Kapitalizem in druge otročarije

»Capitalism and Other Kids Stuff« (2005, Paddy Joe Shannon)

»Capitalism and Other Kids Stuff« je kratki aktivistični informativni film, ki je nastal v produkciji Britanske socialistične stranke. Brez posebne filmske stilizacije in praktično brez proračuna, je leta 2005 nastal kratek informativni video o specifični perspektivi kapitalizma, ki že nekaj let na internetu širi drugačno filozofijo ekonomije. Ideje, ki jih v njem predstavlja avtor in voditelj Paddy Joe Shannon so gotovo takšne, da jih v naših osrednjih medijih ni mogoče videti prav pogosto. Film nas postavi pred situacijo, v kateri se prevprašamo o svetu, v katerem živimo in obenem poskuša odgovoriti na nekatere domneve o življenju v kapitalizmu, torej življenju, kot ga na začetku 21. stoletja živimo tudi v Sloveniji.

Socialistična stranka Velike Britanije (The Socialist Party of Great Britain) znana tudi pod kratico SPGB, pod okriljem katere je omenjeni film nastal, je majhna marksistična politična stranka, ki deluje in si prizadeva za svet na osnovi stališč, ki so za današnji čas politične sterilnosti, precej revolucionarne.

Transkript

Če bi videli kako otrok umira v jarku, bi šli mimo njega in ga prezrli, ali pa bi ga odpeljali vsaj v bolnišnico, k zdravniku? Verjetno niste najbolj pošteni ali nesebični na svetu, ampak tudi ne povsem nesocialni. Kaj bi torej storili? Bi šli mimo ali bi mu pomagali? Večina ljudi bi pomagala. Ne zato, ker smo popolni božji otroci, ampak ker smo ljudje in ljudje smo socialne živali. Smo živali, ki preživijo, ker sodelujejo. Verjetno bi otroku pomagali. Prav gotovo pa ne bi tam stali in postavljali teorij o tem zakaj je tam, kdo je kriv in komu se pritožiti. Kaj pa, če bi otrok umiral v jarku, vendar ne pred vašimi očmi? Če se ne dogaja pred nami, to postane nekaj čisto drugega, nekaj kar lahko ignoriramo, kar ni naša odgovornost. Resničnost je nekako skrita za vsemi plastmi racionalizacije. To ni več otrok, ki umira v jarku, postane nekaj drugega, nekaj oddaljenega, neotipljivega, nekaj, kar je brez očitnih rešitev. To postane vprašanje politike. Politika pa je zapletena tema, ki jo raje prepustimo politikom. »Resničnost« je relativna, večina »resničnosti« se ne dogaja pred našimi očmi. Večina »resničnosti« je dejansko politika. Verjetno veste, da otroci umirajo v jarkih, na ulicah zanemarjenih mest, v revnih četrtih sveta, ampak to je ena tistih oddaljenih »resničnosti«. In kaj je razlog za to? Lahko govorimo o gospodarstvu in geopolitiki ampak resnica je, da umirajo, ker so zunaj naše percepcije, ker niso pomembni in ker to nikogar ne zanima. Ko starši nimajo denarja, otroci ne štejejo. V naši »resničnosti« otroke cenimo tako zelo, da smo paranoični tako zaradi resničnih kot namišljenih stvari, ki bi jih lahko ogrožale, vendar v globalni »resničnosti« otroci niso cenjeni. Milijarda ljudi, to je šestina svetovnega prebivalstva sploh nima čiste vode, tako da otroci dobijo diarejo in vsako leto zaradi tega umre 5 milijonov teh otrok. Te velike številke nikomur nič ne pomenijo. Predstavljajte si, da strmoglavi letalo, ki je polno otrok do petega leta starosti. To bi prišlo na naslovnice, kajne? Sedaj pa si predstavljajte, da se to dogaja vsakih 35 minut, noč in dan, za vedno. Da se razumemo, afriški otroci niso manj vredni kot beli otroci in afriški starši ne žalujejo manj kot evropski starši in se na to nikoli ne navadijo. 300 otrok vsakih 35 minut. Masaker nedolžnih, kajne? Zakaj obstajajo lakote? Preveč otrok, pravijo nekateri. Navsezadnje imamo na zahodu majhne družine. Ampak majhne družine imamo šele dandanes. V viktorijanski dobi smo tudi mi imeli velike družine, kajti veliko otrok je umrlo in potrebovali smo otroke, da so skrbeli za nas, ko smo se postarali, kajti sicer nihče drugi ne bi. Ni prav, da krivimo Afričane, ker počnejo, kar smo počeli mi, preden smo dobili dobro zdravstveno oskrbo in pokojnine. Če ni hrane, je celo ena oseba preveč. Je lakota populacijski problem? Pred dvajsetimi leti je svetovna zdravstvena organizacija (WHO) izračunala, da imamo tehnologijo, ki nam omogoča, da nahranimo dvanajstkratnik svetovne populacije. Ni nam bilo treba nahraniti toliko ljudi, le dvanajstino tega -, tisto, ki smo jo dejansko imeli. Smo jih nahranili? Ne, nismo. Namesto tega, smo pred dvajsetimi leti imeli strašno etiopsko lakoto. Mi na zahodu imamo srečo, tega ni moč zanikati. Nimamo pomanjkanja vode, nismo sužnji, ne stradamo. Naši otroci imajo izobrazbo, javno zdravstvo, izbiro hrane, svoj delež varnosti in ugodja. Ampak ali uživamo? Kdorkoli od nas? Veliko nas nima službe, kariere ali obetov za prihodnost. Tisti, ki delamo, nam vlada delovno mesto, šefi, urniki, proizvodnja, poročila, kazalci učinkovitosti, delovni čas, računi, hipoteke, stres. Naši otroci morajo že pri mladih letih težko delati, da postanejo izkušeni in zaposljivi. Petletni otroci dobivajo domače naloge. Živimo v svetu kapitalizma in vsi vemo, da kapitalizem ni popoln, da ima težave. Vsi vemo, da moramo težave popraviti z reformami, zato volimo za politike, oni pa bi se naj soočali z njimi namesto nas. Kapitalizem je kot avto, ki je vedno pokvarjen, z enim politikom pod njim in drugim pod pokrovom, ki zmajuje z glavo in pravi: »Ojoj, tole pa ne zgleda dobro.« Plačujete račune, vendar avto nikoli ni popravljen. Začnete razmišljati, da politiki sploh ne vedo kaj počnejo. Ampak kaj sploh lahko storite? Kapitalizem morda ni popoln, je pa edino kar imamo in nenazadnje tudi deluje -, na nek način. Recimo, imamo najbolj razvito tehnološko družbo, ki je kdaj obstajala, vendar, ko je potrebno storiti kaj uporabnega, kot recimo nahraniti ljudi, omejiti onesnaževanje ali globalno segrevanje, nam to uspeva le »na nek način«.

