Socializem za bogate: negativne plati slabe ekonomije

Ekonomski argumenti, ki sta jih v 1980-ih sprejeli Velika Britanija in ZDA, so privedli do zelo povečane neenakosti – in dajali lažni vtis, da ta izid ni samo neizogiben, ampak tudi dober.

V večini bogatih držav že kar nekaj časa neenakost raste. Številni menijo, da je to problem, a prav tako številni menijo, da glede tega ne moremo narediti veliko. Argument gre tako, da sta globalizacija in nove tehnologije ustvarila ekonomijo, v kateri so lahko tisti z visoko cenjenimi sposobnostmi ali talenti, deležni velikih nagrad. Neenakost se na ta način neizbežno povečuje. Poskus zmanjševanja neenakosti s pomočjo prerazporeditvene obdavčitve verjetno ne bi bil uspešen, ker lahko globalna elita svoj denar enostavno skrije v davčnih oazah. Povišana obdavčitev pa bogate prizadene na način, da jih odvrne od ustvarjanja bogastva, zato smo na koncu vsi bolj revni.

Ne glede na njihova merila, je na teh argumentih čudno to, kako so v grobem kontrastu z ekonomsko ortodoksijo, ki je veljala nekje od leta 1945 do 1980 in je trdila, da rastoča neenakost ni neizbežna in da jo lahko različne vladne politike zmanjšajo. Še več, te politike so bile očitno uspešne. Neenakost se je med 1940-imi in 1970-imi v večini držav zmanjšala. Neenakost, ki smo ji priča danes, je v veliki meri posledica sprememb po letu 1980.

Tako v ZDA kot v Veliki Britaniji, se je skupni dohodek, ki gre 1% na vrhu družbe, med leti 1980 in 2016 več kot podvojil. Ko upoštevamo inflacijo, so se zaslužki spodnjih 90% družbe v ZDA in Veliki Britaniji v preteklih petindvajset let komaj kaj spremenili. Če to povemo bolj na splošno, pred petdesetimi leti je direktor podjetja v ZDA v povprečju zaslužil okoli 20 krat toliko kot običajni delavec. Danes zasluži 354 krat toliko kot običajni delavec.

Vsak argument, da je naraščajoča neenakost v naši globalizirani ekonomiji v glavnem neizogibna, se sooča z enim bistvenim ugovorom. Od 1980 so nekatere države doživele veliko porast neenakosti (še posebej v ZDA in Veliki Britaniji), nekatere države so bile priča veliko manjši porasti (Kanada, Japonska, Italija), medtem ko je bila v drugih neenakost stabilna ali se je celo zmanjševala (Francija, Belgija, Madžarska). Torej naraščajoča neenakost ne more biti neizogibna. In tudi obsega neenakosti znotraj posameznih držav ni mogoče določiti zgolj na osnovi dolgoročnih globalnih ekonomskih silnic, ker čeprav je bila večina bogatejših držav v splošnem deležna podobnih silnic, je bila njihova izkušnja neenakosti različna.

Običajna politična pojasnitev te rastoče neenakosti, je velik premik v osrednji ekonomski in politični misli v korist svobodnih trgov, ki jo je sprožila izvolitev Ronalda Reagana in Margaret Thatcher. Tega ni mogoče zanikati. V razvitih ekonomijah se je največji dvig neenakosti po letu 1945, zgodil v ZDA in Veliki Britaniji od leta 1980 naprej.

Učinek te velike politične transformacije se zdi prepričljiv, a to ne more biti celotna zgodba. Preveč je dirigirana z vrha navzdol: ko gre za to, kako politiki in druge elite vplivajo na nas. Ideja, da je naraščajoča neenakost neizbežna, se zdi kot priročen mit, ki nam omogoča, da se izognemo razmišljanju o še drugi možnosti: da smo rastočo neenakost podpirali preko naših volilnih izbir in vsakodnevnih odločitev, ali se z njo vsaj sprijaznili. To predpostavlja, da zanjo vemo. Raziskave v Veliki Britaniji in v ZDA nenehno kažejo, da podcenjujemo tako raven trenutne neenakosti, kot tudi to koliko je nedavno narasla. A nevednost ne more biti popolno opravičilo, ker raziskave prav tako razkrivajo spremembo v stališčih: rastoča neenakost je postala bolj sprejemljiva – ali vsaj manj nesprejemljiva – še posebej, če niste na napačni strani.

