Lenoba – prava resnica človeštva

Kadarkoli sem slišal ali videl, da je nekdo od predstavnikov države ali članov družine napisal kaj negativnega o delovanju lenobe, je to name napra­vilo vedno čuden vtis. »Lenoba je mati vseh pregreh« — to je način, na katerega so jo — dejstvo posebne človeške dejavnosti — žigosali vsi narodi kot celotno človeštvo. Vedno se mi je zdelo, da ta obsodba le­nobe ni pravična; zakaj se delo tako močno ceni in postavlja na prestol vzvišenosti, slave in hvale, medtem ko se na drugi strani lenoba pribija na sramotni steber? Vse tiste, ki so leni, se sramoti in nosijo pečat pregrehe: »Mati Lenoba«, vsak delavec pa se ceni, slavi in poveličuje ter dobiva nagrade; vedno se mi je zdelo, da bi moralo biti obratno: delo bi moralo biti prekleto, prav tako kot je v legendah o raju; lenoba pa bi morala biti tisto, k čemur naj človek teži. V življenju pa se dogaja rav­no nasprotno. Zato bi želel ločiti to nasprotno in na isti način, na katerega ima karkoli, kar je izločeno, svoja lastna obeležja ali stanja — do vsake ocene ali zaključka pa pridemo na osnovi teh obeležij v tej oceni s pomočjo obeležij in njihovih odnosov, razjasniti pomen, ki je skrit v besedi lenost. Resnica je zelo pogosto skrita pod prevelikim številom besed in se je ne da izkopati; zdi se mi, kot da se človek na čuden način igra z resnico in da ga lahko primer­jamo s kuharjem, ki je veliko loncev napolnil z različno hrano (seveda ima vsak lonec svoj pokrov). Ker je kuhar fičfirič, je pokril lonce in zamešal pokrove, sedaj pa ne more več uganiti, kje je kateri lonec in kaj je v njem. Mislim, da se podobno doga­ja z nami; mnoge besede in resnice imajo pokrove in vsak človek sprašuje, kaj se lahko najde pod po­krovom. Isto se je zgodilo z lenobo; na enem pokro­vu je pisalo »Lenoba je mati vseh pregreh«. Eden od loncev je pokrit s tem pokrovom in ljudje so vse do sedaj mislili, da se v njem nahajata pregreha in sramota. Seveda je beseda Lenoba, ki označuje neko človeško stanje, zelo nevarna in na svetu ni nič bolj nevarnega za človeka od tega. Samo pomi­slimo, da v lenosti leži smrt »eksistence« oz. da človek, ki se rešuje s samoproizvodnjo, ne bo več garal — cela država bo končala v smrti in s tem bo cel narod ogrožen; jasno je, da se moramo proti temu stanju boriti, ker je pogubno. Da bi se obva­roval smrti, si človek izmišlja takšne sisteme življe­nja, v katerih bodo vsi garali, tj. kjer ne bo nobe­nega lenega človeka. To pa je tisto, zaradi česar se socialistični sistem, ki pelje v komunizem, bori proti vsem sistemom, ki so obstajali pred njim, tako da bi šlo vse človeštvo po enotni poti dela in ne bi ostal zunaj te poti niti en sam nedelavec.

