Zagate digitalne ekonomije

»Tehnologija ni ne slaba ne dobra, niti ni nevtralna.«
Melvin Kranzberg

Hiter vzpon tehnologije in rešitve, ki jih prinaša, so priložnost za preoblikovanje mnogih področij človekovega udejstvovanja. Tehnologija prinaša poenostavljene rešitve za vse aspekte naših življenj, vključno z ekonomijo in delom. V svoji najboljši različici nam obljublja povsem novo ekonomijo, ki si od ekstremne povezljivosti in dostopnosti obeta poenostavljeno produkcijo in deljenje dobrin ter reševanje najosnovnejših materialnih potreb za dostojno življenje slehernega človeškega bitja. Ta ista orodja, če logiki njihovega delovanja ne sledimo v vsem kar implicirajo, pa v aktualni neoliberalni ekonomiji lahko hitro postanejo kotraproduktivna. V aktualnem kapitalizmu lahko ta ista orodja postanejo nič manj kot grožnja in nadaljnja degradacija človekovega dostojanstva. Brez ločitve dela od preživetja lahko tako te iste tehnologije in ta ista orodja navidezne emancipacije postanejo past, ki ogroža tudi najbolj temeljne človeške in skupnostne odnose. In ravno to se trenutno tudi dogaja.

Leta 1968 je norveški pisec znanstvene fantastike Tor Åge Bringsværd objavil zanimivo kratko zgodbo z naslovom »Codemus«. Zgodba govori o osemintridesetletnem moškem po imenu Codemus, ki živi v povsem avtomatizirani družbi. V učinkoviti družbi vse deluje kot mora. Zgodba je postavljena v bližnjo prihodnost, v 2050-a. Svetovna računalniška mreža, podobna internetu, ljudem ponuja vse informacije, ki jih potrebujejo, vendar imajo ljudje dostop le do končnih terminalov, ki so nekaj podobnega kot storitve v oblaku. Vsak poseduje »malega brata«, digitalnega pomočnika, ki ga lahko prepoznamo tudi kot pametni telefon. »Mali brat« uporabnika vsako jutri zbudi, mu pove kdaj mora na delo, ga vodi po različnih obveznostih in ga potem varno pripelje tudi domov. So družabniki, informatorji, komunikacijsko sredstvo. Kdor »malega brata« ne uboga, krši centralno direktivo učinkovite družbe. Codemus vedno sledi ukazom »malega brata«, nekega dne pa se naprava odloči upreti. Codemusa zjutraj, ko je čas za službo, ne prebudi in ga namesto tega popelje v park. Tam se ne zgodi veliko. Potikata se po soncu, se poskusita pogovarjati z upravljavcem parka, ki je zaradi nenapovedanih obiskovalcev zmeden. Kmalu Codemus postane begunec, ki ga preganja policija. »Mali brat«, kot ultimativna točka nadzora, ki ji ves čas uspešno sledijo, od Codemusa zahteva, da ga pusti za seboj, vendar Codemus tega ne želi. Slednjič se ga vendarle znebi, a rezultat ni osvoboditev ampak izguba identitete, zmeda in kaos. Ne ve več kdo je in kaj mora narediti. Odloči se predati policiji. Zgodba se zaključi z Codemusom, ki je ponovno vrnjenim v sistem, z novim »malim bratom« in pod skrbnim nadzorom učinkovite družbe. Njegov smisel, kakršenkoli že je, se zdi povrnjen.