Ni verjetno, da bi se neenakost v prihodnosti kaj bistveno zmanjšala, razen če se naš odnos do nje drastično ne spremeni. Med drugim bomo morali sprejeti dejstvi, da koliko ljudje zaslužijo na trgu, pogosto ni toliko, kot si res zaslužijo in da davek, ki ga plačajo, ne pomeni, da se jim jemlje, kar je upravičeno njihovo.

Eden ključnih razlogov zakaj smo v zadnjih letih naredili tako malo, da bi zmanjšali neenakost, je v zmanjševanju pomena sreče pri doseganju uspeha. Starši učijo svoje otroke, da so skoraj vsi cilji dosegljivi, če se le dovolj potrudijo. To je laž, za katero pa imamo dober izgovor: če od sebe ne daš najboljšega, kar zmoreš, bodo številni cilji prav gotovo ostali nedosegljivi.

Če zanemarim srečo, ki stoji za mojim uspehom, mi pomaga, da se bolje počutim v svoji koži in je veliko lažje gojiti občutek, da sem si vse nagrade, ki pridejo z uspehom, zaslužil. Tisti, ki veliko zaslužijo, resnično verjamejo, da si tak dohodek zaslužijo, ker se živo zavedajo kako trdo so morali delati in kakšne ovire so pri tem, da bi bili uspešni, morali premagati.

A to ne velja povsod. Podpora ideji, da si zaslužiš kar dobiš, se od države do države razlikuje. Podpora tovrstnim prepričanjem je dejansko močnejša v državah, v katerih se zdi, da obstajajo močnejši dokazi, ki temu nasprotujejo. Kako je mogoče to pojasniti?

Raziskave o stališčih ljudi so konsistentno pokazale, da v primerjavi s prebivalci ZDA, Evropejci približno dvakrat bolj verjamejo, da je sreča glavni določevalec dohodka in da so revni ujetniki revščine. Podobno prebivalci ZDA dvakrat bolj kot Evropejci verjamejo, da so revni ljudje leni in da trdo delo dolgoročno vodi do bolj kakovostnega življenja.

Dejansko pa revni (spodnjih 20% družbe) v ZDA in Evropi delajo približno enako število ur, ekonomske priložnosti in medgeneracijska mobilnost pa je v ZDA bolj omejena kot v Evropi. Statistika medgeneracijske mobilnosti je v ZDA zelo podobna statistiki za višino: otroci v ZDA, ki so rojeni revnim staršem, imajo prav toliko možnosti, da bodo revni, kot je verjetno, da bodo otroci, ki so rojeni visokoraslim staršem, visoki. Raziskave so vedno znova pokazale, da številni ljudje v ZDA tega ne vedo: percepcija socialne mobilnosti je konsistentno preveč optimistična.

Evropske države imajo v povprečju bolj prerazporeditven davčni sistem in več socialnih transferjev za revne kot ZDA in zato tudi manj neenakosti. Mnogi vidijo ta rezultat kot odsev različnih vrednot, ki oblikujejo ameriško in evropsko družbo. A vzrok in posledica sta lahko tudi obrnjena: prepričanje, da si zaslužiš, kar dobiš, lahko krepi tudi neenakost sama.

Psihologi so pokazali, da imajo ljudje prepričanja, ki jih motivirajo: prepričanja, ki so jih izbrali, ker ta prepričanja zapolnjujejo določeno psihološko potrebo. Biti reven v ZDA, je glede na skromne socialne transferje in veliko stopnjo neenakosti, izjemno težko. Tako imajo Američani večjo potrebo kot Evropejci, da verjamejo, da si zaslužiš, kar dobiš in da si to, kar dobiš, tudi zaslužiš. Ta prepričanja igrajo pomembno vlogo pri motivaciji tebe in tvojih otrok, da delate kar se da trdo, da bi se izognili revščini. Ta prepričanja pa lahko pomagajo tudi olajšati krivdo, ki jo občutimo, ko ignoriramo brezdomno osebo, ki prosjači na ulici.

To ni težava samo v ZDA. V Evropi v tem oziru z relativno visoko neenakostjo in nizko ekonomsko ter socialno mobilnostjo izstopa Velika Britanija. Njena nedavna zgodovina pri tem ustreza vzročno posledičnem odnosu. Po izvolitvi Margaret Thatcher leta 1979, je neenakost bistveno porasla. Po tem porastu neenakosti, se je odnos Britancev spremenil. Več ljudi je pričelo verjeti, da velikodušni socialni prejemki delajo revne ljudi lene in da so visoke plače bistvenega pomena za motivacijo talentiranih ljudi. Vendar pa je medgeneracijska mobilnost usahnila: vaš dohodek je danes v Veliki Britaniji zelo skladen z dohodkom vaših staršev.

