Konec denarja in prihodnost civilizacije

Prispevek obravnava knjigo avtorja Thomasa Greca, z naslovom »Konec denarja in prihodnost civilizacije« (2009, Založba Chelsea Green).

Thomas Greco je avtor, ki danes najbolj radikalno piše o denarju. Naslov njegove knjige napeljuje na to, da bomo morali za prihodnost civilizacije opustiti denar, kot ga poznamo danes. Kaj je lahko bolj radikalnega in revolucionarnega kot to? A vendar Greco ne deluje kot kak strasten revolucionar, ki želi svet obrniti na glavo. Njegov slog je vseskozi umirjen in sistematičen. Predstavi nam zgodovino in pokaže, kako je trenutni finančni sistem oblikoval in kako upravlja naš svet. Osnovna teza knjige govori o tem, da če želimo rešiti enormne probleme našega časa, moramo razumeti kako deluje denar in privzeti nov način poslovanja z denarjem. Ni nam treba, da ga izumljamo popolnoma na novo, saj se je skozi stoletja razvil in zdaj vstopamo v novo obdobje, ko nam sodobna tehnologija omogoča, da se odmaknemo od obstoječega centraliziranega, globaliziranega, monopoliziranega in privatiziranega denarnega sistema, ki je tragična relikvija zgodovine in se približamo resnično modernemu, demokratičnemu denarnemu sistemu, ki pripada skupnosti.

Greco odlično razkriva, kako deluje naš trenutni denarni sistem in pojasnjuje, kako se lahko ta razvije v nov sistem. Vseskozi pa daje občutek, da se zadržuje in da ne izpelje svojih lastnih argumentov do njihovih logičnih zaključkov. »Napovedovanje je tvegan posel – najbolje se mu je izogniti,« nam pravi. Sicer namigne kam bi nas novi monetarni trendi lahko privedli, a prepušča večino naši domišljiji. Torej, če želite izvedeti, kakšna bo prihodnost civilizacije, boste razočarani. Šele v epilogu se dotakne obetov za civilizacijo, pa še tam samo na dveh straneh.

Ta prispevek ni niti kritika niti povzetek knjige, pač pa prikaz tega, kar je povedano med vrsticami in kaj bi se zgodilo, če bi sledili logiki Grecovih argumentov. Na podoben način kot želi Greco »osvoboditi proces menjave«, poskuša ta prispevek osvoboditi nekatere njegove ideje in zagotoviti njihovo uresničitev.

Prvih osem poglavij predstavlja podlago za glavno temo knjige, da je trenutni denarni sistem na različne načine pripeljal človeštvo na rob pogube. Denarni sistem je ta, ki določa, kako delujejo naše ekonomije in jih usmerja v smeri nevzdržne rasti. Danes svetu vlada »moč denarja«:

»Dokazoval sem, da je nadzor nad denarjem in mehanizmi menjave ključni strukturni element, ki določa razporeditev moči in da mora biti na tem glavni fokus, če želimo doseči kakršnokoli stopnjo opolnomočenja in samoodločanja skupnosti. Denarni monopol, naj si bo v zasebni lasti ali pod nadzorom vlade, ni naklonjen svobodi in pravičnosti.«

Za uresničitev nove monetarne paradigme moramo denar, kot ga poznamo danes, »depolitizirati«. To lahko dosežemo le z ločitvijo denarja in države. Pod trenutno ureditvijo bančni kartel ustvarja denar kot dolg in nanj zaračunava obresti, medtem ko vlade lahko zapravljajo denar po mili volji, brez ozira na davčne prihodke. Zakoni o zakonitih plačilnih sredstvih in bančne regulacije dajejo bančnemu kartelu izključno pristojnost za izdajo denarja (v obliki dolga), ki smo ga, na osnovi zakonov o zakonitih plačilnih sredstvih, prisiljeni uporabljati. Netransparentno sodelovanje med politično in finančno oblastjo je glavni vzrok velikih kriz, s katerimi se sooča človeštvo.

