Nov svetovni red gradijo jari bogataši

Finančne družbe, ki nič ne ustvarjajo, osvajajo svet in tudi v Sloveniji odločajo o privatizaciji podjetij, brez njih finančni minister ne more dobiti doda­tnega denarja za poplačilo računov

Skrivna priprava privatizacije slo­venske avtocestne družbe Dars na podlagi izračunov ameriške velebanke JP Morgan ter nasploh prodaja podjetij na podlagi na­svetov in izračunov tujih finanč­nih institucij, ki nato nastopajo tudi kot kupci, sodelovanje tujih finančnih institucij pri obreme­nitvenih testih bank, prek kate­rih so jim padli v roke vsi ključni podatki o slovenskem gospodar­stvu, svetovanje finančnih in­stitucij finančnemu ministrstvu pri zadolževanju in posredovanje pri prodaji državnih obveznic so dokaz, da so “finančni morski psi” že osvojili Slovenijo.

Pravzaprav so osvojili ves svet. Fi­nančni skladi in druge finančne institucije so skupaj z velebanka­mi oligarhi, ki vzpostavljajo nov svetovni red, razlaga profesor eko­nomije Max Otte. Ta red pomeni prečrpavanje denarja od državlja­nov, podjetij iz realnega sektor­ja in držav v finančni sektor, kar vzpostavlja vse večjo neenakost. Na spodnjem koncu raste revščina, na vrhu bogastvo, kajti bistvo tega sistema je neskončna rast dobička za vsako ceno.

Čudna imena v davčnih oazah

Osrednja finančna družba, okoli katere se vse vrti, je ameriški sklad BlackRock, ki ima nepredstavljivih 4000 milijard dolarjev kapita­la, kar je desetkrat več, kot znaša letni proračun največje države v EU Nemčije. Takšnih skladov je še veliko. To so med drugim finančni skladi, skladi zasebnega kapitala, hedge skladi, fundacije …, nosijo pa imena, ki večini zvenijo ne­znano – Wellington Management, Vanguard, State Street Corp, KKR, Blackstone. Ustanovili so jih posamezniki, večinoma bivši uslužben­ci velebank.

Vsi upravljajo ogromne zneske premoženja. Potem ko so po izbru­hu finančne krize posli bank bolj pod drobnogledom javnosti in po­litike, so prevzeli njihove najbolj sporne posle. Te finančne insti­tucije, ki veljajo za vzporedne ali “senčne banke”, niso pod nikakr­šnim nadzorom in finančni sektor vsak poskus za njihovo regulacijo zatre. Špekulativni posli tako zdaj cvetijo še bolj, kot so cveteli pred krizo, pomembno vlogo pri tem imajo davčne oaze. BlackRock ima na primer samo na Kajmanskih otokih več kot 70 skladov.

Obvladujemo vašo prihodnost

Max Otte svari pred temi novimi finančnimi giganti, ki si na skrivaj kupujejo svet. Prvi mož BlackRoc­ka Larry Fink, ki ima pisarno v New Yorku in ga poznajo le redki, je po Ottejevi oceni na podro­čju gospodarstva bolj vpliven kot ameriški predsednik, saj upra­vlja največ denarja na svetu. Mi obvladujemo vašo prihodnost, BlackRock sporoča prek svoje re­klame, pravijo avtorji dokumen­tarca na nemški javni televiziji ARD.

Profesor Otte se boji, da se bo sistem socialnega tržnega gospo­darstva, ki je prevladoval v celin­skem delu Evrope, kmalu zrušil, če bo na neskončni rasti dobičkov temelječ anglosaški kapitalizem, ki ga predstavljajo finančni morski psi, napredoval s takšno hitro­stjo kot zdaj. To, da ustvarjajo nov red, nima nič opravka s teorijami zarote, ampak z močjo, ki jo omo­goča koncentracija bogastva.

