Služba in naše zdravje

Služba za večino v življenju še vedno predstavlja enega osrednjih prostorov osebne rasti in identitete. V časih vse večje prekernosti, prisile po fleksibilnosti ali celo trajne brezposelnosti brez neke posebne perspektive, so ljudje fizično in psihološko podvrženi različnim negativnim vplivom, o katerih se kljub njihovi pogostosti in vseprisotnosti veliko preredko odkrito govori.

V tretjem delu izobraževalno dokumentarne oddaje RTV Slovenija »Zdravje Slovencev« so obravnavali vpliv recesije na zdravje. Iz napovednika: »Gospodarska kriza nedvomno močno vpliva tudi na zdravje ljudi. Posledice krize in izgube službe ne občutijo samo tisti, ki so delo izgubili, ampak tudi tisti, ki so na delu ostali. Strokovnjaki ob tem opažajo, da se povečuje število anksioznih, depresivnih motenj in da raste število samomorov. Osebno stisko spremljajo v svojih ambulantah že zdravniki splošne medicine, ki opažajo, da je med pacienti približno 5% nezavarovanih oseb in da jih 16 odstotkov odloži obisk zaradi težav z zavarovanjem. V oddaji so o vplivu recesije na zdravje spregovorili s številnimi strokovnjaki, svoje zgodbe pa so zaupali tudi bolniki.«

Posnetek na: http://ava.rtvslo.si/predvajaj/vpliv-recesije-na-zdravje-3-3/ava2.174303580/

Ja, kriza vpliva na vaše zdravje

Pred dvema letoma smo na to, da lahko kriza vpliva na zdravje, opozarjali. Danes je to že vidno in merljivo, v prispevku za Mladino ugotavlja mag. Dušan Nolimal

Povezava: http://www.mladina.si/119509/ja-kriza-vpliva-na-vase-zdravje/

Zaradi poklicnih bolezni letno umre 700 ljudi

Evropska kampanja za več inšpektorjev, vsaj enega na deset tisoč delavcev. Pri nas je eden na dvajset tisoč približno en inšpektor na dvajset tisoč delavcev.

Po podatkih inšpektorata za delo so delodajalci v lanskem letu prijavi­li 9229 poškodb pri delu, 22 je bilo smrtnih poškodb in niti ene poklic­ne bolezni. “Seveda to ne pomeni, da v Sloveniji poklicnih bolezni ni. Le država za predpis, na podlagi katere­ga poklicnih bolezni ne bi bilo mogoče zamolčati, še ni poskrbela,” so prepri­čani v Zvezi svobodnih sindikatov Slo­venije (ZSSS).

Po ocenah Evropske agencije za varnost in zdravje pri delu v naši državi vsako leto zaradi posledic po­klicnih bolezni umre 700 ljudi, kar predstavlja štiri odstotke celotne letne smrtnosti. “To oceno bomo objavljali tako dolgo, dokler država ne bo poskr­bela za uradni statistični podatek,” so odločeni v ZSSS.

Ugotavljajo, da na svetovni dan varnosti in zdravja pri delu, 28. aprila, vsi politiki obljubljajo, da bodo po­skrbeli za izboljšanje stanja, nato pa na obljube pozabijo. Enako se dogaja v Evropski komisiji, pritrjuje raziskova­lec Evropskega sindikalnega inštituta Laurent Vogel, ki poziva, naj državlja­ni ne nasedajo lažni sentimentalnosti. V Sloveniji že četrt stoletja, vse od osa­mosvojitve, zaman čakamo na predpis o poklicnih boleznih in delih, na kate­rih se pojavljajo, o pogojih, po katerih se bolezni štejejo za poklicne, o njiho­vem potrjevanju in prijavljanju.

Spomnimo, v skladu z obljubo iz pogajanj o pokojninski reformi bi tak dokument minister za zdravje moral izdati najkasneje prvega januarja letos. Pa ga tudi tokrat ni bilo. ZSSS zato poziva predsednico vlade Alenko Bratušek v funkciji zdravstvenega ministra, naj predpis, ki bo končno omogočil odkrivanje in verifikacijo poklicnih bolezni – ter s tem tudi nji­hovo preprečevanje – izda takoj.

