»Vse je remiks« – Elementi ustvarjalnosti

Tretji del: Elementi ustvarjalnosti

Transkript:

Ustvarjanje je ovito v meglo mitov. Mitov, da je ustvarjalnost posledica inspiracije, da izvirne stvaritve prebijajo led, da so rezultat genijev in se pojavijo tako hitro, kot zagori žarilna nitka. Ampak ustvarjalnost ni čarovnija, zgodi se, ko običajna orodja mišljenja uporabimo na že obstoječem materialu.

Tla, na katerih gojimo ustvarjalnost so nekaj, kar preziramo in česar ne razumemo, četudi nam veliko dajejo. To je kopiranje. Povedano preprosto, kopiranje je način kako se učimo. Ničesar novega ne moremo misliti, dokler ne govorimo primernega jezika, tega pa se naučimo s posnemanjem.

Na primer, vsi umetniki svoja zgodnja leta ustvarjajo predelave.

Prvi album Boba Dylana je vseboval enajst »coverejv«.

Richard Pryor je svojo »stand-up« kariero začel z ne preveč dobrimi imitacijami Billa Cosbyja.

Hunter S. Thompson je pretipkal knjigo »The Great Gatsby«, da je tako pridobil občutek kaj pomeni napisati veliki roman.

Nihče se ne rodi izviren. Kopiramo dokler ne pridobimo temeljev znanja in razumevanja. Po tem… lahko stvari postanejo zanimive.

Ko se s kopiranjem utemeljimo v osnovah, je potem s preoblikovanjem mogoče ustvariti nekaj novega. Vzeti idejo in ustvarjati različice. To je dolgotrajno igračkanje, ampak lahko ustvari preboj.

James Watt je izboljšal delovanje parnega stroja, ker je bil zadolžen za popravilo parnega stroja Thomasa Newcomena. Svojo verzijo je potem razvijal dvanajst let.

Christopher Latham Sholes je tipkovnico pisalnega stroja oblikoval na osnovi klavirja. Ta se je postopoma v petih let preoblikovala v QWERTY tipkovnico, ki jo uporabljamo še danes.

Thomas Edison ni izumil žarnice. Njegov prvi patent je bil izboljšava električne žarnice, je pa ustvaril prvo žarnico za množično rabo, po tem ko je za žarilno nitko preizkusil 6000 različnih materialov.

Vse to so velike inovacije, vendar niso toliko izvirne ideje, kot so prelomne točke na časovnici inovacij številnih drugih ljudi.

Najbolj dramatični rezultati se lahko zgodijo, ko ideje kombiniramo. Z združevanjem idej lahko naredimo kreativne preskoke in tako je nastalo nekaj največjih zgodovinskih prebojev.

Johannes Gutenberg je tisk izumil okoli leta 1440, vendar so praktično vse njegove komponente bile na voljo že stoletja.

Henry Ford v »Ford Motor Company« ni izumil tekočega traka, zamenljivih delov ali celo avtomobila samega. Leta 1908 je te elemente samo združil, da je ustvaril prvi avtomobil za množično rabo, »Model T«.

Internet je rasel počasi več desetletij, ko so se združevala omrežja in protokoli. Kritično maso je končno dosegel leta 1991, ko mu je Tim Berners-Lee dodal »World Wide Web«.

To so osnovni elementi ustvarjalnosti: kopiraj, preoblikuj in kombiniraj. Popolna ilustracija tega na delu je zgodba naprave, ki jo pravkar uporabljamo. Potujmo nazaj na začetek revolucije osebnih računalnikov in poglejmo podjetje, ki je vse to začelo, »Xerox«.

»Xerox« je moderni osebni računalnik izumil v zgodnjih sedemdesetih. »Alto« je bil z miško upravljan sistem z grafičnim uporabniškim vmesnikom. Imejte v mislih, da so običajni računalnik v tem času upravljali s stikali in če ste jih preklopili v pravem vrstnem redu, ste lahko videli nekaj utripajočih lučk. »Alto« je bil pred svojim časom. Slednjič je z »Altom« veliko pridobil »Apple« in kasneje predstavil ne enega, ampak dva računalnika z grafičnim vmesnikom, »Liso« in veliko uspešnejšo nadaljevanje, »Macintosh«.

»Alto« ni bil nikoli komercialen izdelek, vendar je »Xerox« leta 1981, dve leti pred »Liso« in tri leta pred »Macom«, izdal sistem, ki je temeljil na njem, »Star 8010«. »Star« in »Alto« sta bila temelj za »Macintosh«.

»Xerox Star« je uporabljal namizje z ikonami za dokumente in mape. Imel je kazalnik, drsne trakove in »pop-up« menije. To so bile velike inovacije in »Mac« je vse prekopiral. Vendar je bilo kombiniranje tisto, kar je »Macu« omogočilo dolgoročni uspeh.

»Apple« je združil računalnik z domačo uporabnostjo. »Mac« bi naj bil preprosta naprava, kot je TV ali glasbeni stolp. To je bilo drugače kot pri »Staru«, ki je bil namenjen profesionalni rabi in precej drugače od zapletenih, na ukazih temelječih sistemov, ki so prevladovali v tistem času. »Mac« je bil namenjen domači rabi, kar je doprineslo seriji sprememb.

Prvič, »Apple« je odstranil enega od gumbov na miški, kar je napravo za upravljanje naredilo bolj preprosto. Potem so dodali dvoklik za odpiranje datotek. »Star« je za odpiranje datotek uporabljal ločeno tipko. »Mac« vam je prav tako dovoljeval premikanje ikon in spreminjanje velikosti oken. Star ni omogočal funkcije »prenesi in spusti«. Datoteke si premikal in kopiral z izbiro ikone, pritiskom na tipko in potem še izbiro lokacije. Okna si lahko spreminjal z menijem. Tako »Star« kot »Alto« sta imela »pop-up« menije, ampak, ker se je lokacija teh premikala po zaslonu, se je moral uporabnik vedno znova na novo orientirati. »Mac« je predstavil menijsko vrstico, ki je ostala na istem mestu ne glede na to kaj delate. »Mac« je dodal koš, da je brisanje datotek postalo bolj intuitivno in manj živčno.