Evolucija denarja

V tem poglavju se podamo na potovanje skozi zgodovino, ki pojasnjuje, kako se je denar razvil kot posledica nepraktičnosti blagovne menjave. To je sicer izredno koristno za razumevanje tega, kako se je trenutni denarni sistem uveljavil in kako ga je mogoče preseči, vendar bi bil Greco pri podajanju svojih predlogov prepričljivejši, če bi upošteval širši koncept razvoja sistemov menjave, ne le denarja. Denar je podskupina menjave in predstavlja obdobje v razvoju sistemov menjave, v katerem je bila izmenjava posredovana z reprezentacijami vrednosti, bodisi v obliki materialnih dobrin ali v obliki različnih abstraktnih sredstev. Menjav ni mogoče reducirati le na denar in če zgodovino menjav povzamemo le z zgodovino denarja, se ta zdi linearna in se začne z blagovnim denarjem, s kovanci, ki so vredni toliko, kot kovina, iz katere so narejeni, ti se potem razvijejo v simbolični denar, kreditni denar in v smeri sistema kreditnega kliringa, za katerega Greco pravi, da je najvišja stopnja denarja.

Če bi namesto tega predstavil evolucijo sistemov menjav, bi se proces zdel precej manj linearen in bolj hegeljansko dialektičen, ki se približuje vedno višjim oblikam. Določene oblike se zdi, da so se skozi zgodovino ponavljale. Menjava se ni začela z menjavo blaga ali s kakršnim materialnim sredstvom za izmenjavo, ki bi ga lahko istovetili z denarjem. Menjava je značilnost samega življenja na Zemlji, ne pa nekaj posebnega ali značilnega izključno za ljudi. Narava sama zagotavlja raznovrstne povratne mehanizme za reguliranje in nadzor menjave, edinstveno za človeka pa je, da je razvil svoje lastne sisteme za regulacijo in nadzor menjav. Najprej je šlo za neke vrste miselno evidentiranje tega, kdo je komu kaj dal ali zanj storil. Uvedli so različna mnemotehnična sredstva za bolj natančno vodenje evidenc. Prve civilizacije so se naučile evidentirati menjave na glinene tablice; Inki so uporabljali sistem vozlov na vrvicah (quipu); marsikje so uporabljali artefakte, kot so zareze na kosteh in preklanih palicah (rovaš). Zaradi potrebe po vodenju evidenc izmenjav (računovodstvo), sta se razvila računanje in pisanje. »Vodenje evidenc« v tem smislu pomeni zgodnjo obliko procesa vzajemnega kreditnega kliringa oz. poravnave poslov, ki ga predlaga Greco in v katerem so danes računalniki zamenjali prvotna primitivna mnemotehnična sredstva.

Za predhodnimi sistemi menjav, ki so temeljili na informacijah, je prišlo obdobje sistemov menjav, ki so temeljili na denarju in v katerih je bil proces organiziran z menjavo stvari namesto informacij. To je bilo potem, ko se je trgovanje razširilo tako količinsko kot glede na razdaljo, neizogibno. S prvotnimi primitivnimi tehnologijami ni bilo več mogoče natančno vodenje evidenc. Z denarjem pa je bilo to preprosto, saj je šlo za abstraktno in prenosljivo reprezentacijo dejanskih vrednosti, ki so si jih izmenjavali. Težava pri denarju v tej obliki je ta, da si ga je mogoče prilastiti. Tak denar je treba ustvariti, razdeliti in nadzorovati, te naloge pa vedno padejo v roke močnim, ki to izkoristijo za povečanje svoje družbene moči. To je doseglo vrhunec v trenutnem globalnem denarnem sistemu, ki je v procesu postopnega zlitja v enotno svetovno valuto. Danes je denarna moč vsemogočna in v primerjavi z njo so državne oblasti nepomembne.