Med smrtnimi poškodbami pri delu je največ žrtev v starostni skupi­ni od 40 do 60 let, večinoma moških, iz zbranih podatkov ugotavljata zdra­vstvena in nadzorna stroka. Leta 2008 je umrla delavka, nato še ena tri leta kasneje – in še ta zaradi nasilja tretje osebe na delovnem mestu. Najmlajši, ki se ponesrečijo, so večinoma pre­malo izkušeni, najstarejši so običajno nepazljivi. Če je še pred leti prevla­dovalo gradbišče kot najbolj nevarno delovišče, zdaj to postaja gozd; vseka­kor pa je to teren, ne sedež delodajal­ca. Pogoste so tudi prometne nesreče poklicnih šoferjev. Približno polovica smrtnih nezgod se zgodi v podjetjih, ki zaposlujejo do petdeset ljudi, v zadnjih letih se povečuje smrtnost samo­zaposlenih. Po večini so nesreče, ki se končajo s smrtjo, tako hude, da dela­vec umre na kraju nesreče, redkeje v bolnišnici.

Za varnost pri delu je pri nas zadol­žen približno en inšpektor na dvajset tisoč delavcev; sindikalna kampanja po vsej Evropi si prizadeva vsaj za pod­vojitev števila inšpektorjev.

Mateja Grošelj, Večer

Vir: http://nov.vecer.com/clanek.aspx?id=201404256023143

Pomagajte delodajalcu, skrijte bolezen!

Dr. Metoda Dodič Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa

Že od začetka devetdesetih se pri nas poklicnih bolezni – z izjemo tistih, ki so posledica izpostavlje­nosti azbestu – sistematično ne odkriva, ne priznava, ne registri­ra. Je to tudi na neki način poraz vaše stroke, inštituta? Ste premalo tečni, premalo upoštevani?

“Res je, da se zdaj že skoraj petin­dvajset let borimo, da bi se poklicne bolezni priznale. Da smo prema­lo tečni, ne bi mogla reči, ker smo že nesramno tečni – ampak ne pomaga. Ali smo premalo upošteva­ni? Brez dvoma. Zadeva je namreč takšna: pri nas še vedno velja zelo trdno prepričanje, da s tem, ko ne odkrivamo poklicnih bolezni, po­magamo delodajalcu. Od leta 1990 naprej sem vsakega ministra za zdravje prosila, naj me sprejme, da lahko predstavim problem poklic­nih bolezni. Z izjemo zadnjih dveh, ki o tem nista hotela niti slišati, sem govorila z vsemi ministri za zdrav­je. Eden od njih mi je dejal: ‘Kot minister ne morem nič narediti. A povem vam, če bi bil šef sindika­ta in ne minister za zdravje, bi bila zgodba drugačna. Krivica je tako velika, da bi pred parlamentom de­monstriral noč in dan, dokler po­klicnih bolezni ne bi priznali.’ S tem mi je dal vedeti, kdo bi lahko imel to moč. Ne trdim, da sindikat ni akti­ven, ne vem pa, ali je dovolj aktiven na tem področju. Zdravje bi moralo postati bolj pomemben del sindikal­nega boja.’

Tako pa vse poklicne bolezni že več kot 20 let vodimo kot nepo­klicne. Če bi upoštevali prakso Nemčije in Finske, na primer, bi pričakovali letno povprečno l000 in več poklicnih bolezni. Koliko jih je bilo pri nas registriranih lani?

“Okrog dvajset.”

Človek bi rekel, da so naša delov­na mesta v primerjavi z delovnimi mesti v EU neverjetno zdrava.

“Naravnost čudovita. To lepoto kvari samo to, da že leta proizvaja­mo poklicno bolne in invalide, ob tem pa tiščimo glavo v pesek.”

Zakaj se že več kot dvajset let po­govarjamo o popolnoma isti situ­aciji?

“Ker je slovenska zakonodaja, ki bi morala urediti to področje, napisa­na tako, da je skorajda ni mogoče upoštevati, ker se tisti del zakono­daje, ki bi ga bilo mogoče upošteva­ti, ne spoštuje, in ker si ministrstva pooblastila, kdo je za kaj odgovo­ren, nenehno podajajo kot vroč ko­stanj.”

