Zakaj socializem?

Leta 1949 je v reviji Monthly Review, eden od največjih fizikov in znanstvenikov v zgodovini, Albert Einstein, objavil članek z naslovom Why Socialism? (Zakaj socializem?). Članek je zanimiv s stališča zgodovine znanosti in razumevanja biografije tega velikega znanstvenika. Zakaj je Einstein kot fizik in »laik« za družbena vprašanja, pisal o družbeni problematiki in kakšen je bil njegov pogled  na vprašanja družbene ureditve, kapitala, svobode in izobraževanja?

Ali je pametno, da nekdo, ki ni strokovnjak za ekonomska in družbena vprašanja, izraža svoje poglede na socializem? Zaradi številnih razlogov verjamem, da je.

Poglejmo najprej na to vprašanje z znanstvene perspektive. Lahko se zdi, da recimo med astronomijo in ekonomijo ni nekih temeljnih metodoloških razlik: znanstveniki obeh področij poskušajo odkriti splošno sprejemljive zakone za določeno skupino fenomenov z namenom, da jih med seboj kar se da razumljivo povežejo. Toda v resnici takšne metodološke razlike vendarle obstajajo. Odkrivanje splošnih zakonitosti na področju ekonomije je oteženo s številnimi dejavniki, ki jih je izven konteksta, v katerem se pojavljajo, zelo težko oceniti. Ob tem so izkušnje, ki smo jih pridobili od začetka tako imenovanega civilizacijskega obdobja človeške zgodovine – kot nam je to zelo dobro znano – v veliki meri pod vplivi in omejene z vzroki, ki niso izključno ekonomske narave. Na primer, večina velikih držav v zgodovini se za svoj obstoj lahko zahvali osvajanju. Osvajalska ljudstva so se v pravnem in ekonomskem smislu uveljavila kot privilegiran razred osvojene dežele. V svoje roke so vzeli monopol lastništva nad zemljo in iz svojih lastnih vrst imenovali duhovščino. Duhovniki so s svojim nadzorom nad izobraževanjem omogočili trajno institucionalizacijo razredne delitve družbe in ustvarili sistem vrednot, ki je ljudi od takrat naprej, pogosto in v veliki meri podzavestno, vodil v njihovem socialnem vedenju.

Toda zgodovinska tradicija je, če se tako izrazimo, od včeraj; nikjer še nismo presegli tega, kar je Thorstein Veblen imenoval za »plenilsko fazo« človeškega razvoja. Ekonomska dejstva, ki jih lahko opazujemo, spadajo v to fazo in celo zakoni, ki jih lahko iz njih izpeljemo, niso uporabni za druge faze. Ker je resničen namen socializma prav v napredku in preseganju plenilske faze človeškega razvoja, nam lahko ekonomska znanost, v svojem trenutnem stanju, o socialistični družbi prihodnosti pove zelo malo.

Ob tem je socializem usmerjen v smeri socialno – etičnega cilja. Znanost pa ne more ustvarjati ciljev, še manj pa jih vnašati v človeške duše; znanost jih lahko v najboljšem primeru le oskrbi s sredstvi za uresničevanje določenih ciljev. Toda same cilje ustvarjajo ljudje z etičnimi ideali, te cilje pa – če ti cilji niso mrtvi, ampak polni življenja –  napol podzavestno sprejemajo in prenašajo naprej številni drugi, ki usmerjajo počasen tok evolucije družbe.

Zaradi teh razlogov bi morali biti previdni, da ko se ukvarjamo s človeškimi problemi, ne precenjujemo znanosti in znanstvene metode; in ne smemo predpostavljati, da so strokovnjaki edini, ki se imajo pravico izražati o vprašanjih, ki se tičejo organizacije družbe.

Številni glasovi že nekaj časa trdijo, da je človeška družba v krizi in da je njena stabilnost resno ogrožena. Karakteristično je, da v takšni situaciji posamezniki občutijo ravnodušnost ali celo sovraštvo proti mali ali veliki skupini, ki ji pripadajo. Za ilustracijo tega o čem govorim, bom navedel osebno izkušnjo. Nedavno sem se z inteligentnim in dobronamernim človekom pogovarjal o grožnji nove vojne, ki bi, po mojem mnenju, resno ogrozila obstoj človeštva. Opomnil sem, da bi lahko le nadnacionalna organizacija predstavljala zaščito pred tovrstno nevarnostjo. Na to mi je moj gost zelo mirno in hladno odgovoril: »Zakaj tako globoko nasprotujete izginotju človeške vrste?«

Prepričan sem, da samo sto let nazaj ne bi nihče tako lahkotno podal tovrstne izjave. To je izjava človeka, ki je zaman v sebi poskušal najti ravnotežje in ima vse manj upanja na uspeh. Izjava je izraz boleče samote in izolacije, za katero danes trpi tako veliko ljudi. Kaj je vzrok temu? Obstaja kak izhod?