Greco meni, da se evolucija sistemov menjav ne bo ustavila s kreditnim kliringom. Mogoče je, da se bodo po kratkem obdobju sistemov menjav na podlagi informacij, ponovno uveljavili sistemi menjav na podlagi denarja. Ko nas bo zares prizadela energetska kriza in se bomo po vrhuncu črpanja nafte približali strmemu padcu, morda ne bo več dovolj energije za oskrbovanje milijonov računalnikov, ki bodo potrebni za vodenje globalne mreže kreditnega kliringa. Takrat bo morda ponovno potrebno uvesti višjo obliko otipljivega denarja, a upajmo, da se bomo do takrat že naučili, da ustvarjanja, izdajanja in nadzorovanja denarja ne smemo prepustiti zasebnikom in ga na ta način monopolizirati.

Tretja evolucijska stopnja – pojav kreditnega kliringa

V tem poglavju spoznamo koncept kreditnega kliringa in primerjavo procesa kliringa bank danes z vzajemnim kreditnim kliringom. V prvem primeru gospodarski akterji uporabljajo bančna posojila (denar) za poravnavo medsebojnih dolgov, v drugem pa gre za vzajemna posojila (zadolžnice, ki jih izdajo akterji sami). Ko gre za bančno posojilo, mora biti monetarni izdatek višji od monetarnega vložka, saj je treba poleg osnove izposojenega zneska plačati še obresti. Ker se razlika med izdatkom in vložkom v času posojila ne ustvari, lahko primanjkljaj nadomestimo le z nadaljnjimi posojili. To pomeni, da se mora sistem nenehno širiti, pri čemer ustvarja nestabilno situacijo, ki je dovzetna za krize in kolaps, ko produkcija ne uspe dohajati zahtev. Ko pa gre za vzajemna posojila, ni potrebe po obrestih, saj v proces ni vključen noben zunanji ponudnik storitev, ki jih trgovci v krogu ne bi mogli zagotoviti sami. To ohranja sistem v ravnovesju, saj gre celoten dohodek proizvodnje izdelovalcem in ne odteka parazitskemu razredu, ki v procesu proizvodnje oz. distribucije ne igra nobene vloge. Odstranitev obresti iz enačbe ne odstrani le parazitov, pač pa tudi potrebo po širjenju.

Ker ni potrebe po denarnem ali kreditnem instrumentu, ki bi ga zagotovila kakšna tretja stranka, postaneta konvencionalni denar in bančništvo v primerjavi z neposrednim kreditnim kliringom zastarela. Z osvoboditvijo od »omejitev, ki jih predstavljajo monopolizirana bančna posojila in vladni denar«, bi trgovci ustvarili »novo ekonomijo«, v kateri konvencionalni denar nima nobene vloge. Greco tukaj ne govori o komplementarnih valutah, ampak o popolnoma novem sistemu izmenjav, ki izključuje finančno industrijo, kot jo poznamo – centralno bančništvo, sistem bančnih rezerv, povezavo med politiko in denarjem ter vsega, kar sledi odstranitvi koncepta obresti iz koncepta denarja.

Kreditni kliring je resnično revolucionarna ideja, ki bi, če bi jo prevzeli v širšem obsegu, zamajala temelje prevladujočega ekonomskega, družbenega in političnega reda. Morda Greco ne sledi vsem implikacijam svojih predlogov iz strahu, da bi knjigo spremenil v priročnik za revolucionarno spremembo!

Če zanemarimo kako bi se odzvala monetarna elita, če bi dobila občutek, da je »njen« denarni sistem ogrožen, poglejmo kam bi nas lahko pripeljala široko razširjena implementacija »krogov kreditnega kliringa«.