Zato se najokrutnejši od vseh zakonov na tem nečloveškem svetu glasi: »Kdor ne dela, naj ne je«; to je tudi razlog, zaradi katerega se socializem bori proti kapitalizmu, ker je kapitalizem izvor »lenih ljudi«, ker rubelj nedvomno vodi k lenosti, pa zato delo — največje prekletstvo, ki ga je Bog dal člove­ku — dobi v socialističnem sistemu največji blago­slov. Vsak človek mora vstati in sprejeti ta blago­slov, sicer bi umrl od lakote; to je smisel, ki je skrit v trudbeniško-delavskem sistemu. Njegov smisel leži v dejstvu, da v vseh drugih sistemih človek ne bi nikoli občutil približevanja smrti za vse, nikoli ne bi doumel, da v marljivosti leži ne le pot napredka za vse, temveč tudi za vsakega posamič; v vsesplošnem sistemu dela pred vsakim stoji smrt, pred vsa­kim stoji naloga — naj se reši s pomočjo dela, s proizvodnjo dela, sicer mu preti lakota. V takem socialističnem sistemu dela — seveda v njegovem nezavednem delu — se predpostavlja, da je potrebno celotno človeštvo pripraviti k delu, tako da bi se povečala proizvodnja, priskrbela varnost, okrepilo človeštvo in s pomočjo proizvodnje zmožnost potr­ditve »lastne eksistence«. Seveda je ta sistem neiz­podbitno pravilen, zanima se ne le za eno osebo, temveč za celotno človeštvo. Tudi kapitalistični sis­tem zastopa pravico in svoboščino hranjenja denar­ja v bankah zato, da bi si v bodočnosti priskrbel »lenost«; predpostavlja pa se, da je rubelj tisti po­sebni znak, ki bo pritegnil, ker bo povzročil blaže­nost lenosti, o kateri vsakdo sanja; rubelj ni nič drugega kot košček lenobe. Tisti, ki si nabere naj­večjo vsoto rubljev, bo v zadovoljstvu lenosti dlje živel. Ideološko naravnani ljudje — tisti, ki skrbijo za narod, seveda niso zavestno dojeli tega principa in njegovega pomena ter so se vedno strinjali s pojmovanjem, da je »lenost mati vseh pregreh«; v podzavesti pa je obstajal drug element, namreč te­žnja, da bi se vsi izenačili v delu ali drugače rečeno — da bi se izenačili v lenosti. To, kar ni moglo biti doseženo v kapitalističnem sistemu, je doseženo se­daj; interes kapitalizma in socializma je enak – ­doseganje skupne resnice, človeškega stanja Lenosti. Ta resnica je skrita v globinah nezavednega, toda zaradi določenih razlogov se je do sedaj še nihče ni zavedel, pa tudi noben sistem dela kjerkoli ne proklamira mota: »Resnica tvojega gibanja je pot k Lenosti.« Namesto tega vidimo povsod parole o delu in se strinjamo z idejo, da je delo nepogrešljivo, toda potrebno ga je zamenjati in socialistični sistemi se k temu pomikajo pravzaprav po poti dela; zvrgli ga bodo s človekovih pleč in čim več ljudi bo delalo, tem manj ur dela bo potrebno na človeka, več pa bo ur lenosti. Kapitalistični sistem je s svojimi resnica­mi in lažmi zgradil razred kapitalistov in si na tak način priskrbel zadovoljstvo v času, izpolnjenim z lenostjo. Toda lenost se preskrbuje z delom in kapi­talistični plan organizacije dela je zgradil svoj sistem na tak način, da pri izrabljanju »Lenosti« ne morejo biti vsi enaki. Uživajo jo lahko le tisti, ki so preskrbljeni s kapitalom. Zato se je razred kapitalistov uspel osvoboditi dela, otresti se tistega, česar bi se moralo otresti vse človeštvo. Razred kapita­listov gleda na vse narode kot na trudbeniško-delovno silo (na isti način kot socialistični sistem gleda na trudbeniško-delovni stroj). Zaradi tega si vsak kapitalist prizadeva priskrbeti si trudbeniško-delavski narod, da nujno potrebna delovna sila ne bo izumrla. Ker pa je ljudi veliko, se temu niti ne po­sveča toliko pozornosti. Boj kapitalističnega proti nekapitalističnemu sistemu obstaja zato, ker bodo, ko bo prišlo do zmage nekapitalističnega sistema, v delu vsi enaki, tedaj pa bo razred kapitalistov izgubil svoje zadovoljstvo v lenosti. Izhajajoč iz tega smo priče rekviriranju celotne kapitalistične indu­strije zato, da bi se enakomerno razdelila vsa sred­stva tako dela kot lenosti.