Mi morda še ne živimo v distopiji podobnih razsežnosti, a je veliko elementov v tej zgodbi prepoznavnih tudi že nam. Pametni telefoni so že del našega vsakdana, kot tudi z njimi povezana družba nadzora. Codemusov svet ima svoje nastavke v vseprisotnem univerzumu »Google-a«, zbiranju in prodajanju osebnih podatkov, učinkovitih iskalnih algoritmov in vseh mogočih in nemogočih informacijskih storitev. Uporabniki smo v tem univerzumu pogosto samo blago, ki ga »Google« prodaja, mi pa zanj nevede ustvarjamo dodano vrednost. Živimo in delamo v pogojih natančno koreografirane banalnosti. Učinkovita družba, ki hkrati terorizira in nudi udobje glavnemu junaku v tehnologiziranem fašizmu, v marsičem spominja na izkušnjo številnih današnjih delavcev. Vse več ljudi danes že dobiva navodila za delo, ga opravlja in o njem poroča preko priročnih računalnikov. Vse več je dela, ki ima opravka samo s temi strojnimi posredniki, brez kakršnegakoli stika z drugimi ljudmi. Vse kar počnejo je izsledljivo, ker je učinkovitost vrhovno vodilo ekonomije. Vse več je »mikro« del, ki jih je mogoče opravljati kjerkoli z malo ali nič znanja – izpolnjujejo ankete, označujejo in prepoznavajo fotografije, prepisujejo pogovore za nekaj dolarjev na uro ali za nekaj centov za posamezen izdelek.

Tovrstni delovni trg temelji na očitno že dobro ponotranjenem konceptu selitve dela k najboljšemu ponudniku. Kot del »nove ekonomije rasti brez novih delovnih mest«, z nepreglednim številom brezposelnih ali tistih, ki so prisiljeni ves čas iskati nekaj boljšega ali nekaj, s čemer lahko preživijo, so podjetjem na voljo zares dobro izobraženi in sposobni kadri. Manj zapletena dela je mogoče posredovati manj zahtevnim delavcem ali delo razdeliti v manjše in manj zahtevne enote, ki jih potem v množici lahko opravlja kdorkoli in kjerkoli. Rezultat je ekstremna oblika »taylorizma« – majhna v splošnem neprepoznavna opravila, za katera ni potrebno nobeno znanje, za katera delavec ne ve del česa so in komu služijo, brez stika s sodelavci, s katerimi se tako ne more povezati ali z njimi komunicirati. Enostavno za zelo nizko plačilo ali v določenih primerih celo zastonj, opravi delo, ki mu je naloženo in se preseli na naslednjo.

Program ali aplikacija pri tem deluje kot ultimativni posrednik, ki delodajalcu omogoča, da se mu z zaposlenim nikoli ni treba srečati ali komunicirati. Plačilo je nezanesljivo in je povsem odvisno od zadovoljstva delodajalca ali tistega, ki je delo naročil, z opravljeno storitvijo ali izdelkom. Če mu ni vešč, kar je dobil, lahko to enostavno zavrne in delavcu za delo ne plača. Pogoji in pravila delovanja aplikacije postanejo najbližje temu, kar je bila včasih delavska pogodba.

»Silicon Valley« tem in podobnim aranžmajem pravi »crowdsourcing« in zelo široko označuje oblike množičnega spletnega prostovoljstva, zbiranja sredstev in podobno. To delo bi naj bilo novo, opravljali bi ga naj mimogrede, bilo naj bi bolj osvobajajoče, vendar je vse prej kot to. Ko neko podjetje uporabi besedo »crowdsourcing« in s tem namiguje na prostovoljno demokratično participacijo, s tem naredi pretkano ideološko inverzijo.

Ena od splošnih, na spletu dosegljivih definicij “crowdsourcinga” v slovenščini, je naslednja:

Crowdsourcing je vrsta aktivnosti, pri kateri sodeluje množica ljudi z namenom reševanja širšega problema. Vsak posameznik z različnimi znanji prispeva manjši del, skupek pa predstavlja dolgoročno korist za celotno skupnost. Danes ni več jasne meje med proizvajalcem in uporabnikom. Dober primer tega so različne socialne platforme, ki uporabnikom omogočajo soustvarjanje. Za to niti ni več potrebno nekakšno posebno tehnološko znanje. Skoraj vsak lahko objavi fotografijo na Instagramu, video na Youtubu, začne pisati svoj strokovni blog ali odpravi škrbino na Wikipediji. Tako lahko govorimo o razvoju nekakšne globalne intelektualne ekonomije, v katero lahko prispeva milijone umov, ki bi sicer verjetno utonili v pozabo. Za organizacije tako ni več (tako zelo) pomembno klasično oglaševanje, kot to, kaj o njihovih programih pišejo, tvitajo ali instagramajo njihovi kupci. Organizacija, ki s svojo vsebino izobražuje potencialne uporabnike in jih nato uspešno vključuje v razvoj svojih programov, na neki način pravzaprav ustvarja nekakšen pozitiven val, ki se (lahko) kot virus razširi po prej omenjenih spletnih platformah, kar je v današnjem času najefektivnejši način pridobivanja pozornosti. […] Vsi ti ljudje s super idejami in kreativnimi rešitvami predstavljajo neizkoriščen vir, so vaš skriti potencial. V zameno za svoje delo običajno pričakujejo občutek skupnosti in nekaj osebne prepoznavnosti. (vir: http://www.mladinski-ceh.si/objava/156/crowdsourcing)      