Če bi, kot predlaga Greco, implementirali mrežo lokalnih »krogov« – namesto enega ogromnega kliring mehanizma, ki bi nadomestil obstoječega – bi to privedlo do ekonomije, sestavljene iz množice samostojnih, lokalnih mini ekonomij brez večjih koncentracij kapitala, ki so značilne za današnjo globalno ekonomijo. To bi zmanjšalo tudi obseg proizvodnih enot na raven velikosti posamezne skupnosti in odpravilo priložnosti za globalne velike korporacije. To pa je ravno to, kar svet trenutno potrebuje, a bi to hkrati pomenilo dekonstrukcijo sedanje globalizirane ekonomije.

Ne le to, z odpravo političnih povezav in razbitjem ekonomije na lokalno upravljane enote, ali bi sploh še obstajala potreba po takšnih nacionalnih vladah, ki trenutno vladajo svetu? Ne bi bilo morda bolj smiselno, da bi se vlade zmanjšale na obseg ekonomskih enot? Ali bi te še vedno imenovali vlade ali bi jih preprosto imenovali kar lokalne uprave, ki so odgovorne za zagotavljanje javnih storitev na območjih, kjer delujejo krogi kreditnega kliringa?

Če bi se »vlade« zmanjšale in se bolj osredotočale na lokalno, namesto na nacionalno, bi bila tudi politika zelo drugačna. Ne bi bilo prostora za nacionalne politične stranke, saj bi koncept naroda postal veliko bolj zabrisan. Če ta način razmišljanja privedemo do njegovega ultimativnega zaključka, a bi nacionalne države sploh še bile smiselne? Trenutno se kot države opredeljuje območja, kjer so v uporabi njihove valute, vendar, če bi bili denarni sistem bolj zrnat, potem bi takšne bile tudi države. Zmanjšane na enote velikosti mest ali še manjše, ali bi to še vedno bile nacionalne države ali pa bi se vrnili k mestnim državicam iz časa antične Grčije?

Reševanje problema denarja in kreditni kliring

Greco pravi, da lahko »problem denarja« definiramo na tri načine: kot valuto, ki jo je ustvarila centralna banka in ima status zakonitega plačilnega sredstva; kot monopoliziranje posojil bančnega kartela; in kot pomanjkanje operativne mere vrednosti in enote računa, ki je neodvisen od političnih valut. Če povzamemo bistveno, gre za koncentracijo moči finančnih elit, pridobljeno z monopolizacijo denarja. To so dosegli s paktom z oblastjo, ki je denarnemu monopolu dala takšno moč, da lahko danes rečemo, da so vlade manj pomembni partnerji v tej koaliciji.

Reformatorji, ki verjamejo, da za to škodljivo ureditev obstaja politična rešitev, ne razumejo, da so vlade popolnoma vpete v ta sistem, od njega povsem odvisne in niso v ospredju pri sprejemanju odločitev o tem, kaj se bo zgodilo in kako bo kaj delovalo. Tudi če bi vlade imele željo in moč, da bi si od bančnega kartela izborile nadzor nad izdajo posojil, situacija ne bi bila kaj veliko drugačna. Kot nam sugerira zgodovina, je v primerih, ko so o tem odločale vlade, njihova monopolizacija posojil vodila do militarizacije, vojn, ekspanzij in slabitve demokratičnih procesov.

Problem denarja ne bo rešen s premestitvijo moči nad izdajanjem denarja, tudi če bi vlade to bile sposobne delati brez dolga. Potreben je konec denarnega monopola. To pomeni decentralizacijo in demokratizacijo procesov menjave. To pa je mogoče le, če trgovci vzpostavijo svoje kroge medsebojnega kreditnega kliringa in neodvisne zasebne ter skupnostne valute.