Tovrstnih vprašanj ni težko postavljati, težje pa je z določeno stopnjo gotovosti nanje odgovoriti. Kljub temu moram poskusiti najbolje kar lahko, čeprav se zelo zavedam dejstva, da so naši občutki in prizadevanja pogosto protislovna in nejasna ter da jih ni mogoče izraziti s preprostimi in enostavnimi formulami.

Človek je istočasno posameznik in družbeno bitje. Kot posameznik poskuša zaščititi svoj lasten obstoj in obstoj tistih, ki so mu najbližji, zadovoljiti osebne potrebe in razviti svoje prirojene sposobnosti. Kot družbeno bitje si prizadeva pridobiti priznanje in naklonjenost drugih ljudi, deliti njihova zadovoljstva, jih tolažiti ko so žalostni in izboljševati njihove življenjske pogoje. Sam obstoj teh različnih, pogosto nasprotujočih si prizadevanj, predstavlja specifičen človekov karakter, njihova specifična kombinacija pa določa mero, znotraj katere lahko posameznik doseže notranjo ravnovesje in v kateri lahko prispeva k blaginji družbe. Povsem mogoče je, da je relativna moč teh dveh spodbud v glavnem določena z dedovanjem. Toda oseba, ki se na koncu pojavi, je v največji meri oblikovana z okoljem, v katerem se človek tekom svojega razvoja nahaja, s strukturo družbe, v kateri odrašča, s tradicijo te družbe, kot tudi njegovim vrednotenjem določenih oblik vedenja. Abstraktni koncept »družbe« za posameznega človeka pomeni skupno vsoto njegovih neposrednih in posrednih odnosov do sodobnikov in do vseh ljudi preteklih generacij. Posameznik je sam sposoben misliti, čutiti, si za kaj prizadevati in delati; vendar je od družbe tako odvisen – v svojem fizičnem, intelektualnem in emocionalnem obstoju – da je o njem nemogoče misliti in ga razumeti zunaj okvirja družbe. »Družba« ga oskrbuje s hrano, obleko, domom, orodjem, jezikom, oblikami mišljenja kot tudi z večino njene vsebine, njegovo življenje je omogočeno z delom in dosežki mnogih milijonov v preteklosti in sedanjosti, ki so skriti za besedo »družba«.

Zato je očitno, da je ta odvisnost posameznika od družbe, dejstvo narave, ki je, tako kot pri mravljah in čebelah, ni mogoče odpraviti. Toda med tem ko je življenjski proces mravelj in čebel do najmanjšega detajla določen v na videz krutih, podedovanih instinktih, je družbeni vzorec in medsebojna povezanost ljudi zelo spremenljiva in dovzetna za spremembe. Spomin, sposobnost ustvarjanja novih kombinacij, dar ustne komunikacije, so med ljudmi omogočili razvoj, ki ga ne narekujejo biološke potrebe. Tovrsten razvoj se manifestira v tradiciji, institucijah in organizacijah, v literaturi, v znanstvenih in inženirskih dosežkih, v umetniških delih. To vsaj na en način pojasnjuje, kako lahko človek s svojim ravnanjem vpliva na svoje življenje, kot tudi, da lahko v tem procesu svojo vlogo igrata tudi zavestno mišljenje in želje.

Človek ob rojstvu z dedovanjem pridobi biološki ustroj, ki ga moramo upoštevati kot nespremenljivega, kot tudi naravne nagone, ki so značilni za človeško vrsto. Ob tem v času svojega življenja, s komunikacijo in s številnimi drugimi vrstami vplivov, od družbe pridobi kulturni ustroj. In prav ta kulturni ustroj je tisti, ki se s časom spreminja in ki v veliki meri določa odnose med posameznikom in družbo. Sodobna antropologija nas je s primerjalnim raziskovanjem tako imenovanih primitivnih kultur naučila, da se lahko družbeno vedenje človeških bitij, odvisno od prevladujočih kulturnih obrazcev in tipov organizacije, ki v družbi prevladujejo, zelo močno razlikuje. Na tem lahko tisti, ki si prizadevajo izboljšati človeško vrsto, utemeljijo svojo upanje: človeška bitja zaradi svojega biološkega ustroja niso obsojena na to, da se medsebojno uničijo in niso na milost in nemilost prepuščena surovi, samo-zadani usodi.

