Majhna sprememba

Zakaj tviti ne bodo prinesli  revolucije

V ponedeljek, 1. februarja 1960 ob pol petih popoldne, so se štirje študenti usedli za jedilni pult trgovine Woolworth, v centru Greensboroja v Severni Karolini. Bili so študentje nekaj kilometrov oddaljene kmetijske in tehnične univerze, ki so jo obiskovali predvsem temnopolti.

»Skodelico kave, prosim,« je eden izmed njih, Ezell Blair, rekel natakarici.

»Tukaj ne strežemo črnuhom,« je odgovorila.

Jedilni pult je bil dolg bar v obliki črke L, pri katerem je lahko sedelo šestinšestdeset oseb, na enem koncu pulta pa je bilo stojišče, bife s prigrizki. Sedeži so bili namenjeni zgolj belopoltim, bife s prigrizki pa temnopoltim. Temnopolta uslužbenka, ki je delala za grelnim pultom je pristopila do študentov in jih skušala opozoriti: »obnašate se neumno, nevedno!« je dejala. Niso se premaknili. Okrog pol šestih so se prednja vrata trgovine zaklenila. Štirje študenti pa se še zmeraj niso premaknili. Naposled so le odšli skozi stranska vrata. Zunaj se je medtem zbrala manjša množica, vključno s fotografom časopisne hiše Greensboro Record. »Jutri se vrnem s sošolci«, je dejal eden izmed študentov.

Do naslednjega jutra je protest narasel na sedemindvajset moških in štiri ženske, povečini iz istega študentskega doma kot prvotna četverica. Moški so bili oblečeni v elegantne obleke s kravatami. Študentje so s seboj prinesli knjige in se za jedilnim pultom učili. V sredo so se jim pridružili učenci lokalne »črnske« srednje šole Dudley. Tako se je število protestnikov povzpelo na osemdeset. Do četrtka se je število protestnikov povečalo na tristo, vključno s tremi belopoltimi študentkami iz kampusa Univerze v Severni Karolini. Do sobote je sedeč protest narasel na šeststo ljudi. Ljudje so preplavili ulice. Belopolti najstniki so vihteli konfederacijske zastave. Nekdo je vrgel petardo. Popoldne je prispela ameriška nogometna ekipa kmetijske in tehnične univerze. »Prihaja ekipa razbijačev,« je zakričal eden izmed belopoltih študentov.  

Do naslednjega ponedeljka so se sedeči protesti razširili do štirideset kilometrov oddaljenega mesta Winston-Salem in osemdeset kilometrov oddaljenega mesta Durham. Dan za tem so se pridružili študentje iz več bližnjih krajev v državi. V četrtek in petek je protest prestopil državne meje in se pojavil v Hamptonu ter Portsmouthu v Virginiji, Rock Hillu v Južni Karolini in Chattonoogu v Tennesseeju. Do konca meseca so sedeči protesti potekali po celotnem jugu, vse do Teksasa na zahodu. »Vsakega izmed študentov sem vprašal, kako je potekal prvi dan sedečega protesta na njihovem kampusu,« je v politični reviji Dissent zapisal politični teoretik Michael Walzer. »Odgovor je bil vedno enak: bilo je kakor vročica. Vsi so se želeli pridružiti.« Naposled je na protestu sodelovalo okrog sedemdeset tisoč študentov. Na tisoče jih je bilo aretiranih, neznano koliko tisoče ljudi pa se je radikaliziralo. Ti dogodki zgodnjih šestdesetih let so naposled postali boj za državljanske pravice, ki je v tistem desetletju zajela jug – vse to pa se je zgodilo brez elektronske pošte, pisanja sporočil, Facebooka ali Twitterja.