Če bi bile ameriške sanje in druge podobne zgodbe o tem, kako imamo vsi priložnosti postati bogati resnične, bi pričakovali obraten odnos: visoka neenakost (je upravičena) zaradi visoke medgeneracijske mobilnosti. Namesto tega lahko vidimo zelo drugačno naracijo: ljudje prenašajo visoko neenakost, ker se prepričajo, da je vendarle pravična. Sprejmemo zgodbe, da upravičimo neenakost, ker je družba tako zelo neenaka, ne pa obratno. Neenakost se torej očitno samo-ohranja na presenetljiv način. Namesto odpora in upora, jo enostavno prenašamo. Namesto »Komunističnega manifesta« vzamemo v roke priročnik za samopomoč.

Neenakost ustvarja nadaljnjo neenakost. Ko vrhnji 1% postaja vse bogatejši, ima tudi vse več spodbud in priložnosti, da še bolj bogati. Vse bolj vpliva na politiko, od financiranja volilnih kampanj, do lobiranja v zvezi z določenimi pravili in regulacijami. Rezultat je tok politik, ki koristi predvsem njim, v splošnem pa je neučinkovit in potraten. Levičarski kritiki to imenujejo »socializem za bogate«. Zdi se, da se s tem strinja celo milijarder investitor Warren Buffett. Dejal je: »Zadnjih dvajset let se je odvijal razredni boj in moj razred je zmagal«.

Ta proces je bil najbolj uničujoč, ko govorimo o davkih. Tisti, ki zaslužijo veliko, največ pridobijo od znižanja davka na dohodek, s tem pa tudi več dodatnega denarja, da lahko za ta znižanja lobirajo pri politikih. Ko je znižanje davka enkrat zagotovljeno, imajo veliki zaslužkarji še večji motiv, da zahtevajo povišanje plač, ker na ta način zadržijo večji delež plačila, ki ostane po plačilu davkov. In tako naprej.

Čeprav so se od leta 1979 naprej znižanja najvišjih stopenj davka na dohodek zgodila skoraj v vseh razvitih ekonomijah, sta bili pri tem ZDA in Velika Britanija prvi in sta v tem šli tudi najdlje. Leta 1979 je Thatcherjeva znižala najvišjo stopnjo iz 83% na 60%, leta 1988 pa še nižje, na 40%. Reagan je znižal najvišjo stopnjo v ZDA iz 70% leta 1981, na 28% leta 1986. Čeprav so danes najvišje stopnje za odtenek višje – 37% v ZDA in 45% v Veliki Britaniji – so številke vredne omembe, ker so neprimerno nižje, kot so bile v povojnem obdobju, ko so najvišje stopnje davka v ZDA znašale v povprečju 75%, še višje pa so bile v Veliki Britaniji.

Nekateri elementi Reagan-Thatcherjeve revolucije v ekonomski politiki, kot je monetarna makroekonomija Miltona Friedmana, so bili naknadno opuščeni. Toda ključna ideja, ki je izšla iz mikroekonomije, je danes postala tako široko sprejeta, da je pridobila status zdravega razuma: davki omejujejo ekonomsko aktivnost, še posebej pa davek na dohodek omejuje motivacijo za delo.

Ta doktrina je na videz spremenila javno debato o davkih iz neskončnih argumentov o tem, kdo dobi kaj, v obljubo o svetli in uspešni prihodnosti za vse. Ta del obljube »za vse«, je bil ključen: nič več ne bo zmagovalcev in poražencev. Samo še zmagovalci. Osnovne ideje so bile dovolj preproste, da jih je bilo mogoče zapisati na kos prtička.

Nekega večera decembra 1974, se je na večerji v restavraciji »Two Continents« v Washingtonu D. C. srečala skupina mladih ambicioznih konservativcev. Skupina je vključevala ekonomista iz Univerze v Chicago Arthurja Lafferja, Donalda Rumsfelda (v tistem času vodjo osebja pri predsedniku Geraldu Fordu) in Dicka Cheneya (takratni Rumsfeldov namestnik in bivši Lafferjev sošolec na Yaleu).

