Moč nočnih mor, 1. del

Vzpon politike strahu

The Power of Nightmares (Adam Curtis, 2004)

Prvi del: Srček, zunaj je mrzlo

Prirejeni transkript:

V preteklosti so politiki obljubljali, da bodo ustvarili boljši svet. To so želeli doseči na različne načine. Njihova moč in avtoriteta je izvirala iz optimističnih vizij, ki so jih ponujali svojim ljudem. Te sanje pa se niso uresničile in dandanes so ljudje izgubili vero v ideologije. Vedno bolj so politiki preprosto samo upravniki družbenega življenja. Toda zdaj so odkrili novo vlogo, ki bo povrnila njihovo moč in avtoriteto. Namesto sanj nam politiki danes obljubljajo zaščito pred nočnimi morami. Pravijo, da nas bodo zaščitili pred grozečimi nevarnostmi, ki jih ne vidimo in ne razumemo. Največja izmed vseh nevarnosti je mednarodni terorizem, močna in zlovešča naveza z celicami povsod po svetu. Grožnja, ki jo je treba premagati z vojno proti terorizmu. Toda precej te grožnje je samo v domišljiji, s katero pretiravajo in jo pačijo politiki. To je temačna iluzija, ki se je brez vprašanj razširila med vlade po vsem svetu, varnostne službe in mednarodne medije.

To je serija treh filmov o tem, kako in zakaj je bila ta fantazija ustvarjena in komu koristi. Srce te zgodbe predstavljata dve skupini: ameriški neokonservativci in radikalni islamisti. Oboji so bili idealisti, ki so bili rojeni iz propada liberalnih sanj, da bi zgradili boljši svet in oboji so imeli zelo podobno razlago o vzroku, ki je povzročil ta propad. Ti dve skupini sta spremenili svet, toda ne na način, kot sta ga nameravali. Skupaj sta ustvarili današnjo vizijo nočne more, o skritem organiziranem zlu, ki grozi svetu. Fantazijo, ki so jo nato odkrili politiki, da bi si z njo v dobi razočaranj povrnili moč in avtoriteto. Tisti z najtemačnejšimi strahovi so postali najmočnejši.

Zgodba se začne poleti leta 1949, ko v majhno mesto Greeley v Koloradu (ZDA) iz Egipta prispe šolski inšpektor srednjih let. Njegovo ime je bilo Sayyed Qutb. Qutb je bil poslan v ZDA, da preuči njihov izobraževalni sistem. Vpisal se je v lokalno državno gimnazijo. Njegove fotografije so objavljene tudi v gimnazijskem almanahu. Toda Qutbu je bilo usojeno, da postane precej več kot šolski inšpektor. Iz svojih izkušenj tisto poletje v ZDA je Qutb razvil niz idej, ki bodo neposredno navdihnile tiste, ki so pilotirali letala v napadu 11. septembra 2001.

Ko je potoval po deželi, je Quth postopoma postal razočaran nad ZDA. Površinske stvari, ki so deželo na videz delale uspešno in srečno, je Qutb prepoznal kot znake notranjega gnitja in razkroja.

John Calvert, zgodovinar islama

»To je bila Trumanova Amerika in mnogo Američanov jo še danes ceni kot zlato dobo svoje civilizacije. Toda Qutb je videl njeno temačno stran. Povsod okrog njega je bila surovost, pokvarjenost, vulgarnost, pogovori osredotočeni na filmske zvezde in cene avtomobilov. Bil je tudi zaskrbljen nad tem, da so prebivalci Greeleya veliko časa porabili za urejanje svojih zelenic – obrezovali so žive meje, kosili trate. To je bil za Qutba dokaz sebičnosti in materialnega vidika ameriškega življenja. Američani so obkroženi s svojimi lepo urejenimi tratami živeli osamljena življenja. Hlepeli so po materialnih dobrinah in to, kot rezko pravi Qutb, je okus Amerike.«

Qutb je verjel, da je videl skrito in nevarno resnico pod površjem vsakdanjega ameriškega življenja. Nekega poletnega večera je šel na ples v lokalno cerkev. Kasneje je zapisal, da kar je videl tisto noč, je razjasnilo njegovo vizijo.

John Calvert, zgodovinar islama

»Govori o tem, kako je pastor dal na gramofon enega hitov tistega časa, »Baby, It’s cold outside«. Zasenčil je luči, da bi ustvaril sanjav, romantični učinek in potem, kot pravi Qutb: »so se prsa drgnila ob prsa, roke so grabile okoli pasu in dvorana je bila polna poželenja in ljubezni.«

Za večino ljudi, ki so gledali ta ples, je bila to nedolžna podoba mladostniške sreče, toda Qutb je videl nekaj drugega. Plesalci pred njim so bili tragične izgubljene duše. Verjeli so, da so svobodni, toda v resnici so bili ujeti v lastne sebične in pohlepne želje. Ameriška družba ni napredovala, pravzaprav je nazadovala. Ljudje so postajali osamljena bitja, ki so jih vodile primitivne živalske sile. Takšna bitja, je menil Qutb, bi lahko uničila tiste vezi, ki držijo skupaj družbo. Tisto noč se je odločil, da bo tej kulturi sebičnega individualizma preprečil prevzem njegove dežele.

Toda Qutb ni bil sam. V tistem času je bil v Chicagu še en mož, ki je imel glede uničevalne sile individualizma v Ameriki enake strahove. Bil je manj pomemben politični filozof na univerzi v Chicagu. Toda tudi njegove ideje bodo imele daljnosežne posledice, ker bodo postale sila v ozadju gibanja neokonservativcev, ki trenutno vlada ameriški administraciji. Ime mu je bilo Leo Strauss. Strauss je bil skrivnostna osebnost. Zavračal je snemanja in intervjuje. Svoj čas je posvečal oblikovanju skupine zvestih študentov, ki jih je učil, da na videz uspešna liberalna družba, v kateri živijo, vsebuje zametke svojega lastnega uničenja.