Edino socialistični sistemi težijo k enakosti dela in Lenosti in vsak človek skrbno pazi, da bo razdelitev dela enaka, ker iz te enake delitve tudi priha­jajo ure lenosti. Kapitalistični razred vidi v celotni industriji vrednoto, ki jamči za kapital, v kapitalu pa vidi jamstvo lenosti. Socialistični sistem — ne pa kapitalistični — je tisti, ki v industriji vidi vrednoto, ki bo priskrbela lenobne ure bivanja. Dovršenost kapitalističnega sistema ne zahteva povečanja delov­nega časa, temveč njegovo zmanjšanje. Produkcija se bo odvijala, kolikor je nujna za človeštvo in ne več; ne bo odvečne produkcije, ker se ta pojavlja le tam, kjer je pohlepnost, saj pogosto ne prinaša nikakršnega dobička. Ker pa so potrebe vseh ljudi v socialističnem sistemu skupne, bodo zanje skrbeli vsi tisti, ki enako delajo. Nobena dovršenost ne bo dosežena le zaradi nekogaršnje lastne koristi, dose­žemo jo lahko le s skupnimi ukrepi za dobro vseh. Pravzaprav se v zvezi z iznajdbo lahko reče, da je bistvo vsake dosežene dovršenosti v doseganju skup­ne človeške koristi. Vendar pa takoj, ko ustvarjalec dovršenosti preda svoje delo svetu, njega zgrabijo poslovneži, ki postavijo na prvo mesto svojo korist in izkoriščajo tiste, ki niso mogli priti do dela. Nare­jen je bil stroj; kapitalist pa ga je takoj uporabil za svoj lasten cilj: za zmanjšanje števila rok, ki delajo in za povečanje svojega lastnega kapitala, odvzemajoč delavcem njihovo zadnjo mezdo, izra­ženo v pridobivanju rubljev kot znaka lenosti; vodja je imel več rubljev, delavcu pa je dal letni dopust, da se telesno odpočije, medtem ko je vodilni razpo­lagal z neomejeno lenostjo. Socialistični sistem bo še naprej razvijal stroj, v tem je pomen njegovega prizadevanja: osvoboditi garanja največji del delov­nih rok ali z drugimi besedami spremeniti cel delov­ni del naroda ali celo človeštvo v lenega gospodarja, kot je kapitalist, ki je svoje žulje in težko delo pre­dal v roke naroda. Socialistično človeštvo je svoje žulje in znoj preneslo na mišice strojev in jim bo priskrbelo brezmejno delo, tako da ne bodo dobili niti sekunde počitka. V prihodnosti se bo moral stroj osvoboditi, prenesti svoje delo na drugo bitje in s tem sebi priskrbeti pravico do Lenobe. Vse teži k lenosti, po drugi strani pa je prav lenost glavna vzpodbuda za delo, ker je le z njegovo pomočjo možno doseči lenost; očitno je človek padel v neko vrsto prekletstva v obliki dela, prav tako, kot se zdi, da se je prej vedno nahajal v stanju lenosti. Možno je, da je to stanje v resnici obstajalo in morda legenda o stvaritvi raja in človekovem izgonu iz njega le ni tako jasna zamisel bodisi preteklosti bodisi neke prihodnosti, do katere bo človek prišel s pomočjo tega prekletstva. Pričujoča ideja bo mor­da bolj jasna in podrobneje razvija v moji »Beli misli« iz: Bog ni ovržen. Tu želim omeniti le hipo­tezo, ki lahko služi kot uvod v neko drugo pojmo­vanje dela, ki ga lahko spremeni v popolnoma dru­gačno sredstvo. Ponavadi smo menili, da je delo enostavna nujnost, povezana s prehrano, pojavlja se kot glavno bistvo človekove dovršenosti; po delu mora ostati čas za delovanje na dovršenosti. Takšne dovršenosti namreč obstajajo v znanosti kot tudi v spoznavanju in dojemanju sveta, ki nas obdaja. Te aktivnosti opravičujejo zmanjšanje delovnega časa. K tem dovršenostim spada celo počitek. Umetnost se je v glavnem pojmovala kot proizvod počitka, vendar se to ne da opravičiti, ker so znanost in