Denar in življenje

Gospodarstvo in vera v srednjem veku

Jacques Le Goff

O in iz knjige:

Jacques Le Goff (r. 1924) je eden najpomembnejših zgodovinarjev srednjega veka. Konec šestdesetih let je prevzel vodenje revije Annales in v sedemdesetih letih vodil Šesto sekcijo École pratique des hautes études, ki se je pod njegovim vodstvom preoblikovala v samostojno École des hautes études en sciences sociales. Je avtor toliko knjig in prejemnik toliko častnih doktoratov in znanstvenih nagrad, da jih ne moremo niti našteti. Dobro je znan tudi pri nas, saj so doslej izšli prevodi njegovih del »Za drugačen srednji vek« (1985), »Intelektualci v srednjem veku« (1998), »Se je Evropa rodila v srednjem veku?« (2006), »Nastanek vic« (2009) in »O srednjem veku za otroška ušesa« (2010; skupaj z Jean-Louisom Schleglom).

V srednjem veku je prišlo do velike spremembe sestopa vrednot z neba na zemljo in pri tej spremembi je oderuštvo odigralo nadvse pomembno vlogo. V 13. stoletju je stare krščanske vrednote ogrozila razširjenost denarnega gospodarstva. Nastajati je začel nov gospodarski sistem, ki je zahteval dejanja, ki jih je cerkev dotlej zavračala. Jacques Le Goff se raziskovanja tega prehoda in zagat, ki jih je povzročal pri srednjeveškem človeku, loti s pregledovanjem neuradnih listin, zlasti sum ali spovedniških priročnikov in eksemplov, poučnih in udarnih pripovedi. Oderuštvo je v besedilih prehodilo dolgo in ovinkasto pot od tega, da je imelo na začetku eno samo končno postajo, pekel, do upanja, da bo oderuh na koncu vendarle lahko odrešen, »da bo lahko obdržal mošnjo v tostranstvu in obenem življenje, večno življenje v onstranstvu«. Pri tem prehodu je ključno vlogo odigrala tudi sočasna iznajdba vic, prek katerih je pot obvezno vodila v raj, s čimer je bilo dokončno omogočeno to dvojno upanje v bogastvo in raj.

Ena lastovka ne prinese pomladi. En oderuh v vicah ni prinesel kapitalizma. Ena gospodarska ureditev je zamenjala drugo šele na koncu dolgih in najrazličnejših ovir … Začetniki kapitalizma so bili oderuhi … Bili so kristjani. In pred pragom kapitalizma jih niso zaustavile pozemske posledice cerkvenega preganjanja oderuštva, ampak jih je zadržal strah, tesnoben strah pred peklom … Oderuhovo upanje, da se bo z vicami izognil peklu, je pomagalo potiskati gospodarstvo in družbo 13. stoletja v kapitalizem. (Jacques Le Goff v knjigi)

Na eni strani srednji vek, ki vodi svojo veliko križarsko vojno zoper oderuhe … na drugi strani, ob izteku srednjega veka, mogočni vzpon kapitalizma … Na eni strani »denar ali življenje«, izključujoča alternativa med pogubnim grabljenjem za posvetnim bogastvom in pravim življenjem, ki vodi k odrešenju; na drugi strani nič več alternativa in disjunkcija, temveč konjunkcija, združitev, »denar in življenje«, življenje z denarjem, pridobitništvo kot podlaga dobrega življenja. (Mladen Dolar v spremni besedi)

Podatki o knjigi:
Izvirnik: La Bourse et la vie
Prevod: Gregor Moder
Spremna beseda: Mladen Dolar
Založba: Sophia, 2012
Zbirka: Refleksija
Knjiga je izšla s finančno podporo JAK RS.

Vir: http://www.bukla.si/?action=books&book_id=15346

Iz spremne besede Mladena Dolarja, »Denar ali življenje? Da, prosim«:

[…]

Le Goff se skozi vse knjige ne utrudi tako ali drugače ponavljati določene osrednje teze: v srednjem veku se je zgodila postopna in radikalna premena, ki jo nekje najbolj preprosto opisuje kot sestop vrednot z neba na zemljo. Na eni strani zgodnji srednji vek, s podobo človeka, ki je šibak, grešen in ponižen pred Bogom, z monastičnimi redovi nenehne pokore, s časom, ki ga merijo cerkveni zvonovi in obredi, na drugi strani človek, ki se je zmožen odkupiti s svojim lastnim delom, ki si je zmožen prisvojiti »božji čas«, se odkupiti za svoje grehe v vicah, ekonomizirati svoje bogastvo, dušno in posvetno. Na eni strani srednji vek, ki vodi svojo veliko križarsko vojno zoper oderuhe, vse tiste, ki služijo denar brez dela in pokritja, na drugi strani, ob izteku srednjega veka, mogočni vzpon kapitalizma. Med enim in drugim je bilo potrebno opraviti veliko idejno premeno, prevrednotiti temeljne vrednote, od oderuštva kot smrtnega greha v 12. stoletju, do tega, da je v 15. stoletju družbeni red, temelječ na profitu, trgovini, bančništvu, rasti proizvodnje, postal tako rekoč samoumevni okvir, ki mu je religija poslej nudila podlago, namesto da bi ga pričakala z anatemami. To premeno med eno in drugo paradigmo je mogoče najbolje zajeti z naslovom pričujoče knjige: na eni strani »denar ali življenje«, izključujoča alternativa med pogubnim grabljenjem za posvetnim bogastvom in pravim življenjem, ki vodi k odrešenju; na drugi strani nič več alternativa in disjunkcija, temveč konjunkcija, združitev, »denar in življenje«, življenje z denarjem, pridobitništvo kot podlaga dobrega življenja. Na eni strani obsodba oderuštva kot najhujšega greha, na drugi sprejemanje obresti in profita kot pogonskega gradiva družbenosti. Vsa knjiga je samo poskus odgovora na vprašanje, kako smo prišli od enega do drugega.