Kako je to videti v praksi?

“V naši zakonodaji je napisano, da pri sumu na poklicno bolezen de­lodajalec pošlje delavca na pregled k specialistu medicine dela. To ne zdrži nikjer v svetu! Ker ne bo delodajalec pljuval v lastno skledo. Ne bo rekel delavcu, da je žal iz njega naredil invali­da, in ga poslal k zdravniku, plačal pregled, mu izplačal od­škodnino in uredil delovno mesto, da se to ne bo več ponavljalo. Ta­kšnega delodajalca ne poznam. Tudi v zelo razvitih državah, kot je denimo Nemčija, kjer že ruti­nirano odkrivajo in registrirajo poklicne bolezni, jih delodajalec prijavi samo dva odstotka od vseh registriranih. Prav zato mora biti ljudem omogočeno, da pridejo do zdravnika, do pomoči, do verifikacije poklicne bolezni mimo deloda­jalca. Če pri nas delavec torej sumi, da ima poklicno bolezen, mora prositi delodajalca, da ga pošlje k zdravniku, specialistu medicine dela, kise zdaj imenuje pooblašče­ni izvajalec, ta pa naj bi verifici­ral poklicno bolezen. Kdo plača pooblaščenega izvajalca? Deloda­jalec. In tu pridemo do konflikta interesov. Popolnoma logično in v svetu tudi raziskano je dejstvo, da dvojna lojalnost ni mogoča. Ne moreš biti hkrati lojalen delodajal­cu in delavcu, ob tem pa je plačnik tvoje storitve delodajalec. Raziska­ve kažejo, da celo tam, kjer delodajalec ni direkten plačnik, ampak plačuje preko zavarovalnice, zdravniki težko prepoznavajo poklicne bolezni zato, ker je človeška narava takšna, da je vedno raje na strani močnejšega, ne šibkejšega. To vidim tudi v vsakdanji praksi: naj gre za poklicno bolezen ali za trpinčenje na delovnem mestu, vedno je tako, da ima delodajalče­va beseda večjo moč.”

Ponavadi je tudi bolj izobražen kot delavec, samozavesten, bolj arti­kuliran v govoru …

“Točno tako. Zna povedati in ima pravno pomoč. Skratka gre za moč, ki ni le moč v denarju, ampak tudi verbalna moč. Vsi pa raje stopimo na stran moči, ne šibkega člove­ka. Zato so poklicne bolezni pod­cenjene povsod v Evropi, a nikjer tako izrazito kot pri nas. Na tem po­dročju imamo prazni nič. Hrvaška, ki je šele pred kratkim stopila v EU, že leta registrira poklicne bolezni, celo Srbija, ki sploh ni v EU, nas da v koš. Pri nas pa je najprej nemogo­če, da bi delodajalec poslal delavca na pregled, in naslednje: nemogoče je pričakovati od zdravnika, da bo poklicne bolezni odkrival, ker se znajde v škarjah. Poznam namreč zelo konkretne primere, ko se je zdravnik opogumil in rekel: ‘Ja, za poklicno bolezen gre’, že nasle­dnji dan pa je ostal brez pogodbe z delodajalcem in brez denarja. Kli­cala sem na inšpektorat za delo, naj zaščitijo zdravnika, ki je izgu­bil pogodbo zato, ker je ravnal po principih stroke, pa je bil odgovor, da nič ne morejo storiti. Na parlamentarnem odboru za delo smo že neštetokrat izpostavi­li ta problem, pa se ne premakne niti za milimeter. Ko gre za inte­rese močnejših, smo nemočni. Ne­doumljivo pa je, da delodajalec ne razume, da se ne splača ‘proizvaja­ti’ poklicnih bolezni, da je potreb­na takojšnja terapija delovnega mesta. Ker če se pojavi ena, se bo tudi druga. Poglejte samo Anhovo, Swaty, steklarne, poglejte Mežiško dolino.’

Kaj ostane delavcu? Najbrž se jih vsaj peščica odloči, da si potrdi­tev poklicne bolezni plačajo sami, četudi je zelo drago.