Z vzpostavitvijo svojih lastnih lokalnih valut lahko trgovci osvobodijo proces menjave in denarno moč razkropijo med seboj. Pravzaprav bi, če bi privzeli sistem menjave brez oderuštva, osvobodili veliko več kot le proces menjave. Vladajoči razredi so nadzor nad sistemom menjave vedno uporabljali kot temelj svoje moči. Oderuštvo (obresti) je vedno bilo eno njihovih glavnih orodij. Poskusi spodkopavanja tega temelja bi privedel do razredne vojne v obliki »valutnih vojn«. Vladajoči razred bi se obrnil na svoje zaveznike na oblasti, da bi tako zatrli vsakršni poskus »spodkopavanja ekonomije«. Vsesplošni sprejem medsebojnega kreditnega kliringa bi zelo oslabil razredno prevlado in uvedel dobo demokracije, kjer bi prvič v zgodovini moč resnično pripadla ljudstvu.

Krogi medsebojnega kreditnega kliringa spadajo pod kategorijo sistemov menjav, ki temeljijo na informacijah in niso del tabora, ki temelji na denarju. Kjer je organizacijski princip informacija in ne medij menjave, mora biti tudi terminologija precej drugačna. Ker se med tema dvema tipoma sistemov menjave le redko razlikuje, sta običajno združena, združena pa je tudi terminologija. Uporaba konceptov »starega« sistema, da bi razložili kako deluje »novi«, lahko privede do zmede in prikrije njegov potencial.

Čeprav Greco vztraja, da je »vsak del valute kreditna obveznost – zadolžnica posameznega izdajatelja« in da »denar ni nič drugega kot posojilo«, so v sistemih menjave, ki temeljijo na informacijah (kot v krogih medsebojnega kreditnega kliringa, ki jih predlaga), koncepti posojila in izdajanja denarja v promet, zastareli ostanki dominantnih sistemov menjave, ki temeljijo na denarju in smo nanje tako zelo navajeni.

Splošno razumljeno je kredit oziroma posojilo dogovor med trgovinskimi partnerji in obveza na strani prejemnika posojila: zdaj ti dam nekaj, ti pa mi daš kasneje nekaj drugega (ali pa si sposodiš v banki, takoj poravnaš dolg do mene, obvezo pa preneseš na banko). Gre za običajno menjavo, vendar s časovnim zamikom med prejemom in poravnavo, ta časovni zamik pa običajno predstavlja nek kreditni instrument s komponento obresti. Obresti se vedno pojasnjuje kot »kompenzacijo« ali »globo«, ki jo posojilodajalec zahteva v zameno, da mora na poravnavo počakati.

V sistemu menjave, ki temelji na informacijah, ko pride do prenosa vrednosti od prodajalca h kupcu, med njima ni nikakršnega dogovora ali neposredne obveze, ki bi jo imel kupec do prodajalca. Tako dogovor kot obveza sta družbeni in zavezujoči za obe strani. Kupec se mora strinjati s prodajo, da bi svoj nakup lahko »plačal« in prodajalec se mora strinjati z nakupom, da lahko kupec proda. Drugače povedano, trgovci morajo biti pripravljeni na prodajo, da bodo lahko kupovali in na nakup, da bodo lahko prodajali. Vsak je obvezan do skupnosti, da ohranja svojo bilanco čim bližje ničli. Kliring je proces, ki zagotavlja, da bilance ostajajo na ali blizu ničle.

Temu bi lahko rekli tudi skupnostno posojilo, vendar bi s tem spremenili pomen posojila. Skupnost ne »izdaja« posojila; zgodi se le to, da sistem zabeleži (kot debetni saldo) količino vrednosti, ki jo prejme kupec. Prejeta vrednost mora biti, da se lahko dolg poravna, kompenzirana s preskrbo z dobrinami in storitvami v enaki vrednosti. V tej shemi ni prostora za obresti, ker skupnost ne zahteva kompenzacije za časovni zamik poravnave dolga. Vsi poravnajo dolg z nekim časovnim zamikom in če bi za to vse oglobili, bi moral vsak imeti tudi korist od glob, vendar bi se globe in koristi v tem primeru medsebojno izničile in bi bilo vse skupaj nesmiselno.