druge veje znanja prav tako delo, resda druge vrste, a je ta vrsta povezana s kreativnim izražanjem, svobodo delovanja, svobodnim eksperimentom in iskanjem. V tem je premoč čistega aspekta dela, v katerem bi težko našli kreativno dejanje — pogolt­nila ga je industrija oz. princip razmnoževanja stva­ri in kreativne dovršenosti. V tem leži vzrok za to, da delovni človek teži k drugim področjem proiz­vodnje, v katerih se lahko počuti osvobojenega od mehanične produkcije in najde pristop h kreativne­mu delu. Celotna znanost in umetnost proizvajata takšno delo, vendar pa mnogi zahvaljujoč družbenim sistemom držav ne morejo stopiti v to drugo sfero človekovega delovanja, zato tudi iščejo spektakle in rade volje obiskujejo znanstvene predstave. Ko od bliže pokukam v to vzročnost, vidim, da se počitek razume kot druga plat človekovega dela. Z drugimi besedami, v počitku ali ustvarjanju je skrito poseb­no stanje: »Lenost«. Le ta vodi k dovršenosti popol­nega fizičnega nedelovanja in prevaja vso telesno aktivnost v posebno stanje, v katerem je dejavna le misel. Na delovanje misli se bomo vrnili kasneje, najprej pa moramo pojasniti podobnost med obema vidikoma človekovega dela: delom samim in dovr­šenostjo znanosti in drugih znanj. Ta dva vidika tvorita celoto: oba težita k zmanjšanju časa, prebi­tega bodisi v delu bodisi v ustvarjanju znanja in znanosti. Kakor človek, ki nujno poskuša s svojim delom doseči lenost, tako si znanost in znanje sama prizadevata rešiti in dojeti vse na svetu. Ali drugače rečeno, dobiti popolno znanje o vesolju — tega ne more nihče zanikati. Vsako sekundo poskuša človek dojeti ureditev vesolja in se naučiti vse, kar mu je skrito; rekel bi, da je ta težnja, njegova težnja k Bogu oz. k tisti predstavi, ki jo je človek zapisal kot nekaj dovršenega. Kako si človek predstavlja Boga? Prikazuje ga kot bitje, ki je vsepovsod prisotno, vsevedno, vsemogočno itd. Tako je vsak človekov korak usmerjen k dovršenosti oz. ga mora približati k Bogu. Predpostavimo, da bo čez veliko tisočletij ali milijonov let človek dosegel vsevednost, torej tudi vseprisotnost. Kaj bo ta trenutek? Ničesar no­vega se ne bo dalo dojeti, ničesar učiti, očitno ne bo treba nič več delati — svet bo odprt in njegovo celotno bitje bo počivalo na znanju. Vesolje se bo v vsej svoji veličini in brezmejnosti ustvarjanja gi­balo k lastnemu večnemu zakonu gibanja; to je celotno gibanje se že odkriva mojemu dojetju, vsak pojav tega gibanja je predviden v brezkončnosti. Doseči tako dovršenost pomeni priti do Boga, do prav tiste predstave, ki si jo je človeštvo že davno zarisalo v svojem zamišljanju v legendah ali dejan­skosti. Takrat se bo zgodil nov začetek — Božjega nedelovanja — stanje neobstajanja: človek bo izgi­nil, ker bo postal del velike predstave, svoje lastne dovršene »predskice«. Isto se bo zgodilo z delom; človek bo dosegel tako dovršenost, da bodo vsi njegovi proizvodi postali del narave: vse bo brez težav postalo del organizma, kot naše dihanje, ki je Klavna gibalna sila celega organizma, kot življenje. Dovršena predstava Boga se pojavlja tudi v naporu, ki si prizadeva človeka osvoboditi dela in doseči srečo, ko bodo vse človeške tovarne in industrija funkcionirali sami. Ta mala dejavnost bo služila kot model tiste velike tovarne vesolja, v kateri se vse proizvaja brez strokovnjakov, inženirjev ali de­lavcev; v skladu s človekovo zamislijo jo je ustvaril Bog, ki je vsemogočen in vseveden. Razumljivo