Boj zoper skopuštvo in oderuštvo je sicer star kot človeštvo in zadeva strukturne probleme konstituiranja skupnosti, opreko med dajanjem in jemanjem, med menjavo in prisvajanjem. Opreka je strukturna: kakor je nemogoče potegniti mejo med varčnostjo kot vrlino in skopostjo kot pregreho, tako je tudi nemogoče potegniti dobro mejo med »poštenim posojilom«, »legitimnimi obrestmi«, »pravičnim poplačilom« in na drugi strani oderuštvom. Kdor dobi nazaj več, kot je posodil, že odira drugega, ga izžema, mu pije kri. In prav status tega presežka, ki vznikne na sami poti cirkulacije, med tja in nazaj, ne pa iz dela in potu obraza, je bil poglavitni zastavek vehementne teološke, filozofske, socialne, ekonomske debate, ki je prežemala visoki sre­dnji vek. Kaj je namreč ta presežek, izmaknjen drugemu, drugega kot ravno profit, ki bo gnal naprej kapitalizem? Sinonim za tedaj nastajajoči kapitalizem, njegova srž? Oderuh je prapodoba kapitalista, njegova senca, ki se je ne da oddvojiti od njega. Debata je res lahko imela teološke razsežnosti, kolikor moramo seveda imeti pred očmi, da v dvanajstem stoletju ne obstaja nobena »ekonomija«, ločena od teologije, in da je – sledeč enemu od Marxovih elementarnih vpogledov – iznajdba ekonomije kot posebne afere vseskozi kasnejša meščanska pogruntacija, ki se nam danes zdi samoumevna. V srednjeveškem spletu ekonomije in religije je bilo vsakomur kristalno jasno, daje kapitalizem noralična pregreha, da je smrtni greh par excellence in da je njegova sprava s krščanstvom nemogoča.

Skopost, avaritia, je v tistem času nastopila kot veliki greh nastajajočega meščanstva, nekaj, kar nemara meščanstvo šele zares definira. Kot taka je zamenjala dotlej naglavni greh fevdalizma, namreč superbia, oholost, napuh, nadutost, aroganco – tisti greh, ki je dotlej veljal za paradigmo greha in iz katerega naj bi sledili vsi ostali. Skopost, ki se izvaja kot oderuštvo, temelji na nelegitimnem profitu, a kako ločiti legitimni profit od nelegitimnega? Kako sploh ovrednotiti bogatenje? Konec koncev Biblija enoznačno pravi, da se ne da služiti dvema gospodoma (Mt 6,24), Bogu in mamonu, in da se je tako treba, prav dobesedno, odločiti bodisi za denar bodisi za življenje. Denar, kopičenje bogastva, vodi v pogubo in pekel, izbira življenja, se pravi Boga, pa terja opustitev bogatenja in njegovo obsodbo. Emfatično izbiro, »denar ali življenje«, bi lahko torej vzeli za paradigmatično krščansko situacijo, in kapitalizem lahko razumemo kot določeno rešitev te prisilne izbire, določeno izbiro, ki naj nas izvleče iz tega primeža. Da bi bilo to mogoče, da je taka izbira postala ne le možna, temveč sčasoma zaželena, potrebna, nujna in neogibna, je bil potreben velik ideološki zasuk, pretolmačenje krščanstva in njegovih osnovnih postavk. Nič več »denar ali življenje«, nič več emfatične izključujoče izbire med enim in drugim, temveč možnost izbire obojega hkrati – in kar je najprej možnost in nemara sprva deluje kot osvoboditev od ideoloških prisil, ki so oklepale prosti razvoj ekonomije, se v naslednjem koraku prelevi v edino možnost.