Rečeno nam je, da je svet sredi revolucije. Nova orodja družbenih medijev so prenovila družbeni aktivizem. S Facebookom, Twitterjem in podobnimi platformami, se je tradicionalen odnos med politično oblastjo in javnim mnenjem obrnil, s čemer je nemočnim omogočeno lažje sodelovanje, usklajevanje in izražanje svojega mnenja. Ko je v Moldaviji spomladi leta 2009 ulice preplavilo deset tisoč protestnikov v boju proti komunistični vladi svoje države, je bil protest zaradi načina, s katerim so se protestniki zbrali, označen kot Twitter revolucija. Nekaj mesecev za tem, ko so Teheran zatresli protesti, je ameriško zunanje ministrstvo naredilo nenavaden korak in prosilo Twitter, da prestavi načrtovano redno vzdrževanje spletne strani, ker si administracija na vrhuncu demonstracij ni želela, da tako kritično organizacijsko orodje ne bi delovalo. »Brez Twitterja se Iranci ne bi počutili tako močno in samozavestno, da bi se lahko zavzeli za svobodo in demokracijo,« je kasneje zapisal Mark Pfeifle, nekdanji svetovalec za nacionalno varstvo in pozval, da bi Twitter nominirali za Nobelovo nagrado za mir. Aktiviste je nekoč opredeljevalo to, za kar so se zavzemali, danes pa jih opredeljujejo njihova orodja. Facebook bojevniki si za spremembe prizadevajo na spletu. »Vi ste naše najboljše upanje,« je na konferenci, ki so jo sponzorirali Facebook, AT&T, Howcast, MTV in Google, množici kibernetskih aktivistov dejal James K. Glassman, nekdanji uradnik na ameriškem zunanjem ministrstvu. Strani kot so Facebook, je dejal Glassman, »dajejo ZDA precejšnjo konkurenčno prednost pred teroristi. Pred časom sem dejal, da nas Al Kaida na internetu prekaša. A ni več tako. Al Kaida je obstala na nivoju spleta 1.0. Internet danes pa temelji na interaktivnosti in pogovoru.«

To so težke in zapletene trditve. Zakaj je tako pomembno kdo je glavni na internetu? So ljudje, ki se prijavijo v svoj Facebook račun, resnično najboljše upanje za vse nas? V zvez s tako imenovano Twitter revolucijo v Moldaviji je Evgeny Morozov, profesor na Stanfordu in vztrajen kritik digitalnega evangelizma izpostavil, da je imel Twitter v Moldaviji, v državi z zelo majhnim številom Twitter uporabnikov, le malo pomena. Ravno tako se ni zdelo, da bi šlo za kakšno revolucijo, ker bi lahko bili protesti – kot je v časopisu Washington Post namignila Anne Applebaum – prav lahko uprizorjeni s strani vlade (v državi, kjer so paranoični glede romunskega revanšizma, so protestniki nad stavbo parlamenta vihteli romunsko zastavo). Medtem pa je v primeru Irana bila večina tistih, ki so o demonstracijah tvitali, na zahodu. »Čas je, da vlogo Twitterja v dogodkih v Iranu postavimo v pravi kontekst,« je v reviji Foreign Policy zapisala Golnaz Esfandiari. »Enostavno rečeno: znotraj Irana ni bilo nobene Twitter revolucije.« Vplivnejši blogerji, kot je Andrew Sullivan, ki je slavil vlogo družbenih medijev v Iranu, je nadaljevala Esfandiari, so napačno razumeli situacijo. »Zahodni novinarji, ki niso mogli – ali niso želeli? – doseči ljudi v Iranu, so enostavno prebirali v angleščini zapisane objave pod oznako #iranelection,« je zapisala. »Ves ta čas se pa očitno nihče ni vprašal, zakaj bi ljudje, ki skušajo koordinirati proteste v Iranu, pisali v katerem drugem jeziku kot v farsiju.«

Nekaj te grandioznosti je mogoče pričakovati. Inovatorji so radi solipsisti. Pogosto želijo vsako dejstvo in izkušnjo stlačiti v svoj novi model. Kot je zapisal zgodovinar Rober Darnton: »Čudeži sodobne komunikacijske tehnologije so ustvarili napačno zavest o preteklosti – celo občutek, da komunikacija pred dnevi televizije in interneta nima nobene zgodovine ali nobenega večjega pomena.« Je pa tukaj v velikem navdušenju nad družbenimi mediji na delu nekaj drugega. Petdeset let po eni izmed najbolj izjemnih epizod družbenega upora v ameriški zgodovini se zdi, da smo pozabili kaj je to aktivizem.  