Naj vas vprašam – ali še kdo sploh gleda politične oddaje? Problem je, da so dolgočasne in da jim ne verjamete. So kot reklame za pralne praške. Vsak ponuja dvomljive dokaze, da bi pokazal, da je boljši od ostalih. To, kar vam pripovedujem tukaj ni politična oddaja iz dveh razlogov – prvič, nihče vas ne prosi za vašo podporo, vaš glas, vašo pokorščino ali vaš denar; in drugič, to kar vas prosim, je veliko težje. Moj namen je, da podvomite v temelje moderne družbe ter premislite o tem in kaj boste glede tega storili. Ne bom vam povedal kaj storiti, kako misliti, hočem vam le pokazati drugačno stališče. To stališče ni pogosto razloženo, ne na televiziji ali kje drugje, vendar obstaja in je zelo razširjeno. Kaj boste glede tega storili je odvisno od vas. Lahko ga zavrnete, vendar morate razumeti kaj zavračate. Politiki govorijo o tem problemu ali tisti zadevi. V kapitalizmu vsi politiki zvenijo enako, ker imajo vsi bolj ali manj enake nazore in so ljudem zato nezanimivi. Če raziskujete kapitalizem, se avtomatično znajdete izven teh nazorov. Takrat politika in kapitalizem naenkrat postaneta nepomembna. Vse kar kapitalistični politiki povedo, zveni zelo zapleteno. Tako zapleteno, da potrebujete njih, da vse to rešijo. Vsakih nekaj let jih volite in to je dovolj, kaj bi še radi? Ne razumete, ne veste dovolj, niste dovolj pametni. Ne bi znali sprejemati težkih odločitev. No, medicina je zapletena. 11 let traja, da usposobite zdravnika. Ne moremo vsi biti zdravniki. Kakšne kvalifikacije pa imajo politiki, da so tako superiorni? Nikakršnih! Vsak lahko postane politik. Pravijo, da so strokovnjaki v sprejemanju odločitev. Niso nikakršni strokovnjaki, tako kot nisem jaz ali vi. Naj nekaj razjasnimo. Dva moška v gostilni vas lahko dolgočasita s pogovori o nogometu, če ste dovolj neumni, da jima dovolite, vendar nogometna pravila so precej enostavna. Enako je s politiko. Vesolje zgodovin in podrobnosti je neskončno, vendar so osnovna pravila kapitalizma zelo razumljiva. Prav tako posledice teh pravil. Res ni zelo zapleteno. Ko enkrat razumete pravila ste v položaju, da se lahko vprašate, če se s temi pravili sploh strinjate. Poglejmo nekaj teh pravil, oziroma resnic o življenju. Se vam bodo zdela zapletena ali pa, da sem si jih izmislil?