Oderuštvo je presežek nad legitimnim dobičkom in tako krši samo osnovo ekonomskega reda, ki temelji na ekvivalenci, recipročnosti, menjavi. V legitimno dobit spada npr. najemnina, odškodnina, obrabnina – če npr. posodim svojo hišo, obleko, polje, potem sem upravičen do določenega povračila, do kompenzacije za uporabo, za povračilo tistega deleža, ki se je med uporabo obrabil. Toda to nikakor ne velja za denar – denar se namreč ne obrabi, ne izgubi nič od svoje veljave (v onih srečnih časih, ko je bil pojem inflacije še nepojmljiv), njegova uporaba ga pušča natanko istega. Poleg tega npr. polje najemnik izkorišča, od njega ima korist in delež tega plača z najemnino, od denarja pa ne, kajti denar je samo menjalno sredstvo, od samega denarja kot takega ne more biti nobene koristi. Po času, ki preteče od izposoje do vračila, ga posojilojemalec vrne natanko takega, kot ga je dobil, v celoti in neokrnjenega. Skratka, obresti so dobit brez zadostnega razloga, profit brez podlage v stvari, dobiček brez dela, nekaj je pridobljeno iz nič.

Vsaj pet mest v Bibliji eksplicitno prepoveduje obresti in morda ne bo odveč, če jih taksativno citiram.

Če posodiš denar mojemu ljudstvu, ubožcu zraven sebe, mu ne bodi kakor oderuh, ne nalagaj mu obresti! (2 Mz 22,24)

Če tvoj brat poleg tebe obuboža in se ne more več vzdrževati, ga podpiraj, kakor da bi bil tujec ali gostač, da bo mogel živeti poleg tebe! Ne jemlji od njega obresti in ga ne odiraj, temveč boj se svojega Boga, da bo tvoj brat mogel živeti poleg tebe! Ne posojaj mu denarja z obrestmi in ne dajaj mu hrane za oderuške cene! (3 Mz 25,35-37)

Ne jemlji obresti od svojega brata: obresti za denar, obresti za hrano, obresti za kakršno koli reč, ki se posoja na obresti! Tujcu smeš posojati na obresti, bratu pa ne, da te blagoslovi Gospod, tvoj Bog. (5 Mz 23,20-21)

Svojega denarja ne daje za obresti, zoper nedolžnega ne sprejema podkupnine. (Ps 15)

Če namreč delate dobro tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto. In če posojate tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmejo enako. Vi pa ljubite svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. (Lk 6,33-35)

Takoj lahko opozorimo, da so od petih mest štiri iz Stare zaveze, zadnje pa so Kristusove besede iz Lukovega evan­gelija. (Mutuum date, nihil inde sperantes, se je glasil latinski prevod ključnega mesta v Vulgati.) Nadalje je morda treba kar takoj opozoriti na ključno mesto iz Devteronomija, ki postavi razliko med posojilom bratu in posojilom tujcu: tujcu je dovoljeno zaračunavati obresti, bratu nikoli. Torej obresti lahko služijo kot pokazatelj neke kar najbolj ele­mentarne družbene razlike: kdo je brat, kdo je tujec; kdo je znotraj, kdo je zunaj. In mimogrede, prav v to režo bo moče postaviti Jude: tiste, ki niso bratje in prav zato lahko posojajo z obrestmi, torej opravljajo nujno družbeno funkcijo in oskrbijo »zagonska sredstva za kapitalizem«, a so prav zaradi tega deležni toliko večjega odiuma.

Ta biblična mesta so bila osnova za splošno obsodbo obresti, ki je segala že v zgodnje krščanstvo: Nicejski koncil je leta 325 to prepoved izrekel za klerike, Clichyjski koncil leta 626 še za laike. Toda to so bila leta, ko je bila ekonomija šibka in splošna stopnja integracije nadvse nizka, tako da prepoved obresti ni predstavljala resnega problema vse do dvanajstega stoletja, do onega nenavadnega časa srednje­veške renesanse, časa, ki je pomenil med drugim, ali nemara predvsem, neznanski ekonomski vzpon, dotlej nezaslišano razširitev trgovine in postopni nastanek tega, kar danes razumemo pod pojmom kapital. Tako po eni strani pride do prave poplave oderuštva – ljudi, ki so bili pripravljeni posojati za obresti in s tem opravljati neko nenadoma nujno ekonomsko funkcijo – in po drugi strani do tej ustrezajoče poplave cerkvenih dokumentov, ki so to prakso enoznačno in nedvoumno obsojali. Drugi Lateranski koncil leta 1139 ne štedi z ostrimi besedami, nič manj tudi tretji (1179) in četrti (1215), s problemom se ukvarjajo največji filozofi (Bonaventura, Tomaž Akvinski, Tomažev učenec Gilles iz Lessinesa bo po Tomaževi smrti oderuštvu posvetil celo razpravo, De usuris). Oderuštvo dalje služi kot prvovrstna snov za exempla, se pravi, za tiste popularne moralične prilike, zgodbe, anekdote, primere, ki jih je srednji vek obilo postavljal kot slikovita in nazorna svarila grešnikom, dalje za pridige, za spovedne priročnike – skratka, postane nadvse priljubljena snov za vse tisto, kar bi lahko imenovali srednjeveški mediji.