Zaposlitev in intelektualno delo, ki ga posamezniki nudijo korporaciji zastonj ali za plačilo, ki je nižje od zakonsko predpisanega ali tistega, ki velja na trgu, se je pričelo uveljavljati z vzponom tehnologije in rastočim PR in oglaševalskim populizmom. V resnici je ta novi režim dela samo še ena različica starodavne prakse izkoriščanja običajnih delavcev in rekonstruiranje industrijskih odnosov v korist velikih korporacij in lastnikov spletnih platform. Laži in retorične akrobacije »crowdsourcinga« so pomagala tehnološkim podjetjem podceniti delo in varno, dostojno plačano delo za nedoločen čas spremeniti v mit – nekaj, kar vsi iščemo, a ne bomo nikoli več našli.

Človek je okarakteriziran kot modularna računalniška komponenta, ki je potrebna le tako dolgo, dokler ne opravi neke minimalne količine dela, ki je program še ne zmore opraviti sam. Tudi teh del bo z razvojem tehnologije v prihodnosti vse manj, s čemer se bo izkoriščanje in tekmovanje k dnu samo še zaostrilo. To je grda, distopična resnica v jedru mrežne digitalne ekonomije: delavci morajo delati skupaj s programom in slediti njegovim ukazom. Program je kot ne-vprašljiva in ne-izzvana avtoriteta nadomestil korporativno birokracijo.

Ta kombinacija obravnave ljudi kot strojev in redefiniranja dela kot nekaj drugega kar je v resnici –, nekaj kar opravimo mimogrede, neformalno ali kot lahkomiselno zabavo –, je prodajna točka svetovne digitalne vojske »crowdsourcing« podjetnikov. Hkrati je vse preveč očitna grozljivka za vse tiste, ki do nenehno rastoče in vseobsegajoče tehnološke scene še vedno držijo kritično distanco. Omrežja za distribucijo dela uporabljajo internet za izkoriščanje moči milijonov človeških možganov, kot da ljudje zgolj čakajo na klic korporacije, če jim lahko posodijo nekaj nevronskih celic. V zameno ljudje ne morejo pričakovati veliko, podjetja pa lahko na ta račun “žanjejo” zelo velike dobičke.

»Crowdsourcing« platforme niso skupnosti ljudi, od katerih bi lahko pričakovali dobre ideje, drži pa, da če na tisoče ljudi posreduje ideje zastonj, jih bo nekaj od teh gotovo dovolj uporabnih. Lažje je potem podjetju najeti nekoga, da med temi idejami izbere, kot pa recimo, v primeru oblikovanja majice, za to najeti oblikovalca. »Crowdsourcing« je dober način kako od množic ljudi pridobiti delo za zelo nizko ceno. Ali bo to delo opravljeno etično in bo rezultiralo tudi v dobro opravljeno delu, pa je že drugo vprašanje. Če delate recimo za »Gigwalk« in se v roku 30 minut ne odzovete na posredovano sporočilo, vam program v sistemu zniža oceno in tako zmanjša možnost, da naslednjič dobite delo.

Korporativna Amerika »crowdsourcing« uporablja tudi za bolj zahtevna dela. Podjetja, kot sta »Eli Lilly« in »DuPont«, na platformi »InnoCentive« objavljajo kompleksnejše probleme za katere iščejo rešitve, za kar sicer ponujajo na videz lepe nagrade (nekaj deset tisoč dolarjev), kar pa je še vedno drobiž v primerjavi z denarjem, ki bi ga morali sami vložiti v raziskovanje in razvoj. Nekaj domiselnih garažnih inovatorjev lahko od tega morda dobro živi, toda to omogoča tudi velikanom kot sta recimo »Boeing« ali »Procter & Gamble«, da zmanjšujejo svoje oddelke za raziskave, inovativne ideje pa »žanjejo« od ljudi, ki jih na sodiščih v primeru kršitev intelektualne lastnine nikoli ne bi mogli ogroziti. Tudi če delavec nadomešča visoko plačane in sposobne kadre, je še vedno obravnavan zgolj kot del stroja. Postane zgolj funkcionalni del aplikacije.