Pravilo 1: 5 odstotkov svetovnega prebivalstva si lasti 95 odstotkov bogastva. Torej zemljo, denarna sredstva, posestva. To je ena oseba od dvajsetih. Ena oseba ima vso bogastvo, devetnajst jih nima ničesar. To se imenuje nepravična razporeditev bogastva. Morda zveni krivično, vendar je to življenjska resnica in povsem zakonito. To ni zapleteno, kajne?

Pravilo 2, zlato pravilo: ljudje, ki imajo zlato, določajo pravila. Zato je to tudi zakonito, če se morda sprašujete. Tu je še nekaj pravil.

Pravilo 3: več denarja imate, več ga lahko zaslužite.

Pravilo 4: manj denarja imate, manj ga lahko zaslužite.

Pravilo 5: če ste revni, je vse dražje.

Pravilo 6: če ste revni, boste bolj bolani, hitreje boste umrli in vaši otroci bodo na slabšem.

Pravilo 7: če ste revni, bo vaša izobrazba slabša, kot tudi vaša služba.

Pravilo 8: slabša plača pomeni težje delo.

Pravilo 9: nasprotno od pravila 8. Višja plača pomeni lažje delo. Na primer, vodja podjetja dobi stokrat toliko kot delavec, ampak kateri gre domov bolj izčrpan?

Pravilo 10: če ste zelo bogati, ste kapitalist in vam sploh ni treba delati.

Pravilo 11: revni plačajo za vsako napako, ki jo naredijo bogati.

Pravilo 12: bogati začenjajo vojne, revni pa se morajo v njih bojevati.

Pravilo 13: večina bogatih obogati z dedovanjem. Občasno pride tudi do kakšne zgodbe o uspehu, vendar so te zelo redke.

Pravilo 14: večina revnih ostane revnih, kljub trdemu delu, varčnosti in žrtvovanju.

Dovolj pravil. Odločite se sami. Sem si ta pravila izmislil, sem le cinik ali se vam zdi, da ste o tem kdaj že sami razmišljali? Tega vam zagotovo ne bi povedal noben politik. Kako je sploh prišlo do tega? Mislite, da je bilo vedno tako? Ni. Trajalo bi cel dan, da bi vam to dokazal, ampak nimamo časa. Ne poskušam vas prepričati, rad bi le, da razumete kakšna je ta drugačna perspektiva. Raje bom s pomočjo analogije ponazoril kako se je to začelo.