Na kaj se opira ta obsodba? Najprej, oderuštvo je kraja, tatvina, četudi po ovinku in z – navideznim, izsiljenim – pristankom okradenega. Posebne okoliščine nas ne smejo zavesti, gre za kršitev četrte božje zapovedi – to enačbo je eksplicitno postavil in promoviral Anzelm ob prelomu in 12. stoletja. A že veliko prej sv. Ambrož pravi najkrajše: »Oderuštvo je, kadar več dobiš, kakor si dal« (usura est plus accipere quam dare); v njem je superabundantia (sv. Hieronim), presežek. Na ta presežek se v naslednjem koraku obeša smrtni greh skoposti in pohlepa. In dalje, oderuštvo je greh zoper pravičnost, iustitia. »Vzeti obresti za posojeni denar je samo po sebi nepravično: prodaš nekaj, česar ni, in s tem se ustvari neenakost, ki je v nasprotju s pravičnostjo[1] Oderuštvo je kršitev pravice, ki je v tem oziru osnovana na predpostavki, da obstaja za vsako stvar pravična cena, da obstaja pravično plačilo za pošteno delo in da edinole na tem lahko sloni ekonomija. Pravična cena in plačilo sta utemeljena v naravi in če se oderuh prekrši zoper to pravično in naravno normo, potem stopi v območje protinaravnega, sprevržene narave, perverzije. In res, protinaravni grehi si podajajo roko, oderuhi so v Dantejevem Peklu postavljeni skupaj s sodomiti, homoseksualci, v sedmi krog pekla. Zveza ni naključna, izkazovala bo še veliko trdoživost in v evropskem imaginariju imela mnoge odmeve.

Nadaljnja temeljna postavka te obsodbe je v tem, da je denar sam kot tak neploden. Plodno je lahko le delo, le iz njega lahko izvira zaslužek. Nummus non parit nummos, povzema Tomaž Akvinski Aristotela in tako skuje enega nadvse priljubljenih pregovorov tistega časa .[2] Denar ne poraja denarja. (In tu se lahko le spomnimo na Marxovo lakonično definicijo kapitala, ki je seveda natanko odgovor na ta izrek: Geld heckendes Geld, denar, ki plodi denar.)

Denar … je bil v prvi vrsti iznajden za menjavo; zato je njegova prava in prva raba v tem, da ga porabimo in potro­šimo v menjavi. Potemtakem je samo po sebi nepravično, če vzamemo nagrado za posojeni denar; to je oderuštvo.[3]

Denar ne dela in sam kot tak ničesar ne proizvaja; denar se tudi ne obrabi, četudi se obrabijo kovanci, njegovi materialni nosilci – denar kot tak pa je nematerialen, idealen, vselej sebienak. Videti je, da njegova materija ni od tega sveta. (In zopet se lahko le v oklepaju spomnimo na Marxove številne refleksije na temo posebne in paradoksne materialnosti denarja v Grundrisse in v Kapitalu, materialnosti, ki je hkrati nujno potrebna in povsem neotipljiva, kot fantomska telesnost.)

Oderuštvo je greh, ki je posebej hud zato, ker je perma­nenten. Vsi drugi grehi so občasni in začasni, človek ne more kar naprej in stalno grešiti, naj se še tako trudi. Slej ko prej mu odpove telo, telo se utrudi in postavlja omejitve; telo je sicer pogoj greha in nosilec grešnosti, a tudi njegova meja in ovira. Oderuštvo pa je greh brez omejitve, greh brez konca in kraja, oderuh greši ob vsaki uri, ob vsaki sekundi, ob nedeljah in med spanjem – kajti obresti zmeraj tečejo, naraščajo, se kopičijo, denar se v vsakem segmentu časa plodi, naj oderuh tačas počne karkoli (pa četudi se, denimo, ta čas predaja postu in molitvi). Le Goff navaja npr. naslednjo pridigo:

Bratje moji, bratje moji, poznate greh, ki nikoli ne počiva, ki ga počnemo brez prestanka? Ne? In vendar je, eden in edini, in zdaj vam ga bom izdal. To je oderuštvo. Denar, dan na obresti, vseskozi dela in brez prestanka spočenja denar. Nepravični, sramotni, mrzki denar, vendar denar. Nikoli se ne utrudi. Poznate, bratje moji, delavca, ki ne počije v nedeljo in o praznikih, ki ne neha delati, ko spi? Ne? Glejte, oderuške obresti vseskozi delajo, podnevi in ponoči, v nedeljo in o praznikih, v spanju in budne! Delati med spanjem? Oderuštvo, ki ga podžiga Satan, je zmožno tega peklenskega čudeža. Tudi zato je žalitev Boga in reda, ki ga je postavil. Ne spoštuje ne naravnega reda, ki ga je po svoji volji dal v svet in v naše telesno življenje, ne koledarske ureditve, ki jo je določil. Mar niso oderuški denarji kakor vprežni voli, ki orjejo brez prestanka? Greh brez počitka in brez konca si zasluži kazen brez premora in brez konca. Oderuštvo, neomajno privrženo Satanu, lahko vodi samo v večno služnost Satanu, v neskončno kazen v peklu!