Harvey Mansfield, filozof

»Ni dajal izjav ali pisal političnih esejev, ni se pojavljal na radiu -, takrat še ni bilo televizije – in podobnih stvari. Toda želel je ustvariti skupino študentov, ki bi videli kar je videl on, da zahodni liberalizem vodi v nihilizem in da je zapadel v razvoj, na koncu katerega ne bo zmožen definirati samega sebe ali se braniti. Razvoj, ki je odvzel vse, kar je bilo vredno hvale in občudovanja pri ljudeh in iz nas naredil pritlikave živali. Preobrazil nas je v živali, bolne majhne škrate, ki so zadovoljni z nevarnim življenjem, v katerem ni nič res in je vse dovoljeno.«

Strauss je verjel, da svobodomiselne ideje o posameznikovi svobodi vodijo ljudi, da dvomijo v vse, v vse vrednote in v vse moralne resnice. Namesto tega so ljudi vodile njihove lastne sebične želje, ki so grozile, da bodo uničile vse skupne vrednote, ki so držale družbo skupaj. Toda Strauss je verjel, da obstaja način, kako to ustaviti. Naloga politikov je bila, da branijo močne in navdihujoče mite, v katere bi lahko verjel vsakdo. Ti miti morda niso resnični, vendar predstavljajo potrebne iluzije. Ena izmed teh je bila religija, druga je bila mit o narodu. V ZDA je bila to ideja, da ima država svojo edinstveno usodo, da se bori proti silam zla po vsem svetu. Kot je Strauss povedal svojim študentom, je bil ta mit dobro povzet v njegovi najljubši televizijski seriji »Gunsmoke« (1955–1975).

Stanley Rosen, filozof in učenec Lea Straussa

»Strauss je bil velik ljubitelj ameriške televizije. »Gunsmoke« je bila njegova najljubša serija in ko so se ob 17.30 ali nekaj takega zaključili seminarji, je hitel domov, hitro povečerjal, da je lahko bil ko se je začel »Gunsmoke«, na svojem fotelju pred televizorjem. Menil je, da je bila to dobra oddaja in da je imela na ameriške gledalce zdravilen učinek, ker je prikazovala spor med dobrim in zlim na način, ki je bil neposredno jasen vsakomur. Junak ima beli klobuk, hitreje potegne pištolo kot hudobnež in dobri junak vedno zmaga. Toda ne samo to, zelo jasne so tudi vrednote. To je Amerika! Mi bomo premagali zlo, ki nas poskuša uničiti. Ohranjamo vrednote zahodne meje.«

Druga najljubša serija Lea Straussa je bil »Perry Mason« (1957–1966). Ta, kot je povedal svojim učencem, povzema vlogo, ki jo morajo igrati kot izbranci. V javnosti naj podpirajo mite potrebne za rešitev Amerike pred propadom, toda zasebno jim vanje ni treba verjeti.

Stanley Rosen, filozof in učenec Lea Straussa

»Perry Mason je bil drugačen kot »Gunsmoke«. Bil je izredno zvit mož, ki je bil po naših merilih zelo uspešen. Svojo izredno inteligenco in sposobnost mišljenja je uporabljal, da je reševal svoje stranke pred nevarnostmi, toda, lahko bi nas vlekel tudi za nos. Bil je pametnejši kot smo mi. Ali je res govoril resnico? Morda pa je njegova stranka kriva?«

Leta 1950 je Sayyed Qutb potoval iz ZDA nazaj v Egipt. Tudi on je bil odločen, da bo našel način za nadzorovanje sil sebičnega individualizma. Med potjo je začel načrtovati novo obliko družbe. Imela bo vse koristi sodobne zahodne znanosti in tehnologije, toda osrednjo vlogo bo igral bolj politično usmerjen Islam, ki bo nadziral individualizem. Predstavljal bo moralni okvir, ki bo ustavil sebične želje ljudi, da ne postanejo prevelike. Toda Qutb je kmalu spoznal, da se je ameriška kultura tedaj že širila v Egipt in lovila množice v svoje zapeljive sanje. Verjel je, da kar potrebuje, so izbranci – predstraža, ki bo sposobna videti skozi te iluzije svobode, kot je on videl skozi njih v ZDA in ki bo nato vodila množice, da bodo spoznale višjo resnico.

Azzam Tamimi, inštitut za islamsko politično misel

»Množice je treba voditi. Ta predstraža bo odgovorna za vodenje ljudi iz teme v luč Islama. Ker bi množice lahko klonile pred lastnimi sebičnimi željami, je želel, da bi bila predstraža drugačna, čista, da bi skupaj z njim stala zunaj teh nemoralnih razmer in vodila ljudi nazaj k resnici.«

Ko se je vrnil je Qutb postal v Egiptu politično aktiven. Pridružil se je skupini imenovani »Muslimanska bratovščina«, ki je želela, da bi Islam igral vodilno vlogo v upravljanju egipčanske družbe. Leta 1952 je bratovščina podprla revolucijo, ki jo je vodil general Nasser in ki je strmoglavila še zadnje ostanke britanske nadvlade. Toda Nasser je kmalu pokazal, da bo novi Egipt posvetna družba, ki bo imela zahodno moralo. Hitro je oblikoval zavezništvo z ZDA. V Egipt je prišla CIA in za novi režim organizirala varnostne agencije. Ko so to spoznali, se je Muslimanska bratovščina začela organizirati proti Nasserju in leta 1954 so Qutba in ostale vodilne člane bratovščine varnostne službe aretirale. Kar se je nato zgodilo Qutbu, je imelo posledice za ves svet. V 1970ih je bil narejen film, ki je prikazoval, kaj se je v 1950ih in 1960ih dogajalo v Nasserjevem glavnem zaporu. Temeljil je na pričevanjih preživelih. Mučitelji, ki jih je izurila CIA, so sprostili orgijo nasilja proti članom Muslimanske bratovščine, ki so bili obtoženi zarote proti Nasserju. Qutba so tako prekrili z živalsko mastjo in ga zaklenili v celico s psi, ki so bili izurjeni, da napadajo ljudi. V celici je doživel srčni napad.

General Fouad Allam, zasliševalec, egipčansko notranje ministrstvo, 1958 – 1987

»Sayyed Qutb je imel sebe za vzvišenega človeka. Videl se je kot pomembnega islamskega misleca. Imel je močan značaj in tako naprej in tako naprej. Toda ob koncu dneva, ko je bil v vojaškem zaporu, nam je dajal natančne podatke o svoji skrivni skupini in o ukazih, ki jih je izdajal. Najnevarnejši je bil, da je treba poplaviti celo delto Nila in utopiti to pokvarjeno deželo nevernikov.«

Qutb je preživel, toda mučenje je imelo močan in radikalizirajoč vpliv na njegove ideje. Do zdaj je verjel, da zahodne posvetne ideje preprosto ustvarjajo sebičnost in osamo, ki ju je spoznal v Združenih državah. Toda menil je, da mučenje kaže, da je ta kultura sprostila najbolj surove in necivilizirane vidike človeških bitij. Qutb je začel doživljati apokaliptična videnja bolezni, ki se je z zahoda širila po svetu. Imenoval jo je »jahiliyyah« – stanje necivilizirane omejenosti. Tako strašno in zahrbtno jo je delalo dejstvo, da ljudje niso vedeli, da jo imajo. Verjeli so, da so svobodni in da jih politiki peljejo naprej v novi svet, toda v resnici so nazadovali v necivilizirano dobo.

