Filozofov greh: melodrama in komedija Stanleyja Cavella

Jesenska filmska šola (JFŠ) v Mariboru: popoldanski mini simpozij filmske teorije

V četrtek, 13.11.2014, od 16. do 22. ure, v Vetrinjskem dvoru (Velika dvorana v 1. nadstropju), v Mariboru.

Jesenska filmska šola je simpozij filmske teorije, ki že leta poteka v Ljubljani in pod drobnogled jemlje pri nas spregledane vidike teorije filma. Letošnja edicija Jesenske filmske šole se spušča v filozofijo filma. Mariborski post-dogodek je zasnovan kot šolski uvod v to področje in predstavitev misli Stanleyja Cavella. Šolski usmeritvi botruje dejstvo, da Cavell v slovenski filozofiji oziroma filmski teoriji še ni pustil globljega pečata. Popoldanski mini simpozij filmske teorije v Mariboru bomo po nekaj kratkih predstavitvenih predavanjih zaključili s projekcijo klasičnega hollywoodskega trilerja »Gaslight« (Plinska svetilka) iz leta 1944.

Stanley Cavell velja za enega največjih sodobnih ameriških filozofov, ki teoretsko slavo črpa iz grešne in nezaslišane poteze – napisal je namreč prva filozofska dela, ki se posvečajo izključno filmu in utemeljijo specifično področje, filozofijo filma. Cavell je premislil film kot »veliko delo duha«, primerljivo s filozofskimi tradicijami, zato v teh delih najdemo nenavadno sopostavitev z velikopotezno namero – vzpostaviti razpravo o Hollywoodu kot skupni kulturni dediščini Amerike in Evrope. Cavell je prebil led, ki je ločeval filozofijo in pogrošne ameriške izdelke (komedije!, melodrame!, romance!), med drugim je ob bok postavil Franka Capro in Immanuela Kanta, Caryja Granta in Friedricha Nietzscheja, Howarda Hawksa in Ludwiga Wittgensteina.

Za pijačo in veganske krepčilne prigrizke bo poskrbljeno!

Vstop je prost, vljudno vabljeni!

Dogodek pripravljamo v sodelovanju Kinoteke (http://www.kinoteka.si), društva Zofijini ljubimci (zofijini.net), bloga Humanistična postaja (https://postaja.wordpress.com/ in Narodnega doma (www.nd-mb.si)


Stanley Cavell

Program:

16.00

Tomaž Grušovnik: Cavell, skepticizem in film

Kljub svoji prodornosti je Stanley Cavell pri nas manj znan avtor, zato skuša uvodno predavanje letošnje Jesenske filmske šole predstaviti širše ozadje Cavellove misli, ki se osredotoča na ontologijo filma in na dva hollywoodska žanra: komedijo ponovne poroke in melodramo neznane ženske. Film, ki za Cavella »eksistira na način filozofije«, nam omogoča, da gledamo svet, ne da bi bili v njem prisotni, kar ga približa poziciji novoveškega skepticizma in njegovega subjekta. Omenjena žanra, ki sta alternativni nadaljevanji Ibsenove Hiše lutk, pa po drugi strani raziskujeta rekonstitucijo (ženskega) subjekta, zastavljeno na »pripoznanju«, osrednjem pojmu Cavellove filozofije, ki ga skuša uvodno predavanje pojasniti v navezavi na izbrane komedije in melodrame.

Tomaž Grušovnik je docent na Pedagoški fakulteti in znanstveni sodelavec na Inštitutu za filozofske študije Znanstveno-raziskovalnega središča v Kopru Univerze na Primorskem. V stik s Cavellovo filozofijo je prišel na Univerzi Nove Mehike, kjer je raziskovalno bival v sklopu Fulbrightove štipendije.

17.00

Darko Štrajn: Melodrama skeptičnega filozofa

Kako v ameriški kulturi razložiti koncept cogita, namreč kartezijanskega subjekta? Če je to sploh kdaj komu uspelo, je uspelo Stanleyju Cavellu s sklicevanjem na filma Stella Dallas in Na razpotju (Now, Voyager). Za mnoge filozofe, kot je zapisal William Rothman, je odnos Cavellovih pisanj o filmu z njegovimi bolj izrecno filozofskimi spisi nejasen. Vendar pa je, nasprotno, lahko ta odnos razjasnjujoč prav zaradi Cavellovega nenehnega in ne vedno razvidno metodičnega dvoma, oprtega na pojmovanje wittgensteinsko zarisane meje filozofije. Sam Cavell daje glede tega več avtobiografsko opredeljenih namigov, še posebej v izvirnem povezovanju pojma kulture z mišljenjem v njej. Vzajemnost delovanja mišljenja o filmu s tistim, ki poteka v filozofiji pa je, med drugim, nazorno vidna v njegovem razpravljanju o melodrami. Razpravljanje o melodrami presega opredelitev samega žanra. Za Cavella je posebni refleksivni presežek dosegljiv skozi opredelitev subjekta, kakor se prikaže v »hollywoodski melodrami neznane ženske«.

