Je suis Siriza? Malo Morgen

Večerova kolumna »Pogledi«

Neverjetna je potreba ljudi, da delegirajo stvari, ki bi jih sicer lahko sami naredili. Dobro je znan primer tako imenovanih molitvenih mlinov, ki budistom služijo, da molijo namesto njih. Ko sem pred dvema letoma bil v Nepalu, sem imel priložnost videti inventivnost celo v tem molitvenem delegiranju. Neka starka se je premikala od mlina do mlina z lončkom v roki in obračala mlin enega za drugim. Šele pozneje sem dojel, da je bilo v lončku pravzaprav olje za podmazovanje in da je zvita budistka podmazala molitvena kolesca, da bi se hitreje in neovirano vrtela. Lahko si predsta­vljamo, da je po napornem delu prišla domov in z olajšanjem vključila televizor, vedoč, da molitveni mlini zdaj neovirano molijo namesto nje.

Zahvaljujoč avstrijskemu teoretiku psihoanalize Robertu Pfallerju imamo danes tudi diagnozo za ta vzorec obnašanja. Ob spoznanju, da tudi zbor v antični tragediji pravza­prav čuti namesto občinstva, je to prakso poimenoval “interpasivnost”. Kot na primer ko videorekorder snema vašo najljubšo serijo, vi pa lahko s prijatelji sproščeno popijete pivo. Ali če z interneta vlečete tono filmov, ki jih nikoli ne boste pogleda­li, vendar vas že misel na to, da so vsi ti filmi na vašem trdem disku – in da jih boste morda nekega dne le pogledali -, pomirja in veseli.

Kaj se te dni ni zgodilo nekaj podobnega po zmagi Sirize? Če je “Je suis Charlie” še enkrat pokazal naše zahodno licemerje in so celo predsedniki, ki v svojih državah evidentno kršijo medijske svobošči­ne, prišli v Pariz pokazat, da so celo oni Charlie Hebdo, potem je zmaga Aleksisa Ciprasa v Grčiji dodala še en primer v Pfallerjevo psihoanalitično kuhinjo “interpasivnosti”.

Namesto da se vključimo v pravi politični boj, to nalogo namesto nas opravlja Facebook. Da je resnično tako, lahko vidimo vsakič znova, ko se na Facebooku pojavi “event”, to je poziv na kak protest, nakar stotisoče ljudi pritisne “attend”, naslednji dan pa se jih na pravem protestu pojavi vsega nekaj deset. Facebook je oddelal protest namesto nas! “Je suis Siriza” je v tem smislu – vsaj za večino – prej služil kot poziv k pasivnosti, ne k akciji.

Obstaja lepa anekdota o delegaciji italijanskih komunistov, ki so v šestdesetih letih prišli v Vietnam in obiskali Ho Ši Minha. Po dolgem sestanku so ga Italijani vprašali: “In kako vam lahko pomagamo?” Ho Ši Minh je odgovoril: »Najbolj nam lahko pomagate tako, da začnete revolucijo v Italiji.«

Isto danes velja za fenomen “Je suis Siriza”. Namesto da samo slavimo Grke, velja isto narediti v naših državah. Saj ne da se to že ne dogaja. Podemos, Združena levica, Delavska fronta …, vse to so novi politični akterji, ki jim je zmaga Sirize dober veter v hrbet. A problem je, ko tudi stranke, ki nimajo prav nič s Sirizo, poskušajo “kidnapirati” grško izkušnjo. Na primer Vulin v Srbiji, ki je pohitel s čestitko Ciprasu in spotoma navrgel, da se Siriza lahko veliko nauči od njih (sic!). Z drugimi besedami, minister, čigar ministr­stvo je pripeljalo novi neoliberalni zakon o delu, zdaj poziva Sirizo, ki je odločno in prva v Evropi zavzela stališče boja proti varčevalnim in neoliberal­nih ukrepov!

Po drugi strani so se nekateri kritiki razpisali, “zakaj je dobro za Hrvaško, da Cipras zmaga v Grčiji”, kar ni nič drugega kot reformulacija zdaj že stare teze iz Forbsa pred nekaj leti, ki se je glasila približno tako: Dovolimo komunistom, da se igrajo v Grčiji, tako ali tako so naša pravila igre postavljena tako, da ne morejo spremeniti ničesar, in zanesljivo bodo propadli, zato nihče v Evropi ne bo več niti pomislil, da bi naredil kaj podobnega. Janez Janša je rekel nekaj podobnega takoj po zmagi Ciprasa, ko je izjavil, da je dobro, da je Siriza prišla na oblast v Grčiji, ker se bo kmalu pokazalo, da ne more uspeti, in bo tudi v Sloveniji jasno, da ni treba v takšno vrsto eksperimenta (npr. Združena levica).

Nekaj podobnega, vendar kot dobronameren nasvet levici, je v svojem Marxu v Sohu izrazil Howard Zinn. Marx vpraša Jenny: “Veš, česa se najbolj bojim?” Ona pa odgovori s protivprašanjem: “Da delavska revolucija ne bo nikoli prišla?” Marx odgovarja: “Ne, ampak da bo prišla in da jo bodo prevzeli ljudje, kot je Pieper – laskači, ko niso na oblasti, nasilneži in bahači, ko imajo oblast. Oni bodo govorili v imenu proletaria­ta in tolmačili moje ideje svetu. Vse bo storjeno v imenu komunizma, a bo za sto let preložilo komunizem svobode. Oni bodo uničili naše prekrasne sanje in potrebna bo še ena revolucija, morda dve ali tri, da to popravijo. Tega se bojim.”

Dve sporočili izvirata iz tega. Prvič: za Hrvaško, Slovenijo, Srbijo in vse države, v katerih so na oblasti tako imenovani socialdemokrati ali celo “socialisti”, je resnično dobro, da je Cipras zmagal v Grčiji. Če že ne zaradi drugega, pa vsaj zaradi tega, ker bo pokazal, da varčevalni ukrepi niso edina alternativa in da lahko celo radikalni levičarji boljše vodijo socialdemokracijo kot pa lažni “socialdemokrati” kot na primer trenutna hrvaška vlada.

In drugič, ko imamo pred seboj vuline, laburiste, živi zid in vse tiste, ki želijo zdaj ugrabiti Sirizino zmago in se predstaviti kot hrvaška ali srbska Siriza, moramo imeti v mislih Howarda Zinna: vse bodo naredili v imenu Sirize, ampak s tem bodo za sto let preložili, da se še ena Siriza res tudi pojavi. Ko Siriza postane “molitveni mlin”, ki namesto nas izvaja politično akcijo tam nekje daleč v Grčiji, potem vemo, da se nahajamo v paradigmi obstoječe politike. Kar je treba storiti danes, je prav to, kar je Ho Ši Minh sporočil italijanskim komunistom.

Srećko Horvat, filozof

Objavljeno v Večeru, v četrtek, 29.1.2015

Vir: http://nov.vecer.com/

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s