In slednjič, s kompromisi in dobrim inženiringom, je »Applu« uspelo ceno naprave znižati na vsega $2,500. Še vedno drago, a veliko ceneje kot $10,000 za »Liso« ali $17,000 za »Star«.

Začelo se je z grafičnim vmesnikom, ki je združen z idejo računalnika za domačo rabo. »Mac« je demonstracija eksplozivnega potenciala kombiniranja. »Star« in »Alto« sta po drugi strani rezultata let elitnega raziskovanja in razvoja. Sta dediščina počasne moči spreminjanja. Vendar seveda tudi vsebujeta delo drugih. »Alto« in »Star« sta evolucijski veji, ki vodita nazaj do »NLS« sistema, ki je predstavil okna in miško. K »Sketchpadu«, prvi interaktivni aplikaciji za risanje in celo nazaj do »Memexa«, koncepta, ki spominja na sodobni PC in je nastal desetletja preden je bil mogoč.

Medsebojna odvisnost naše ustvarjalnosti je bila skrita za močnimi kulturnimi idejami, vendar tehnologija zdaj razkriva to povezljivost. Imamo težave z legalnim, etičnim in umetniškim soočenjem teh posledic, kar bo vsebine naše zadnje epizode, četrtega dela.

Kaj če se »Xerox« nikoli ne bi odločil razvijati grafičnega vmesnika? Ali bi Thomas Edison našel kakšno drugo pot? Kaj če Tim Berners-Lee ne bi dobil sredstev za razvoj »World Wide Weba«? Bi bil naš svet drugačen? Bi bolj zaostali?

Zdi se, da nam zgodovina pripoveduje, da stvari ne bi bile tako drugačne. Kadarkoli se zgodi kakšen veliki preboj, so ponavadi tudi drugi na podobni poti. Mogoče malo zadaj ali pa sploh ne.

Isaac Newton in Gottfried Leibniz sta oba izumila »kalkulus« okoli leta 1684.

Charles Darwin je predlagal teorijo evolucije z naravno selekcijo, ampak Alfred Russel Wallace je imel v istem času precej podobno idejo. Alexander Graham Bell in Elisha Gray sta patent za telefon vložila na isti dan.

Temu pravimo »mnogokratno odkritje«, ista inovacija se pojavi na različnih koncih. Znanost in inovacije so posejane z njimi, lahko pa se zgodijo tudi na področju umetnosti.

Na področju filma smo recimo nedavno, v samo devetih mesecih, imeli tri filme o Coco Chanel.

Okoli leta 1999 smo imeli štiri znanstveno-fantastične filme o umetni resničnosti.

Celo nenavadno izviren film Charlija Kaufmana, »Synecdoche New York«, je neverjetno podoben romanu Toma McCarthya, »Remainder«. V obeh primerih je to zgodba o moških, ki nenadoma obogatita in pričneta poustvarjati trenutke svojih življenj, celo tako daleč, da poustvarjata poustvarjeno.

In tudi to, kar trenutno gledate, je bilo napisano malo preden je »New Yorker« objavil zgodbo Malcolma Gladwella o »Applu«, »Xeroxu« in naravi inovacij.

Gradimo z istim materialom. Včasih podobne rezultate dobimo po naključju, včasih pa se inovacije zdijo neizogibne.

“Nisem izumil ničesar novega. Enostavno sem sestavil skupaj iznajdbe drugih ljudi, za katerimi so bila stoletja dela. Če bi delal petdeset, deset ali samo pet let prej, bi mi spodletelo. Tako je z vsem novim. Napredek se zgodi, ko so vsi elementi, ki ga sestavljajo, pripravljeni, potem pa je neizbežen. Učiti, da je relativno malo ljudi zaslužnih za napredek človeštva, je najhujša oblika nesmisla.” Henry Ford

Spremljajte projekt na Twitteru:
https://twitter.com/remixeverything

Vse vire in reference najdete na:
http://everythingisaremix.info

Serija v celoti:
http://everythingisaremix.info/watch-the-series/

Oseba stran avtorja Kirbya Fergusona:
http://www.kirbyferguson.com/

Podnapis (opensubtitles.org)

Kirby Ferguson je newyorški filmar in spletna senzacija, ki je svoj pohod po različnih video kanalih začel z zanimivimi kratkimi avtorskimi izobraževalnimi video prispevki, ter se dokončno uveljavil s serijo kratki filmov o kreativnosti z naslovom »Everything is a Remix«, v katerih raziskuje in razkriva svet, v katerem je vse remiks.

Napotila:
https://postaja.wordpress.com/2014/10/13/vse-je-remiks/
https://postaja.wordpress.com/2015/01/08/vse-je-remiks-sistemska-napaka/
https://postaja.wordpress.com/2015/01/02/vse-je-remiks-remiks-inc/
https://postaja.wordpress.com/2015/01/01/vse-je-remiks-pesem-ostane-enaka/

Advertisements

3 thoughts on “»Vse je remiks« – Elementi ustvarjalnosti

  1. Pingback: »Vse je remiks« – Sistemska napaka | Humanistična postaja

  2. Pingback: »Vse je remiks« – Remiks Inc. | Humanistična postaja

  3. Pingback: »Vse je remiks« – Pesem ostane enaka | Humanistična postaja

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s