Greensboro je bil v zgodnjih šestdesetih letih take vrste kraj, kjer je rasna neposlušnost redno naletela na nasilje. Štirje študentje, ki so prvi sedli za pult, so bili pošteno prestrašeni. »Če bi se kdo prikradel za moj hrbet in vzkliknil »bu«, bi najbrž padel s stola,« je kasneje dejal eden izmed njih. Prvi dan je poslovodja trgovine obvestil šefa policije, ki je v trgovino takoj poslal dva policista. Tretji dan se je v trgovini prikazala tolpa belih silakov, ki so bahavo stali za protestniki, pri tem pa zlovešče mrmrali opazke kot »kodrasti črnuhi«. Prikazal se je krajevni voditelj Ku Klux Klana. V soboto, ko je napetost naraščala, je nekdo prijavil grožnjo z bombo in celotno trgovino je bilo treba evakuirati.

Še bolj neposredna je bila nevarnost pri projektu poletja svobode v Misisipiju (Mississippi Freedom Summer Project) leta 1964, še eni od kampanj gibanja za državljanske pravice. Nenasilni koordinacijski odbor študentov je vpoklical na stotine severnih, povečini belopoltih, neplačanih prostovoljcev, ki so vodili šole svobode, registrirali temnopolte volivce in ozaveščali o pomenu državljanskih pravic na globokem jugu. »Nihče ne sme nikamor sam, še posebej ne v avtomobilu in nikakor ponoči,« jim je bilo naročeno. V nekaj dneh po prihodu v Misisipi so bili trije prostovoljci – Michael Schwerner, James Chaney in Andrew Goodman – ugrabljeni in umorjeni. V preostanku poletja je bilo požganih 37 črnskih cerkva, bombardiranih je bilo na ducat varnih hiš; na prostovoljce so streljali, jih pretepali, aretirali in jim sledili s tovornjaki, polnimi oboroženih mož. Četrtina udeležencev programa je projekt zapustila. Aktivizem, ki izziva obstoječe stanje –, ki napada globoko zakoreninjene probleme – ni za strahopetne.

Kaj ljudi dela sposobne tovrstnega aktivizma? Standforski sociolog Doug McAdam, je tiste udeležence poletja svobode, ki so ostali, primerjal s tistimi, ki so »vrgli puško v koruzo« in ugotovil, da ključna razlika ni, kot bi morda lahko pričakovali, ideološka vnema. »Vsi kandidati – tako udeleženci, ki so ostali, kot tisti, ki so odstopili – so se pokazali kot zelo predani, sposobni podporniki ciljev in vrednot poletnega programa,« je zaključil. Pomembnejšo vlogo je imela stopnja osebne povezanosti kandidata z gibanjem za državljanske pravice. Vsi prostovoljci so bili dolžni posredovati seznam svojih osebnih stikov – ljudi, ki so jih želeli obveščati o svojih aktivnostih. Udeleženci, ki so ostali, so imeli med prostovoljci veliko več dobrih prijateljev, kot tisti, ki so predčasno odnehali. Visoko tvegan aktivizem, je zaključil McAdam, je fenomen močnih vezi.

Ta vzorec se vedno znova ponavlja. Ena izmed študij o rdečih brigadah, italijanski teroristični skupini iz sedemdesetih let dvajsetega stoletja, je pokazala, da je imelo sedemdeset odstotkov novih članov vsaj enega dobrega prijatelja že v organizaciji. Enako velja za može, ki so se pridružili mudžahidom v Afganistanu. Tudi na videz spontano revolucionarno delovanje, kot na primer demonstracije v Vzhodni Nemčiji, ki so vodile do padca Berlinskega zidu, je v jedru fenomen močnih vezi. Opozicijsko gibanje v Vzhodni Nemčiji je sestavljajo več sto skupin, od katerih je imela vsaka približno ducat članov. Vsaka izmed skupin je bila v omejenem stiku z ostalimi: v tistem času je imelo telefon zgolj trinajst odstotkov vzhodnih Nemcev. Vedeli so samo, da se množice ob ponedeljkih zvečer zbirajo pred cerkvijo Sv. Nikolaja v središču Leipziga, kjer izražajo svojo jezo nad državo. Glavni dejavnik tega kdo se bo na protestih prikazal so bili »kritični prijatelji« – več prijateljev si imel, ki so bili kritični do režima, večja je bila verjetnost, da se boš pridružil protestu.