“No, to pa je še najbolj krvav pro­blem, in namerno pravim krvav. Ko se kljub vsemu kakšen dela­vec le odloči s sodno tožbo terja­ti pravico za bolezen, za katero ni dvoma, da je poklicna, je sodstvo popolnoma insuficientno. Sodni spori trajajo deset, celo dvajset let, in nešteto je primerov, ko je popolnoma jasno, da gre za poklic­no bolezen, pa sodišče razsodi, da ni. Ker ne vedo, o čem razsojajo? Ker so podkupljeni? Tega ne vem. V naslednjih letih pa namera­vam pisati o konkretnih primerih in konkretnih imenih, s kateri­mi se srečujem. Da ne govorim o tem, kako sodišča najemajo v teh zadevah sodne izvedence, ki nimajo pojma o poklicnih bole­znih. Kakšne banalnosti sem že doživela! Kolega, sodni izvedenec, je prišel k meni, češ, dobil sem za napisat izvedensko mnenje, pa o tem veliko ne vem, mi lahko po­magate, da to nekako rešim. Sem ga vprašala, zakaj pa ni zavrnil pi­sanja izvedenskega mnenja, če pa oba zelo dobro veva, da se še nikoli ni srečal s to poklicno boleznijo. In da bi bilo vse skupaj še bolj absurdno, naj bi s svojim izveden­skim mnenjem pobil tistega, ki ga je napisal drugi izvedenec, mojster na področju poklicne bolezni, o kateri se je odločalo. Postavlja se torej vprašanje, zakaj izvedenci ne zavrnejo pisanja, če pa o bolezni ali izpostavljenosti, o kateri naj bi pisali, nič ali premalo vedo? Zato, ker je takšna storitev vir zasluž­ka. Ali pa ker sploh ne vedo, dane vedo, tudi to je mogoče. Povrhu pa je cel kup sodnih izvedencev ne­veščih tujega jezika, v katerem je večina literature, člankov, novosti, poročil o poklicnih boleznih. Zdaj pa si samo predstavljajte te delav­ce, ki so zbrali pogum in zahtevali pravico, kako so na koncu povo­ženi! In kdo jih povozi! Tudi sama sem medicinska izvedenka, pa mi na kraj pameti ne bo padlo odlo­čati o nečem, česar še v življenju videla nisem. Kako lahko izvede­nec sklepa o poklicni bolezni in/ali izpostavljenosti, ki nastane zaradi dela za stružnico, pa v življenju ni videl ne stružnice ne delavčevega položaja ob njej, ne pozna snovi, s katerimi dela! Še nikoli ni dia­gnosticiral te poklicne bolezni in seveda je potem najlažje reči, da delavčeve težave ne izvirajo iz de­lovnega mesta. Da ne govorim o tem, da o poklicni bolezni govorijo izvedenci nemedicinske stroke! Ob vsem tem pa ne morem mimo zelo utemeljenih sumov, da gre tudi za podkupovanje pri zelo očitnih pri­merih, ki so bili razsojeni bolnim delavcem v škodo. Kdo bo koga podkupil? Močnejši močnejšega, vedno je tako.”

Če se poklicne bolezni ne verifici­rajo, če ne vodimo registra, če so lepo skrite med druge medicin­ske diagnoze, se lahko praktično delamo, da jih ni.

“Ja, govorimo pa o grozljivi številki vsaj 25 tisoč ljudi, ki so od 1990. leta prikrajšani za priznanje poklicne bolezni. In kar se meni zdi hudo, v etičnem smislu: ljudje sploh ne vedo, da so poklicno bolni. Člove­ka nesramno pošljemo v pokoj ali ga celo odpustimo, ne da bi vedel, kaj je povzročilo njegovo bolezen, in mu je samo po sebi umevno, da odide v pokoj bolan. Poznam tovar­no, kjer so imeli v majhnem oddel­ku kar i8 primerov astme. Ne vem, kako strokovno ozek moraš biti, da ne posumiš, da to ne more biti naključje, da je torej nekaj narobe s tem delovnim mestom. Delav­ci so bili izpostavljeni snovi, ki je v večini sveta prepovedana, pri nas pa jo mirno uporabljajo. Prepove­dana pa je zato, ker je tako alergo­gena, da skoraj nimaš možnosti, dane bi zbolel. Ampak tej tovarni je – ne vprašajte me, kako – uspelo, da nobena od teh astem ni bila pre­poznana za poklicno bolezen, pa so bile vse predstavljene invalidski komisiji.”