Predstavljajte si vrtec, kjer se veselo igra dvajset otrok. Občasno se malce skregajo, ampak nič resnega. Če ste sami bili kdaj v vrtcu, veste kako to gre. Skregajo se in spet na to pozabijo, zadeve rešijo pogosto brez posredovanja vzgojiteljice. Niso izučeni v diplomaciji ali človeških odnosih, storijo le to, kar se jim zdi bolj naravno. Recimo, da bi vzgojiteljica storila nekaj nenavadnega in uvedla novo vrsto igre, le da to ne bi bila prijetna igra, ampak sprevržena igra s sprevrženimi pravili. V tej novi igri vzgojiteljica vse igrače da enemu otroku, poimenujmo ga Rex, ostali otroci pa nimajo ničesar. Brez Rexovega dovoljenja se z igračami ne morejo igrati. Zdaj ima Rex vse igrače in še nekaj drugega, nekaj, kar prej ni obstajalo -, Rex ima oblast. Če se drugi otroci hočejo igrati, kar bodo hoteli, saj so otroci, morajo narediti to, kar hoče Rex. S tem lastništvom jih Rex lahko nadzoruje. Oblast naenkrat postane glavna zadeva, ki definira vse odnose, zadeva, ki otrokom pove kdo so. Ta oblast jih avtomatično postavi v drugačen razred, kot je Rex. On je lastniški, oziroma vladajoči razred, oni pa so razlaščen, oziroma razred brez igrač. Iz mirnega in bolj ali manj složnega vrtca, smo prišli do medsebojno sovražne in sumničave družbe neenakih. Zanimiva igra, kajne? Ampak to še ni vse. Da bo vse po pravilih, se mora Rex ubadati z veliko problemi. Dovolimo mu višjo inteligenco od povprečnega triletnika. Najprej mora zasnovati taktiko, s katero bo ločil otroke med sabo, da se ne bodo združili proti njemu. Ne bo dolgo na oblasti, če ne bo najprej rešil te težave. Najprej mora izbrati največje otroke v vrtcu in se z njimi pogoditi. Če ga varujejo pred drugimi, bodo dobili dodatne pravice. V njihovem interesu je, da sprejmejo ta dogovor. Ta skupina velikih otrok je lahko Rexova policija, lahko so njegovi »vojački«. Če se kateri od otrok obnaša neprimerno, ga lahko policija pretepe in mu pokaže kakšne so stvari v resnici. Rex je izumil prisilno hierarhijo s samim sabo na vrhu. Zaenkrat je vse v redu. Čez nekaj časa pa se Rexu zdi utrujajoče, da mora ves čas ukazovati in vse organizirati. Zakaj ne bi najel nekaj upraviteljev, ki bodo to počeli namesto njega? Dobra ideja. Zdaj je izumil nekakšno prisilno državno upravo. Vse to z namenom, da zavaruje svoje imetje in položaj. Ampak ne konča se pri tem. Noče hrupa in neskončnih prepirov, želi si stabilen delujoč sistem, z njim na čelu. Kar res potrebuje je legitimnost. Mora prepričati otroke, da verjamejo, da je naravno, pravično in primerno, da ima on vse igrače, oni pa nobene. Če mu bodo verjeli, ne bodo imeli razloga za upor. Upor proti Rexu bi bil nesmiseln, kot upor proti soncu, luni ali dežju. Kako nekaj prikazati kot legitimno? Odgovor: propaganda in prepričevanje. Rex potrebuje propagando, da bo vse to, kar lahko poimenujemo niz idej ali ideologija oblasti, upravičil. To ideologijo lahko predava v vrtcu kot novo snov. Ni nam treba vedeti kakšna je njegova ideologija, ni pomembno, kako vse to upraviči, le da to naredi. Lahko govori kar hoče, pomembno je, da deluje. Lahko počne tudi druge stvari. Se oblači v lepe obleke, nosi lasuljo, ko sodi hudodelcem, sedi na visokem stolu, da lahko gleda zviška na vsakega, govori s smešnim glasom, uporablja dolge, tuje besede, za katere ve, da jih ne bodo razumeli. Veliko stvari lahko naredi, da zveni pomembno in pametno. Če bo to počel pravilno, bodo začeli verjeti, da je res pomembnejši, večji in pametnejši od njih. In verjeli bodo v naravno ureditev stvari. Zanje bo on naravna ureditev. Nikoli se ne bodo uprli. Ali pač? Kaj lahko stori, da bo še bolj gotov? Na dolgi rok je najbolje, če jih lahko nauči, da se sovražijo med sabo. Belci in črnci, fantje in punce, Židi in pogani, velika ušesa in mala ušesa, karkoli pač deluje. Če ne zaupajo drug drugemu, ne bodo nikoli premočni zanj. Zato začne dajati priboljške belim otrokom, hkrati pa dodatne kazni črnim otrokom, kajti črnci si boljšega niti ne zaslužijo. In spodbuja belce, da zatirajo črnce. Ideologija. Delitev na en način. Pametno, kajne? Ne le to, vsakemu fantu reče, naj si vzame punco kot osebno lastnino, če ji to ne bo ugajalo, naj jo pretepe. Fante spodbuja, da zatirajo punce. Delitev na dva načina. Nato lahko začne z vero. Delitev na tri, štiri, pet načinov. Obstaja veliko možnosti, kajti otroci so različni in te razlike lahko izkoristi v svoj prid. Ko se borijo med seboj, ko so vsi prestrašeni, jim lahko pove, da so kriminalci, da jih mora njegova policija nenehno nadzorovati. Lahko jih prepriča, da potrebujejo še več policije, več zakonov, več jetniških celic, še več nadzora. Če je uspešen, bodo otroci to celo sami zahtevali. To morda zveni zelo bistro, vendar s takimi zadevami se je preživljal Machiavelli, ko je svetoval italijanskim princem. Nobene koristi ni, če otroci, ki nimajo igrač, le posedajo naokrog in ničesar ne počnejo. Lahko bi delali kaj koristnega, drugače bi lahko povzročali težave. Treba jih je zaposliti. Vrtec potrebuje nove igrače, zato sploh obstaja. To lahko delajo. Lahko izdelujejo nove igrače za Rexa. V zameno jim bo Rex morda plačal z začasnim časom za igro. Recimo temu dopust, vikend ali prosti čas. Niso več brez igrač, zdaj so izdelovalci igrač. Razlaščeni razred lahko postane delavski razred. Zaposleni so, da ne bi preveč razmišljali in Rex ima tako vedno več igrač. Super. Ampak to še ni vse. Rex je častihlepen in razmišlja o širitvi. V oči mu je padel vrtec čez cesto in vse tiste lepe igrače v njem. Ne le to, malce je zaskrbljen. Morda njegov nasprotnik čez cesto tudi razmišlja o širitvi na Rexovo ozemlje. Zato mora Rex ukrepati prvi – prečkati cesto z veliko vojsko igrač. Ne pozabite, otrokom lahko razloži, da je to vprašanje obrambe. Pač ideologija: pridružite se in zaščitite svojo svobodo, zaščitite mesto igrač. Daleč smo prispeli v zelo kratkem času. Nekaj trenutkov nazaj je bilo še vse drugače. Se spomnite vrtca v katerem smo začeli? Otroci so bili enakovredni, delili so si igrače, večino časa je bilo mirno in složno. Če kateri od otrok kaj zašepeta o tistih časih, ga bo Rex dal pretepsti, poslal ga bo v kot ali pa ga bo zasmehoval. Enakost, mir, složnost? Rex pravi, da je to utopija, idilične sanje, otroška domišljija. To nikoli ni obstajalo in nikoli ne bo, pravi Rex. Le poglejte v zgodovinske knjige, ki sem jih natisnil posebej za vas. Navsezadnje, pravi Rex, poglejte se. Sovražite drug drugega, zlobni ste, pretepate se, nič boljši niste od divjih živali. Potrebujete močnega voditelja kot sem jaz, da vas obvladuje. Če bi vas osvobodili in bi lahko imeli vse igrače, kaj bi storili? Pobili bi se med seboj in sežgali vrtec. Da vam to dokažem, bi vsi morali prebrati »Gospodarja muh«. Poredni ste, zato sem jaz vodja, pravi Rex. Veste kaj? Otroci se z njim strinjajo. Hudobni smo, pravijo. Ne moremo si zaupati. Smo zločinske narave. Nekdo nam mora vladati. Vse verjamejo, ker niso več otroci, ampak odrasli, ki so postali to, kar je Rex hotel. Pozabili so na svoje otroške sanje. Odrasli so in sprejemajo svet takšen kot je. Takšen kot mora biti. Utopije so pravljice in zgodbice za otroke.