je, da lahko vsemogočnost in vsevednost primerjamo s tem, da pokažemo na mnoge nepopolnosti, ki pa se kljub vsemu gibljejo k popolnosti; možno je tudi, da je cel mehanizem vesolja še vedno v obliki skice, pa vendar je poglavitna osnova v svoji popolnosti ab­solutna; popolni niso le racionalni detajli, kot je to eden od dozdevno popolnih oblik — človek; če go­vorimo na splošno, predstavlja človek iver — delček kozmične ureditve in hoče vse na zemlji zgraditi v skladu z zakonom vesolja. Če človek doseže svoj cilj v znanju in delu, popolno vseznanje in samopro­izvajanje, bo dosegel Boga — popolnost, sam pa bo izginil v Bogu ali pa bo Bog izginil v njem in prišel bo trenutek popolne nedejavnosti; delovanje postaja meditacija, svet proizvaja samega sebe, dosežen je trenutek popolne »Lenosti<, zdaj niti jaz ne sode­lujem več v popolnosti — kajti dosežena je. Človek, narod ali celotno človeštvo si vedno postavlja cilj in ta je vedno v prihodnosti — eden takšnih ciljev je popolnost — Bog. Človekova domišljija ga je narisala in mu razporedila dneve njegovega ustvar­janja. Iz tega sledi, da je Bog ustvaril svet v šestih dneh, jasno je tudi, da je sedmi dan počival, kako dolgo je trajal ta dan pa nam ni znano, vsekakor je sedmi dan dan počitka. Predpostavimo, da je bil prvi dan fizičnega počitka, čeprav nekaj takega ni obstajalo, če je moral Bog ustvariti svet s fizičnim delom, je moral garati tako kot človek. Bog ni delal fizično, torej ni imel potrebe po počitku, njegovo ustvarjanje je bilo z besedami »Naj bo«. S šestkrat­nim »Naj bo« je bil ustvarjen svet v svoji popolni in brezkončni raznolikosti. Od tedaj naprej Bog ne ustvarja več — počiva na prestolu Lenosti in opa­zuje svojo modrost. Tu pa se pojavlja vprašanjc: ali je možno, da s svojim opazovanjem ni odkril neke višje popolnosti? Očitno ne — takšna je nje­gova modrost, ki se nam kaže v vesolju. Bog je tako popoln, da ne more obstajati niti v stanju misli, ker celotno vesolje izčrpuje božanske misli. Govoril sem že, da je človek majhna, ustvarjena kopija tega Božanstva. Pravzaprav človek teži k njemu in ob­staja veliko ljudi, ki so že preživeli popolnost delo­vanja samo v misli, z mislimi so razgibali cel narod; človek je prisilil tvarine, da so dobile drugačno podobo. Do sedaj so bili takšni ljudje vodje, uprav­ljalci in iznajditelji idej, ustvarjalci popolnosti. Prav­zaprav je vsak iznajditelj idej, ki bo prej ali slej dvignila cel narod in ga obnovila v nov življenjski red; stvaritelj popolnosti je iznašel novo telo — stroj — Bog pa bo s pomočjo njega zbudil mnoštvo rok za razmnoževanje strojev in svet bo dobil neko drugo podobo. Ko se bo pojavila neka druga popol­nost, bo njegova misel ustvarila druge stroje, ki bodo množili njegovo delo, osvobajali človeka od dela in ker se bo popolnost človeka razvijala, bo v prihodnosti seveda dosegla stanje Boga, ki je z »Naj bo« ustvaril svet. V svojem življenju že imamo majhne primerke tega, vendar pa je vse, kar se je zgodilo v preteklosti, ustvaril človek sam. Danes človek ni več sam, temveč je skupaj s strojem. V prihodnosti bo obstajal samo stroj ali nekaj njemu podobnega in takrat bo obstajalo eno človeštvo, ki bo sedelo na prestolu svoje modrosti, katerega skica je bila narejena e prej brez vodij, upraviteljev, ustvarjalcev popolnosti — vse to se bo nahajalo v njem. Na ta način se bo človeštvo osvobodilo dela, doseglo mir, večni počitek — v lenosti — postalo bo del predstave