»Crowdsourcing« si je izboril mesto v družbenem življenju, v vladnih službah, filantropiji, visokem izobraževanju in drugih sektorjih, od katerih bi pričakovali odpor proti tovrstni razprodaji dela in oportunističnega psevdo-populizma. Namesto tega smo tako v javnem sektorju kot v korporacijah v imenu libertarne emancipacije priče spodbujanju sodelovanja pri sistematičnem uničevanju in banalizaciji naših sposobnosti in znanj.

Razvoj »crowdsourcinga« je omogočila sočasnost nekaterih pogojev: vzpon mobilnega računalništva, rastoče in nenehno zamegljevanje razlik med igro in delom ter fetiš učinkovitosti, v katerega je potrebno ujeti vse mogoče delo in občutek, da je tehnologija v jedru lahko samo dobra in koristna ter nam nudi vzvode za opolnomočenje. To področje prav tako ne bi bilo mogoče brez splošnega občutka, da liberalne institucije niso več sposobne reševati problemov 21. stoletja. V svetu »crowdsourcinga« so ti izzivi prepoznani kot tako zmedeni in zapleteni, da jih lahko reši le tehnologija, kot nekaj, česar politična in socialna gibanja nikoli niso sposobna narediti. Libertarno navdušenje nad »crowdsourcingom« vztraja, utemeljeno je v zavedenem prepričanju, da če enkrat speljemo moč državnim institucijam, se bo ta nekako, po nekem čudežu, znašla v rokah običajnih ljudi.

Pozivi na »GoFundMe« ali »GiveForward« po pomoči nekomu (obubožanemu umetniku ali komu brez zavarovanja) pri zdravstvenem zavarovanju, so zgovorni sami po sebi. Nikomur ne bi smelo biti treba sprožati spletne peticije, da bi si lahko privoščil kritje zdravstvenih stroškov. Pripravljeni smo klikniti in donirati nekaj denarja, ko ga nekdo ravno potrebuje – po tem se počutimo dobro, svojo vlogo lahko promoviramo na socialnih omrežjih in si s tem izboljšamo še svoj profil -, nekomu v stiski smo ravnokar pomagali, kar je gotovo pristen občutek –, nismo pa sposobni sprožiti kontinuirane in trajajoče kampanje, ki bi slednjič vsem zagotavljala zdravstveno oskrbo. Z vsako »srceparajočo« zgodbo, ki smo jo uresničili z »crowdfundingom«, se sistemska reforma vse bolj oddaljuje. Ob tem ne gre pozabiti, da na teh platformah veljajo posebna pravila, ki jih samovoljno določa lastnik in ki lahko donacijo ali pomoč opredelijo pod svojimi pogoji – tudi zavrnejo, če ne ustreza njihovim pogojem. Kdo pa danes še bere pravila in pogoje sodelovanja, mar ne?

Eden od zanimivejših in pogosto slavljenih projektov, ki ugrabljajo moč skupne inteligence za dobiček redkih, je projekt imenovan »reCAPTCHA«. To je različica spletnega testa, ki ga izpolnjujemo, da preprečimo smetenje s »spamom«. Program, ki ga je leta 2009 kupil »Google«, prikazuje dve komaj prepoznavni besedi, ki ju moramo vtipkati v obrazec. Ko ju vpišemo pravilno, s tem potrdimo, da smo človeška bitja in ne avtomat, v procesu pa prav tako pomagamo »Googlu« prepoznati težko razpoznavne dele besedil, ki so del množičnega arhiviranja in digitalizacije knjižnih del -, s tem podjetju nudimo delo, ki ga avtomatiziran optični sistem za prepoznavanje besedil ni sposoben opraviti. Če sprejmemo, da je tovrstno zavajanje legitimno, potem je uporaba takšnega dela uporabnikov velika priložnost za različna podjetja in korporacije.