Vsi drugi grehi imajo torej moment utroška in izgube, trošijo se fizične moči in zato slej ko prej dosežejo svojo mejo – užitek terja počitek, bi lahko rekli. Pri oderuštvu pa nič ne gre v nič, ni trošenja, užitek je brez počitka, stalen, četudi le droben in umazan in ne eruptiven in spektaku­laren kot pri katerih drugih grehih. Užitek brez orgazma, a užitek, ki nikoli ne jenja, užitek stalne akumulacije in zložne rasti, nenehne izrabe, tako rekoč permanentnega orgazma. (Mimogrede, nenadoma je videti, kot bi se znašli sredi Freudovega opisa nagona. Tudi Freud opisuje nagon kot stalen pritisk, ki nikoli ne jenja, ne popusti, deluje brez prestanka. Trdovratno vztraja ne glede na naravne cikle in ne glede na vse zadovoljitve potreb, nikoli se ne utrudi.)

Če je oderuh tat – sicer posebne sorte, ker v nobenem trenutku ne neha krasti, drugi tatovi morajo vsaj spati in jim, če ne drugega, venomer zmanjkuje materiala in pri­ložnosti – kaj pravzaprav krade in komu? Vir oderuhovega dobička je časovna razlika med posojilom in njegovim vračilom, torej obresti, ki se naberejo med eno in drugo točko v času: torej je v zadnji instanci vir obresti sam čas, ki preteče vmes. Torej: oderuh krade čas. In ker čas pripada edinole Bogu, krade Bogu. Ideja spet prihaja od Anzelma, pa od Petra Lombarda, a postane splošno navzoča in sprejeta. Npr. Thomas iz Chobhama: »Zatorej oderuh ne proda dolžniku nič svojega, marveč samo čas, ki je Bogov. Ker prodaja tujo stvar, si ne sme zanjo vzeti dobička«. Dobiček ni plod nobenega truda, nobene produkcije, ampak izvira samo iz časovnega zamika. Oderuh torej dobesedno krade Bogu čas in ga prodaja svojim dolžnikom.[4] Krasti Bogu čas je prispodoba za brezdelje in lenuharjenje in obenem prispodoba za skoparjenje, akumuliranje, zaslužek – oderuh genialno združi oboje, počne oboje naenkrat, zabušava in služi. Bolj kot počiva, bolj služi. Kolikor za dobiček ni bil potreben noben trud, nobeno delo, nobena produkcija, je oderuh nenehno implicitno osumljen tega, da pridobiva nekaj iz nič, s pravcato protinaravno creatio ex nihilo – da torej uzurpira privilegij, ki pripada edinole Bogu. Ker pa kaj takega ljudem ni mogoče, to lahko stori samo s krajo, ki je naposled kraja božjega časa. Ukrasti čas je temeljna in najbolj zavratna oblika kraje (in na nasprotnem koncu je nemara temeljna oblika daru prav »dati čas«, kot se glasi naslov Derridajeve knjige).[5]

Za srednji vek ima delo paradoksen status. Po eni strani je kazen za izvirni greh (»V potu svojega obraza boš jedel kruh« -1 Mz 3,19),[6] po drugi pa je del pokore, se pravi način, kako se odkupiti za izvirni greh, in torej pot k odrešenju. A to je le del ambivalence, ki se drži dela. Delo je namreč po eni strani visoko valorizirano, po drugi strani pa so številni poklici zaničevani, naj še tako opravljajo častno in potrebno delo. Zaradi tabuja krvi so bili zaničevani (ali se jih je vsaj veljalo ogibati) mesarji, vojaki, rablji, zdravniki; zaradi tabuja nečistoče vsi, ki so imeli opravka s pranjem, čiščenjem in kuhanjem; zaradi tabuja denarja trgovci, najemni vojaki, da o oderuhih sploh ne govorimo; zaradi zveze s smrtnimi grehi prostitutke, berači (kot lenuhi), gostilničarji … Tabu skratka zadeva telesne tekočine in izločke na eni strani, na drugi telesne užitke (in grehi so pač ravno popuščanje telesu) – vmes med obojim je denar, za katerega je videti, da predstavlja nekakšno križišče obojega. Implicitna sred­njeveška teorija podpira Freuda in v denarju vidi podaljšek telesnih iztrebkov, njihov ekvivalent in metaforo, hkrati pa denar služi kot zvodnik vseh telesnih užitkov, jih lahko priskrbi in vanje zapeljuje. Tako nazadnje tudi oderuh stoji prav na križišču, preseku vseh tabujev in grehov, v sebi zgošča denar, skopost, lenobo, krajo, nepravičnost, protinaravo. Oderuhi, kot utelešeni povzetki vseh pregreh, njihovi kompendiji, niso smeli biti pokopani na krščanskem pokopališču, zanje ni bilo milosti in odpuščanja.

Obenem pa je srednji vek tudi obdobje popolne »shizo­frenije« – osovraženi in zaničevani poklici so hkrati in na istem mestu tudi najbolj zaželeni; istočasno jih družba izključuje in časti, jim zavida njihovo skrivno moč. To velja v večji ali manjši meri za vse te poklice, in nemara še posebej za oderuha. Ta je človek velike socialne moči, vsi ga potrebujejo in se ga bojijo (tako kot rablja), a svojo socialno moč lahko izvaja le na skrivaj. Skrivati mora svoje bogastvo, tudi sam se mora izmikati pogledom, vlada lahko le v tesni in tišini, a to tako ali tako spada k sami strukturi skoposti. Oderuh je obenem nosilec neizmerne moči in parija.