Roxanne Euben, politologinja

»Bistvo je, da je »jahiliyyah« zdaj tako nevaren, ne ker ga vodijo zahodne sile, ampak muslimani. To je kot obtožba lažne zavesti. Muslimani so se okužili s to »jahiliyyah« in zdaj grožnja za Islam prihaja tudi od znotraj. Prihaja z vseh strani. To je izredno stanje, ker je »jahiliyyah« sposoben, da napolni vse in vsakogar. Okužil je celo moč naše domišljije. Niti ne vemo, da smo bolni, da zdaj cenimo materializem, samoljubje…, lastne resnice pred pravimi resnicami. To je izredni občutek epskega soočenja, kjer je Islam napaden z vseh strani – od zunaj, od znotraj, kulturno, vojaško, gospodarsko, politično. Pod temi pogoji postane vsaka oblika boja proti temu upravičena in zakonita ter ima v bistvu tudi eksistencialni pomen, ker nekako uresničuje tudi božjo voljo na zemlji.«

Za Qutba se je ta sila »jahiliyyah« usidrala tako globoko v zavest muslimanov, da bi bilo treba poiskati dramatičen način za njihovo osvoboditev. V seriji knjig, ki jih je skrivaj napisal v zaporu in so bile nato pretihotapljene med ljudi, je Qutb zahteval revolucionarno predstražo, da se dvigne in strmoglavi voditelje, ki so dovolili, da je »jahiliyyah« okužila njihovo deželo. Ideja je bila ta, da so ti voditelji lahko upravičeno ubiti, ker so postali tako pokvarjeni, da niso več pravi muslimani, čeprav govorijo, da so. Ko je to spoznal, se je Nasser odločil, da bo Qutba in njegove ideje uničil in leta 1966 so Qutbu sodili zaradi izdajstva. Obsodba je bila določena že vnaprej in 29. avgusta leta 1966 so Qutba usmrtili. Toda njegove ideje so živele naprej. Dan po njegovi usmrtitvi je mladi šolar ustanovil skrivno skupino, za katero je upal, da bo nekega dne postala »predstraža«, ki jo je želel Qutb. Njegovo ime je bilo Ayman Zawahiri in Zawahiri je postal mentor Osami Bin Ladnu.

AMERIKA 1967

V tistem trenutku, ko se je zdelo, da so ideje Sayyeda Qutba mrtve in pokopane, so bile ideje Lea Straussa o preoblikovanju Amerike tik pred tem, da postanejo močne in vplivne, ker je liberalna politična ureditev, ki je vladala v ZDA vse od vojne, začela propadati. Le nekaj let prej je predsednik Johnson obljubil politiko, ki bo v ZDA ustvarila novi in boljši svet. Imenoval jo je »velika družba.«

Lyndon Johnson, predsednik ZDA v letih 1963 – 1969

»Velika družba je mesto, kjer vsak otrok najde znanje, da obogati svoje mišljenje.«

Toda zdaj, vpričo najhujših nemirov, kar jih je Amerika videla, so se te sanje končale v nasilju in sovraštvu. Viden liberalni novinar Irving Kristol se je začel spraševati, če ni morda socialnega propada povzročila politika sama.

Irving Kristol, novinar

»Če si kateregakoli liberalca v 1960ih kaj vprašal, ti je odgovoril: »sprejeli bomo te in te zakone«. Glede na vse te omenjene zakone, ki so bili pravzaprav sprejeti v 1960ih in 1970ih, kaj bi vi rekli -, se bo količina kriminala povečala, se bo povečalo število odvisnih od drog, število nezakonskih rojstev itd., ali bi menili, da se bo vse to zmanjšalo? Očitno bi vsi rekli, da se bo vse to zmanjšalo. In vsi bi se zmotili. To ni bilo nekaj, s čimer bi se lahko liberalci spopadli. Imeli so svoje reforme, ki so vodile k posledicam, ki jih niso pričakovali in s katerimi se niso znali spopasti.«

V zgodnjih 1970ih je Irving Kristol postal središče skupine nezadovoljnih izobražencev v Washingtonu. Odločeni so bili, da bodo poskušali razumeti, zakaj je optimistična liberalna politika spodletela. Odgovore so našli v teorijah Lea Straussa. Strauss je razlagal, da je bila osnova liberalnih idej »vera v svobodo posameznika« vzrok za to zmedo, ker je spodkopala skupni moralni okvir, ki je združeval družbo. Posamezniki so zasledovali svoje lastne sebične interese in to je neizogibno vodilo v konflikt. Ko je gibanje raslo, je v Washington, da bi se pridružili tej skupini, prišlo mnogo mladih študentov, ki so preučevali Straussove ideje. Nekateri, kot na primer Paul Wolfowitz, so se Straussovih idej učili na univerzi v Chicagu, tako kot tudi Francis Fukuyama. Drugi, tudi sin Irvinga Kristola, William, so študirali Straussove teorije na Harvardu. Ta skupina je postala znana pod imenom »neokonservativci«.

William Kristol, publicist

»Mnogi niso mogli dobiti akademskih služb. Politična znanost in filozofske ustanove niso bile pretirano prijazne do ljudi, ki so bili usmerjeni v konservativizem ali zmerni konservativizem. Resnica je, da so številni, ki so pristali v Washingtonu, začeli kot akademiki. Jaz sem, Paul Wolfowitz je in hitro smo ugotovili, da na akademiji najbrž nimamo preveč dobrih obetov. Kar smo imeli skupnega je bil določen dvom v to, kar se je nekoč zdelo kot velika gotovost in vera v liberalni napredek. Filozofska podlaga za liberalno demokracijo je oslabela. Zato mislim, da Straussovci, ki so prišli v Washington sebe niso videli kot Churchill ali Lincoln, to vam lahko zagotovim, toda počeli so točno to. Veste, nekaj uglednega je na javnem življenju in v politiki, tako so poskušali dodati svoj prispevek na mnogih različnih področjih.«

Neokonservativci so bili idealisti. Njihov cilj je bil, da bi poskušali ustaviti socialni razpad. Verjeli so, da so liberalne svoboščine ušle z vajeti. Želeli so najti način, da bi združili ljudi tako, da bi jim dali skupni namen. Velik vpliv so pri tem imele teorije Lea Straussa. Uporabili so jih, da bi preobrazili ameriški mit o edinstvenem narodu, katerega usoda je bila, da se bori proti zlu po svetu. V tem načrtu je bil vir zla ameriški sovražnik med hladno vojno, Sovjetska zveza. S tem so verjeli, ne le, da bodo dali novi pomen in namen življenju ljudi, ampak, da bodo razširili dobro demokracije po vsem svetu.