Podobno deluje tudi »Duolingo«, ki ljudem omogoča učenje jezika tako, da pomagajo pri prevajanju besedil iz interneta. Podjetja kot sta »BuzzFeed« in »CNN« »Duolingu« posredujejo svoje članke, ki jih ta posreduje naprej svojim uporabnikom. Rezultat je ta, da velika medijska organizacija dobi prevod svojega materiala brez da bi morala za to plačati profesionalnega prevajalca ali lokalnega novinarja, ki bi o dogodku poročal v svojem jeziku. Uporabniki pri tem sodelujejo nevede, s tem »Duolingo« spodkopava tudi nekoč cenjen poklic prevajalca. V digitalni dobi se tako ob soočenju s tujim jezikom lahko pogosto znajdemo pred zanimivo dilemo, ali uporabljamo »Duolingo«, kot del neizogibne digitalizacije dela ali uporabimo manjše zlo »Google avtomatično prevajanje«, ki človeka popolnoma zaobide.

Vznemirljivo je, da tovrstne prakse sprejemamo brez rezerv, da smo pripravljeni sprejeti neko abstraktno razkosano delo brez prave vednosti kaj počnemo in ga opraviti zastonj. Vendar je to tudi nekaj, kar trg časti in spodbuja: vse večja vpletenost v matrico kapitalistične menjave je zanj v skladu z njeno dogmatično definicijo, vedno svoboda.

V svojem »TED Talku« z naslovom »Massive-Scale Online Collaboration« (Množično spletno sodelovanje), se Luis von Ahn, eden pionirjev »crowdsourcinga«, navdušuje nad dosežki množic ljudi, kot sta bila recimo gradnja piramid in pristanek na Luni, pri čemer je sodelovalo na sto tisoče ljudi. Pred internetom -, ker z njim je vse drugače -, so bili takšni podvigi redki, ker je bilo zelo težko zbrati takšne množice, kaj še plačati jih. Seveda se pri tem rado pozabi, da so piramide gradili sužnji in da je pot na Luno tlakovala hladna vojna in vojaški industrijski kompleks, ki posledično še vedno rovari po našem skupnem bogastvu in državljanskih pravicah. Podobna slepota poganja in bogati korporacije kot je »Google«, ki ob naši zastonjski delovni sili sam bogati na račun vse večje marketinške privlačnosti, kot tudi prisvajanja del, ki mu jih avtorji sploh niso dali na voljo in katerim lahko potem, zaradi svoje moči, ki mu jo podeljujemo uporabniki, sam diktira pogoje in katerih dostopnost, če se tako pač odloči, lahko  za javnost tudi zapre. Tudi »TED« sam temelji na podobnem intelektualnem delu brez plačila, saj se naslanja na prostovoljne prevode svojih PR predavanj, ki jih organizatorji pošiljajo na digitalne platforme po vsem svetu. Če pa je že tako dobro delovalo pri gradnji piramid!

Ni čudno, da se je »crowdsourcinga« ob vse bolj »vitki« državi prisiljen posluževati tudi javni sektor. Prostovoljci se zato sprehajajo po kenijskih »slamih« in z GPS-i označujejo posamezne kritične točke, Finska nacionalna knjižnica je brez denarja, zato bodo dokumente digitalizirali prostovoljci itd. Državljani bomo tako lahko komentirali nove zakone, jih mogoče celo pisali, lahko bomo presojali vložene patente, da se tako izognejo nepotrebni birokraciji profesionalcev, ki bodo, tako kot mi vsi, za svoje preživetje izdelovali in prodajali izdelke ljudske obrti. Zdravje, spletno izobraževanje in delo bomo spremenili v igre, naše informacije pa bodo nato že tako super bogati v našem imenu unovčili in nam tako (ni jasno kako) omogočili boljše življenje. Ti človekoljubni tržni igralci z našimi podatki že ne bodo delali proti naši volji in jih morda prodali komu, ki bi jih lahko zlorabil.