V kateri stan spadajo oderuhi? V delitvi družbe na tri stanove – tej sloviti trifunkcionalnosti, v kateri je Dumezil videl bistveno in specifično potezo indoevropskih kultur, distinktivno lastnost v razmerju do drugih kultur, in ki jo je za srednji vek tako temeljito raziskal Le Goffov učitelj in kolega Georges Duby[7] – v tej delitvi je videti, da ni prostora za oderuhe ali da zavzemajo mesto nič manj kot posebnega četrtega stanu. Jakob iz Vitryja:

Bog je zapovedal tri vrste ljudi, kmete in druge delavce, ki naj preživljajo druge, vojščake, ki naj jih branijo, duhovnike, ki naj jim vladajo, hudič pa je zapovedal še četrto, oderuhe. Ti ne delajo skupaj z ljudmi in ne bodo kaznovani z ljudmi, ampak z demoni. Kolikor denarja si namreč naberejo z oderuštvom, toliko drv pošljejo v pekel, kjer jih bodo cvrla.

Stan producentov se tako razcepi in podvoji: na eni strani legitimni proizvajalci, delavci v potu svojega obraza, kmetje, obrtniki itd., na drugi oderuhi, ki bogatijo brez dela. Na eni strani produkcija, ki narašča z delom, na drugi kapital, ki narašča misteriozno in brez vidnega vzroka, s potuhlo krajo. Kapital je četrti stan in hudičev izum, v njem so izžemalci, pijavke, vampirji. In oderuhi niso grešniki kot ostali – grešnost, še tako velika in še tako množično razširjena, ni dovolj za ta privilegij, da bi ji dodelili kar poseben četrti stan, mimo tisočletja starih in dobro etabliranih treh stanov. Oderuhi od znotraj najedajo stan producentov in ga podvajajo, v samo produkcijo vnašajo moment večanja bogastva brez legitimne podlage in s tem samo produkcijo vpenjajo v proces tega večanja, jo pretvarjajo v njen moment. So kot vampirji, ki izsesavajo kri poštenega dela. Prava produkcija postaja talka in dekla te demonične lažne produkcije, ki živi na njen račun. Pravemu redu stvari preti popolno sprevračanje. In nenazadnje je imel Jakob iz Vitryja povsem prav: kot v somnambulni gotovosti je videl, da ima pred seboj stan, ki ga ni mogoče uvrstiti med ostale tri in ki bo naposled konec koncev razbil samo družbo, razdeljeno na stanove. Četrti stan, ireduktibilen na ostale, bo ostale nazadnje pogoltnil in napravil za svoje lastne notranje momente.

Exempla, te poučne zbirke svarilnih zgledov, so prinašali strašljive zgodbe o eksemplaričnih smrtih oderuhov in njihovih strašnih posmrtnih kaznih. Temu pa se lahko izognejo le tako, da se pokesajo in vrnejo vse, kar so si z oderuštvom pridobili. Gorje, če se ne pokesajo, a včasih je tudi za kesanje prepozno. Ena od zgodb, ki jo navaja Cesarius iz Heisterbacha (13. stoletje), govori o oderuhu Godeskalku iz Utrechta, ki ga je neke noči hudič popeljal v pekel, kjer je lahko srečal večji del svoje družine in prijateljev (in mnoge znance in velikaše, za katere je domneval, da so na onem drugem kraju). Tam mu je hudič pokazal ognjeni sedež, ki je že čakal pripravljen zanj in kjer naj bi sedel in se cvrl na veke vekov. Prebudil se je v smrtni grozi, toda kljub temu se ni maral pokesati. Umrl je brez spovedi in poslednjih tolažil (55-56). Je tedaj oderuh »etični grešnik«, ki raje vztraja pri svojem grehu in užitku, kot da bi se pokesal in odkupil? Preveč romantično: res je namreč, da se oderuh – kolikor je mogoče razbrati iz malo nejasne zgodbe – ni pokesal samo zaradi tega, ker je bilo že prepozno, prostor v peklu je bil že rezerviran in pripravljen, ne glede na to, kaj bo storil. Ko ga je hudič popeljal tja, je bila ura kesanja že mimo. Toda oderuhova »etična drža« se je zdaj pokazala drugače: pokesal bi se bil, če bi kaj pomagalo, če bi zaleglo, ker pa ni več pomagalo, si je raje prihranil kesanje, raje je umrl brez spovedi in kesa, kot da bi to storil za nič, brez povračila. Skratka, ostal je zvest skopuštvu do poslednje ure, ničesar ni hotel dati za nič, prihranil si je kes in spoved, če sta bila brez haska.