Ne boste povedali, za katero tovar­no gre?

“Trenutno ne morem, a ko bodo stvari pravnomočne, bom z vese­ljem razkrila vsa imena, od delo­dajalca do sodnikov, in kaj si je kdo privoščil. Dovolj je tega.”

Smo potemtakem neke vrste živi laboratorij za EU, ki lahko pri nas preučuje arhaične poklicne bolezni, kot so silikoza, sideroza, az­bestoza, poklicna naglušnost ..

“Pri nas je razpon poklicnih bole­zni neverjetno bogat. Od arhaič­nih – gre za zastrupitve s svincem, živim srebrom, azbestom …, pa za poklicno naglušnost, seveda, ki je nikjer v razvitem svetu skoraj več ni. Če namreč greste v našo proi­zvodnjo, boste videli, da ljudje še vedno delajo pri 90 ali 110 decibe­lih brez glušnikov. Mimogrede – še vedno so pri nas telovadnice po­krite s parketom, zaradi katerega imate tam hrup 90 do 100 decibe­lov, da lahko oglušijo tako otroci kot učitelji. Imamo celo paleto ko­stno-mišičnih bolezni, ki so poklic­ne, vendar vam živ človek tega ne bo priznal. Prav zdaj je primer na sodišču in prepričana sem, da bo zadeva padla, o sindromu zape­stnega prehoda. To je tipična po­klicna bolezen ljudi, ki delajo za računalnikom in ne znajo profesio­nalno, slepo tipkati. Zakaj bolezen ne bo prepoznana kot poklicna? Ker je tako množična in če je nekaj množično, je normalno. Name­sto da bi začeli ljudi učiti, kako naj pravilno delajo. Zakaj ne bi v vse srednje šole uvedli učenja slepega tipkanja? Gotovo bi bilo za ljudi, ki bodo v naslednjih 20 ali 30 let sedeli za računalniki, veliko bolj koristno kot znanje o na primer razmnoževanju praproti, razen seveda, če se ne bo več uporabljalo tipkovnic.”

Huda posledica prezrtja poklic­nih bolezni je dejstvo, da če je vse v redu, tudi delovnih mest ni treba zdraviti. Ničesar ni treba spremi­njati.

“Pred časom je bil naš inštitut par­tner v projektu ZZZS za promoci­jo zdravja pri delavcih, ki delajo v kemijski industriji. In seveda smo skupaj z Gospodarsko zbornico Slovenije in sindikatom pripravi­li program, kije temeljil predvsem na tem, kako naj se ljudje zaščitijo pred izpostavljenostjo. Če namreč nekdo dela z rakotvorno ali hudo alergogeno ali drugače toksično snovjo, bomo ukrepali tako, da najprej napravimo spisek snovi, s katerimi delajo, potem bomo pogledali, katere od teh so rako­tvorne in hudo alergogene in jih poskušali skupaj s tehnologi zame­njati. Če se to ne da, potem poišče­mo način, kako zaščititi delavca, da bo s to snovjo sicer delal, a da se ne bo zastrupljal. Poglejmo primer: v neki tovarni je bil oddelek, kjer ženske, ki so bile v njem zaposlene, niso mogle ven na malico, takšen je bil pač proces dela. Zato so jedle kar na delovnem mestu in stroji se niso ustavljali. Tudi rojstne dneve so tam slavile, prinesle pecivo, skratka, kadarkoli so praznovale, so praznovale skupaj z ‘mašinami’. Te ženske danes bistveno pogoste­je obolevajo za rakom na gastro­intestinalnem traktu. V tridesetih letih malic za stroji so se namreč najedle tudi strupenih vlaken. Enaka pesem je s svincem. Dobiš ga pod nohte, na lase, na obleko … Greš domov, otrok ti skoči v na­ročje, pripravljaš hrano s svincem za nohti … Strup prinašaš domov in zastrupljaš še druge. Ljudi je treba naučiti, kako naj ravnajo. In prav v okviru omenjenega projek­ta smo hoteli ljudi, ki delajo z ne­varnimi kemikalijami, na primer s svincem, naučiti, da ne smejo iz tovarne, če se ne stuširajo od pet do glave, da si morajo ne glede na frizuro vsakič oprati lase, temelji­to skrtačiti nohte … Ne, ne, so rekli v Gospodarski zbornici Slovenije. Nič od tega. Od nas so zahtevali, da govorimo o zdravi prehrani, o teku in osteoporozi pri ženskah, o kemiji pa tako, da nikogar ne prizadenemo. Lepo smo se zahvalili za sodelovanje, ker tak projekt nima ne strokovne ne etične teže. Ker ne bom človeku s 600 evri plače govo­rila o blagodejnosti gojenih špar­gljev, hkrati pa mu ne bom ničesar povedala o toksični snovi, ki ji je izpostavljen, pa tega sploh ne ve.’