Torej, eno izmed odločilnih dejstev štirih študentov – Davida Richmonda, Franklina McCaina, Ezella Blaira in Josepha McNeila – za jedilnim pultom v Greensboroju je bilo njihovo prijateljstvo. McNeil je bil sostanovalec Ezellja Blairja v študentskem domu tehnične univerze v Severni Karolini. Richmond si je sobo delil eno nadstropje višje z McCainom. Blair, Richmond ter McCain pa so vsi skupaj obiskovali srednjo šolo Dudley. Štirje prijatelji so v študentski dom tihotapili pivo ter se v sobi Blairja in McNeila pogovarjali pozno v noč. Vsi so se spominjali umora Emmenta Tilla iz leta 1955, bojkota avtobusa v Montgomeryju iz istega leta in obračuna v Little Rocku leta 1957. McNeil je bil tisti, ki se je domislil ideje o sedečem protestu v trgovini Woolworth. O ideji so debatirali skoraj mesec dni. Nato je nekega dne McNeil prišel v študentsko sobo ter ostale vprašal, če so pripravljeni. Nastala je tišina, nakar je McCain na način, ki deluje samo pri ljudeh, ki se pogovarjajo pozno v noč dejal: »ste strahopetci ali ne?« Naslednji dan je Ezell Blair zbral pogum ter naročil skodelico kave, ker je imel podporo svojega sostanovalca in dveh dobrih prijateljev iz srednje šole.

Aktivizem povezan z družbenimi mediji pa ni tak. Temelji družbenih medijev so zgrajeni okoli šibkih vezi. Twitter je način, kako lahko sledimo drugim ljudem (ali pa oni sledijo nam), ki jih v glavnem nikoli nismo srečali. Facebook je orodje, s katerim učinkovito upravljamo z našimi znanci, ter sledimo ljudem, s katerimi drugače ne bi mogli ostati v stiku. Zato lahko imamo na Facebooku tisoče »prijateljev«, česar pa nikoli ne bi mogli imeti v resničnem življenju.  

V mnogih pogledih je to čudovito. Kot je ugotovil sociolog Mark Granovetter, se tudi v šibkih vezah skriva moč. Naši znanci – ne naši prijatelji – so naš največji vir novih idej in informacij. Internet nam omogoča, da moč tovrstnih oddaljenih povezav raziskujemo z neverjetno učinkovitostjo. To je krasno pri širjenju inovacij, interdisciplinarnem sodelovanju, brezhibnem usklajevanju kupcev in prodajalcev ter pri logistiki zmenkov. Vendar pa šibke vezi le redkokdaj vodijo v visoko tvegan aktivizem.  

V knjigi z naslovom »The Dragonfly Effect: Quick, Effective, and Powerful Ways to Use Social Media to Drive Social Change« (Učinek kačjega pastirja: hitri, učinkoviti in močni načini uporabe socialnih medijev za spodbujanje družbenih sprememb, 2010) poslovni svetovalec Andy Smith in profesorica poslovne šole Stanford Jennifer Aaker, pripovedujeta zgodbo o Sameerju Bhatiju, mladem podjetniku iz Silicijeve doline, ki je bolehal za akutno mieloblastno levkemijo. To je popolna ponazoritev moči družbenih medijev. Bhatia je potreboval presaditev kostnega mozga, vendar pa med sorodniki in prijatelji ni mogel najti ustreznega darovalca. Najboljše možnosti bi imel z darovalcem enake etnične pripadnosti, v mednarodni bazi podatkov o darovalcih kostnega mozga pa je le malo južnih Azijcev. Tako je poslovni partner Bhatije več kot štiristotim svojim znancem razposlal elektronsko pošto, v kateri je opisal Bhatijevo hudo stisko, ki so to elektronsko pošto posredovali naprej; kampanji »Pomagajmo Sameerju« so bile posvečene Facebook strani in YouTube posnetki. Sčasoma je bilo v bazi podatkov o darovalcih kostnega mozga na novo registriranih skoraj petindvajset tisoč oseb in Bhatia je lahko našel primernega darovalca.