Ker v sistemu menjav, ki temelji na informacijah, ni posojil in vsekakor nobene fizične valute, pojem »izdati« prav tako nima pomena. Ko je denar izdan v promet, to implicira, da ima neko substanco – bil je »ustvarjen« –  in da kroži oz. prehaja iz roke v roko med trgovci. Informacije pa ne morejo biti fizično izdane in tudi ne morejo krožiti. Vedno so retrospektivne – beležijo kaj se je že zgodilo. Čeprav nam uporaba izrazov »izdati« in »krožiti« pomagata ustvariti sliko o tem, kaj se dogaja, se ju je, ker smo na njiju tako navajeni, bolje izogibati, saj dodajata nepotrebno kompleksnost in nam onemogočita, da bi uvideli, da je informacija boljši organizator in regulator, kot so sicer materialne »stvari«.

Če nadaljujemo z odstranjevanjem konvencionalnih konceptov posojila in izdajanja, lahko tudi koncept plačevanja (plača, plačilo ipd.) prav tako odstranimo s seznama konceptov, povezanih s sistemi menjav na podlagi informacij, kakršni so krogi kliringa. »Plačati« običajno pomeni dati nekaj v zameno za to, kar smo prejeli. Običajno »plačati« pomeni dati denar v zameno za karkoli smo že prejeli.

Ko sistem menjave nima nekih otipljivih ali simboličnih reprezentacij vrednosti, kot je recimo denar, ampak le beleži prenose vrednosti, postane koncept »plačila« nesmiseln. Nič ne gre od kupca k prodajalcu, zato »plačila« ni. Kupec mora prejeto »plačati« tako, da zagotovi skupnosti nekaj v enaki vrednosti, vendar gre pri tem za drugačen pomen besede »plačati«, kot je splošno razumljena. Pri tem je »plačilo« poravnava družbene obveze, ne pa neposreden prenos vrednosti prodajalcu kot kompenzacija za prejeto.

Ker kupec prodajalcu, v sistemu izmenjave na podlagi informacij, ne »plača«, je naslednje vprašanje, ki se pojavi: »kdo vnaša transakcije v sistem oz. jih knjiži na računalniku? Morda se to sprva zdi kot banalna zadeva in intuitiven odziv na to bi bil, da bi moral to početi kupec, saj so kupci vedno »plačevali« prodajalcem in z vnosom transakcije dejansko »plačujejo« oz. »poravnavajo« svoj dolg prodajalcu.

Vendar je v tem primeru bolj smiselno ravnati proti-intuitivno. Prodajalci ne bi dopuščali sistema, kjer bi kupci odšli z dobrinami, v dobri veri, da bodo odšli domov in vnesli transakcijo v svoj računalnik. Kupcem ni v interesu, da vnesejo transakcije, ki bi bremenile njihov račun. Prodajalci bi se hitro znašli v situaciji, ko bi morali po vsaki prodaji preganjati svoje kupce.

Ko prodajalci sami vnašajo transakcije, je to skoraj tako revolucionarno, kot sam vzajemni kreditni kliring, ker postavlja na glavo običajen odnos med kupcem in prodajalcem, še posebej odnos med delodajalcem in delavcem. Prav tako to poenostavlja poslovne procese, saj odpravlja potrebo po računovodstvu in dolgotrajnih procedurah pošiljanja izpiskov, čakanja na nakaznice, preganjanja strank, da plačajo, slabih dolgov, težav z denarnim tokom, čakanja v vrstah na banki, da bi vložili nakaznice itd.

Velika moč delodajalskega razreda kapitalizma (in socializma) izhaja iz načina, na katerega delujejo sistemi menjav na podlagi denarja. Podjetja poslujejo zato, da bi služila denar, prihodki od proizvodnje pa gredo lastnikom podjetij. Kot kupci dela imajo delodajalci ogromno moč, saj nadzorujejo zalogo denarja v svojih podjetjih. To njihove delavce ohranja v podrejenem položaju, saj so ti v odnosu do delodajalcev v zelo šibkem položaju. Plačo dobijo delavci od delodajalcev, ki so tako v položaju, da v kateremkoli trenutku določajo, zadržijo ali razveljavijo plačilo.