To je le zgodbica, ki ne razloži vsega. Nimamo časa, da bi vse razložili. Le še nekaj. Dejal sem, da si je vzgojiteljica igro izmislila, da si je izmislila pojem zasebne lastnine in dala vse igrače enemu otroku. Seveda zasebna lastnina ni bila izmišljena nenadoma. Tudi ni kar takoj padla v roke ene osebe, trajalo je kar dolgo, da se je razvila. Glede na čas našega bivanja na tem planetu smo pravzaprav šele »včeraj« prenehali z lovom in nabiralništvom in iznašli ustaljeno kmetovanje. To je bilo pred približno 12.000 leti. Četrt milijona let smo bili lovci in nabiralci – plemenski, primitivni, nomadski. Lovci in nabiralci so imeli določeno osebno lastnino – osebne premičnine, biserne ogrlice, najljubše kremenaste nože, take stvari. Nekatere stvari so bile tudi kaj vredne, veliko so jim pomenile, vendar so bili lovci in nabiralci nomadi in so morali slediti čredam v divjino oziroma vegetacijo, kajti večino njihove prehrane je vendarle sestavljalo nabiranje in ne lov. Oskubili so neko področje in nato nadaljevali iskanje novega. Zanje je bila zasebna lastnina nekaj, kar si lahko nesel s seboj -, majhne, lepe stvari, vendar osebne, morda dobre za izmenjavo. Ljudje v glavnem mislijo, da so piramide starodavne. Sploh ne veste kako moderne so, kako nedavne so v zgodbi človeštva. Lovci in nabiralci niso potrebovali spomenikov, hiš in stvari, ki jih niso mogli vzeti s seboj. Zanje ni bilo smiselno, da bi si prisvajali zemljo. Večino časa, ki so ga ljudje preživeli na tem planetu, so bili zasebna lastnina majhni predmet, pogosto lepo izdelani in iz zlata, vendar še vedno samo prenosni okras. Bistveno je, da je lastnina obstajala, vendar ni bila sporna. Pred 12.000 leti pa se je razvilo poljedelstvo, ljudje so ostali na zemlji, da so jo obdelovali. Glede na delo, ki so ga vložili, so jo morali tudi braniti. Tako je zemlja postala lastnina. Nato se je vse spremenilo, kajti lastninjenje zemlje je postalo pomembna zadeva, šlo je za življenje ali smrt. Če si imel zemljo si preživel, če je nisi imel, si umrl. V tem času so nastale piramide, mesta, Stonehenge in trdnjave. Ko sem si izmislil to igro z vrtcem, sem dejal, da so zasebno lastnino nenadoma iznašli. To ni res, vendar je pred 12.000 leti nenadoma pridobila na pomenu. Poljedelska revolucija je bila začetek družbe, ki ni le vsebovala predstave o zasebni lastnini, ampak je temeljila na njej -, bila je zgrajena na njej, kot so piramide zgrajene na zemlji.