Če se vprašamo kako bi bilo treba strukturo družbe in kulturni odnos človeka spremeniti, da bi človeško življenje naredili kolikor je to mogoče zadovoljivo, bi se morali nenehno zavedati dejstva, da obstajajo določeni pogoji, ki jih ne moremo spremeniti. Kot smo že omenili, biološka narava človeka zaradi povsem praktičnih razlogov, ni podrejena spremembam. Poleg tega je tehnološki in demografski razvoj v nekaj zadnjih stoletjih ustvaril pogoje, ki so trajni. V razmeroma gosto naseljeni populaciji z dobrinami, ki so neizogibne za njen nadaljnji obstoj, sta nujno potrebna skrajna delitev dela in visoko centraliziran produktivni aparat. Čas – ki se, ko gledamo nazaj, zdi tako idiličen – ko so lahko bili posamezniki ali majhne skupine povsem samozadostni, je za vedno minil. Z nekaj malo pretiravanja lahko rečemo, da je človeštvo že zdaj planetarna skupnost proizvodnje in potrošnje.

Zdaj sem prišel do točke, ko lahko na kratko pokažem, kaj je po mojem mnenju bistvo krize našega časa. Nanaša se na odnos posameznika do družbe. Posameznik se bolj kot kdajkoli prej zaveda svoje odvisnost od družbe. A te odvisnosti ne doživlja kot nekaj pozitivnega, kot organsko zvezo, kot zaščitno silo, temveč prej kot grožnjo njegovim naravnim pravicam ali celo njegovemu ekonomskemu obstoju. Ob tem je njegov položaj v družbi takšen, da se egoistične nagone človeške narave nenehno poudarja, med tem ko se njegove družbene nagone, ki so v naravi šibkejši, kar naprej slabi. Vsa človeška bitja, kakršenkoli je že njihov položaj v družbi, so žrtve tega škodljivega procesa. Ne zavedajoči se, so zaporniki lastnega egoizma, počutijo se negotove, osamljene in oropane naivnega, enostavnega in nesofisticiranega uživanja v življenju. Človek lahko v življenju, kakorkoli nevarno in kratko je, najde smisel samo v kolikor se posveti družbi.

Ekonomsko brezvladje kapitalistične družbe kakršna obstaja danes, je po mojem mnenju pravi vir zla. Pred seboj imamo veliko skupnost proizvajalcev, katere člani si nenehno prizadevajo, da bi eden drugemu odvzeli sadove svojega kolektivnega dela – ne s silo, temveč na splošno v skladu z zakonsko uveljavljenimi pravili. V tem pogledu se je pomembno zavedati, da so lahko sredstva za proizvodnjo – to pomeni celotno proizvodnjo zmogljivost, ki je potrebna za proizvodnjo potrošnega blaga, kot tudi drugih pomembnih dobrin – povsem legalno in večinoma takšna tudi so, zasebna lastnina posameznikov.

Zaradi enostavnosti bom v razpravi, ki sledi, za »delavce« imenoval vse tiste, ki si ne lastijo sredstev za proizvodnjo – čeprav to ne ustreza povsem običajni rabi tega termina. Lastnik proizvodnih sredstev je v položaju, da lahko kupuje delovno silo delavca. Delavec z uporabo proizvodnih sredstev proizvaja novo blago, ki postane last kapitalista. Najpomembnejše v tem procesu je odnos med proizvodom, ki ga je delavec ustvaril in tem, koliko je bil za to glede na realno vrednost plačan. V kolikor je pogodba o delu »svobodna«, koliko delavec dobi plačano, ni določeno z resnično vrednostjo blaga, ki ga proizvede, temveč z njegovimi minimalnimi potrebami, kot tudi s potrebo po delovni sili, ki jo kapitalist potrebuje, v odnosu do velikosti števila delavcev, ki se potegujejo za določeno službo. Pomembno je razumeti, da niti v teoriji plača delavca ni določena z vrednostjo proizvedenega izdelka.

Zasebni kapital se koncentrira v samo nekaj rokah, deloma zaradi konkurence med kapitalisti, deloma pa tudi zato, ker tehnološki razvoj in vse večja delitev dela, spodbujata oblikovanje večjih proizvodnih enot na škodo manjših. Rezultat tovrstnega dogajanja je oligarhija zasebnega kapitala, katerega velike moči ne moremo učinkovito nadzorovati niti v demokratično organizirani politični družbi. To velja, saj tudi člane zakonodajnih teles izbirajo politične stranke, ki pa so v glavnem financirane ali kako drugače pod vplivom zasebnih kapitalistov, ki za vse praktične namene, ločujejo volilno telo od zakonodajne. Posledica je ta, da »predstavniki ljudi« pravzaprav ne ščitijo dovolj interesov neprivilegiranih slojev prebivalstva. Poleg tega zasebni kapitalisti v obstoječih razmerah neizbežno neposredno ali posredno nadzorujejo glavne vire informiranja (tisk, radio, izobraževanje). Zato je tako izjemno težko, v večini primerov pa pravzaprav nemogoče, da bi lahko posamezni državljan prišel do objektivnih sklepov in inteligentno uporabil svoje politične pravice.