Darko Štrajn je znanstveni svetnik na Pedagoškem inštitutu in redni profesor na fakulteti za podiplomski humanistični študij ISH.

18.00

Gregor Moder: Lady Eve in ponovitev izvirnega greha

V Pursuits of Happiness Stanley Cavell z nezmotljivim čutom zaznamuje dva bistvena momenta komedije Prestona Sturgesa Lady Eve. Prvi moment je prizor, v katerem Charles nikakor ne more verjeti, da je lepotica Eve ista ženska, ki jo je spoznal kot prevarantko na ladji, ko je odplul z »rajskega otoka«. Zakaj ne? Zato, ker ji je na las podobna! Drugi moment je okvir, na katerega se film ves čas sklicuje: mit o Adamu in Evi, o izvirnem grehu in o izgonu iz raja. Vodilno vprašanje predavanja je, kako se momenta vključujeta v osrednji koncept Cavellove knjige, v zamisel o komediji ponovne poroke.

Gregor Moder je filozof in sodelavec na Filozofski fakulteti v Ljubljani, deluje pa tudi v polju umetnosti.

19.00

Božidar Kante: Plinska svetilka – poskus interpretacije v okviru treh temeljnih pojmov Cavellove teorije filma: skepticizma, zasledovanja sreče in moralnega perfekcionizma

V nasprotju s Cavellovo tezo, da je Plinska svetilka ravno nasprotje tistega, na kar naletimo v melodrami, pa tudi komediji ponovne poroke, bom poskušal dokazati, da se da tudi ta film razložiti na podoben način kot melodramo oziroma komedijo ponovne poroke. Pri tem se bom oprl na tri temeljne pojme Cavellove teorije filma: skepticizem, zasledovanje sreče in moralni perfekcionizem. Skepticizem glavne protagonistke filma Paule se nanaša predvsem na njo samo, ne pa toliko na problem eksistence zunanjega sveta in drugih ljudi (gre za problem tako imenovanega zaupanja v samega sebe, kar je kajpada povezano s samozavedanjem). Paula se nenehno sprašuje, ali lahko zaupa tistemu, kar se njej zdi, da se dogaja (Ali sem nora? Sem res sama skrila sliko? itn.). Drugič, vse Paulino delovanje in obnašanje je mogoče pojasniti s tem, da je to pravzaprav prizadevanje za dosego sreče (kar predstavlja ponovna poroka pri komediji ponovne poroke). In tretjič, Paula se ves čas filma poskuša izboljšati (tako v moralnem kot epistemološkem smislu), si torej prizadeva za nekakšno stopnjo moralnega perfekcionizma.

Božidar Kante je doktor filozofije in redni profesor estetike in filozofije umetnosti na Filozofski fakulteti v Mariboru in FHŠ v Kopru. Pedagoško in raziskovalno se ukvarja predvsem s teorijo in filozofijo umetnosti in pri tem uporablja metode in orodja analitične filozofije. S tega področja je objavil več monografij in člankov v domačih in mednarodnih publikacijah. Omenimo zgolj njegovi knjigi »Metafora in kontekst« (1996) in »Filozofija umetnosti« (2001)

20.00

Film:

»Gaslight« (Plinska svetilka), melodrama, ZDA, 1944, DVD, 114′, režija: George Cukor, scenarij: John Van Druten, Walter Reisch, John L. Balderston, Patrick Hamilton; angleščina, slovenski podnapisi.

»Gaslight« (Plinska svetilka) je klasičen hollywoodski triler iz leta 1944, režiserja Georgea Cukora. Film je posnet po istoimenski gledališki igri, ki jo je napisal Patrick Hamilton. Prvo filmsko upodobitev je igra doživela v Veliki Britaniji leta 1940. Zgodba je postavljena v viktorijanski London, glavna junakinja, ki jo igra Ingrid Bergman, je bogata dedinja, ki se poroči s šarmantnim in spretnim kriminalcem, igra ga Charles Boyer, ki se želi dokopati do njenih dragocenih draguljev. Da bi prišel do njih, svojo soprogo sistematično psihično izčrpava. Film se ponaša z izjemno atmosfero paranoje in med kritiki velja za eno boljših kombinacij klasične hollywoodske kostumske drame in »filma noir«. Nominiran je bil za sedam Oskarjev in osvojil dva, vključno z Oskarjem za najboljšo glavno igralko.