Božanstva; legenda o Bogu kot popolnosti v »Lenosti« bo potrjena. Stališče o lenosti pa je pravzaprav čisto drugačno od mojega stališča, kakor je prikazano v tej razpravi. To stališče bi imenoval s čudnim, vsakdo ve, da si sleherni človek prizadeva otresti se dela, teži k sreči, počitku ali nekemu drugemu stanju, v katerem ga ne bodo silili, da gara, kjer njegova misel ne bo prisiljena naprezati se z delom pri odkrivanju skrivnosti nara­vnih pojavov. V takem stanju bi bila druga plat človekovega življenja tako popolna, da bi lahko prodrla povsod, zato bi vsi naravni pojavi postali prozorni; takšna velika popolnost mora doleteti člo­veštvo in človeška bitja morajo uporabiti vso svojo moč, da bi doseglo to veliko, prej skicirano moč jasnega videnja in spoznanja. Nenavadno je, da to njegovo veliko stanje lahko postane večno mirova­nje, kot da se je življenje v njem zaustavilo, ker ne bo več boja — ker življenje zmaguje. Morda je življenje, tisto, kar imenujemo sreča in nesreča, sa­mo definicija, kajti le ko človek doseže večno miro­vanje, ko doseže jasno videnje in spoznanje, bo pobegnil od življenja v neki višji začetek, kjer bodo rotacije vesolja postale njegova končna izpolnitev. Tja pelje lenost, lenost, ki se jo napada in žigosa!

Zdi se mi, da je bila lenost žigosana kot sramot­na zato, ker je modrec, ki je vrgel svoje prekletstvo nanjo in vtisnil sramotni žig na njeno čelo, jasno videl, da to ni tisto, kar bi pod njo morali razumeti. Jasneje — označujoč jo za sramotno, je ljudi označil z lažmi zaradi lastne boječnosti; bal se je pokazati njeno dejanskost, reči, da je v njej sami vsebovan tisti skriti element, o katerem človek sanja. Ali ni čudno, da je nismo krenili obiti s hitrimi koraki in preprečili vsako njeno posamično ponavljanje. Pre­prečiti, vendar ne enostavno, temveč s pomočjo smrti zaradi lakote — to je sistem boja proti lenosti in sedaj ta sistem vlaga vse svoje napore v to, da ta boj dokonča. Razumljivo je, da morajo biti vsi dosežki sreče obdani z različnimi zavarovanji, sicer bi sreča postala nevarnost. Isto se dogaja z lenostjo: Lenost je sen in nevarnost; če bi hotelo vse človeš­tvo izkoristiti lenost, bi bilo obsojeno na propad, ker se še nič ne more gibati samo od sebe; proizvodnji so še potrebne roke — ni še del gibanja v naravi; res je, da so mnogi ljudje na pol poti do tega stanja: Kapitalist jo je — preskrbljen z zname­njem lenosti — sprejel, vendar edino v zvezi z osvo­boditvijo svojih mišic od dela. Bil je zadovoljen s proučevanjem in spreminjanjem svojega sveta, pro­izvodnje skozi upravljanje z mišljenjem, vendar celo to ni potekalo brez napak; vsaki transformaciji idej je predhodil strah: ali ne bom izgubil nadzora? Zato kapitalistični sistem ni popoln; socializem, nekapitalistični sistem je bliže cilju, najbliže pa je si­stem ustvarjanja popolnosti — poizkuša povezati niti večne moči z gibanjem celotne obstoječe člove­ške proizvodnje kot samoproizvodnje. Nevarnost le­nosti je velika, kar je sila, ki lahko vse sprevrne v neobstajanje, t. j. neobstajanje bo premagalo člo­veka, on pa se proti temu bori s svojim obstojem t. j. s proizvodnjo. Neobstajanje je nevarnost, da bo človek oropan vseh dobrin, vključno lenosti. Zato mislec človeštva mobilizira moč ljudi in živali za boj proti neobstajanju. Poudarja svoje lastno obstaja­nje, da hi dosegel srečo lenosti; to je narava sreče in lenosti, pojavljalo se vedno v vsakem človeškem bitju, ki misli