Za situacijo, ki prevladuje v ekonomiji, ki je utemeljena na zasebnem lastništvu kapitala, sta na ta način značilni dve glavni načeli: prvič, sredstva za proizvodnjo (kapital) so v zasebni lasti in lastniki z njimi razpolagajo, kot se jim zdi primerno; drugič, pogodba o delu je svobodna. Seveda popolnoma kapitalistična družba v tem smislu ne obstaja. Še posebej, ker moramo vzeti v obzir, da so delavci z dolgimi in bridkimi političnimi boji za določene kategorije delavcev uspeli zagotoviti nekoliko izboljšano obliko »svobodne pogodbe o delu«. A v splošnem se današnja ekonomija ne razlikuje veliko od »čistega« kapitalizma.

Proizvodnja se vrši zaradi dobička, ne za uporabo. Ni nobenega zagotovila, da bodo lahko vsi sposobni in vsi, ki želijo delati, vedno našli zaposlitev: skoraj vedno obstaja »vojska brezposelnih«. Delavec je nenehno v strahu, da lahko izgubi službo. Glede na to, da brezposelni in slabo plačani delavci ne predstavljajo dobičkonosnega trga, je proizvodnja potrošniških dobrin omejena, kar ima za posledico velike stiske. Tehnološki napredek ima pogosto za posledico večjo brezposelnost, namesto da bi za vse zmanjšali bremena dela. Motiv dobička je skupaj s konkurenčnostjo med kapitalisti odgovoren za nestabilnost v akumulaciji in uporabi kapitala, kar vodi v vse hujše depresije. Neomejena konkurenca vodi do velikega zapravljanja delovne sile in do tistega pohabljanja družbene zavesti posameznikov, ki sem ga že omenil.

To pohabljanje posameznikov imam za najhujše zlo kapitalizma. Zaradi tega zla trpi ves naš izobraževalni sistem. V študenta se vbija pretirana tekmovalnost, uči se ga, da časti pridobitništvo kot pripravo za bodočo kariero.

Prepričan sem, da za odpravo tega hudega zla obstaja le ena pot – vzpostavitev socialistične ekonomije, ki jo spremlja izobraževalni sistem, ki bi bil usmerjen k družbenim ciljem. V takšni ekonomiji so proizvodna sredstva v lasti družbe same, uporabljajo pa se načrtno. Načrtna ekonomija, ki prilagaja proizvodnjo glede na potrebe skupnosti, bi razdelila delo, ki ga je treba opraviti, med vse delovno sposobne, in vsem moškim, ženskam in otrokom zagotavljala eksistenco. Izobraževanje posameznika bi ob spodbujanju lastnih prirojenih sposobnosti, poskušalo v njem razvijati občutek odgovornosti do soljudi namesto poveličevanja moči in uspeha v današnji družbi.

Kljub temu pa se je potrebno spomniti, da načrtna ekonomija še ni socializem. Načrtno ekonomijo kot takšno bi lahko spremljalo popolno zasužnjenje posameznika. Za uspeh socializma je treba rešiti nekaj zelo težkih družbeno-političnih problemov: kako je mogoče, glede na daljnosežno centralizacijo politične in ekonomske moči preprečiti, da birokracija postane vsemogočna in vse nadzirajoča? Kako je mogoče zaščititi pravice posameznika in tako ustvariti demokratično protiutež moči birokracije?

Jasnost glede ciljev in problemov socializma je v tej tranzicijski dobi najbolj pomembna. Glede na to, da je v sedanjih okoliščinah svobodna in neovirana razprava o teh problemih postala veliki tabu, smatram nastanek te revije za pomembno uslugo družbi.

Albert Einstein

Izvirno objavljeno maja 1949.

Vir: https://monthlyreview.org/2009/05/01/why-socialism/

Napotila:
https://en.wikipedia.org/wiki/Why_Socialism%3F
https://monthlyreview.org/
https://radiogornjigrad.wordpress.com/2014/04/12/albert-einstain-zasto-socijalizam/

Advertisements