V primeru scenarija kreditnega kliringa delavcev ne bi »plačali« njihovi delodajalci. Kot prodajalci dela bi bili v položaju, da bi v odnosu do svojih delodajalcev kreditirali sami sebe. To bi postavilo na glavo običajni odnos med delodajalcem in delavcem. Položaj delavca v odnosu do delodajalca bi se zelo okrepil, saj ti ne bi bili več v položaju, da bi lahko enostransko zadrževali ali razveljavljali plačila. Sam koncept plače, ki je povezan s konceptoma plačevanja in nagrajevanja, bi prav tako postal nesmiseln.

Kako bi to dejansko delovalo v praksi, je težko oceniti, ker bi bilo odvisno od dogovora med delavci in njihovimi delodajalci. Morda bi to vodilo do situacije, kjer bi koncepta delodajalca in delavca dobila drugačen pomen, prav tako pa bi svoj pomen spremenila tudi koncepta zaposlitve in službe. Če imajo »delavci« možnost kreditirati sami sebe in za to bremeniti svojega delodajalca, potem niso več del »delovne sile«, ampak so neodvisni ponudniki življenjsko pomembnih storitev.

To misel lahko nadaljujemo še naprej, vendar postane vedno bolj nejasna, saj vse bolj vstopamo na področje imaginarnega. Vzajemni krogi kreditnega kliringa še ne obstajajo, da bi jih lahko opazovali kako delujejo. Obstajajo sicer številne skupine LETS (sistemi trgovanja, ki temeljijo na lokalni izmenjavi) in drugi podobni sistemi menjav, ki pa so premajhni in premalo pomembni, da bi nam lahko ponudili kakšne pomenljive zglede.

Naslednja velika zadeva v poslovanju: spletna trgovska platforma

»Kot smo že pokazali, denar danes ni to, kar je bil včasih, jutri pa… no, jutri denarja sploh ne bomo več uporabljali.«

Čeprav ima dolgo zgodovino, je bil današnji denarni sistem razvit in prilagojen za industrijsko dobo. Vedno je bil zmožen ustvariti praktično neomejene količine posojil, še posebej po ločitvi od omejenih plemenitih kovin, kot je zlato. Prav tako je uspel ustvariti več posojil, kot je potrebnih za normalno trgovanje, da bi tako pokril zahtevo po obrestih. To je prisililo ekonomije, ki temeljijo na tem denarnem sistemu, na pot nenehne rasti. Rast je mogoča, dokler je dovolj energije, da poganja rast, toda ko se približujemo spustu po pobočju zvonastega grafa črpanja nafte in je rast vedno težje dosegljiva, bo postajalo vedno težje izpolnjevati tudi zahteve po obrestih. Ker so obresti pogojene z rastjo, bi lahko rekli, da ima tudi graf »ustvarjanja« posojil prav tako obliko zvona in ga je mogoče preslikati na graf, ki predstavlja proizvodnjo energije. Tako smo dosegli »vrhunec posojil« in »vrhunec obresti«. To je za denarni sistem nevarno protislovje, ki lahko deluje le na rastočem delu krivulje proizvodnje energije.

Zdaj se pomikamo v postindustrijski svet, informacijsko dobo, a z denarnim sistemom oblikovanim za industrijsko dobo. Vse do računalniške revolucije in prihoda interneta enostavno ni bilo mogoče imeti sistema menjav, ki bi temeljil izključno na informacijah. Kompleksnost vodenja evidenc za vsako posamezno trgovanje na globalni ravni, je bila izvedljiva le z denarnim sistemom, pri katerem je vsak trgovski subjekt vodil evidenco o svoji zalogi denarja in prek bank poravnaval in potrjeval račune z drugimi trgovskimi subjekti. Čeprav je to delovalo, je bilo izredno neučinkovito in delovno intenzivno. Tak sistem je potreboval obresti, da se je lahko financiral. Nov denarni sistem, ki povsem temelji na informacijah, lahko vodi evidence vsake posamezne transakcije tako učinkovito, da so njegovi obratovalni stroški zanemarljivi. Uporabniki bi za nemoteno delovanje sistema morali plačati le manjšo pristojbino. Takšna pristojbina pa za osnovo ne potrebuje celotne ekonomije, da bi vzdrževala delovanje njenega denarnega sistema.