Nekdanji bankir Bill Cohan razlaga, da je Fink mož z najboljši­mi povezavami na Wall Streetu, povsod ima svoje prste. Pove­zan je s predsednikom Evropske centralne banke (ECB) Mariem Draghijem, ki je včasih delal za ve­lebanko Goldman Sachs, zdaj pa v ECB vodi politiko tiskanja svežega denarja in tako finančnim mor­skim psom zagotavlja nov denar za finančne špekulacije in s tem večanje dobičkov.

Fink je povezan s finančnim mi­nistrom ZDA, guvernerjem Arne-riške centralne banke, nekdanji guverner švicarske centralne banke Philipp Hildebrand pa je član upravnega odbora BlackRoc­ka. Fink je seveda povezan tudi s prvim možem velebanke Gold­man Sachs Lloydom Blankfeinom pa z Jamiejem Dimonom, prvim možem velebanke JP Morgan, katere izračune po poročanju te­dnika Mladina vlada uporablja pri pripravi privatizacije Darsa.

Brez vlaganj v razvoj

Če bodo finančni morski psi v Slo­veniji prišli v avtocestno družbo Dars, čakajo voznike, ki se zdaj jezijo na zapore zaradi popravil, avtoceste brez najbolj osnovnega vzdrževanja in popravil. Krpanje vsake luknje bo prevelik strošek, je mogoče sklepati na podlagi iz­kušenj, ki jih imajo s finančnimi investitorji v tujini. Tudi zaposlenim v podjetjih, ki jih v Sloveni­ji že prodajajo država in banke (Petrol, Pivovarna Laško, Trimo, Pinus Rače, Žito, Telekom, Cin­karna Celje), grozi, da se jim ne bo godilo bolje, ne glede na to, ali jih bodo kupila velika tuja podjetja iz panoge kot strateški investitorji ali finančni morski psi kot finanč­ni investitorji. Slednji so namreč že lastniki tako rekoč vseh pomembnih podjetij iz realnega sek­torja in tako vplivajo na njihove poslovne odločitve.

Finančni morski psi zahtevajo od vodilnih v podjetjih vedno višje dobičke, ki jih ni mogoče ustvar­jati z vlaganjem v razvoj, ampak z zapiranjem oddelkov, ki ne zago­tavljajo dovolj dobičkov, in odpuščanjem zaposlenih. Ko zmanjšajo stroške in prikažejo želeni do­biček, ko torej podjetje postane “vitko”, ga finančni morski psi pro­dajo naprej, seveda za višjo ceno. Tako si podjetja prodajajo med seboj in tudi s temi posli delajo denar iz denarja. Vse kaže, da je v Sloveniji žrtev tovrstnih poslov že postala domžalska družba Helios.

Molk je zakon

Odkriti povezave med finančni­mi morskimi psi je zelo težko, saj poslujejo povsem netransparen­tno in tudi skrito pred javnostjo, o svojih poslih pa nočejo govoriti. Molk je zanje zakon, razlaga Bill Cohan, saj javnost ne sme izvede­ti, kaj počnejo. James Glattfelder, Stefano Battiston in Stefania Vitali s Tehniške visoke šole v Zürichu so pred tremi leti njihove poveza­ve vendarle razvozlali. Ugotovili so, da svet obvladuje 147 družb, ki vplivajo na 40 odstotkov svetov­nega gospodarstva. Te družbe niso le lastniško medsebojno povezane, ampak so povezane tudi prek kre­ditov, različnih izvedenih finančnih instrumentov in drugih visoko špekulativnih finančnih produk­tov.

James Glattfelder razlaga, da je takšna koncentracija lahko ne­varna, ker ogroža stabilnost, saj se lahko kriza prek teh povezav razširi po celotnem sistemu kot epidemija. Kontrola takšne mreže pa je tako rekoč nemogoča, saj nimamo nadnacionalnega nadzo­ra, ki bi omogočal nadzor po celem svetu. Nadzor je omejen na države. Finančni giganti so tako edini, ki imajo pregled nad celotnim svetom.