Ko so razpravljali o nedavnem Fordovem povišanju davkov, je Laffer izpostavil, da tako kot 0% davek na dohodek, tudi 100% davek v državno blagajno ne bi prinesel denarja, ker nihče ne bi želel delati. Logično mora potem takem obstajati davčna stopnja med tema dvema ekstremoma, ki bi optimizirala davčne prihodke. Čeprav se tega Laffer več ne spomni, je baje zagrabil prtiček in nanj narisal krivuljo, ki predstavlja odnos med davčno stopnjo in davčnimi prihodki. Rodila se je Lafferjeva krivulja in z njo ideja o ekonomiji pronicanja (trickle-down economics).

Ključna posledica, ki je tako navdušila Rumsfelda in Cheneya je bila, da bi prav tako, kot bi več prihodkov prinesle davčne stopnje, ki so nižje od 100%, več prihodkov v splošnem prineslo bi tudi nižanje stopnje davka na dohodek. Z drugimi besedami, zaradi nižanja davkov bi lahko imeli samo zmagovalce in nobenih poražencev. A lahko še ne pomeni, da se bo to tudi zgodilo. V podporo zgolj logični možnosti, da bi nižanje davkov lahko dvignilo prihodke, ni nobenih empiričnih dokazov in celo ekonomisti v službi v prihajajoči Reaganovi administraciji šest let pozneje, so imeli težave najti kakšen dokaz, ki bi podpiral to idejo.

Kljub temu se je za večnega optimista Reagana ideja izkazala za izjemno privlačno, ki je na koncu zavrnil svoje strokovne svetovalce, saj je bil prepričan, kot je to zapisal zgodovinar Daniel T. Rodgers, »da bo z novim nižanjem davkov osvobojen podjetniški duh gotovo prinesel več prihodkov, kot so si to predstavljali njegovi strokovnjaki«. (Če se vam ta potentna mešanica populističnega optimizma in nestrpnosti do ekonomskih strokovnjakov danes zdi kako znana, je to mogoče deloma pojasniti z dejstvom, da je bil Laffer svetovalec tudi pri predsedniški kampanji Donalda Trumpa.)

Da bi nižanje davka na dohodek povečalo davčne prihodke, mora obet višje plače po obdavčitvi, motivirati ljudi, da delajo več. Posledični dvig BDP-ja in dohodkov, bi morala biti dovolj, da ustvarita višje davčne prihodke, četudi bi se sama davčna stopnja znižala. Čeprav so učinki velikega Reaganovega znižanja davkov še vedno sporni (predvsem zaradi nestrinjanja glede tega, kako bi se Ameriško gospodarstvo obnašalo brez tega znižanja), celo tisti, ki so ekonomiji pronicanja naklonjeni priznavajo, da je imelo znižanje zanemarljive učinke na BDP – gotovo pa ti učinki niso bili tako veliki, da bi odtehtali negativne učinke znižanja na davčne prihodke.

A Lafferjeva krivulja je ekonomiste opominjala, da mora maksimalna najvišja davčna stopnja obstajati nekje med 0% in 100%. Najti to magično število, pa je povsem nekaj drugega: njeno iskanje se še danes nadaljuje. Tej raziskavi se je na kratko vredno posvetiti, med drugim tudi zato, ker se redno uporablja kot veto na kakršenkoli poskus zmanjševanja neenakosti z višanjem davka bogatim. Leta 2013 je na primer britanski finančni minister George Osborne znižal najvišjo stopnjo davka na dohodek iz 50% na 45% in to argumentiral v Lafferjevem stilu, da bo znižanje davka vodilo do malo, če sploh kakšnega znižanja davčnih prihodkov. Osbornov argument se je zanašal na ekonomsko analizo, ki sugerira, da je najvišja davčna stopnja, ki v Veliki Britaniji maksimalizira davčne prihodke, okoli 40%.

Vendar so predpostavke za to številko, kot to priznava tudi večina ekonomistov, ki je bila vpletena v iskanje te številke, na zelo majavih tleh. Začnimo s temeljno predpostavko: če nižja stopnja davka zviša vašo plačo, ki jo prejmete po obdavčitvi, ste motivirani, da delate več. To se zdi dovolj verjetno, vendar bodo v praksi učinki verjetno minimalni. Če se davek na dohodek zniža, mnogi ne moremo delati več, tudi če bi to želeli. Malo je možnosti za plačilo nadur ali za kakšno drugo povečanje števila plačanih delovnih ur, delati bolj trdo v obstoječih delovnih urah, pa ne vodi do povišanja plačila. Tudi za tiste, ki imajo te možnosti, še zdaleč ni gotovo, da bodo delali več ali bolj trdo. Lahko se celo odločijo, da bodo delali manj: ker se je plača po obdavčitvi povečala, se lahko odločijo in delajo manj ur ter še vedno obdržijo prejšnjo raven dohodkov. Torej izkaže se, da ima popularna domneva, da mora znižanje davka na dohodek voditi do več dela in bolj produktivne ekonomske aktivnosti, malo podlage v zdravem razumu ali ekonomski teoriji.