Čeprav danes računalniki opravijo večino stvari, ki so jih banke nekoč opravile ročno, denar danes še vedno deluje na podoben način kot pred tem. Zunanje stranke, ki niso vključene v trgovski krog,  ga izdajajo v promet, kjer kroži kot dolg in tudi tam, kjer pride v plačilnih sistemih do inovacij (na primer PayPal), sistem »dovoljuje prenos le istega starega s strani banke ustvarjenega dolga oz. denarja«.

Greco meni, da zmoremo ustvariti še kaj boljšega kot so vse obstoječe oblike »elektronskega« denarja. Da bi lahko postali resnično alternativni plačilni sistemi, bi morali nekaterim ali pa kar vsem imetnikom računov ponujati kredite brez obresti. Dokler se to ne zgodi, nikomur nič ne preprečuje vzpostavljanja nepolitične trgovske platforme, ki je pravzaprav krog kreditnega kliringa. Za uspeh potrebuje štiri osnovne komponente:

Trg.
Socialno mrežo.
Plačilno sredstvo.
Merilo vrednosti oz. enoto za določanje cen.

Veliko tega je že dosegljivega na spletu, vendar je potrebno, da se to integrira in oblikuje v nov »trgovski prostor« brez negativnih vidikov konvencionalnega denarja in da »omogoči evolucijo civilizacije k splošnemu miru, blaginji in trajnosti.«

Nimamo na voljo vzvodov kako to doseči, vendar je malo verjetno, da jih bomo dočakali s strani katerega od današnjih »velikih akterjev« ali novih zagonskih podjetij, dokler nekdo od njih ne bo pripravljen priskrbeti storitve, ne da bi v zameno pričakoval kakršnokoli nagrado v obliki konvencionalnega denarja. Za to bo potrebno veliko zaupanja, ker bo ponudnik moral sprejeti, da bo njegova nagrada ponujanje storitve samo, ne pa kak zunanji vir.

Konec denarja in prihodnost civilizacije je močna knjiga, ki bi jo morali prebrati ne le vsi tisti, ki so del gibanja komplementarnih valut, pač pa vsi, ki jih skrbi, kaj se dogaja na ekonomskih, družbenih, političnih in okoljevarstvenih frontah. Skoraj nemogoče je razumeti kaj se danes dogaja v svetu, če ne razumemo kako naša življenja upravlja »spolitiziran globalni režim denarnega dolga«. Greco nas opominja, da lahko zdrs v despotski materialistični fevdalizem preprečimo le, če na novo ustvarimo procese menjav in financ.

Tim Jenkin

Za več informacij o Thomasu Grecu in njegovem delu, kliknite tukaj. Obiščite blog Tima Jenkina, na strani Community Exchange Network.

Prevedla: Valentina Tadina

Prevedeno v sklopu prevajalske prakse Oddelka za prevodoslovje FF UM pri društvu Zofijini ljubimci (www.zofijini.net)

Vir: http://realitysandwich.com/34905/end_money_future_civilization/

Napotila:
http://zofijini.net/duh-denarja/
http://zofijini.net/koticek_valute/
http://zofijini.net/zavzemimo-denar/
http://zofijini.net/alternativni-denarni-sistemi/
http://zofijini.net/mediji_javno/
http://zofijini.net/koticek_denar/
http://zofijini.net/predavanja_sppii11/
http://zofijini.net/mediji_casovna/

Advertisements