Toda kako je lahko kampanja pritegnila toliko ljudi, da so se prijavili? S tem, da od njih ni zahtevala preveč. Samo tako lahko nekoga, ki ga v resnici ne poznamo, pripravimo do tega, da nekaj stori za nas. Na tisoče ljudi se lahko prijavi v register darovalcev, ker je to precej enostavno. Poslati morate bris ustne sluznice in – v zelo malo verjetnem primeru, da se vaš kostni mozeg ujema z nekom, ki ga potrebuje – preživeti nekaj ur v bolnišnici. Darovanje kostnega mozga ni nekaj trivialnega, vendar pa ne zahteva finančnih ali osebnih tveganj; to ne pomeni, da bomo poletje preživeli tako, da nas bodo preganjali oboroženi možje v tovornjakih. Ne zahteva, da se soočimo z družbeno zakoreninjenimi normami in praksami. V resnici je to tip angažmaja, ki s seboj prinaša samo družbeno priznanje in hvalo.  

Evangelisti družbenih medijev te razlike ne razumejo; zdi se, da verjamejo, da je prijatelj na Facebooku enak pravemu prijatelju ter da prijava v register darovalcev danes v Silicijevi dolini pomeni aktivizem v enakem smislu, kot je bilo sedenje za segregacijskim pultom v Greensboroju leta 1960. »Družbena omrežja so še posebej učinkovita pri povečevanju motivacije«, sta zapisala Aaker in Smith. Vendar to ne drži. Družbena omrežja so učinkovita pri povečevanju participacije – z manjšanjem stopnje motivacije, ki jo participacija zahteva. Facebook stran koalicije »Rešimo Darfur« (Save Darfur Coalition) ima 1.282.339 članov, ki so povprečno na osebo darovali devet centov. Druga največja človekoljubna organizacija za pomoč Darfurju na Facebooku ima 22.073 članov, ki so povprečno na osebo darovali petintrideset centov. »Pomagajmo rešiti Dafur« (Help Save Darfur) ima 2.797 članov in vsak je povprečno daroval petnajst centov. Govornik koalicije »Rešimo Darfur« je za revijo Newsweek povedal: »Vrednosti nekoga za gibanje ne ocenjujemo nujno samo na podlagi tega, koliko je prispeval. To je učinkovit mehanizem za angažma te kritične populacije. Obveščajo svojo skupnost, se udeležujejo dogodkov in so prostovoljci. To ni nekaj, kar lahko izmerimo s tem, da pogledamo na račun.« Drugače povedano, aktivizem na Facebooku ne uspe s tem, da ljudi motivira, da nekaj resnično žrtvujejo. Uspe takrat, ko jih motivira, da počnejo stvari, ki jih počnejo, ko niso dovolj motivirani, da bi nekaj resnično žrtvovali. Tako jedilnim pultom v Greensboroju nismo niti blizu.   

Študenti, ki so se pozimi leta 1960 na jugu pridružili sedečim protestom, so gibanje opisali kot »vročično«. Vendar pa je gibanje za državljanske pravice bolj kot na virusno okužbo spominjalo na vojaško kampanjo. V poznih petdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo v različnih mestih po vsem jugu šestnajst sedečih protestov, pri čemer so jih petnajst uradno organizirale organizacije za državljanske pravice, kot sta npr. NAACP (National Association for the Advancement of Colored People – Nacionalna zveza za napredek temnopoltih) in CORE (Congress of Racial Equality – Kongres rasne enakosti). Za tovrsten aktivizem so bile izbrane možne lokacije. Pripravljeni so bili načrti. Aktivisti gibanja so organizirali usposabljanja in zatočišča za potencialne protestnike. Četverica iz Greensboroja so bili rezultat teh priprav: vsi so bili člani mladinskega sveta NAACP. Tesno so bili povezani z vodjo lokalne sekcije NAACP. Poučeni so bili o prejšnjem valu sedečih protestov v Durhamu in se udeležili več sestankov gibanja v aktivističnih cerkvah. Ko se je gibanje sedečih protestov razširilo iz Greensboroja po vsem jugu, se ni razširilo naključno. Razširilo se je po tistih mestih, kjer je gibanje že imelo obstoječe »centre« – jedro predanih in usposobljenih aktivistov, ki so bili pripravljeni »vročico« spremeniti v dejanja. 