na svoje udobje. Za človekovo udobje nasploh se verjame, da leži v njegovem novem si­stemu proizvodnje kavarniških in duhovnokulturnih stanj eksistence. Morda tudi sam mislec, ki ustvarja novo dobrobit za človeka, misli na sistem udobja. Ne dvomi, da se zanima posebno za lenost in da vsi njegovi sistemi udobja izražajo pot, ki vodi k leno­sti. Mislec, ki prinaša sistem novega življenja, ga pogosto pere v človeški krvi; prinaša pekel na ze­mljo, vendar pa je to način, na katerega se poraja vsaka nova misel. Ne vem, ali bodo ljudje kdaj do­čakali misleca kot novega dajalca idej ali bodo v njem videli sebe ali svojo srečo ali pa bodo nanj vedno metali kamenje; ne da bi verjeli v pojavlja­nje svojega sna, ga začenjajo ubijati. Takšen mislec nikoli ne ostaja sam, nobena država ali vlada ga ne more ubiti kot rušitelja miru in kriminalca, ki po­skuša spremeniti splošni red, vzpostavljen s prejšnjo resnico. Vsaka resnica vsebuje delo kot sredstvo doseganja »Lenosti«. Ne ljudem ne državi to ni ja­sno, zato si že sprejeta resnica prizadeva uničiti novo resnico; to pa je težko dojeti, kot je težko ujeti kapljico vode v morju, morju, ki je ta nova ideja. Če bi bili ljudje takoj odkrili idejo, bi jo bili lažje spoznali in uničili, ker pa ideja vedno ostane kaplji­ca, jo je težko in nemogoče ujeti. Naša zgodovina govori o tem čudnem pojavu, vendar pa se zaradi določenega razloga državniki nikoli ne ozirajo na­njo; novo resnico si poskušajo vedno podvreči, v tem pa nikoli ne uspejo. Isto se dogaja z bojem pro­ti lenobi, najvrednejšo odliko človeštva, njeno dejanskostjo zamišljanja. Vsa filozofija dela korenini v osvobajanju lenosti, vendar pa vsi mislijo, da delo služi nekemu drugemu zadovoljstvu. Morda sem jaz tisti, ki bo prvič pripeljal ime lenobe ali »Matere vseh pregreh« na javni trg človeštva. Prav na tem trgu je bila žigosana kot sramotna. Morda pa sem se jaz prvič dotaknil čela njene modrosti oz. modro­sti človeštva in tako odstranil žig. Naj se na čelu lenobe bere, da je začetek vsega dela, brez nje ne bi bilo dela; bila je na samem začetku in s pomočjo prekletstva dela mora vzpostaviti svoj novi raj. Na­rodi se bojijo lenobe in preganjajo tiste, ki jo spre­jemajo. Vse to se dogaja zato, ker je nihče ni dojel kot resnice, ker so jo označili kot »Mater vseh pre­greh ona pa je mati življenja. Socializem nosi osvoboditev v nezavednem, označuje lenost neve­doč, da ga je rodila, njen sin pa jo v svoji norosti označuje kot mater pregreh; vendar pa to še ni sin, ki ji bo snel žig; zato sam v tej kratki beležki že­lim sneti žig sramu z njenega čela in jo narediti ne za mater vseh pregreh, temveč za mater popolnosti.

Kazimir Malevič

Tekst Kazimira Maleviča, znanega ruskega slikarja, je preveden po natisu v knjigi »Suprematizam i bespredmetnost«, ki jo je leta 1980 izdal Studentski centar iz Beograda, ker original ni bil dostopen. Tekst je še posebej zanimiv, če upoštevamo dejstvo, da je v času njegovega nastanka v letu 1921 v novi socialistični državi vladala ideološka evforija »sobotnikov«, hkrati pa je bila na zmagovitem pohodu skupina, ki se je ob podpori Lenina in na čelu z A. Gastevom zavzemala za uveljavitev znanstvene­ga upravljanja v tovarnah.

Tekst je prevedla Milica Antič Gaber

Objavljeno v Zborniku Boj proti delu, 28/1985, Kazimir Malevič, Lenoba – prava resnica človeštva, Krt, knjižnica revolucionarne teorije, str. 81.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s