In še ena nedobrodošla okolišči­na: najbrž si kak delavec, pri kate­rem je potrjena poklicna bolezen, ne želi, da o tem obvestite deloda­jalca, ker se boji izgube delovnega mesta? Odškodnine za poklicne bolezni so daleč od tega, da bi se račun izšel.

“Naše redke odškodnine seveda niso primerljive z odškodnina­mi v drugih državah. Če pogleda­mo azbestne bolezni, so bile pri nas odškodnine okrog 15 do 20 tisoč evrov, za enako bolezen pa v ZDA okoli tri milijone dolar­jev. Ampak azbestnih poklicnih bolezni je peščica, imamo pa še drugih 195, ki jih sploh ne odkriva­mo. Sredi osemdesetih, se spomni­te, smo imeli velik problem zaradi polikloriranih bifenilov (PCB); na našem inštitutu smo odkrili sku­pino poklicnih bolezni, predvsem je šlo za okvare jeter. Nenadoma je vse potihnilo, ker so izračuna­li, da bi deset odškodnin, kakšne se za takšno bolezen običajno izplačajo v svetu, zrušilo tovarno. Ampak o tem bi moral delodaja­lec prej razmišljati. Res pa je še to, da še pri tistih redkih zahtevkih za odškodnino za poklicne bole­zni naša sodišča to odškodnino drastično znižajo. Lahko vam pa povem, kako jo izračunajo angle­ška sodišča, prav pred kratkim sem se srečala s konkretnim primerom. Inženir srednjih let je zbolel za ple­vralnimi plaki, se pravi odebeljeni­mi deli popljučnice, ki se še ne šteje kot ‘prava’ bolezen, zaradi izpostavljenosti azbestu. Pri izračunu odškodnine so upoštevali, da ga ne bo noben delodajalec vzel v službo, ker se bo bal, da se bo pri njem raz­vila ‘prava’ azbestna bolezen, zato so v odškodnino vračunali vse plače, ki bi jih dobil kot inženir do upokojitve, in tudi pokojnine, ki bi jih dobil kot upokojen inženir.

Z Golnikom, kjer zdravijo pljučne bolezni, imamo interdisciplinarni kolegij, in kadar je sum, da gre za poklicno bolezen zaradi izposta­vljenosti na delovnem mestu, pre­verjamo, kako je do bolezni prišlo. V treh letih se je samo en človek od vseh, pri katerih smo ugotovili, da gre za poklicno bolezen pljuč, odlo­čil za verifikacijo. Od drugih slišiš: ‘Prosim, ne povedati, da ne bom ostal brez službe.’ Poznam mlade­ga fanta, ki se vsako jutro napiha s sprejem za lajšanje astme, preden gre na delo. To so grozljive stvari, ki se redno dogajajo pri nas.”

Govori se, da smo v letih po osa­mosvojitvi uvozili marsikatero za poklicne bolezni kritično panogo. Da smo tujcem zanimivi prav zato, ker je izvajanje naše zakonoda­je zelo ohlapno, tako kar zadeva okolje kot področje poklicnih bo­lezni. Zaradi podhranjenosti in­špektorskih služb menda kar 6o odstotkov podjetij ni bilo še nikoli nadzorovanih.