V tem idealiziranem digitalnem svetu je minljivost odnosov, njihova naključnost, recept za stabilnost, v njem ni ne tesnobe ne nereda, v njem ni tehnološke ali ekonomske ločnice, vsak si lahko privošči iste tehnične naprave in posveti svoj čas opravljanju storitev in deli nasvete drugim. Udeleženci so raznoliki in takšni so tudi podatki, čeprav raziskave kažejo, da so lastniki projektov pretežno beli in premožni moški. Moč je tem, ki imajo ideje, na dosegu roke. Breme osnovnih storitev pa se tako od strokovnjakov seli na ramena s tehnologijo »opolnomočenih« posameznikov.

Največja prevara »crowdsourcinga« pa je domneva, da pri tem sploh gre za kakšno množico. Gotovo v tekmovanjih oblikovanja kakšne majice, nudenju avtomobilov za kakšno storitev, ponujanju stanovanj, izpolnjevanju anket, pomoči policiji identificirati razgrajače itd. sodeluje na tisoče ljudi, vendar jih ne moremo prepoznati kot množico v pravem pomenu besede. Niso v stiku drug z drugim, še manj skupaj zasedajo isti prostor. Vsaka podreditev preko dela programske opreme je individualna. Kar se sistema tiče, je v njem vsak udeleženec zgolj informacija o profilu. Ni skupine ljudi, ki bi se organizirala, v kateri bi delili eden z drugim, svojo moč izkazovali kot skupina in končno svoje delo posredovali komu drugemu. To je množica le po imenu.

V prelomni knjigi o političnih in socialni silah, ki obkrožajo množice »Množica in moč«, Elias Canetti piše, da je množica prostor poenotenja. V njem razlike odpadejo. Le skupaj se lahko ljudje osvobodijo bremena razdalje in ravno to se zgodi v množici –, razlike se odvrže in vsi se počutijo enaki. Ta enakost je pomembna, a prav tako temelji na iluziji. Ko enkrat množica razpade se posamezniki vrnejo v svoja atomizirana življenja, v svoje domove, k svojim družinam in vsakodnevnim skrbem. Teh vezi zaradi množice ne zavržejo, za trenutek pa zmanjšajo distanco in se združijo za skupen cilj. Druga beseda za ta fenomen bi lahko bila tudi politika.

Sodobne prakse »crowdsourcinga« zaposlujejo iluzije –, da smo vsi enaki, združeni in da imamo skupen cilj –, in jih združujejo z drugo popularno prevaro –, meritokracijo. V režimu »crowdsourcinga« pod taktirko avtomatskih protokolov, ki so nepristranski in pošteni, drug z drugim tekmujemo. Tisti, ki prispevajo k tem projektom, nimajo pod nadzorom nobenih pogojev svojega sodelovanja. Seveda je to ali želijo sodelovati ali ne odvisno od njih, ampak za premetenimi projekti je mnogim udeležencem omejena najbolj osnovna demokratična pravica: privolitev. V svoji najbolj manipulativni različici, so projekti podobni »Twitchu«, na Androidu osnovani aplikaciji, ki vam prevzame telefonsko ključavnico in namesto, da za vstop vpišete svoje geslo, morate odgovoriti na vprašanje ali oceniti kakšno sliko – mikro-delo, ki koristi predvsem tistemu, ki za takšno delo pač plača. Čeprav tovrstne aplikacije še niso običajne, je naslednji korak jasen –, sodelovanje lahko kmalu postane pogoj za odklepanje naprav, na katerih bomo potem lahko opravljali še druge naloge, ki nam jih nalagajo platforme.

Ko imamo izbiro, ljudje zaradi čistega užitka ali nesebične amaterske participacije na ta način običajno ne ponujamo svojega dela. To naredimo samo takrat, ko imamo tako malo drugih možnosti za zaslužek, za preživetje in za vzbujanje pozornosti ljudi, za katere upamo, bi nas lahko nekega dne zaposlili za spodobno plačilo.