Toda velika prepoved in prekletstvo vendarle nista zdržala, začetna vnema je popuščala in skorajda melanho­lično in resignirano lahko opazujemo, kako se je religiozna gorečnost uklanjala ekonomski realnosti in se sprijaznila s pragmatizmom. Postopoma je kritika veljala ne toliko obrestim kot takim, temveč le čezmernim obrestim, se pravi oderuškim obrestim – temu, kar bo poslej pomenila beseda oderuh. Argument, ki se je počasi uveljavljal, je bil takle: kdor posodi, tvega, in zasluži si nekaj plačila za negotovost, v katero se je podal; razlog za obresti je ratio incertitudinis. A pri tem je potrebna zmernost, prava mera – prava mera, utemeljena na čem? Na naravni normi, tako kot pošteno plačilo? Kaj bi bila naravna norma, po kateri bi se morale ravnati obresti, ta protinaravna pošast? Da bi zaobšli prepoved, so sčasoma začeli veljati določeni posebni razlogi (nadevali so jim svojevrstne latinske oznake, vse po vrsti obeležene z evfemizmi in sprenevedanjem: periculum sortis, lucrum cessans, damnum emergens, permutatio pecuniae itd.), ki so v določenih oblikah in pogojih omogočali transakcije, ki so dejansko pomenile jemanje obresti.[8] Kakorkoli, precej časa je trajalo, da se je docela uveljavil argument v prid obresti in da se je njihova mera ustalila znotraj določenih meja. Mimogrede, uradna prepoved obresti je v katoliških deželah veljala vse do leta 1830.[9]

Še veliko pomembnejši pa je bil neki drugi premik, nam­reč iznajdba vic.[10] Vice, purgatorij, so pogruntacija 12. in 13. stoletja, veliki izum, ki je odpravil in docela preosmislil dotlej ostri dualizem nebes in pekla, torej izključujočo al­ternativo večnega odrešenja ali večnega pogubljenja. Vice so kraj, kjer se grešnik lahko odkupi, odkupi se lahko tudi po smrti, v vicah oddela svojo pokoro, prestane svojo kazen, gre v začasni pekel, da se očisti.[11] Vice so pekel z izhodom in iz njih nazadnje vodi samo en izhod: v raj. Vice so kraj trgovine, odkupljenja za grehe, kraj pogajanja in izmenjave. Kraj, kjer imajo grehi svojo ceno in tarifo – za tolikšen greh tolikšna kazen in tolikšna dolžina bivanja v vicah. Ni dolgo trajalo, da je začela prevladovati splošna ideja, da ne gre več za odrešitev ali pogubo celotne človeške biti, temveč za odkup posameznih grehov. In popustov je bilo čedalje več: pomembna je namera, greh je v namenu in kesanje je v namenu (nemara je prav tu iskati izvor psihologije, rojstvo psihologije iz duha greha in kesanja). Strategija korenčka in palice: palica je hudič, korenček so vice. Čedalje več je izgovorov za grehe iz nujnosti ali zaradi manjšega zla. Vsak greh je odkupljiv, če mu sledi iskreno kesanje, in celo ode­ruštvo sčasoma postane odkupljivi greh. Oderuh, ki se kesa, lahko obdrži tako denar kot življenje. Videti je, da nobena obsodba ni več brezprizivna, vsakdo se lahko odkupi. Ode­ruh, specialist za trgovino, menjavo, profit, se tako znajde v svojem elementu. Če je kradel čas, lahko zdaj čas tudi vrne – kako naj bi vrnil Bogu ukradeni čas, če ne ravno s pokoro v vicah. V svoji splošni kalkulaciji lahko kalkulira tudi s časom v vicah (»Ekonomija časa, v njej se razreši vsa ekonomija«, bo rekel Marx). In naposled je prišlo tako daleč, da je bilo mogoče z odpustki tudi trgovati, jih kupovati in prodajati – gotovo je bil to genialni domislek kakega zvitega oderuha, njegovo dobro odmerjeno maščevanje. The rest is history: trgovina z odpustki je bila poglavitni povod za krizo, ki je nazadnje terjala intervencijo protestantizma – tistega protestantizma, katerega etika bo naposled šele zares utelesila duha kapitalizma, če je verjeti zgodbi, ki jo je tako briljantno opisal Max Weber.

Martin Luther je v tem pogledu odigral vlogo izginjajo­čega posrednika (in treba je opomniti, da je Fredric Jameson uvedel to kategorijo vanishing mediator prav v kontekstu Maxa Webra in protestantizma):[12] Luther bo ohranil vso vehementno srednjeveško retoriko zoper oderuhe in moralo bo preteči še precej vode, preden bo protestantizem lahko v svoj horizont vgradil pravico do bogatenja, ali prizadevanje za bogatenjem kot znakom predestinacije. Naj za vzorec zadošča sloviti Luthrov napad, ki ga citira Marx v Kapitalu:

Na svetu ni (razen hudiča) ljudem večjega sovražnika, kot je skopuh in oderuh, zakaj ta hoče biti Bog nad vsemi ljudmi. Turki, vojščaki, tirani so tudi hudobni, vendar morajo pustiti ljudi živeti in morajo priznati, da so hudobneži in sovražniki. Tudi se morejo, včasih celo morajo, nekaterih le usmiliti. Oderuh in lakomnik pa bi hotel, da bi ves svet propadel od lakote in žeje, od žalosti in bede, če bi bilo to v njegovi volji, da bi potem sam imel vse … In kakor tremo na kolesih in obglavljamo razbojnike, morilce in vlomilce, bi morali toliko bolj treti na kolesih in pobiti vse oderuhe … jih pregnati, prekleti in obglaviti![13]

Tovrstnih mest sicer v celotnem Luthrovem delu ne manjka, napad na oderuštvo se vleče skozi mnoge njegove spise kot rdeča nit, obenem tenka in trdna vez, ki ga spenja z obzorjem srednjega veka. V tem pogledu poteka pravi prelom med Luthrom in Kalvinom, ki bo le par desetletij pozneje v obrestih videl nič hujšega in nič drugačnega od trgovine nasploh.