Lagal sem tudi, da je bila vsa lastnina dana eni osebi. Ni bila. Vsaj ne sprva. Kaj se je torej zgodilo? Bistvena je logika, da če deset ljudi začne vsak s po desetimi centi, si bo sčasoma en lastil evro, devet pa jih ne bo imeli nič. Tako deluje lastniška družba. Kot igra monopolija. Na koncu eden dobi vse, ostali pa nimajo nič. Na začetku lastniške družbe so bili morda enakopravni, vendar tako ni ostalo prav dolgo. Kapitalizem je večja različica vrtca, le da so vložki višji. Predstavljajte si, da igrate monopoli smrti, kjer vsak, ki izgubi lastnino, dobi v glavo metek. Takšne igre ne bi igrali, kajne? Kapitalizem je kot igra monopolija z izidom, ki pomeni življenje ali smrt, vendar nimamo druge izbire kot igrati. Naša ideologija, spet ta beseda, nam pravi, da konkurenca poganja svet. Konkurenca je ponavadi vodilo iger. Ko je to le igra, je lahko zelo zabavna. Igre, v katerih se sodeluje, ponavadi niso tako zanimive. Govorimo o zabavi, ne življenju ali smrti. Prisiliti ljudi, da igrajo tekmovalno igro, v kateri je večina pravil nepoštenih in kjer je izid lahko smrtonosen, ni zabavno, ampak sprevrženo. Mislimo, da konkurenca poganja svet, vendar edino kar počne je, da preganja nas. Z druge perspektive je sodelovanje strategija, ki jo potrebujemo, da poganja svet. Naša ideologija pravi, da ni, vendar sodelujemo že, ko določamo pravila kapitalizma. Moramo se strinjati, da bomo tekmovali. Sodelovanje je osnova, celo v kapitalizmu – sodelujemo, vendar v nasprotju z našimi interesi. Igralci v igri monopolija smrti, se morajo s pravili strinjati, sicer ga ne bi igrali. Torej zakaj se še vedno igramo? Naša ideologija pravi, da je to edina igra, ki obstaja. Je to res? Morda je razlog, da še vedno igramo to tekmovalno igro, ker se še nismo odločili, da jo prenehamo igrati. Dokler sprejemamo ta pravila, se bo igra nadaljevala. Če bi imeli svobodno izbiro, bi sprejeli ta pravila? Vsi se strinjamo glede tega kdo si lasti igrače, bogastvo, kaj je last. Lastnina ne pomeni, da imate svobodo dostopa do nečesa, pomeni, da lahko za to svobodo dostopa prikrajšate druge. Če niste bogati, vas lastnina ne osvobaja, ampak vas obremenjuje. Pomislite. Če bi si lahko lastil zrak, ki ga dihate, z drugimi besedami, vam prikrajšal dostop do njega, bi bil gospodar sveta in vi bi bili moji sužnji. Morda se vam to ne zdi pošteno, vendar poštenost nima s tem nič. Tako delujejo pravila lastnine in s tem se vsi strinjamo. Vse -, trgovina, trgi, konkurenca, pomanjkanje, vojne, revščina in ostale stvari, vse izvirajo iz tega posvečenega načela. Starejše in bolj sveto je od Biblije ali Korana. Bolj sveto je kot življenje -, tako so nas vsaj učili. Ideologija. Zaradi te ideologije verjamemo, da je prav, da so bogati bogati in da morajo revni biti revni. In tako se igra nadaljuje. Vprašajte se zakaj sploh igrate to igro zasebne lastnine. Kaj sploh imate od tega? Morda imate lastnino, večina nas jo ima. Morda imate celo lastno hišo ali avto, čeprav je oboje na kredit in ju boste odplačevali celo življenje. Vprašajte se, kaj imate zagotovljeno. Še vedno morate za to delati in na neki točki lahko službo tudi izgubite. Živite na planetu, ki se segreva, medtem ko dimniki bruhajo dim in politiki »bruhajo dimne zavese«. Ta igra, ki jo igramo, ne bo trajala večno. Ko bodo izginili gozdovi in se raztopili ledeniki, bo morda že prepozno, da bi podvomili v ta pravila. Morda ne bo več stvari, ki bi si jih lahko lastili. Nekateri pravijo, da je kapitalizem konec zgodovine, morda pa je kapitalizem konec človeštva.