Stephen Holmes, politični filozof

»Združene države, kot pravijo Straussovci, niso bile sposobne samo prinesti dobro svetu, ampak so bile sposobne tudi premagati temeljne slabosti ameriške družbe, družbe, ki je trpela, skoraj gnila od relativizma, liberalizma, pomanjkanja samozavesti in lastne vere. Eden glavnih političnih načrtov Straussovcev med hladno vojno je bil, da Američanom povrnejo samozavest in vero v Ameriko, ki je edina sila za dobro v svetu in ki jo je za to, da ne bi prevladalo zlo, bilo treba podpirati.«

Toda, da bi to dosegli, so morali neokonservativci premagati enega najbolj vplivnih mož na svetu. Henry Kissinger je bil državni sekretar pod predsednikom Nixonom in ni verjel v svet dobrega in zla. Kar je vodilo Kissingerja, je bila kruta stvarna vizija moči v svetu. Medtem, ko je v Ameriki rasel politični in socialni nered, je Kissinger zahteval, da država opusti svoje ideološke bitke. Namesto tega naj bi prišli do dogovora z državami, kot je Sovjetska zveza, da bi se vzpostavile nove oblike svetovne medsebojne odvisnosti. Svet, v katerem bi bila Amerika varna.

Henry Kissinger, v pogovoru leta 1975

»Verjamem, da ob vseh prelomnicah, ki jih poznamo in smo jih zdaj izkusili, obstaja tudi izjemna priložnost, da oblikujemo, prvič v zgodovini, svetovno družbo, ki bo nosila ideje medsebojne odvisnosti. Če bomo ravnali modro in daljnosežno mislim, da bomo lahko gledali nazaj na vse te nemire, kot na porodne muke bolj ustvarjalnega in boljšega sistema.«

Kissinger je s temi procesi začel v letu 1972, ko je prepričal Sovjetsko zvezo, da je z ZDA podpisala pogodbo o omejitvi jedrskega orožja. To je bil začetek tako imenovanega popuščanja napetosti. Predsednik Nixon se je vrnil v Washington, da bi zmagoslavno razglasil, da je doba strahu mimo.

Richard Nixon, predsednik ZDA, 1.6.1972

»Prejšnji petek smo bili v Moskvi priče začetku konca tiste dobe, ki se je začela leta 1945. Ko smo napravili ta korak, smo povečali varnost obeh narodov. Nivo strahu smo začeli zniževati tako, da smo za ta dva naroda in za vse narode po svetu zmanjšali vzroke za ta strah.«

Toda svet brez strahu ni bil to, kar so neokonservativci potrebovali, da bi spodbudili svoj načrt. Odločili so se uničiti vizijo Henrya Kissingerja. Priložnost jim je ponudilo vedno večje propadanje ameriške politične moči, tako doma, kot po svetu. Poraz v Vietnamu in odstop predsednika Nixona po aferi »Watergate« sta vodila v krizo zaupanja v ameriško politično družbo. Neokonservativci so zgrabili svojo priložnost. Povezali so se s članoma desnice v novi administraciji predsednika Geralda Forda. Prvi je bil Donald Rumsfeld, novi sekretar za obrambo, drugi je bil Dick Cheney, vodja predsednikovega kabineta. Rumsfeld je začel z govori, v katerih je trdil, da se Sovjeti ne menijo za Kissingerjeve pogodbe in da skrivno kopičijo orožje z namenom, da napadejo Ameriko.

Donald Rumsfeld, minister za obrambo, 1976

»Sovjetska zveza je bila zaposlena. Bila je zaposlena z lastnim trudom, zaposlena je bila z orožjem, ki so ga proizvajali, bila je zaposlena s širjenjem proizvodnje, zaposlena je bila z razvojem formalnih sposobnosti, da bi lahko proizvedla dodatno orožje. Bili je zaposlena s širjenjem svojih sposobnosti, da bi še izboljšala dovršenost svojega orožja. Leto za letom so dokazovali, da so trdni v svojih namerah, da trdno verjamejo v to, kar počnejo. Zdaj, vaše vprašanje je, kaj lahko posameznik stori glede tega?«

CIA in ostale agencije, ki so neprestano opazovale Sovjetsko zvezo, če res obstaja kakšna možnost grožnje, so trdile, da je to čista iluzija. V Rumsfeldovih izjavah ni bilo nobene resnice. Toda Rumsfeld je izrabil svoj položaj, da je predsednika Forda prepričal, da je sprožil neodvisno preiskavo. Rekel je, da bo dokazal, da za Ameriko obstaja skrita grožnja. Preiskavo je vodila skupina neokonservativcev. Eden izmed njih je bil Paul Wolfowitz. Cilj je bil spremeniti način, kako Amerika vidi Sovjetsko zvezo.

Melvin Goodman, vodja oddelka za sovjetske zadeve, CIA, 1976 – 1987

»Rumsfeld je v tej zelo napeti politični bitki, ki se je odvijala v Washingtonu v letih 1975 in 1976 zmagal. Kot del te bitke so Rumsfeld in drugi želeli, da ljudje kot je Paul Wolfowitz pridejo v CIO. Njihova naloga je bila, da ustvarijo precej bolj ostro verzijo Sovjetske zveze, sovjetskih namenov, sovjetskih pogledov na boj in na zmago v jedrski vojni.«

Neokonservativci so izbrali, da bo predsednik preiskave zelo znan kritik in zgodovinar, poznavalec Sovjetske zveze, Richard Pipes. Pipes je bil prepričan, da ne glede na to, kar so v javnosti izjavljali Sovjeti, so skrivno še vedno nameravali napasti in osvojiti Ameriko. To je bil njihov skriti način mišljenja. Preiskovalci so se imenovali »Ekipa B«. Drugi vodilni član skupine je bil Paul Wolfowitz.