Z Osbornovim argumentom pa so še globlje težave, ki niso splošno znane niti med ekonomisti. Pogosto se domneva, da če je vrhnji 1% z nižanjem davka na dohodek spodbujen, da služi več, ti višji zaslužki odražajo povišanje produktivne ekonomske aktivnosti. Z drugimi besedami, kolač, ki si ga delimo, se poveča. Toda nekateri ekonomisti, vključno z vplivnim Thomasom Pikettyem, so pokazali, da to za direktorje in druge korporativne menedžerje po znižanju davka v 1980-ih ni veljalo. Namesto tega so v bistvu s tem denarjem financirali dvig svojih plač, delničarjem pa so plačali manj, kar je posledično vodilo do nižjih davčnih prihodkov z naslova davka na dividende. Piketty in kolegi dejansko trdijo, da bi optimalna, maksimalna najvišja davčna stopnja na dohodek lahko znašala okoli 83%.

Nižanje davka na dohodek za bogate, so v preteklih štiridesetih letih običajno opravičevali z ekonomskimi argumenti: Lafferjevo retoriko so prevzeli politiki. Toda za ekonomiste so bile njegove ideje tako domače kot trivialne. Moderna ekonomija ne ponuja ne teorije in ne dokazov, ki bi dokazovali koristnost tovrstnega nižanja davkov. Oboje je popolnoma dvoumno. Čeprav lahko politiki to resnico nekaj časa ignorirajo, to kaže le na to, da je razširjena opozicija višjim davkom za bogate utemeljena na razlogih, ki niso ekonomski.

Ko so najvišji davek na dohodek v Veliki Britaniji leta 2009 dvignili na 50% (dokler ga ni Osborne štiri leta kasneje znižal na 45%), se je na to zelo neposredno odzval skladatelj Andrew Lloyd Webber, eden najbogatejših ljudi v Veliki Britaniji: »Zadnja stvar, ki jo potrebujemo, je napad v stilu somalijskih piratov na tistih nekaj ustvarjalcev bogastva, ki si še vedno upajo krmariti po nevarnih britanskih vodah.« V ZDA je Stephen Schwarzman, direktor zasebnega kapitalskega podjetja Blackstone, povezal predloge za odstranitev posebnih davčnih izjem, z nemško invazijo na Poljsko.

Čeprav se lahko temu negodovanju super bogatih posmehujemo, pa večina ljudi brez posebnega razmisleka sprejema temeljno idejo za tem: da je davek na dohodek oblika tatvine, ki jemlje dohodek, ki je upravičeno v lasti osebe, ki ga je zaslužila. Iz tega sledi, da je davek v najboljšem primeru nujno zlo, ki ga je potrebno zmanjšati kolikor je to le mogoče. Iz tega razloga se zdi 83% davčna stopnja, o kateri govori Piketty, nesprejemljiva.

Obstaja obsežen kulturni ekosistem, ki se je razvil okoli ideje davka kot tatvine, ki ga danes lahko prepoznavamo v govorih politikov, ko govorijo o »zapravljanju davkoplačevalskega denarja« ali v aktivistih, ki slavijo »dan davčne svobode«. Tovrsten jezik obstaja tudi zunaj sveta politike. Davčni ekonomisti, računovodje in odvetniki se sklicujejo na tako imenovano »davčno breme«.

Toda čeprav očitna, je ideja, da je neobdavčen dohodek nekako vaša last, napačna. Za začetek, nikoli ne bi mogli imeti lastniških pravic pred ali neodvisno od obdavčitve. Lastništvo je zakonska pravica. Zakoni pa, da lahko delujejo, zahtevajo različne institucije, vključno s policijo in pravnim sistemom. Te institucije se financirajo preko davkov. Tako sta davek in lastniška pravica dejansko ustvarjena istočasno. Enega ne moremo imeti brez drugega.

