»Konec odsotnosti«

Ne bo dolgo, ko se ljudje ne bodo več spomnili sveta brez interneta. Kaj to pomeni, raziskuje Michael Harris v knjigi »The End of Absence: Reclaiming What We’ve Lost in a World of Constant Connection« (Konec odsotnosti – pridobiti nazaj, kar smo izgubili v svetu nenehne povezanosti).

Tehnologije povezljivosti bodo postale temeljni mit –, zgodba, ki je bodo ljudje komaj zavestni, nekaj naravnega, samoumevnega. Podobno, kot je prejšnje generacije očarala televizija, dokler je niso puščali vedno prižgane, bodo prihodnje generacije potopljene v internet in vprašanja o njegovem namenu ali pomenu, bodo izginila iz zavesti. Toda v njihovih življenjih bo manjkalo nekaj zelo pomembnega –, predstava, ki so jo prejšnje generacije jemale za samoumevno, sami pa bodo komaj opazili, da je izginila.

V tem posebnem zgodovinskem trenutku med dvema predstavama, imamo izjemen privilegij, redko priložnost. Za tiste, ki smo živeli v obeh svetovih ni težko primerjati razlike med »prej« in »potem«.

V zmešnjavi sprememb, ki smo jim priča, je razlika, ki jo bodo prihodne generacije najtežje dojemale konec »odsotnosti«, izguba »manjka«. Trenutki zasanjane tišine so v naših življenjih vedno z nečim zapolnjeni. Preden ves spomin na to »odsotnost« ugasne, je vredno, da se je spomnimo.

Leta 1998 je pisateljica Linda Stone izoblikovala frazo, ki odlično opiše stanje večine današnjih ljudi: »nenehna delna pozornost«. Večina nas, čeprav to osiromašeno stanje načeloma ni ravno dobrodošlo, beži ravno proti temu. Nenehno nekaj delamo in smo z nečim zmoteni – postali smo sužnji naprav in nenehne povezanosti.

Dr. Gary Small, raziskovalec na UCLA piše, da ko se enkrat navadimo na to stanje, postane naše gorivo, hrani naš ego in občutek samozavesti – ne moremo se mu upreti. Imamo potrebo, da svojo identiteto vežemo na svojo napravo. Mislimo, da če nam telefon ne zvoni nenehno, ali v poštnem nabiralniku nimamo nobenega elektronskega sporočila, da nas nihče ne potrebuje, nismo uporabni, popularni, to pa poganja naš adrenalin.

Kratkoročno ti stresni hormoni dvigujejo našo energijo, dolgoročno pa negativno vpliva na naše intelektualne sposobnosti, vodi v depresijo in spreminja nevronske povezave v delih naših možganov, ki nadzorujejo razpoloženje in mišljenje. Kronično tehnološko »pregoreli« možgani lahko spremenijo celo samo strukturo možganov.

Podoben trenutek je v zgodovini že obstajal. V petdesetih letih 15. stoletja, ko je Johannes Gutenberg sestavil tiskarski stroj.

Kot internet, je tudi Gutenbergov stroj naredil nekaj opravil za smešna ali odveč. A pomen tiskarskega stroja je bil veliko večji kot zgolj nekaj izgubljenih služb. Možnost in hitrost kopiranja je povzročila eksplozijo na področju, ki mu danes pravimo prenos podatkov. Pridigo v Parizu je bilo mogoče hitro in natančno replicirati v Lyonu. Ljudje so prvič lahko videli, kako izgleda njihov kralj. To so bili temelji za velik »skok« v znanju in znanstvenem razumevanju, ko se je sholastični svet, ki je bil pred tem razpršen in nepovezan, združil v konsistenten mednarodni pogovor, s katerim so lahko ljudje gradili na delu drug drugega in ne zgolj ponavljali ali delali eden mimo drugega. Ko se je vpliv tiska širil po Evropi, je zravnal vse monopole znanja, Martinu Luthru omogočil pretresti temelje katoliške cerkve in v naslednjem koraku povzročil razsvetljenstvo. Seveda je tudi tiskarski stroj imel svoje žrtve. Poceni in bogat izdelek je razgradil cele sfere življenja, kot so ga ljudje poznali pred tem, od recitacij epske poezije do avtoritete tistih redkih, ki so si ročne prepise knjig v tistem času lahko privoščili.

Za človeka, ki živi v takšnem obdobju, je to nekaj izjemnega. Gutenbergov preobrat v 15. stoletju ni bil samo trenutek, ki bi mu posameznik lahko bil priča, ampak počasna eksplozija dobe, ki je za popolno razvitje svojega potencial potrebovala stoletja. Pismenost v Angliji ni bila običajna do 19. stoletja, tako je večina ljudi imela le malo neposrednega stika z tiskanimi knjigami in tudi tiskarski stroj se prvih 350 let ni bistveno spreminjal.

Toda danes je drugače.

Kako hitro nepovratno umira kar je predhodilo. Naš čas je res trenutek in ne doba. Strokovnjaki za 15. stoletje lahko s svetom, ki ga ustvarjamo mi, delajo le delne primerjave.

Sprememba, ki je prišla z Gutenbergom, je bila tako popolna, da je postala leča, skozi katero danes gledamo na svet -, kar smo dobili z tiskom je tako veliko in tako pomembno za naša življenja. Vsaka nova tehnologija je hkrati priložnost za nekaj novega in priložnost, da se nečemu odpovemo.

V »Understanding Media« je Marshall McLuhan zapisal: »novi medij ni nikoli zgolj dodatek k staremu, niti starega ne pušča pri miru«. Novi mediji, ki so uspešni, podjarmijo stare. Ne prenehajo pritiskati na stare, dokler zanje ne najdejo novih form in pozicij. Ko tako sprejemamo dar tehnologije, ponavadi nismo sposobni ugotoviti, kaj od nas zahteva v zameno – subtilna, komaj opazna plačila, ki jih nudimo v zameno za njegove čudovite storitve.

Ne opazimo na primer, da so odmori na našem urniku izginili, ker jih z takšnim navdušenjem zapolnjujemo s kakšnim razvedrilom. Pozabljamo na igre, ki jih je oblikovala otroška zdolgočasenost, ker je sam dolgčas pregnan iz naših življenj. Toda, zakaj bi sploh želeli samote, nevednosti, pomanjkanja, zakaj bi nam morali bilo kaj mar, če izgine »odsotnost«?

Bolj ko razmišljamo o tem seizmičnem premiku v naših življenjih – našemu navdušenemu in nekritičnemu premiku k spletni izkušnji ter stran od konkretnega –, bolj si želimo razumeti naravo izkušnje same. Kako je živeti v našem »Gutenberg trenutku«? Kako je biti edini ljudje v zgodovini, ki poznajo življenje z in brez interneta?

Ko se odmaknemo digitalnemu svetu, tudi če samo za nekaj trenutkov, dan ali dva, dobimo močnejšo »notranjo luč« in sposobnost, da lahko nase gledamo s kritične distance, kajti, če živimo sredi nečesa, se je na to zelo težko ozreti objektivno. Zavedajmo se tega, kar je bilo prej in si ponovno vzemimo užitek v in za »odsotnost«.

Povzeto po prispevku »The End of Absence: Reclaiming What We’ve Lost in a World of Constant Connection«, avtorja Shana Parrisha

Vir: http://www.farnamstreetblog.com/2014/08/the-end-of-absence/

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s