Richard Pipes, zgodovinar

»Ideja je bila nato imenovanje skupine zunanjih strokovnjakov, ki bi imeli dostop do dokazov, ki jih je uporabila CIA, da je prišla do svojih zaključkov. Želeli so vedeti, če bodo oni prišli do drugačnih zaključkov. Mene so prosili, da ji predsedujem, ker sam nisem bil strokovnjak za jedrsko orožje. Če že kaj, sem bil strokovnjak za sovjetsko miselnost, toda ne glede orožja. Pravi ključ je bilo vprašanje sovjetske miselnosti, ker je CIA preiskala samo stvari znane kot nekako manj pomembne. Vedno je iskala samo orožje. Toda orožje lahko uporabimo na različne načine. Lahko ga uporabimo v obrambne namene ali za napad. No dobro, zbral sem torej to skupino strokovnjakov in začeli smo raziskovati dokaze.«

»Ekipa B« je začela pregledovati podatke CIE o Sovjetski zvezi. Toda na kakršenkoli način so jih gledali, so našli le malo dokazov o nevarnih orožjih ali o varnostnem sistemu, za katerega so trdili, da ga razvijajo Sovjeti. Raje, kot da bi sprejeli, da je to pomenilo, da takšen sistem ne obstaja, je »Ekipa B« predvidevala, da so Sovjeti razvili sisteme, ki so tako dovršeni, da jih ni mogoče izslediti. Na primer, niso našli dokazov, da ima flota sovjetskih podmornic zvočni varnostni sistem. To pomeni, je zapisala »Ekipa B«, da so Sovjeti dejansko izumili brezzvočni sistem, ki ga je bilo nemogoče odkriti. To je pomenilo tudi, da je bila zaradi nevidne grožnje, ki je bila tam, čeprav zanjo ni bilo dokazov, v nevarnosti celotna flota ameriških podmornic.

Anne Cahn, agencija za nadzor nad orožjem in razorožitev, 1977 – 1980

»Niso mogli zapisati, da imajo Sovjeti zvočne naprave za odkrivanje ameriških podmornic, ker jih niso mogli najti. Torej so zapisali, da morda pa imajo brezzvočne naprave, ki bi lahko škodovale našim podmornicam. Toda dokazov o takšnem brezzvočnem sistemu ni bilo. Torej pravijo tako: »ne najdemo dokazov, da to počnejo, tako kot vsi verjamejo, da to počnejo, torej morajo to početi na drugačen način. Ne vemo kakšen je ta drugačen način, toda morajo ga uporabljati.« Čeprav za to ni bilo nobenih dokazov. Trdili so torej, da dejstvo, da orožje ne obstaja ne pomeni, da ne obstaja, pomeni samo, da ga še nismo našli.«

Richard Pipes, zgodovinar

»To je pomembno, da. Če nečesa ni, je to pomembno. Zaradi njegove odsotnosti. Če verjamete, da delijo vaš pogled na strateško orožje in o tem ne govorijo, potem zagotovo nekaj manjka, nekaj je narobe in CIA se tega ni zavedala.«

»Ekipa B« je obtožila CIO, da manjka skrita in temačna resnica o Sovjetski zvezi. Ne le, da obstaja mnogo skrivnega orožja, ki ga CIA ni našla, zmotili so se tudi glede tega, kar so lahko opazovali, kot na primer sovjetsko zračno obrambo. CIA je bila prepričana, da je le ta v razsulu in da odraža rastočo gospodarsko zmedo v Sovjetski zvezi. »Ekipa B« je zapisala, da je to dejansko le spretna prevara sovjetskega režima. Sistem za zračno obrambo je deloval brezhibno. Toda edini dokaz, ki so ga za to imeli, je bil uradni sovjetski priročnik za vadbo, ki je ponosno zagotavljal, da je njihov zračni obrambni sistem v celoti integriran in da deluje brez napak. CIA je obtožila »Ekipo B«, da pri zaključkih uporablja preveč domišljije.

Richard Pipes, zgodovinar

»CIA je bila zelo nenaklonjena temam, ki jih ni bilo mogoče prikazati v kakšni matematični obliki. Rekel sem, da bi lahko upoštevali ta blagi dokaz. Oni so se ukvarjali z resničnostjo, medtem ko je bilo to, kar smo počeli mi, fantazija. Tako so to dojemali. Ves čas smo imeli bitke v zvezi s to temo. Sam sem verjel, da je to absolutna resnica.«

Anne Cahn, agencija za nadzor nad orožjem in razorožitev, 1977 – 1980

»Rekla bi, da je bilo vse zgolj fantazija. Pogledali so radarje v Krasnoyarsku in rekli: »to je orožje z laserskim žarkom«, v bistvu pa ni bilo nič od tega. Vzeli so celo ruski vojaški priročnik, katerega pravilni prevod bi bil »Umetnost zmagovanja«. Potem ko so ga prevedli in dali »Ekipi B«, so ga preimenovali v »Umetnost osvojitve«. Torej, med »zmagovanjem« in »osvojitvijo« je razlika. Če gremo skozi večino izjav »Ekipe B« o sistemih orožja in jih pregledamo eno za drugo, so bili vse napačne. Nič ni bilo res. Ne verjamem, da je bilo karkoli kar je napisala »Ekipa B« resnično.«

Da bi lahko objavili ugotovitve »Ekipe B« so neokonservativci ustanovili lobi. Imenovali so ga »Komite za obstoječo nevarnost« in precejšnje število politikov se mu je pridružilo, tudi predsedniški up Ronald Reagan. Preko filma in televizije je komite prikazoval svet, v katerem so Ameriko ogrožale skrite sile, ki bi lahko udarile kadarkoli, sile, ki jih mora Amerika osvojiti, da bi preživela. Ta dramatična bitka med dobrim in zlim je bila natančno takšen mit, o katerem je svoje učence učil Leo Strauss, ki da je potreben, da bi rešili deželo pred moralnim propadom. Morda ni bilo res, toda bilo je nujno ponovno pridobiti javnost za veliko vizijo ameriške usode, ki bo dala pomen in smisel njihovim življenjem. Neokonservativci so bili v ustvarjanju te poenostavljene fikcije uspešni. Ustvarili so vizijo Sovjetske zveze, kot centra vsega zla na svetu in Amerike, kot edine države, ki bi svet lahko rešila. Ta vizija nočnih mor je začenjala dajati neokonservativcem velik vpliv in moč.

Stephen Holmes, politični filozof

»Straussovci so začeli ustvarjati pogled na svet, ki je bil fikcija. Svet ni razdeljen na dobro in zlo. Bitke, v katere smo vpleteni, niso bitke med dobrim in zlim. Vsak lahko razume, da so Združene države naredile nekaj dobrih in nekaj slabih stvari, kot vsaka velika sila. Takšna je pač zgodovina. Toda ustvariti so želeli svet moralne gotovosti, zato so izumili mitologije, pravljice, ki so vse sile na svetu, ki so nasprotovale Združenim državam opisovale na nek način kot satanske ali vsaj povezane z zlom.«

EGIPT 1979

Do poznih 1970ih je bil Egipt spremenjen. Na površju je postal moderen, država po vzoru zahodnih, s cvetočim srednjim razredom, ki je veliko pridobil s poplavo zahodnega kapitala, ki so ga vlagali v državo. Član te cvetoče egiptovske elite je bil tudi Ayman Zawahiri, v tem času mladi doktor na začetku svoje kariere.