Gibanje za državljanske pravice je bil visoko tvegan aktivizem. Ravno tako je bil, kar je bilo odločilno, strateški aktivizem, kar je predstavljalo izziv za establišment, podkrepljen z natančnostjo in disciplino. NAACP je bila centralizirana organizacija, ki so jo iz New Yorka vodili v skladu z zelo formaliziranimi operativnimi postopki. V Konferenci južnih krščanskih voditeljev (SCLC – Southern Christian Leadership Conference) je bil Martin Luther King Jr. nesporna avtoriteta. V središču gibanja je bila črnska cerkev, ki je imela, kot je v svoji izjemni študiji »The Origins of the Civil Rights Movement« (Izvori gibanja za državljanske pravice) iz leta 1984 izpostavil Aldon D. Morris, skrbno razmejeno delitev dela, z raznimi stalnimi odbori in discipliniranimi skupinami. »Vsaka skupina je bila usmerjena v naloge, svoje dejavnosti pa je usklajevala preko vodstvenih struktur,« je zapisal Morris. »Vsak posameznik je bil odgovoren za nalogo, ki mu je bila predpisana, vidnejše spore pa je reševal duhovnik, ki je imel običajno najvišjo avtoriteto v skupnosti.«

To je druga ključna razlika med tradicionalnim aktivizmom in njegovo spletno različico – družbeni mediji niso tovrstna hierarhična organizacija. Facebook in podobne spletne strani so orodja za izgradnjo omrežij, ki so po sestavi in značaju nasprotje hierarhij. Za razliko od hierarhij, ki jih oblikujejo njihova pravila in postopki, omrežij ne upravlja samo ena sama osrednja oblast. Odločitve se sprejemajo na podlagi konsenza, vezi, ki ljudi vežejo v to skupino, pa so šibke.

Ta struktura omrežja dela izredno odporna in prilagodljiva v nizko tveganih situacijah. Wikipedija je za to odličen primer. Nima urednika, ki bi sedel v New Yorku ter usmerjal in popravljal vsak vnos. Sestava vsakega posameznega vnosa temelji na samoorganizaciji. Če bi jutri izbrisali vse vnose iz Wikipedije, bi bilo vsebino mogoče hitro ponovno povrniti, kar se lahko zgodi takrat, ko omrežje več tisoč ljudi neki nalogi spontano nameni svoj čas.

Kljub temu pa je veliko reči, ki jih omrežja ne opravijo najbolje. Avtomobilska podjetja smiselno uporabljajo omrežje za organizacijo stotine svojih dobaviteljev, ne pa tudi za oblikovanje svojih avtomobilov. Nihče ne verjame, da je udejanjanje skladne oblikovalske filozofije najboljše v razširjenim organizacijskem sistemu brez voditelja. Ker omrežja nimajo centralizirane vodstvene strukture in jasne linije avtoritete, imajo resne težave pri doseganju soglasij in postavljanju ciljev. Ne morejo razmišljati strateško: kronično so nagnjeni h konfliktom in napakam. Kako lahko sprejmeš težke odločitve o taktiki, strategiji ali filozofski smeri, če lahko imajo pri tem vsi svojo besedo? 

Palestinsko osvobodilna organizacija (PLO) je nastala kot omrežje, strokovnjaka s področja mednarodnih odnosov Mette Eilstrup-Sangiovanni in Calvert Jones, pa sta v eseju International Security (Mednarodna varnost) trdila, da je ravno to razlog zakaj je med svojo širitvijo naletela na takšne težave: »Sestavne značilnosti, ki so tipične za omrežja – odsotnost osrednje avtoritete, nenadzorovana avtonomija rivalskih skupin in nezmožnost posredovanja pri sporih s pomočjo formalnih mehanizmov – so povzročile, da je bila Palestinska osvobodilna organizacija močno izpostavljena zunanji manipulaciji in notranjim prepirom«.