Na ta način pa »crowdsourcing« depolitizira množice. Ljudem v množicah preprečuje, da med seboj komunicirajo in se organizirajo, saj bi tovrstne aktivnosti lahko razburile tiste, ki jih digitalne platforme zaposlujejo. Na forumih sodelujoči množično nasprotujejo sindikatom z argumentom, da je delo na recimo Amazonovem »Mechanical Turk« individualno in da bi sindikati stopili med delavca in delodajalca, ki jim ponuja nekaj centov za dokončanje ponižujočega dela. Nenehno ocenjevani, so ti delavci očitno ponotranjili tekmovalnost, ki jim je vsiljena od zgoraj. Vedo, da je skupnostna retorika »crowdsourcinga« zgolj pretveza in da jim sodelavci predstavljajo konkurenco za tistih nekaj dostojnih služb, ki so na voljo. Toda, če bi se delavci lahko združili in organizirali, bi hitro ugotovili, da bi se lahko marsikaj bolje in hitreje uredilo. Kot pravi Canetti, ravno v trenutku množičnega delavskega protesta, njihova navidezna enakost nenadoma postane resnična. Ko so delali, so delali različne stvari in vse kar so delali je bilo predpisano. Ko pa so nehali delati, so vsi delali isto. Ustavitev dela naredi delavce za enake. Njihove zahteve so manj pomembne, kot učinek tega trenutka.

V prikrito tekmovalnem okolju »crowdsourcinga« se zdi tovrstna ustavitev nemogoča. Tovrstne šibke povezave ne omogočajo moči. Toda delavec si lahko obeta izboljšanje pogojev dela samo preko protesta ali kakšne skupne organizacije. Kako bi lahko to naredili v pogojih »crowdsourcinga« ni jasno. Kako se lahko upreš brezosebni aplikaciji?

Vse to pelje v smrtonosno spiralo vse manjših pričakovanj. Med tem ko vlade nadaljujejo politike varčevanja in delajo dolgoročne zaposlitve in pokojnine stvar preteklosti, ameriške korporacije navkljub rastočim tečajem in rekordnim denarnim rezervam, sledijo logiki, ki stabilno zaposlitev, dodatke in pokojninske sklade spreminja v anahronistične domisleke pred-digitalne delovne sile. Podjetja razmišljajo v terminih raje »kratkoročno zapravljanje« kot pa »dolgoročna investicija«. Vse več nas je prisiljenih v občasna, agencijska dela, prostovoljstvo, vedno na poti iskanja naslednje priložnosti, oglaševanje samih sebe preko socialnih medijev zavedajoč se, da lahko naša prisotnost na mrežah vpliva na naše zaposlitvene možnosti. Algoritmi za ocenjevanje tveganj že lahko ocenjujejo naše družbene profile, zbirajo informacije, ki bi jim lahko koristile pri prihodnjih preglednih. Dolžni smo nenehno delati, da lahko plačamo dolg ali šolsko posojilo, nimamo se časa učiti znanj, ki bi nam lahko pomagala, kot nam pravijo, uspeti v ekonomiji znanja.

Borzni tečaji nagrajujejo podjetja, ki delujejo na meji, tako tudi najbolj dobičkonosna podjetja odpuščajo ljudi, ki jih potem nadomeščajo z aplikacijami. Tako več moči dobijo programski inženirji, menedžerji, vodilni in ti ki nadzorujejo algoritme in mreže – ti ljudje (v večini so to moški) so zato, da ohranjajo in podpirajo »status quo«, nagrajeni z izjemnimi delovnimi pogoji in opcijami na borzi.

Delavci imamo v zameno večjo mobilnost in na videz večji nadzor nad delom. A je to vredno, če si ne moremo privoščiti zdravstvenega zavarovanja ali ne vemo koliko nam bo prinesla naslednja delovna priložnost in ali bo sploh prišla? Če navodila za delo prihajajo preko pametnega telefona in če vemo, da če se ne odzovemo takoj, ne bomo več dobili nove priložnosti? Če se ne moremo niti pogovarjati z drugimi ljudmi o delu, ki ga opravljamo in moramo nenehno delati samo za to, da zaslužimo minimalno plačo?

Tukaj se zgodba Tora Ågea Bringsværda loči od aktualne realnosti. Codemus živi v povsem administrirani družbi, kjer so tehnologija nadzora, avtomatizacija in bog učinkovitosti zrasli v nekaj nedostopnega in strašljivega. Vendar je en aspekt tega življenja, ki se nam danes zdi preveč čuden tudi za to fikcijo: imel je službo, s katero je lahko poskrbel za vse svoje potrebe.