“Velika tuja podjetja pri nas zelo toksičnih stvari večinoma ne upo­rabljajo. Bojim se majhnih podjetij in prav pri njih se pojavljajo najve­čji problemi. Verno na primer, da velika skupina poklicnih bolezni nastane zaradi brizganja ali izhla­pevanja organskih topil, ki so v le­pilih in lakih. Gre za vrsto lepil, ki so v EU prepovedana, ker so rako­tovorna, povzročajo namreč levke­mijo, a se jih da na trgih zunaj EU še zmeraj dobiti. Odlično lepijo in v lesni industriji jih še marsikdaj najdete. Spomnim se, da sem nekoč vstopila v neko pisarno in so me kar naprej polivale solze. Prepozna­la sem snov iz lepila, formaldehid, ki je tako rakotvoren kot alergogen. Dve leti je bilo pohištvo v pisarni, pa se je formaldehid še vedno sproščal. In seveda so pohištvo naročili pri krajevnem privatniku. Takih snovi je na tisoče, samo med karci­nogeni vsaj 200. Majhnih podjetij se bojim, zato smo tudi predlagali gospodarski zbornici, da bi delali z malimi podjetji in jih naučili, kako varno delati.”

Med navodili evropske agencije za varnost pri delu je tudi ta na­potek: Preden začnete delati, se pri delodajalcu pozanimajte, ali je bila v podjetju opravljena analiza za vsebnost azbesta ali druge toksične snovi. Rada bi videla tiste­ga delavca, ki bi si upal delodajalca to vprašati.

“Jaz tudi, ampak ne pridemo do konca. Pri nas se v industriji pla­stike na primer še vedno gladko uporabljajo izocianati, čeprav so izjemno nevarna kemikalija, ki povzroča astmo, alergijski alve­olitis, hude težave s pljuči, pa še potencialni karcinogen je. Anali­ze na azbest pa po mojem vedenju niso opravila niti podjetja, ki so z njim delala veliko,let. Preprosto so azbest zamenjala z drugo snovjo ali povsem spremenila proizvo­dnjo, pri tem pa so delavci, ne da bi vedeli, še vedno izpostavljeni viso­kim koncentracijam neuničljivega azbesta. Tu je Salonit, ki meritve ima, prej izjema kot pravilo.”

Katere poklicne bolezni so tačas pri nas najbolj kritične, v katerih panogah jih najdemo?

“Na žalost povsod. A govorim lahko na pamet in po poznavanju industrije, ker številk preprosto nimamo. Imamo množico naglu­šnih ljudi, ki postajajo in so postali naglušni v desetih, dvajsetih, tridesetih letih dela v hrupu. Naglu­šnost pa ni samo arhaična poklicna bolezen, ampak postaja tudi bolezen mladih zaradi kombinacije industrijskega hrupa in poslušanja preglasne glasbe. Strokovnjaki EU opozarjajo, da se prav zato Evropi približuje prava epidemija naglu­šnosti, ne poznamo pa načina, kako povrniti izgubljeni sluh.

Druga skupina so alergije vseh vrst zaradi na tisoče kemikalij, mok, cvetnih prahov, preparatov v frizerskih salonih … Frizerskim salonom smo celo ponudili brez­plačno izobraževanje o toksičnih sredstvih v salonih, pa so odklo­nili. Obsežna skupina so rakave bolezni. Študije kažejo, da se več kot 70 odstotkov rakov razvije v sodelovanju z okoljsko izpostavlje­nostjo. Seveda gre pri nekaterih vrstah raka za gensko predispozici­jo, to vemo, a gre tudi za sodelova­nje okolja. Lahko je človek gensko predisponiran za levkemijo, a če ne bi bil izpostavljen benzenu, ne bi zbolel. In pri praktično vseh poklicnih boleznih imamo latentno dobo in izbruh bolezni šele čez leta stalne izpostavljenosti. Ljudje so že v pokoju, zbolijo in bolezni sploh ne povežejo z izpostavljenostjo na delovnem mestu. Velika skupina so tudi mišično-skeletne poklicne bolezni.”

