»Neoliberalizem prebuja tisto najslabše v nas«

Ekonomski sistem, ki nagrajuje psihopatske osebnostne lastnosti je spremenil našo etiko in osebnosti

Nagibamo se k temu, da svoje identitete dojemamo kot stabilne in večinoma izolirane od zunanjih sil. Toda več desetletij raziskovanja in terapevtske prakse so me prepričale, da imajo gospodarske spremembe močen vpliv tako na naše vrednote kot tudi na naše osebnosti. Trideset let neoliberalizma, prosto-tržnih sil in privatizacije je terjalo svojo ceno, neizprosni pritisk in želja po uspehu sta postala normativ. Če ste do te ugotovitve skeptični, imam za vas nasledijo preprosto trditev: meritokratski neoliberalizem je naklonjen določenim osebnostnim lastnostim, medtem ko druge kaznuje.

Kdor želi danes narediti kariero, mora imeti določene idealne lastnosti. Prva je artikuliranost, katere namen je prepričati čim več ljudi. Stik je lahko površen, ker pa to velja za večino današnjih interakcij, tega nihče ne bo opazil.

Pomembno je, da na vsa usta hvalite svoje sposobnosti – poznate veliko ljudi, za seboj imate ogromno izkušenj, nedavno pa ste končali pomemben projekt. Pozneje bodo ljudje sicer ugotovili, da je šlo v glavnem za širokoustenje, toda dejstvo, da ste jih na začetku vendarle preslepili, je druga pomembna osebnostna lastnost: prepričljivo znate lagati in pri tem skorajda nimate občutka krivde. Zato nikoli ne prevzemate odgovornosti za svoje vedenje.

Poleg vsega tega ste še fleksibilni in impulzivni, vedno na preži za novimi spodbudami in izzivi. V praksi to vodi k tveganemu vedenju, toda nič ne de, razbitin tako ali tako ne boste pobirali vi. Ta moj seznam je navdihnila lestvica značilnosti psihopata, ki jo je sestavil Robert Hare, eden izmed danes vodilnih izvedencev za področju psihopatologije.

Opis je seveda karikatura, obdelana do skrajnosti. Toda finančna kriza je na makro-socialnem nivoju (na primer v konfliktih med državami euro območja) vseeno ilustrirala, kako neoliberalna meritokracija deluje na ljudi. Solidarnost postane drag luksuz in spodbuja le začasne povezave, človek ves čas razmišlja v glavnem o tem, kako bo iz neke situacije iztržil več kot konkurenca. Socialne vezi med kolegi slabijo, kot tudi emocionalna privrženost podjetju ali organizaciji.

Medvrstniško nasilje je bilo včasih omejeno na šole; danes je vsakdanjost tudi na delovnem mestu. To je značilni simptom impotentnih, ki svojo frustracijo sproščajo na šibkih – v psihologiji je to znano kot »premeščena agresija«. Gre za potlačeni občutek strahu, od strahu pred neuspehom do globlje socialne anksioznosti.

Nenehno preverjanje na delovnem mestu povzroča zmanjševanje avtonomnosti in naraščajočo odvisnost od zunanjih, pogosto fleksibilnih norm . To ima za posledico, kar je sociolog Richard Sennett posrečeno opisal kot »infantilizacijo delavcev«. Odrasli izkazujejo »otročje« izbruhe jeze in so ljubosumni zaradi trivialnosti (»dobila je nov pisarniški stol, jaz pa ne«), pripovedujejo majhne laži, se zatekajo k prevaram, se veselijo nesreče drugih in slavijo maščevalnost. To je posledica sistema, ki ljudem onemogoča neodvisno razmišljanje in ki zaposlenih ne obravnava kot odraslih.