Povzeto in prirejeno po prispevku »The Crowdsourcing Scam, Why do you deceive yourself?«, Jacoba Silvermana, objavljenem v »The Baffler«, št. 26, 2014

Vir: http://www.thebaffler.com/salvos/crowdsourcing-scam

Bližnja sorodnica »crowdsourcinga« je tudi tako imenovana »ekonomija deljenja«, za katero velja podobno. Ko enkrat postane posel, v svoji dejavnosti z obhodom davkov, regulacij in zavarovanj dodano vrednost izčrpava iz slehernika, njegovih znanj ali materialnih danosti. Takšna ekonomija ni več ekonomija daru, kot je bila zamišljena izvirno – utopija, v kateri bi od naših prostovoljnih prispevkov koristi imeli vsi. To je nekaj povsem drugega –, neusmiljena zloraba ekonomije daru s strani tržnega kapitalizma. Ekonomija delitve, kot jo razume in prakticira “Silicon Valley”, je izdaja idealov ekonomije daru. Menjavo je zamenjal za digitalni trgovski center. Veliki igralci na tej sceni, ki bi naj vzpostavljali to novo ekonomijo, so postali del neke druge in že stoletja uveljavljene ekonomije kapitalizma »as usual«. To ni več nova ekonomija, ampak samo še en kapitalističen ekonomski model več, niša, ki v tej obliki ne vzbuja več zaupanja, ker tam kjer zdaj ta ekonomija tke vezi, pogosto že obstajajo stari vzorci privilegijev dostopa za nekatere in prepoved dostopa za druge. To bi naj bil nove vrste kapitalizem, kjer običajni ljudje s svojim znanjem in dobrinami in s pomočjo spletnih platform krepijo svoje skupnosti in zadovoljujejo svoje potrebe, vendar so jih (ponovno in vedno znova) nadvladali in izrinili špekulanti in »morski psi« tveganega kapitala.

Uspeh te ekonomije gre trenutno v veliki meri na račun krize realnega sektorja. V depresijo pognane delavske množice poskušajo na ta način reševati svojo eksistenco. Tako pogosto v tej situaciji širjenje ideje delitve ne temelji na rasti skupnosti in medsebojnega zaupanja, pač pa v goli potrebi po nekaj dodatnega drobiža.

Ekonomija deljenja (Sharing Economy, 2014, Arte)

Namesto da kupimo, zamenjamo – kako tehnologija spreminja potrošništvo?

Kaj se zgodi, če se vedno več ljudi upre tradicionalnim oblikam potrošništva in namesto nakupa raje deli in menjuje? Internet ponuja vse potrebno za uporabno in učinkovito ekonomijo delitve. Tudi druge inovacije na področju ekonomije so spodbujene z novimi tehnologijami. Ali smo pred temeljnim preobratom v delovanju globalnega gospodarstva?

Dokumentarni film se v Evropi poda na sled skrivnostim uspeha in fascinacije tako imenovane ekonomije delitve. Dvodelen dokumentarni film prevprašuje kontroverzna vprašanja tega trenda in pogleda tudi v prihodnost. Prvi del osvetljuje skrivnosti uspeha ekonomije delitve in prikazuje njegove mnogotere pojavne oblike.

1. del, Menjati in deliti (Tauschen und Teilen)

Drugi del na sledi skrivnosti uspeha ekonomije delitve preučuje novo ekonomsko formo iz globalne perspektive. San Francisco velja za zibelko internetne ekonomije delitev. Najbolj ilustrativen primer uspeha tovrstnih storitev je »Airbnb«, ponudnik rezervacij in najemanja privatnih stanovanj.

2. del, Prekletstvo ali blagoslov (Fluch oder Segen)

Več na: http://future.arte.tv/de/sharing-economy

Advertisements

3 thoughts on “Zagate digitalne ekonomije

  1. Pingback: Brezposelnost v času Amazona | Oglaševanje na tehtnici

  2. Pingback: Zakaj je sodoben svet slab za vaše možgane | Humanistična postaja

  3. Pingback: “ELIZA, vaš digitalni psihoterapevt” | Humanistična postaja

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s