Strokovnjaka nato nadaljujeta s primerom iz Nemčije v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja: »Veliko bolj enotno in uspešno so se hierarhično organizirali levičarski teroristi, s strokovnim upravljanjem in jasno delitvijo dela. Geografsko so se osredotočali na univerze, kjer so lahko vzpostavili centralno vodstvo, zaupanje in tovarištvo preko običajnih, osebnih srečanj.« Med policijskimi zasliševanji so le redko izdali svoje tovariše. Njihovi nasprotniki na desnici so bili organizirani kot decentralizirano omrežje in takšne discipline niso poznali. Te skupine so redno infiltrirali, člani pa so ob aretacijah z lahkoto izdali tovariše. Podobno je bila Al Kaida najnevarnejša, ko je delovala po enotni hierarhiji. Sedaj, ko je razpršena v omrežje, se je izkazala za veliko manj učinkovito.

Pomanjkljivosti omrežij ne igrajo velike vloge, če omrežja ne zanima sistemska sprememba, – če želi samo prestrašiti, ponižati ali pridobiti pozornost – ali pa če mu ni treba razmišljati strateško. Če pa se nameravate lotiti močnega in organiziranega establišmenta, morate biti hierarhični. Avtobusni bojkot v Montgomeryju je zahteval udeležbo več deset tisoč ljudi, ki so se vsak dan zanašali na javni prevoz, da so lahko prišli na delo in iz njega. Trajal je leto dni. Da bi prepričali te ljudi, da so ostali zvesti namenu, so organizatorji bojkota vsaki črnski cerkvi zadali nalogo ohranjanja morale in vzpostavljanja brezplačne zasebne transportne alternative z oseminštiridesetimi prevozniki in dvainštiridesetimi postajami. Tudi Svet belopoltih državljanov (The White Citizens Council), je kasneje dejal King, je priznal, da je ta sistem deloval z »vojaško natančnostjo«. Ko je King za odločilen obračun s policijskim načelnikom Eugenom (Bullom) Connorjem prišel v Birmingham, je imel na voljo milijon dolarjev sredstev in sto polno zaposlenih članov na terenu, ki so bili razdeljeni v operativne enote. Sama operacija je bila razdeljena na različno intenzivne faze, ki so bile načrtovane vnaprej. Podpora se je ohranjala s pomočjo množičnih srečanj, ki so jih rotirajoče izvajali v različnih cerkvah po mestu.

Bojkoti, sedeči protesti in nenasilna soočenja –, ki so bila glavna orodja gibanja za državljanske pravice – so visoko tvegane strategije. Ne puščajo kaj veliko prostora za spore in napake. V trenutku ko se samo eden izmed protestnikov oddalji od scenarija in se odzove na provokacijo, je ogrožena moralna verodostojnost celega protesta. Navdušenci nad družbenimi mediji bi nedvomno trdili, da bi bila Kingova naloga v Birginhamu veliko lažja, če bi lahko preko Facebooka komuniciral s svojimi privrženci in se jim s tviti oglašal iz zapora. Toda omrežja so nepredvidljiva: pomislite samo na neskončen vzorec popravkov in revizij, spreminjanja in razpravljanja, ki je značilen za Wikipedijo. Če bi Martin Luther King Jr. poskušal v Montgomeryju izvesti wiki-bojkot, bi ga strukture bele moči gladko povozile. In kakšno korist bi imela digitalna komunikacija v mestu, kjer lahko z osemindevetdeset odstotkov črnske skupnosti prideš v stik vsako nedeljo zjutraj v cerkvi? Stvari, ki jih je v Birminghamu potreboval King – disciplina in strategija – so nekaj, česar družbeni mediji ne morejo zagotoviti.

Biblija gibanja družbenih medijev je delo Claya Shirkya »Here Comes Everybody« (Vsi prihajajo – Moč organiziranja brez organizacij, 2009). Shirky, ki poučuje na univerzi v New Yorku, si je zadal prikazati organizacijsko moč interneta. Začel je z zgodbo Evana, ki je delal na Wall Streetu in njegove prijateljice Ivane, ki je na zadnjem sedežu newyorškega taksija pozabila svoj drag in nepogrešljiv pametni telefon. Telefonsko podjetje je podatke na Ivaninem izgubljenem telefonu preselilo na nov telefon, nakar sta z Evanom odkrila, da izgubljeni telefon za fotografiranje sebe in svojih prijateljev uporablja neka najstnica iz Queensa.