Glattfelder zavrača mnenja, da je mreža, ki jo je s kolegoma odkril, produkt zarote. Po njegovih besedah se omrežja finančnih institu­cij vzpostavljajo sama, enako kot se je to zgodilo na spletu. Giganti na spletu so Google, Facebook in drugi, giganti v finančnem svetu pa BlackRock, Goldman Sachs, JP Morgan …

Vlade v krempljih

Agencija Bloomberg je oktobra objavila, kdo so najbolj vplivni upravljavci denarja. Poleg Larryja Finka (61 let) so to še ustanovitelj hedge sklada Leon Cooperman (71 let), Mary Callahan Erdoes (47 let), ki v družbi JP Morgan Asset Ma­nagement upravlja 1700 milijard dolarjev, predsednik sklada Ichan Enterprises Carl Ichan (78 let), so­ustanovitelj sklada Blackstone Group Stephen Schwarzman (67 let), predsednik uprave Elliot Ma­nagement (70 let), ki je prisilil Ar­gentino v drugi bankrot v desetih letih, ustanovitelj sklada BDT Capi­tal Partners Byron Trott (55 let), ki pomaga bogatim družinam proda­jati podjetja. Bloombergov seznam kaže, da večino denarja na globalni ravni upravlja klub moških, ki so starejši od 6o let.

Ker njihovi posli temeljijo na špekulacijah, so zanje ključnega pomena podatki.

BlackRock je lastnik enega naj­večjih računalniških sistemov na svetu, ki se imenuje Aladin. Ta sistem v milisekundah izračuna ekonomske posledice določenega dogodka. To BlackRocku omogoča izjemno konkurenčno prednost za lastne posle, hkrati pa te izračune kot storitev prodaja drugim, kar mu omogoča nadzor še nad doda­tnimi 15.000 milijardami dolarjev.

BlackRock je tudi eden od lastni­kov bonitetne družbe Standard & Poors, ki ocenjuje boniteto držav in tako odloča, po kakšni obrestni meri se lahko zadolžujejo njihove vlade, tudi slovenska.

Nasploh so države vse bolj odvisne od finančnih morskih psov. Ti so njihovi svetovalci pri prodaji obve­znic, zanje prav tako organizirajo in izvedejo prodajo obveznic, sve­tujejo jim pri refinanciranju dolga (poplačilu starih dolgov z novimi krediti), svetujejo jim pri privati­zaciji državnega premoženja. Vse svoje storitve, ki jih opravljajo za državo, finančni morski psi seveda zaračunajo pa še kot kupci ob­veznic in državnega premoženja služijo. Vlade so tako dejansko v krempljih takih psov, državljani pa so njihovi talci.

Ne kapitalisti, temveč paraziti

Finančni morski psi so tisti, ki posodijo denar, ko finančnim ministrom zmanjka denarja za plačilo vseh računov. Kdor se jim ne ukloni, ne dobi denarja, zato je dolg eno glavnih orodij, s kateri­mi novi oligarhi prevzemajo svet. Vsak dodaten dolar ali evro doda­tnega dolga, vsaka nova privati­zacija je dobiček na njihov račun in izguba za navadne državljane. Nasploh pa je sta kriza in zadolže­nost tisto, kar finančnim morskim psom najbolj ustreza. Profesor Max Otte opozarja, da dejansko ves čas služijo dvema gospodarjema.

Finančni morski psi so že lastniki vseh pomembnih podjetij v razvi­tem svetu. Čeprav so manjšinski lastniki (imajo 3 do 10 odstotkov delnic), so večinoma največji po­samični lastniki in tako odlo­čajo o njihovi poslovni politiki. Če vodstvo podjetja ne zmanj­ša dovolj stroškov in ne zagoto­vi dovolj dobička, zahtevajo sklic skupščine in odpoklic vodstva. Finančne morske pse pomembno redijo tudi centralne banke, ki ti­skajo svež denar in ga po rekordno nizki obrestni meri zagotavlja­jo bankam, da bi ga posredovale v obliki kreditov podjetjem za inve­sticije, ki bi spodbudile gospodar­sko rast. Zakaj bi ta denar dajali za razvoj podjetij, če sega veliko bolj splača vložiti v špekulativne posle? Taki finančni morski psi, ti špeku­lanti, niso kapitalisti, saj ne ustvar­jajo denarja s proizvodnjo, ampak kradejo, zato so paraziti, ki iz indu­strijskega kapitalizma ustvarjajo trupla, opozarja Pulitzerjev nagrajenec Chris Hedges.