Dogodek in spremni uvodni tekst sta pripravila Tomaž Grušovnik in Ivana Novak:

film in filozofijo druži sorodni spor

Cavell se v konceptualizaciji filma sklicuje na Baudelairov izraz »slikar vsakdanjega življenja«. Ena glavnih lastnosti filma je izpostavljanje razmerja do običajnega, navadnega, profanega. To mu uspeva tako, da »nam vrača in razširja našo prvo fascinacijo s predmeti«. Pregovorne »magičnosti« filma ne gre iskati toliko v ideji »ustvarjanja novega sveta za gledalca« kakor v tem, da nam svet predmetov dopusti gledati, ne da bi bili v njem sami vidni. Na tej točki se Cavell obrne k zgodovini filozofije. Gledalčevo nevidnost je mogoče dojeti kot izraz moderne ideje zasebnosti in anonimnosti, ki sega vsaj do Descartesovega skepticizma. Slednji zaznamuje subjektovo dislociranost, izmaknjenost iz sveta, ki ga subjekt sam ustvarja. Film eksistira na način filozofije. Samorefleksija je njegova notranja lastnost, ki, dalje, zahteva prikaz filozofskega pogovora, prikaz enega od vzrokov za filozofski spor. Takšen spor zasledimo v dveh hollywoodskih žanrih, ki jih je v teoriji ovekovečil Cavell.

komedija ponovne poroke in melodrama neznane ženske

Ključna prispevka k razmahu študij o filmu sta vsaj dve knjigi, Pursuits of Happiness: the Hollywood Comedy of Remarriage (1981) in Contesting Tears: the Hollywood Melodrama of the Unknown Woman (1996). Cavell tam definira dva žanra, komedijo ponovne poroke in melodramo neznane ženske. Oba žanra odpirata vprašanje subjekta v kontekstu ljubezni, poroke; to je obenem izhodišče za razmislek o konstituciji novega subjekta, nove, srečne družbe. Cavellova osrednja referenca je literarna zgodovina. Formulo romantičnih komedij najdemo v Shakespearjevih komedijah in romancah, denimo v Zimski pravljici. Ključen za razumevanje filmskih komedij in melodram je Henrik Ibsen. Nora v Ibsenovi Hiši lutk ugotovi, da v večletnem zakonu s Torvaldom nikoli nista zares spregovorila in da z njim nikoli ni bila zares srečna. Zgoditi bi se moral »čudež vseh čudežev«: da bi se zbližala in da mož ženi ne bi bil več tujec. Klasične romance združijo prvotna neznanca v ljubezenski par. Specifika filmskih komedij, ki jih Cavell združi v en žanr, pa je v nasprotju s klasičnimi deli ta, da je par vzpostavljen že na začetku zgodbe, a mora šele skozi spor in razdrtje zveze utemeljiti ljubezen. Philadelphijska zgodba, Adamovo rebro, Lady Eve in Njegovo nezvesto dekle realizirajo Ibsenov »čudež«, resnično ljubezen utemeljijo skozi ločitev in vnovično poroko istih partnerjev. Junakinje uspejo odkriti emersonsko intimnost sebstva s svetom, »čudež spremembe« in s tem novo življenje s svojim moškim. Duhovit dialog, ki je značilen za komedije, v melodramah umanjka. Junakinji melodrame ne uspe najti lastne zgodbe, jezika, glasu. Neznana ženska je alternativno nadaljevanje Ibsenove Nore; v njeni zgodbi se čudež ne zgodi. Konstitucija novega subjekta ni povezana z zakonsko zvezo, s ponovno prisvojitvijo vzajemnega humorja in izključujoče naklonjenosti, ki so značilnost srečnega para. Ženska, ki se v melodrami znotraj zakonske zveze ne prepozna več, po Cavellu naznanja problematiko feminizma po obdobju boja za volilno pravico. Vprašanje »stvaritve ženske«, ki jo Cavell imenuje tudi »novi človek«, se prične seliti v zasebnost, v »notranjo agendo kulture«.

Napotila:
http://www.kinoteka.si
http://zofijini.net/
https://postaja.wordpress.com
www.nd-mb.si

Advertisements

2 thoughts on “Filozofov greh: melodrama in komedija Stanleyja Cavella

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s