Tu je konec zgodbe, ki jo hoče povedati Le Goff, in začetek neke druge, ki ji ni videti konca. In če hočemo ra­zumeti genealogijo te brezkončne zgodbe, idejno, moralno in socialno premeno, ki je morala zadeti evropsko družbo, da se je ta zgodba lahko razmahnila, potem ni boljšega vira, kot je pričujoča Le Goffova knjiga.

Mladen Dolar

[1] Tomaž Akvinski, Summa, 11a, 11ae, 78 vpr. (cit. po 20-21).

[2] Zadevno slavno mesto iz Aristotela pravi, da je »povsem upravičeno osovraženo oderuštvo, ker pridobivanje izhaja iz samega denarja, ne pa iz namena, s katerim so iznašli denar. Denar je namreč nastal zaradi menjave, obresti pa ga povečujejo (odtod so dobile obresti tudi ime;* kar se namreč ‘rojeva’, je podobno staršem, obresti pa so denar, ki se ‘rodi’ iz denarja),* tako da je med načini kopičenja dobrin ta najbolj nenaraven.«

*Prvotni pomen besede je »rojevanje«, »porod«, »rojstvo«, drugotni pa »obresti« (iz »rojevam«). Aristotel, Politika, prev. Matej Hriberšek (Ljubljana: cv založba, 2010)

[3] Akvinski, Summa, 11a, 11ae, 78 (cit. po 22).

[4] Morda je nenavadno, da je podobna, analogna obsodba zadevala tudi »intelektualce«, namreč tiste, ki učijo za denar, torej prodajajo znanost. Znanost pa pripada edinole Bogu, tako da tudi intelektualci prodajajo nekaj, kar so lahko edinole ukradli Bogu.

[5] Cf. Jacques Derrida, »Dati čas,« v Izbrani spisi (Ljubljana: Krt,1994). O srednjeveškem pojmovanju časa cf. v slovenščini Le Goff, »V srednjem veku: Čas Cerkve in čas trgovca,« v Za drugačen srednji vek, 53-73

[6] Tako npr. francoska beseda travail (in španska trabajo) izvira iz vulg. latinske tripalium, kar je pomenilo mučilno napravo.

[7] Cf. Georges Duby, Trije redi ali imaginarij fevdalizma (Ljubljana: Studia humanitatis, 1985).

[8] O vsem tem obsežno Jacques Delumeau, Greh i strah, 2 zv. (Novi Sad: Književna zajednica, 1986), 333-342. Delumeau, drugi sijajni zgodovinar srednjega veka, je nekakšen protipol Le Goffu na katoliški strani.

[9] lbid. 34o.

[10] Le Goff, La naissance du Purgatoire (Pariz: Gallimard, 1981); slov. prevod: Nastanek vic. To je sicer ena najpomembnejših Le Goffovih knjig.

[11] Lahko se tudi zgodi, da za grešnika kazen prestane njegova žena – tako kot žena oderuha iz Liegea, ki je sedem let delala za svojega umrlega moža, s postom, miloščinami in molitvami; ker sta mož in žena eno, je lahko poravnala njegov dolg. Sedem let, da je prišel iz globin pekla, a to ni bilo dovolj, nato jih je morala oddelati še sedem, da je prišel do odrešenja. To zgodbo pove menih v dialogu z novicem – v Heisterbachovem Dialogus miraculorum (1220) – in dialog se nadaljuje takole: »Novic: Zakaj je lahko rekel, da se je danes osvobodil pekla, kraja, od koder se ni mogoče odkupiti? – Menih: Z najglobljim peklom so mišljene najhujše vice. Tako kakor cerkev moli za svoje umrle: ‘Gospod Jezus Kristus, kralj v nebesih, reši duše vseh umrlih vernikov iz rok pekla in iz najglobljega brezna in tako naprej’, ne moli za pogubljene, ampak za tiste, ki se jih da rešiti. lz rok pekla, iz najglobljega brezna pomeni iz najhujših vic«. Skratka, iz pekla ni rešitve, v vicah pa je vselej mogoče plačati ceno.

[12] Fredric Jameson, »The Vanishing Mediator: or, Max Weber as Storyteller,« v The Ideologies of Theory: Essays 1971-1986; 2: Syntax of History (Minneapolis: University of Minnesota Press, 1988), 3-34.

[13] An die Pfarrherrn itd., cit. po Karl Marx, Kapital, 1. zv. (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1986), 538-539 op. 34.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s