Vsaka nova serija sveže natisnjene­ga denarja, vsaka nova zadolžitev pomeni novo delitev v breme vse bolj revne večine na eni strani in vse bolj bogate manjšine na drugi. Danes je na svetu štirikrat več milijarderjev, kot jih je bilo pred dese­timi leti.

Objavljeno v Sobotnem Večeru, v soboto, 15.11.2014

Darja Kocbek

Vir: http://nov.vecer.com/

Talci bankirjev

Medtem ko v glavnih kapitalističnih gospodarstvih finančnemu sektorju raste vrednost premoženja, realni sektor v teh gospodarstvih, zlasti v Evropi in na Japonskem, trpi zaradi deflacije oziroma stagnacije in visoke brezposelnosti. Da imamo hkrati inflacijo in deflacijo, se samo na prvi pogled sliši paradoksalno. Dejansko so te razmere logična posledica neoliberalnih denarnih politik, ki jih izvajajo te države. S politikami varčevanja so vlade od izbruha finančne krize leta 2008 sistematično jemale državljanom materialne vire in jih dajale finančnemu sektorju. Zaradi tega se realni sektor krči, finančni sektor pa raste.

Ekonomisti in finančni »izvedenci«, ki so na vrhu aparata, ki vodi gospodarsko politiko, to skušajo prikriti z razlagami, da so tržne razmere postale bolj »zapletene«, gospodarsko ukrepanje pa bolj zahtevno. Ismael Hosseing-Zadeh, upokojeni profesor ekonomije univerze Drake, na Counterpunch piše, da so takšne pompozne izjave zgolj namenjene zamegljevanju zadev, mistificiranju ekonomije in povzročanju zmede med ljudmi. Pri sočasni rasti finančnega sektorja in krčenju realnega sektorja ni nič »zapletenega« ali skrivnostnega. Če sistematično ropaš Petra, da plačuješ Pavlu, siromašiš Petra (99 odstotkov) in omogočiš Pavlu, da bogati (1 odstotek).

Nadaljevanje na: http://www.mladina.si/161875/talci-bankir-j-ev/

Darja Kocbek

Denar vlada svetu

Geld regiert die Welt (2014)

Ko gredo delavci v Nemčiji na ulico, ker jim želi podjetje zmanjšati plače ali ko se najemniki v enem večjih nemških mest borijo proti zaplembam svojih stanovanj, so pogosto v ozadju isti povzročitelji: finančne družbe, katerih imena nekaj povedo le poznavalcem.

Svet na posodo – zadolženi planet

Die Welt auf Pump – Der verschuldete Planet (2012)

Domnevno smo živeli onkraj naših zmožnosti, preveč smo si privoščili: na vsakega Nemca pride skoraj 26000€ nacionalnega dolga. Globalno so razvite države zadolžene za 55 bilijonov evrov. Zdaj bi morali to, kot nam sporoča politika, urejati državljani – beri varčevati. Nacionalni dolg je bilijone po vsem svetu prerazporedil od spodaj navzgor. Z dolgovi je eksplodiralo bogastvo milijonarjev. Zakaj? So za to krivi pohlepni bančniki, nič hudega sluteči politiki? V sistemu, ki teži k čim večjim dobičkom in ki je menda brez alternative? Državni dolg in prevlada finančne oligarhije je grožnja za naše skupnosti in demokracijo, meni ekonomist prof. Max Otte.

Pogovor s prof. Maxom Ottejem:

Video na: http://www.ardmediathek.de/tv/alpha-Forum/Max-Otte-%C3%96konom/ARD-alpha/Video?documentId=23918186&bcastId=14912942

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s