Omar Azzam, bratranec Aymana Zawahiria

»Ayman je bil idealen človek, doktor, ki je prihajal iz zelo dobre družine. Njegov oče je bil profesor na univerzi, njegov dedek je bil ambasador, njegov drugi dedek je bil šejk Al-Azharja – to je bila zelo, zelo spoštovana družina. Nekoč je bil oseba, ki je ravnala v skladu z zakoni. Ni mu bilo mar za prestiž, ni iskal denarja, ni iskal samopromocije. Ayman je postal voditelj zaradi svoje drže.«

V resnici je bil Zawahiri voditelj podtalne islamistične celice. Skupina, s katero je začel kot šolar in jo zasnoval na idejah Sayyeda Outba, se je večala. Ideje Sayyeda Qutba so se zdaj hitro širile po Egiptu. Predvsem med študenti, ker se je zdelo, da so se njegova predvidevanja o pokvarjenosti zahoda uresničila. Vlado predsednika Sadata je nadzorovala majhna skupina milijonarjev, ki so jih podpirale zahodne banke. Banke so na prizorišče stopile na način, ki ga je Sadat imenoval »politika odprtih vrat«. Zahodnim medijem je Sadat zanikal kakršno koli korupcijo, Egipčani pa so vedeli, da je bila to navadna laž.

Anvar Sadat, predsednik Egipta, 1977

»Kdo je imel koristi od politike odprtih vrat? Taksisti. Liberalci. Vsi ti so imeli koristi od politike odprtih vrat. Ni res kot pravijo, da samo milijonarji in podobno. Ne, sploh ne. To je čista, hm… čista negativna propaganda s strani Sovjetske zveze in njenih agentov tukaj v deželi.«

Zawahiri je bil prepričan, da se čas za uresničitev Qutbove vizije približuje – »predstraža« naj bi se dvignila in strmoglavila ta pokvarjen režim. Mož, ki je dal islamistom to priložnost, je bil Henry Kissinger. Kot del poskusa, da bi ustvaril stabilen in uravnotežen svet, je Kissinger prepričal predsednika Sadata, da je pričel mirovna pogajanja z Izraelci. Za Kissingerja, brezobzirnega pragmatika, so bile verske ločine in sovraštvo nepomembne. Najpomembnejše je bilo ustvariti varnejši svet. Leta 1977 je Sadat poletel v Jeruzalem, da bi začel z mirovnim procesom. Za zahod je bilo to prelomno in junaško dejanje, toda za islamiste je bila to popolna izdaja. Pokazala je, da je zahod tako pokvaril Sadatovo vest, da je bil zdaj popolnoma pod njihovim nadzorom. Po teorijah Sayyeda Qutba je to pomenilo, da ni bil več musliman in da ga zato lahko upravičeno ubijejo. Potem pa je leta 1979 Ayatollah Homeini pokazal Zawahiriju, da so njegove sanje o islamski državi uresničljive. Homeini je navdihnil vstajo zoper iranskega šaha. Šah je bil še eden voditelj, ki je dovolil zahodnim bankam, da so pokvarile njegovo državo. Homeini je podal idejo islamske države, ki je bila neverjetno podobna Qutbovim idejam. To je priznal, ko je dal Qutbov obraz na eno od poštnih znamk nove islamske republike. V svoji prvi pridigi, je Homeini nagovoril zahod. »Da«, jim je povedal, »mi smo nazadnjaški, vi pa ste razsvetljeni intelektualci. Vi hočete za vsako stvar svobodo, svobodo, ki bo pokvarila našo deželo, pokvarila našo mladino in svobodo, ki bo tlakovala pot za tirane, svobodo, ki bo potegnila našo deželo na dno.«

Anvar Sadat, predsednik Egipta v pogovoru leta 1979

» – Glede dogajanja v Iranu se zdite zelo nezadovoljni.

Ne.. Več kot nezadovoljen! To je sramotno! Resnično! Jaz sam sem bil… bil sem glavni sekretar muslimanskega kongresa. To, da si dajo naziv »Islamska revolucija« je zločin. V prvi vrsti zločin proti Islamu.

– Predsednik Sadat ali pričakujete, da bo Šah sprejel vaše povabilo? To se mi zdi v tem trenutku dobra rešitev.

Citirajte me: »Moje letalo je pripravljeno, da ga pripelje sem. V vsakem trenutku.«

Konec leta 1980 se je Ayman Zawahiri združil s številnimi privrženci Qutba, ki so oblikovali svoje celice. Ustvarili so organizacijo imenovano »Islamski džihad«. Voditelj te organizacije je bil mož po imenu Abdel Salam Faraj. Faraj je želel Sadatovo smrt na spektakularen način, ki bi šokiral množice. Tako bi videli pravo resnico korupcije, ki jih obkroža, zato bi se dvignili in strmoglavili režim.

Kamal Habib, ustanovni član »Islamskega džihada«

»V gibanju džihada – nekateri člani so še vedno živi -, jaz, pa tudi Ayman Zawahiri -, smo razširjali to mišljenje namesto zgodnejših, bolj zmernih idej v liberalni dobi, ki je preprosto sprejemala realnost. Psihološko smo mislili, da smo realnosti nadrejeni. Prezirali smo vsakodnevno videnje sveta. Hoteli smo preoblikovati ali spremeniti to resničnost. Zato so bile naše sanje, da se znebimo Sadata.«

Tisti, ki so atentat izvedli, so pripadali skupini vojaških oficirjev, ki so bili del »Islamskega džihada«. Takoj so jih aretirali in režim je sprožil pravi lov za tistimi, ki so stali za zaroto. Toda učinek atentata pri Egipčanih ni bil takšen kot je upal Zawahiri. Tisto noč je Kairo ostal miren. Množice se niso dvignile. V prihajajočih tednih so Zawahirija in mnoge druge zarotnike aretirali. Atentatorjem so takoj sodili in jih usmrtili. Skoraj 300 islamistom, tudi Zawahiriju so sodili v paviljonu v industrijskem razstaviščnem parku v Kairu. Dogovor je bil, da bo Zawahiri govornik v njihovem imenu.