Ali obstaja alternativa? Če je zasebna lastnina pravilo, kaj se zgodi, če ukinete to pravilo? Kapitalizem temelji na zasebni lastnini, če ukinete eno, s tem ukinete tudi drugo in vse kar sodi zraven. Celoten tržni sistem, torej denar, banke, zavarovanje, kredite, dolgove, najemnine, hipoteke, posojila in plače. Verjetno vam zveni, kot da bi ukinili celotno civilizacijo. Ni nujno. Večina teh stvari vam povzroča le skrbi in stres, zato lahko rečemo tudi, da smo z eno potezo ukinili večino vaših težav. Ko je Rex bil le eden izmed otrok, ni imel oblasti nad nikomer, ko pa je imel igrače, se je to spremenilo. Če ne bi bilo zasebne lastnine, ne bi bilo Rexa. Lastnina je temelj oblasti in moč je temelj zatiranja. Če se počutite zatirane, se vprašajte, kdo ima nad vami oblast. Včasih se nam zdi, kot da vsi, vendar zagotovo obstaja nekdo ali neka določena skupina. To je vaše zatiranje. Ni enako kot moje ali vašega soseda, vendar ga vsi izkusimo na tak ali drugačen način. To nam je vsem skupno. Ne povezuje nas tisti, ki ima oblast nad nami, temveč dejstvo, da obstaja nekdo, ki jo ima. Brez lastnine ne bi bilo hierarhije, vladarjev, šefov, voditeljev, vladnih elit, drugorazrednih državljanov. Brez zasebne lastnine nima nihče oblasti nad nikomer. Morda to zveni kot konec civilizacije, z druge perspektive pa morda kot začetek civilizacije. Brez zasebne lastnine ne bi bilo denarja za plače, zato bi ljudje morali delati zastonj. Ker vas ne bi plačevali, bi si lahko sami izbrali delo. Sprašujete se zakaj bi kdo hotel delati zastonj. Zakaj pa se ukvarjate s hobiji? Nihče vam ne plača zanje. Ljudje radi delajo, še posebej uporabne in koristne stvari. Brez nadrejenih bi bilo delo drugačna izkušnja. Seveda se ne bi hoteli ukvarjati s hobijem 60 ur na teden, toda če upoštevate število služb, povezanih z denarjem, ki so obstajale v kapitalizmu in ki smo ga ukinili, ogromno ljudi ne bi imelo kaj početi. Če bi ti pomagali pri koristnem delu, bi morda post-kapitalistična družba lahko zmanjšala delovni čas na delček tega, ki ga poznamo danes. Morda namesto 30, 40 ali 50 samo na 10 ur na teden. Še nekaj. Brez zasebne lastnine tudi ne bi bilo ničesar, za kar bi se bojevali. Vojne vedno potekajo zaradi lastnine, trgovine ali trgovskih poti -, pridobivanja ali zaščita le-teh. Sicer se pretvarjajo, da gre za boga, svobodo ali kaj podobnega, vendar dolarji plačujejo vojne in dolarji jih povzročajo. Ironično je, da se v vojnah borijo revni v imenu bogatih. Saj ne mislite, da bi Rex začel boj s sosednjim vrtcem in nato sam bil svoj boj. To ne bi bilo smiselno. Če ne bi bilo lastnine, bi bili edini boji, ki bi jih lahko videli, zgodovinske rekonstrukcije velikih bitk. Seveda bi prihajalo do sporov, ampak pravih bojev, vojn? Tega si ne morem predstavljati. Brez lastnine in denarja ne bi bilo najemnin, obresti, dobička. Dobiček je spodbuda, ki poganja proizvodnjo v kapitalizmu. Ali to pomeni, da bi v post-kapitalizmu stradali? Dobiček ni edina stimulacija, da se nekaj naredi. Niti najboljša ni. Najboljša stimulacija je potreba. Proizvajamo stvari, ker jih ljudje potrebujejo. Kar počne stimulacija z dobički je drugo – proizvaja le, da ustvarja denar, da lahko nek milijonar na hitro zasluži s proizvodnjo stvari, ki jih nihče ne potrebuje, vendar nam v oglasih zagotavljajo, da jih potrebujemo. Tovrstne stimulacije ne zanima potreba. Če milijarda ljudi potrebuje čisto vodo, vendar zanjo ne more plačati, v tem ne vidi nobenega dobička. Bodo morali pač brez nje. Z dobičkom se pojavi tudi nevarnost izgube, kar je razlog za varčevanje s poceni proizvodnjo. Ali pa proizvajajo stvari, ki hitro razpadejo, da jih ljudje morajo znova kupiti, odpadkov pa se nato znebijo z onesnaževanjem okolja, ker je to ceneje kot recikliranje. Z dobičkom in izgubo multinacionalke obvladujejo globalno kulturo s plastično uniformiranostjo, po kateri vsi kraji izgledajo enako, nas silijo jesti enako poceni hrano in nositi enake obleke iz verižnih trgovin. Ni nujno, da ukinitev zasebne lastnine pomeni ukinitev civilizacije, zgradb, hrane, kulture, bolnic, kinematografov ali osebne identitete. Pomeni le ukinitev zelo starega dogovora, ki pravi, da je v redu, če veliko ljudi nima ničesar, da lahko ima nekaj ljudi vsega preveč. Večino stvari, ki so nam ljube, bi lahko obdržali. Distanciranje od kapitalizma ne pomeni nazadovanja. Ne bomo ničesar razbijali ali teptali naših prepričanj. To je le stvar napredka in tega, da ustvarimo boljši svet. Seveda takšna sprememba zahteva socialno revolucijo. Delavci in razlaščenci bi se morali nehati boriti med seboj in se združiti, da bi lahko premagali vladajočo manjšino. In to je revolucionarno dejanje. Bogatim to ne bo všeč in bodo to seveda skušali zaustaviti, vendar ne smete pozabiti, da jih je le 1 proti 20. Revolucija sama po sebi ni slaba stvar. Pomislite na računalniško ali informacijsko revolucijo. Ni nujno, da mora revolucija biti nasilna, mora pa biti temeljita in dobro organizirana.