Še pomembnejša je škoda, ki jo to povzroča samospoštovanju ljudi. Samospoštovanje je v veliki meri, kot so to pokazali misleci od Hegla do Lacana, odvisno od priznanja, ki ga prejmemo od drugih. Sennett je prišel do podobnega sklepa, ko je zasledil, da je glavno vprašanje, ki si ga danes zastavljajo zaposleni: »kdo me potrebuje?« Za vedno večje skupine ljudi je odgovor: »nihče«.

Naša družba nenehno oznanja , da lahko vsakdo uspe, če se le dovolj potrudi, medtem ko hkrati krepi privilegije in vedno bolj pritiska na že preobremenjene in izčrpane državljane. Vedno večjemu številu ljudi spodleti, pri čemer se počutijo ponižane, krive in osramočene. Nenehno nam ponavljajo, da smo svobodnejši pri izbiri poteka naših življenj kot kdajkoli poprej, ampak svoboda izbire je zunaj »zgodbe o uspehu« precej omejena. Poleg tega so tisti, ki jim ne uspe obsojani kot zgube ali tatovi, ki izkoriščajo naš sistem socialne varnosti.

Neoliberalna meritokracija nam daje misliti, da je uspeh odvisen od individualnega truda in talenta, kar pomeni, da je odgovornost v celoti v rokah posameznika in da bi zato oblasti morale dati ljudem čim več svobode, da bi ti lahko dosegli ta cilj. Za tiste, ki verjamejo v pravljico o neomejeni izbiri, samo-vladanju in samo-upravljanju so to najpomembnejša politična sporočila, še posebej, če se zdi, da obljubljajo svobodo. Skupaj z idejo o izpopolnjujočem posamezniku, je ideja o svobodi, ki da jo imamo danes na zahodu, največja laž te dobe .

Sociolog Zygmunt Bauman je lepo povzel paradoks našega časa: »Nikoli še nismo bili tako svobodni in nikoli se še nismo počutili tako nemočne.« Res smo bolj svobodni kot prej, v tem smislu, da lahko kritiziramo vero, izkoriščamo novi »laissez-faire« odnos do spolnosti in podpremo katerokoli politično gibanje, ki nam je všeč. Vse to lahko počnemo, ker to nima več neke pomembnosti – tovrstna svoboda je spodbujena z brezbrižnostjo. Vendar pa, na drugi strani, so naša vsakdanja življenja postala nenehen boj proti birokraciji, ob kateri bi se še Kafki šibila kolena. Obstajajo predpisi za vse, od vsebnosti soli v kruhu do vzrejanja piščancev v mestih.

Naša domnevna svoboda je vezana na en sam osrednji pogoj: biti moramo uspešni, kar pomeni, da moramo »narediti« nekaj iz sebe. Za primere tega nam ni treba daleč. Visoko usposobljena oseba, ki pred svojo kariero postavlja starševstvo je deležna kritike. Oseba z dobro službo, ki zavrne napredovanje, da bi lahko vložila več časa v druge zadeve, je označena za noro – razen, če te druge zadeve zagotavljajo uspeh. Mladi ženski, ki si želi postati učiteljica v osnovni šoli starši sugerirajo, da naj si raje pridobi magisterij iz ekonomije – učiteljica v osnovni šoli, kaj si le misli?

Tarnamo zaradi izginjanja norm in vrednot v naši kulturi, toda te so nepogrešljiv in bistven del naše identitete. Zato ne morejo izginiti, lahko se le spremenijo. In prav to se je zgodilo: spremenjeno gospodarstvo se kaže v spremenjeni etiki in povzroča spremembo identitete. Sedanji gospodarski sistem prebuja tisto najslabše v nas.

Paul Verhaeghe

Izvirno objavljeno na theguardian.com, v ponedeljek, 29. septembra 2014

Vir: http://www.theguardian.com/commentisfree/2014/sep/29/neoliberalism-economic-system-ethics-personality-psychopathicsthic

Del prevoda je povzet po izpostavljenem odlomku v Večeru, http://nov.vecer.com/

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s