Ayman Zawahiri, v nagovoru iz zapora

»Spregovoriti hočemo celemu svetu! Kdo smo mi? Zakaj so nas privedli sem? In kaj hočemo povedati? Odgovor na prvo vprašanje je: mi smo muslimani! Mi smo muslimani z vero v svojo religijo, v njena čustva, v oboje, v ideologijo in izkustvo. Zato smo poskušali po svojih najboljših močeh vzpostaviti islamsko državo in islamsko družbo!«

Gilles Kepel, zgodovinar islamističnega gibanja

»Zawahiri je aristokrat. Prihaja iz velike egiptovsko-savdske družine. Misli, da je vizionar in da kakor pri Leninu, sredstva za dosego cilja niso pomembna – revolucija v eni državi ali svetovna revolucija. Prepričan je bil, da je to sredstvo za spodbujanje množic – nekaj so poskusili, kar pa ni delovalo in potem je menil, da so množice še vedno pod urokom ideologije, ideologije Amerike. In išče naprej nove strategije.«

Na sojenju je bil Zawahiri skupaj z mnogimi drugimi pripadniki »Islamskega džihada« obsojen na tri leta zapora. Odpeljali so ga v zapor za Policijskim državnim muzejem, kjer so ga, kakor Sayyeda Qutba, mučili. Zaradi tega mučenja je začel Qutbove teorije interpretirati še precej bolj radikalno. Za Zawahirija je bila skrivnost, zakaj Egipčani ne vidijo resnice in se ne dvignejo. Menil je, da je to zaradi bolezni sebičnega individualizma, ki je tako globoko v ljudeh, da so zdaj tako pokvarjeni, kot njihovi voditelji. Zawahiri je tedaj spoznal grozno dvoumnost Qutbovih idej. Niso bili samo voditelji, kot je bil Sadat, ki niso bili več pravi muslimani, ampak tudi ljudje sami. Zawahiri je verjel, da to pomeni, da so lahko zato tudi oni zakonito ubiti. Takšno ubijanje, je verjel Zawahiri, bi zaradi strahu in groze, ki bi ju ustvarilo v zavesti navadnih muslimanov, imelo vzvišen namen. To bi jih šokiralo, da bi videli resnico na drugačen način. Potem bi sprevideli pravo resnico.

Azzam Tamimi, inštitut za islamsko politično misel

»Ayman Zawahiri je prišel do zaključka, da zato, ker imaš to, v kar verjameš, za vzvišeno, lahko postanejo sredstva za doseganje tega cilja grda kolikor so le lahko. Ker so končni cilji plemeniti, lahko ubiješ toliko ljudi kot želiš. Logika je ta, da »smo mi predstraža, mi smo pravi muslimani, vsi drugi pa nimajo prav«. Ne samo, da mislijo narobe, tudi muslimani niso. »Edino sredstvo, ki nam je danes tako na voljo je, da na svoji pot do popolnosti preprosto ubijamo.«

AMERIKA 1981

Točno v tem trenutku je tudi v ZDA religija postala politična, toda za čisto drugačen namen. Tisti, ki so to spodbujali, so bili neokonservativci. Mnogi med neokonservativci so postali svetovalci predsedniške kampanje Ronalda Reagana. Ko so tako postajali vse bolj povezani z republikansko stranko, so ustvarili zavezo z religioznim delom stranke, s katerimi so delili skupen cilj moralne preroditve Amerike.

Irving Kristol, ustanovitelj neokonservativnega gibanja

»Menim, da se je ideja, da se lahko čisto posvetna družba spopade z vsemi groznimi patologijami, ki danes vplivajo na našo družbo, pokazala kot napačna. To me je naredilo za kulturno konservativnega. Resnično menim, da ima religija danes vlogo, da lahko pridobi to deželo nazaj. Liberalizem ni pripravljen, da bi dal religiji to vlogo, konservatizem je, toda ne ve, kako naj to stori.«

Do poznih sedemdesetih je bilo v ZDA na milijone fundamentalističnih kristjanov, toda njihovi pridigarji so jim vedno govorili, da naj ne volijo. To bi namreč pomenilo kompromis s prekleto in nemoralno družbo. Neokonservativci in njihovi novi republikanski zavezniki pa so se zdaj povezali s številnimi vplivnimi pridigarji, ki so zabičali svojim vernikom, da se naj prvič v zgodovini vpletejo v politiko.

James Robison, fundamentalistični pridigar, 1980

»Naveličan sem poslušanja o radikalcih in o perverznežih in liberalcih in levičarjih in o komunistih, ki se vedno znova pojavljajo pred nami. Čas je, da iz sence stopijo božji ljudje, da pridejo iz cerkva in spremenijo Ameriko! To moramo storiti!«

Paul Weyrich, religiozni aktivist, republikanska stranka

»Gibanje konservativcev je bilo do te točke gibanje izobražencev. Imeli so nekaj močnih mislecev, niso pa imeli vojske. Kot je rekel Stalin o papežu: »kje so njegove divizije?«, v tem času niso imeli veliko divizij. Ko pa so religiozni ljudje postali aktivni, je gibanje konservativcev nenadoma imelo ogromno divizij. Sposobni smo bili dobesedno premakniti milijone ljudi in to je bilo nekaj, česar do takrat nismo bili sposobni storiti.«

V začetku leta 1981 je Ronald Reagan prevzel moč v ZDA. Glasovi vernih volivcev so bili pri njegovi izvolitvi bistveni. Milijoni fundamentalistov so prvič volili in kot so upali, so mnogi neokonservativci v novi administraciji dobili moč. Paul Wolfowitz je postal glavni v politiki Ministrstva za zunanje zadeve, medtem ko je njegov dobri prijatelj Richard Perle postal namestnik tajnika za obrambo. Vodja »Ekipe B«, Richard Pipes, je postal eden Reaganovih glavnih svetovalcev. Neokonservativci so verjeli, da imajo zdaj priložnost, da izvršijo svojo vizijo ameriške revolucionarne usode, da agresivno uporabijo moč države, kot silo dobrega v svetu, v epski junaški bitki, s katero bi porazili Sovjetsko zvezo. To je bila vizija, ki so jo delili z milijoni svojih novih verskih zaveznikov. Toda neokonservativci so z to novo politiko naleteli na silovit odpor. Ta ni prišel samo s strani birokracije in kongresa, ampak tudi od samega predsednika. Reagan je bil prepričan, da je Sovjetska zveza škodljiva sila, toda, kljub vsemu je verjel v pogajanja z njimi, da bi se hladna vojna končala.