Saj vem, rekli boste, da to ne bo delovalo, da je to nemogoče, da je v nasprotju s človeško naravo. Skoraj gotovo tako razmišljate, sprva sem tudi sam. Vsi smo odrasli v kapitalizmu in mislili, da je naraven, pravičen in neoporečen. Toda veliko nas več ne verjame v to in morda boste razumeli zakaj. Se še spomnite Rexa v vrtcu in njegovih ideoloških naukov? Rex noče, da kdo razmišlja izven ustaljenih okvirjev. Seveda noče. Noče, da veste, da sploh obstaja kaj takega kot je »izven okvirjev«. Dal vam bo na tisoče razlogov, da ostanete kjer ste, da nadaljujete z branjem časopisa, podpisujete obrazce, da jemljete modre tabletke. Lahko, če hočete. To je vaša izbira. Pomembno je, da sem vam lahko skušal razložiti drugačen vidik, tako da vsaj veste, da imate izbiro.

Verjetno se strinjate, da svet ne bo ostal enak. Ali se bo poslabšal ali pa izboljšal. Cesarstva in gospodarski sistemi prihajajo in odhajajo in ni razloga, da bi mislili, da je kapitalizem zadnja postaja. Zgodovina ne miruje. Predpostavljajmo, da je družba po kapitalizmu možna, da obstaja še kakšna druga postaja na našem potovanju. Ne bom vam podal izdelanega načrta, ker ga nimam. Nima smisla, če vam govorim, da ne smete verjeti vodjem, strokovnjakom ali zaupati ljudem, potem pa zahtevam, da sledite, zaupate in verjamete meni. Nisem strokovnjak, vodja ali nek verski vizionar. Vendar jaz in prav tako veliko drugih menimo, da je post-kapitalistična družba možna. Taka, ki bo temeljila na enakosti, skupni lastnini, vodena demokratično, ne s strani centralizirane vlade, ampak s strani nas vseh, za splošno dobro in v dobro našega planeta.

Skoraj bom končal. Je kar sem povedal res tako neumno? Tako absurdno? Tako očitno narobe, da lahko to odslovite, ne da bi pomislili? Še enkrat si oglejte celoten video. Če ni neumno, kaj lahko glede tega storite? Lahko te zamisli posredujete naprej. Pomislite na vse posledice in zaplete, zasnujte načrt, govorite, razpravljajte, organizirajte se. Prepričajte druge ljudi naj si ogledajo ta film. Ni vam treba začeti vojne ali vsega storiti sami. Nekaj bo treba storiti in to hitro, kajti smo na poti imenovani zgodovina in na postaji imenovani kapitalizem. Nekateri pravijo, da je to konec poti, drugi pa, da ni. Lahko storite le dve stvari. Ostanete na mestu in morda ostanete brez pare ali pa nadaljujete mimo postaje in preverite kam vas bo ta pot popeljala. Če boste nadaljevali, se vam bodo drugi hoteli pridružiti. Konec koncev hočemo vsi isto stvar, vsi si želimo napredka, izboljšav, ustvariti boljši svet. Kako doseči ta skupni cilj je edino kar je pomembno. Ostalo so le otročarije.

V času trajanja tega filma je umrlo najmanj 419 otrok mlajših od pet let, ker nimajo dostopa do čiste vode. Se vam to zdi prav? Nekateri sanjajo o tem, da si upajo nemogoče, drugi si upajo sanjati o nemogočem. H katerim spadate vi?

Prevedel Miha Leben

Prevedeno v sklopu prevajalske prakse društva Zofijini ljubimci (www.zofijini.net)

Napotila:
Osrednja spletna stran »The Socialist Party of Great Britain«
http://www.worldsocialism.org/spgb/
Osrednja stran filma v sklopu »Svetovnega socialističnega gibanja«
http://www.socialist-tv.com/
Kapitalizem
http://zofijini.org/predavanja_kapitalizem.html
http://zofijini.net/predavanja_kps2/
https://postaja.wordpress.com/2014/10/29/kapitalizem/

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s