Znanka, ki dela v računalniškem podjetju v Avstriji, pravi, da vsaki dve uri kineziolog, ki je zaposlen v podjetju, dvigne vse delavce na noge in imajo nekajminutno raz­gibavanje.

“Na inštitutu že nekaj let vodimo projekt Čili za delo in smo doslej vzgojili že nekaj več kot 200 svetovalcev za promocijo zdravja, ki naj bi promocijo zdravja uvajali v podjetja. Učimo jih, kako najprej narediti analizo zdravja posa­meznega podjetja. Ne moremo namreč reči, da imajo novinarji v časopisni hiši enake probleme kot delavci denimo v Swatyju ali na Slovenskih železnicah. Za novinarje lahko na pamet povem, da imate težave zaradi hudih stresov in nenehnega časovnega pritiska, kar lahko pelje v alkoholizem in droge, prav gotovo imate težave z mi­šično-kostnimi boleznimi zaradi načina dela itd. Ko narediš analizo podjetja, pa lahko identificiraš pro­bleme in se odločiš o prioritetah. Če je problem organizacija dela, se loti organizacije, če je ergonomija, se loti ergonomije, če je kemija … V firmi, kjer so najeli kineziologa, so prav gotovo najprej poskrbeli, da je njihova oprema ergonom­ska. Ker ti nič ne pomeni kinezio­log, če imaš povsem neprimerne stole, mizo, opremo … Lahko celo veliko telovadiš, vendar če te delo sili v nenaravni položaj, ne bo pomagalo. Torej imajo ergonomske stole, dvižne mize, ergonomske tip­kovnice … In še kineziologa, ki jih razgiba! Ker so preprosto izraču­nali, da se jim to splača. Na polici imam debelo ameriško knjigo, kjer je do dolarja natančno izračuna­no, zakaj se splača skrbeti za dobro in varno delovno okolje. Gotovo ne gre za to, da bi ameriški ali av­strijski delodajalci bolj ljubili svoje delavce kot naši. Gre za denar, a res ne vidimo tega? Se pravi, prvi del je urejeno delovno okolje, kinezio­log pa vsakemu prišleku v podje­tje pokaže, kako naj sedi, kako naj uporablja predmete dela, kako naj dela, da bo čim manj obremenjen, in seveda to aktivnost vzdržuje.”

In da bo nekako priveslal do vedno bolj odmikajoče se penzije.

“Prva sem za to, da se podaljša de­lovna doba. Toda ne vsem, ampak tistim, ki zmorejo in želijo. In ljudem moramo pomagati, da bo čim več takih, ki bodo želeli in zmogli. Že pred časom sem poskušala premierki povedati, da po­trebujemo sistemske spremembe, sistem, ki bo deloval, ne pa kozmetičnih popravkov skrotovičene­ga sistema. Predvsem pa moramo nekaj narediti za ljudi, da bodo lahko delali do 65. leta. Ohranjati jih je treba delazmožne. Tako kot zdaj kaže, pa bomo imeli vedno več invalidov tretje kategorije.”

Glorija Lorenci

Objavljeno v Večeru, v petek, 25. aprila 2014

Dr. Metoda Dodič Fikfak: »Delavci ne morejo biti zadovoljni na ukaz.«

Slovenski delavci so zelo obremenjeni, naredijo pa manj, kot bi lahko

Delodajalci imajo prav, slovenski delavci res naredijo manj, kot bi lahko, se strinja predstojnica inštituta za medicino dela na ljubljanskem kliničnem centru dr. Metoda Dodič Fikfak. Ampak za to so največkrat krivi delodajalci, dodaja.

Povezava: http://www.mladina.si/148297/dr-metoda-dodic-fikfak-delavci-ne-morejo-biti-zadovoljni-na-ukaz/

Konec moških

O vplivu krize na koncept moškosti pa na prav poseben način spregovori dokumentarni film »Konec moških« (The End Of Men, 2011). Kaj se zgodim moškemu, ki ga je doslej definirala vloga delavca in tistega, ki skrbi za svojo družino, ko ostane brez službe in možnosti za tovrstno dokazovanje svoje moškosti? Film kaže kako se moški spopadajo s spreminjajočo se idejo moškosti v današnji družbi, v kateri stara pravila ne veljajo več.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s