Ko je Evan najstnici Saši napisal elektronsko sporočilo, v katerem jo je prosil, da mu telefon vrne, mu je ta odgovorila, da si njegova »bela rit« telefona ne zasluži nazaj. Razdražen zaradi takšnega odziva je oblikoval spletno stran z njeno sliko in opisom celotnega dogajanja. Povezavo je delil s prijatelji, ti pa so povezavo delili naprej. Nekdo je našel MySpace stran Sašinega fanta in tudi povezava do nje je svojo pot našla na stran. Nekdo je našel Sašin naslov in med vožnjo posnel video njenega doma; Evan je posnetek objavil na spletni strani. Zgodba je vzbudila pozornost spletne novičarske strani Digg. Evan je sedaj dobival po deset e-mailov na minuto. Za svoje bralce je ustvaril oglasno desko, na kateri so lahko delili svoje zgodbe, vendar se je zaradi velike količine odgovorov sesula. Evan in Ivana sta se nato obrnila na policijo, ki pa je prijavo zabeležila kot »izgubljeno« ne pa kot »ukradeno« in primer na ta način zaključila. »Do tega trenutka je že milijone bralcev spremljajo zgodbo,« piše Shirky, »in o njej poročalo na ducate osrednjih novičarskih medijev.« Newyorška policija je podlegla pritisku in telefon prekvalificirala v »ukraden«. Saša je bila aretirana, Evan pa je dobil nazaj prijateljičin telefon.   

Shirkyjev argument je, da se kaj podobnega nikoli ne bi moglo zgoditi pred dobo interneta – in prav ima. Evan ne bi nikoli mogel izslediti Saše. Zgodba o izgubljenem telefonu ne bi nikoli prišla do javnosti. Takšna vojska ljudi se nikoli ne bi zbrala, da bi bila to bitko. Policija ne bi podlegla pritisku ene same osebe, ki je založila nekaj tako banalnega kot je telefon. Za Shirkyja zgodba v dobi interneta ponazarja »enostavnost in hitrost, s katero se lahko mobilizira skupino za pravi namen«.

Shirky ta model aktivizma smatra kot nadgradnjo. Je pa to preprosto oblika organiziranja, ki daje prednost šibkim vezam, ki nam dajejo dostop do informacij, pred močnimi vezmi, ki nam pomagajo vztrajati vpričo nevarnosti. Našo energijo preusmerja od organizacij, ki spodbujajo strateške in disciplinirane aktivnosti k tistim, ki spodbujajo odpornost in prilagodljivost. Aktivistom to omogoča, da se tako lažje izražajo, vendar pa ima to izražanje težje kakšen vpliv. Orodja družbenih medijev so zelo primerna za večanje učinkovitosti že obstoječega družbenega reda. Nikakor pa niso naravni sovražnik obstoječega stanja. Če menite, da je vse, kar svet potrebuje malo manj ostrih robov, vas to ne bi smelo motiti. Če pa ste mnenja, da še vedno obstajajo jedilni pulti, ki bi jih bilo potrebno integrirati, pa bi se morali zamisliti.

Shikry zgodbo o izgubljenem telefonu zaključi z zloslutnim vprašanjem – »kaj se zgodi potem?«, s čimer nedvomno cilja na prihodnje valove digitalnih protestnikov. Je pa na to vprašanje že odgovoril. Kaj se zgodi potem je bolj ali manj še več istega. Omrežni svet šibkih vezi je dober za nudenje pomoči ljudem iz Wall Streeta, da lahko od najstnic pridobijo nazaj svoje izgubljene telefone. Viva la revolución.

Malcolm Gladwell

Pojasnilo: del prispevka o sedečih protestih v Greenboroju se naslanja na delo Milesa Wolffsa, »Lunch at the Five and Ten« (Kosilo v restavraciji 5&10) iz leta 1970.

V tiskani izdaji revije The New Yorker objavljeno 4. oktobra 2010.

Malcolm Gladwell za The New Yorker piše od leta 1996.

Prevedla: Petra Ovčar

Prevedeno v sklopu prevajalske prakse Oddelka za prevodoslovje FF UM pri Društvu za razvoj humanistike (www.zofijini.net)

Vir: https://www.newyorker.com/magazine/2010/10/04/small-change-malcolm-gladwell