Toda, če bi bila edina funkcija države, da podpira pravico do zasebnega lastništva (tako, da ohranja pravni sistem, policijo in tako naprej), se zdi, da bi lahko bila obdavčitev precej nizka – vsako nadaljnjo obdavčitev pa bi še vedno lahko imeli za tatvino. V tej ideji se skriva pogled o zasluženem dohodku in lastniški pravici, ki nastane v povsem zasebni tržni ekonomiji, v katero država poseže le toliko, da zagotovi, da se te pravice spoštujejo. Številni ekonomski učbeniki državo prikazujejo na ta način, kot dodatek k trgu. Vendar je tudi to zgolj fantazija.

V modernem svetu je vsa ekonomska aktivnost odraz vpliva vlad. Trge neizogibno definirajo in oblikujejo vlade. Ne obstaja nič takega kot je zaslužen dohodek, preden vanj poseže vlada. Moj zaslužek deloma odraža mojo izobrazbo. Še prej pa okoliščine mojega rojstva in moje naknadno zdravje, odraža zdravstveno varstvo, ki mi je na voljo. Tudi če je zdravstveno varstvo povsem zasebno, je odvisno od izobrazbe zdravnikov in zdravstvenega osebja, zdravil in drugih razpoložljivih tehnologij. Kot vse druge dobrine in storitve, so te odvisne od ekonomske in socialne infrastrukture, vključno s transportnimi omrežji, komunikacijskimi sistemi, zagotavljanjem potrebne energije in obsežnimi pravnimi ureditvami, ki zajemajo kompleksne zadeve, kot je intelektualna lastnina, formalne trge, kot so borze in pravne pristojnosti preko nacionalnih meja. Bogastvo lorda Lloyda Webberja je odvisno od odločitve države o dolžini trajanja avtorske pravice na glasbo, ki jo je napisal. Na kratko, nemogoče je izolirati kaj je vaše od tega, kar je omogočila ali na kar je vplivala vloga, ki jo ima vlada.

Govor o obdavčitvi kot tatvini se izkaže za variacijo egoizma, ki vidi lasten uspeh popolnoma ločeno od drugih in pri tem spregleda prispevek preteklih generacij, trenutnih kolegov in vlade. Podcenjevanje vloge vlade vodi do prepričanja, da če si dovolj pameten in delaš dovolj trdo, visoki davki, ki jih prenašaš in plačevanje za pogosto potratno vlado, ni dobra odločitev. Bolje bi nam bilo v »minimalni državi« (minimal-state), družbi z nizko obdavčitvijo.

Eden od odgovorov na ta izziv izpostavlja bogate, ki zapuščajo svoje domovine in se selijo v jurisdikcije z nižjo obdavčitvijo: dejansko je takšnih zelo malo. Tukaj pa je še bolj ambiciozen odziv Warrena Buffetta: »Predstavljate si, da sta v maternici dva identična dvojčka… duh ju nagovori: eden od vaju se bo rodil v ZDA, drugi pa v Bangladešu. Ta, ki se bo rodil v Bangladešu, ne bo plačal nobenega davka. Kakšen delež svojega dohodka bi zastavili za to, da bi se rodil v ZDA? Ljudje, ki pravijo: »vse sem naredil sam«… verjemite mi, veliko več bi ponudili, da bi se rodili v ZDA kot v Bangladešu.«

Večina neenakosti, ki jo danes vidimo v bogatejših državah, gre bolj na račun odločitev njihovih vlad, kot pa nepovratnih tržnih sil. Te odločitve je mogoče spremeniti. Vendar si moramo neenakost želeti nadzorovati: zniževanje neenakosti moramo narediti za osrednji cilj vladnih politik in širše družbe. Najbolj vztrajna, samo-zavajajoča in samo-ohranjujoča opravičevanja neenakosti so moralna, ne ekonomska. Veliki ekonomist John Kenneth Galbraith je problem lepo povzel: »Ena najstarejših človekovih vaj v moralni filozofiji je iskanje najboljše  moralne utemeljitve sebičnosti. To je vaja, ki vedno vključuje določeno število notranjih kontradikcij in celo nekaj absurda. Bogati se tako zatečejo v poudarjanje značajskih kvalitet, ki ga prinaša življenje v bedi vsem, ki so revni.«

Prirejeno po odlomku iz knjige Jonathana Aldreda z naslovom »Licence to be Bad: How Economics Corrupted Us« (Dovoljenje, da smo slabi: kako nas je ekonomija pokvarila) (2019).

Vir: https://www.theguardian.com/inequality/2019/jun/06/socialism-for-the-rich-the-evils-of-bad-economics

Napotilo:
https://www.amazon.com/Licence-Bad-How-Economics-Corrupted/dp/0241325439

Advertisements