Richard Pipes, zgodovinar, svetovalec predsednika 1980 – 1983

»Reagan na začetku ni povsem razumel, da je agresivnost ukoreninjena v njihovem sistemu. Imel je rahlo blag pogled na ljudi. Bil je zelo prijazen mož in je drugim pripisoval prijazne motive. Obstajala pa je še druga plat medalje. Večkrat je dejal nekaj takega: »če bi se le lahko usedel skupaj s sovjetskimi voditelji in jim pojasnil, da sledijo napačni ideologiji. Če bi sprejeli pravo ideologijo, bi lahko njihovi ljudje postali srečni in uspešni«. Tako smo mu odgovorili: »gospod predsednik, to zadeve ne bo spremenilo, napasti morate sistem. Prisiliti jih morate, da spremenijo sistem.« Dolgo je trajalo, da je sprejel ta pogled.«

S pritiskom na predsednika so neokonservativci želeli dokazati, da je Sovjetska zveza večja grožnja, kot je pokazal kdorkoli do tedaj, celo »Ekipa B«. Prikazovali so, da je večina terorizma in revolucionarnih gibanj po svetu dejansko del skrivne mreže, ki jo vodi Moskva, da bi tako prevzela svet. Glavni zagovornik te teorije je bil vodilni neokonservativec, ki je bil v tem času posebni svetovalec ministra za zunanje zadeve. Njegovo ime je bilo Michael Ledeen. Nanj je vplivala uspešna knjiga z naslovom »Mreža terorizma« (The Terror Network). Osnovna teza knjige je bila, da terorizem ni fragmentiran fenomen, kakor se je to zdelo, v resnici naj bi bile vse teroristične skupine, od PLO do Baader-Meinhof skupine v Nemčiji in provizorične IRE v Severni Irski, del vodene strategije terorja, ki ga je vodila Sovjetska zveza. Toda CIA je temu nasprotovala. Rekli so, da je to samo še ena od fantazij neokonservativcev.

Michael Ledeen, posebni svetovalec ministrstva za zunanje zadeve, 1981-1982

»CIA je to zanikala. Želeli so prepričati ljudi, da smo nori. Nikoli niso verjeli, da je bila Sovjetska zveza vodilna sila v mednarodni teroristični mreži. Vedno so želeli verjeti, da so teroristične organizacije točno to, kar so govorile, da so: lokalne skupine, ki skušajo maščevati grozno krivico, ki se jim je zgodila, ali pa so poskušale popraviti slab družbeni položaj in podobno. CIA je temu prepričevanju verjela. Ne vem, kaj je bil njihov motiv, mislim, pogosto ne vem kakšni so motivi ljudi. Ne skrbi me preveč za motive.«

Toda neokonservativci so imeli močnega zaveznika -, Williama Caseya, novega vodjo CIE. Casey je simpatiziral s pogledi neokonservativcev. Ko je tudi sam prebral knjigo »Mreža terorizma«, je bil prepričan. Sklical je sestanek CIIjinih sovjetskih analitikov v glavnem štabu in jim naročil, da naj napišejo poročilo za predsednika, ki bo dokazovalo, da ta skrivna mreža obstaja. Toda analitiki so mu povedali, da je to nemogoče, ker je veliko informacij v knjigi del negativne propagande, ki jo je ustvarila CIA sama, da bi oblatila Sovjetsko zvezo. Vedeli so, da teroristična mreža ne obstaja, ker so si jo izmislili sami.

Melvin Goodman, vodja oddelka za sovjetske zadeve, CIA, 1976 – 1987

»Če prelistamo knjigo, najdemo zelo jasne epizode, kjer je ta negativna propaganda CIE podajala informacije, ki so bile ustvarjene pod skrivnim akcijskim načrtom, da bi jih podtaknili v evropske časopise. Od tam so bile pobrane in dane v to knjigo. Veliko stvari je bilo izmišljenih. To smo mu tudi jasno povedali. To so Billu Caseyu poskušali povedati tudi operativci. Mislili smo, da bo to mogoče nanj naredilo vtis, toda vsi smo bili zavrnjeni. Casey se je odločil. Enostavno je vedel, da so bili Sovjeti vpleteni v terorizem in zato mu ni bilo mogoče povedati ničesar, kar bi lahko spremenilo njegovo mnenje. Laži so postale resničnost.«

Na koncu je Casey našel univerzitetnega profesorja, ki je sebe opisoval kot strokovnjaka za terorizem in ustvaril je dokument, ki je dokazoval, da je skrivna teroristična mreža dejansko obstajala. Pod vplivom tovrstnega hudega lobiranja se je Reagan odločil, da bo neokonservativcem dal, kar so želeli in leta 1983 je podpisal skriven dokument, ki je temeljito spremenil ameriško zunanjo politiko. Država je zdaj začela s skrivnimi vojnami, da bi zaustavila skrito sovjetsko grožnjo svetu.

Ronald Reagan, predsednik ZDA

»Spekter vlad, ki jih nadzirajo marksistični leninisti z ideološko in politično lojalnostjo Sovjetski zvezi dokazuje, da obstaja neposreden izziv, na katerega se moramo odzvati. To so žarišče zla v modernem svetu.«

To je bilo zmagoslavje za neokonservativce. Amerika se je zdaj pripravljala na bitko proti silam zla po svetu. Toda kar se je začelo kot nekakšen mit, za katerega je Leo Strauss trdil, da je za Američane nujen, se je vedno bolj kazalo kot resnica neokonservativcev. Začeli so verjeti v lastno izmišljotino. Postali so tako imenovani »demokratični revolucionarji«, ki za to, da bi spremenili svet, uporabljajo tudi silo.

Michael Ledeen, posebni svetovalec ministrstva za zunanje zadeve, 1981-1982

»Ciljali smo na razširitev območja svobode po svetu in del tega je vključeval tudi boj proti komunizmu, del pa tudi boj proti drugim oblikam tiranij. To je za kar smo delali in za kar še vedno delamo.

– Ko rečete, da ste bili demokratični revolucionarji, kaj mislite s tem?

Želeli smo podpirati ljudi, ki so v imenu demokracije proti tiranskim režimom želeli izvesti revolucijo v želji, da bi uvedli demokratičen sistem. Tako preprosto. To ni jedrska fizika. Svoboda je relativno preprosto dosegljiva.«

Neokonservativci so se tako lotili spreminjanja sveta.

V nadaljevanju serije bomo videli, kako so neokonservativci združili sile z Islamisti v Afganistanu in skupaj bojevali epsko junaško bitko proti Sovjetski zvezi. Oboji so verjeli, da so porazili cesarstvo zla. Toda ta navidezna zmaga jih je pustila brez sovražnika. V svetu razočaranem nad velikimi političnimi idejami, bodo, da obdržijo svojo moč, morali izumiti nove fantazije in nove nočne more.

Prevedla Tamara Volmajer

Prevedeno v sklopu prevajalske prakse društva Zofijini ljubimci (www.zofijini.net)

The Power of Nightmares Trailer

Napotila:
The Power of Nightmares
https://archive.org/details/ThePowerOfNightmares-Episode1BabyItsColdOutside
http://en.wikipedia.org/wiki/The_Power_of_Nightmares
Podnapisi:
Podnapis (opensubtitles.org)
http://www.podnapisi.net/sl/ppodnapisi/podnapis/i/3840026

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s