko priča tudi v Nemčiji in drugje po vsem svetu.

ZEIT Campus: Toda ali so študentje bolj politični? Današnji generaciji se pogosto očita, da je nezainteresirana za svet.

Chomsky: Mislim, da je ta očitek napačen. Obdobje velike politizacije na univerzah je bilo zelo kratko – od leta 1968 do leta 1970. Pred tem so bili študentje apolitični. Pomislimo samo na vietnamsko vojno, enega največjih zločinov po drugi svetovni vojni. Minilo je štiri ali pet let preden se je v ZDA pojavila neka oblika vidnega protesta, kar je v 1970-ih ponovno hitro poniknilo. Pred iraško vojno je bilo razpoloženje zelo drugačno. Kolikor vem, je bila iraška vojna prva vojna v zgodovini, kjer so demonstracije potekale še preden se je začela. Moji študenti so zamudili predavanja, da so lahko demonstrirali. To se pred petdesetimi leti nikoli ne bi zgodilo. Protesti vojne niso preprečili, so jo pa nekoliko omejili. ZDA v Iraku niso mogle narediti niti delčka tega, kar so naredile v Vietnamu.

ZEIT Campus: So bili ti protesti le dim brez ognja?

Chomsky: Ne. Politizacija je danes veliko večja kot je bila v 1950-ih. Razvile so se oblike trajnega aktivizma, ki so omogočile zmage v številnih naših bitkah. Na primer, na področju pravic žensk je potekal nenehen napredek. Če bi svojo babico vprašal ali je zatirana, ne bi vedela o čem govorim. Moja mama bi rekla: »zatirana sem, a ne vem kaj naj glede tega naredim!« Moja hči pa bi me po takem vprašanju pošteno nadrla: naš svet je bolj človeški!

ZEIT Campus: Verjamete v zgodovinski napredek?

Chomsky: Napredek je počasen, a v daljših časovnih obdobjih dramatičen. Pomislite samo na odpravo suženjstva ali razvoj svobode izražanja. Pravice niso preprosto podarjene. Uresničili so jih ljudje, ki  so združili moči in se povezali. Toda napredek ni vedno linearen. Obstajajo tudi časi, ko delamo korake nazaj.

ZEIT Campus: Če so obdobja napredka in korakov nazaj, ali bo svet čez petdeset let boljši kot je danes?

Chomsky: Kaj bo čez petdeset let, je močno odvisno od tega, kaj mlada generacija počne danes. Dve veliki nevarnosti ogrožata obstoj sveta: naš odnos do okolja in nevarnost, ki jo predstavlja jedrsko orožje. Če varovanja okolja danes ne bomo zagovarjali odločneje, bi nas čez petdeset let lahko doletela huda okoljska kriza in to ob tveganju, ki ga predstavlja že jedrsko orožje. Strašna katastrofa Fukušime nas opominja, da tudi nevojaška uporaba jedrske energije predstavlja velika tveganja. Tega nikakor ne moremo prezreti!

ZEIT Campus: Čez šestdeset let bodo današnji študentje stari toliko kot ste vi danes. Kaj morajo narediti, da se bodo na svoje življenje ozrli z zadovoljstvom?

Chomsky: Seveda bi lahko rekli, da so zadovoljno živeli s prijatelji, otroci in se zabavali. Da pa bi resnično živeli izpolnjeno in zadovoljujoče življenje, bi morali prepoznavati težave in prispevati k njihovemu reševanju. Če se pri osemdesetih ne morejo ozreti nazaj in reči »nekaj sem dosegel!«, potem jim v življenju ni uspelo.

ZEIT Campus: Ste pri dvainosemdesetih letih zadovoljni s tem, kar ste dosegli?

Chomsky: Biti povsem zadovoljen je nemogoče. Moje življenje ima preveč dimenzij, družino, poklic, politiko in številne druge. Na nekaterih področjih sem zadovoljen, na drugih pa ne. Težave tega sveta so precej velike. Neenakost v ZDA je na ravni dvajsetih let prejšnjega stoletja in ekonomija ima v naši družbi še vedno izjemen vpliv. Ne morem biti zadovoljen!

ZEIT Campus: Politični angažma, kakršen je vaš, je med učenjaki redek. Ste včasih jezni na »hlapce moči«, kot jim pravite, ali na kolege profesorje, ki se osredotočajo le na svoje akademsko delo?

Chomsky: Menim, da je nemoralno podpirati sisteme moči. Vendar to ne pomeni, da sem na koga jezen. Učenjaki sami po sebi nimajo globljih političnih uvidov kot drugi ljudje in niso moralno boljši od drugih. Vendar so politikom dolžni pomagati pri iskanju resnice.

ZEIT Campus: Zdi se, da na stara leta postajate bolj prizanesljivi.

Chomsky: Ne. Moji pogledi in stališča se skozi desetletja niso spremenila. Še vedno verjamem, kar sem verjel kot najstnik.

ZEIT Campus: Je to dobro – da še vedno verjamete, kar ste verjeli pred skoraj sedemdesetimi leti?

Chomsky: Da, ko gre za temeljna načela. Seveda sem glede številnih vprašanjih svoje mnenje spremenil – toda moji ideali so ostali enaki!

ZEIT Campus: Pogosto pravite, da ste anarhist. Kaj mislite s tem?

Chomsky: Anarhisti poskušajo prepoznati strukture moči. Na tiste, ki izvajajo moč pritiskajo, da za svojo pozicijo odgovarjajo. Njihovo opravičevanje večino časa ni uspešno. Nato anarhisti delajo na razkrivanju in obvladovanju struktur, pa naj si gre za patriarhalne družine, mafijski mednarodni sistem ali za zasebne ekonomske tiranije, korporacije.

ZEIT Campus: Katera je bila ključna izkušnja, zaradi katere ste postali anarhist?

Chomsky: Ni je bilo. Ko sem bil star dvanajst let, sem začel zahajati v bukvarne. Številne so vodili anarhisti, ki so prišli iz Španije. Zato se mi je zdelo zelo naravno, da postanem anarhist.

ZEIT Campus: Ali bi morali vsi študentje postati anarhisti?

Chomsky: Da. Študenti bi morali izzivati ​​oblasti in se pridružiti dolgi anarhistični tradiciji.

ZEIT Campus: »Izzivati oblasti« – liberalni ali zmerni levičar bi lahko sprejel to vabilo.

Chomsky: Takoj ko ona ali on identificira, izzove in premaga nelegitimno oblast, postane anarhist. Večina ljudi je anarhistov. To, kako se sami imenujejo, zame ni pomembno.

ZEIT Campus: Koga ali kaj morajo izzvati današnje generacije študentov?

Chomsky: Ta svet je poln trpljenja, stisk, nasilja in katastrof. Študenti se morajo odločiti: vas kaj od tega zadeva ali ne? Jaz pravim: poglejte okoli sebe, analizirajte težave, vprašajte se, kaj lahko naredite in se lotite dela!

Manuel J. Hartung

Vir: https://chomsky.info/20110614_en/

Napotili:
https://www.zeit.de/campus/index
https://www.zeit.de/campus/2011/04/sprechstunde-chomsky