Past – 1. del

Kaj se je zgodilo z našimi sanjami o svobodi

The Trap: What Happened to Our Dream of Freedom (Adam Curtis, 2007)

Prvi del:
»Jebi se, prijatelj«

Prirejeni transkript:

Osnovni politični cilj v našem času je popolna svoboda posameznika.

George W. Bush

»Verjamem, da je svoboda prihodnost vsega človeštva.«

V Veliki Britaniji si je vlada zadala, da bo posameznike osvobodila izpod oblasti starih elit in birokracije. Novi svet, v katerem bomo lahko izbrali lastno življenje, ne da bi bili zaradi socialnega položaja ujeti v vnaprej določeno vlogo.

Tony Blair

»Osvoboditi Veliko Britanijo vseh starih socialnih delitev, vseh starih struktur, vseh predsodkov. Osvoboditi posameznika.«

Tudi v Iraku in Afganistanu sta Velika Britanija in ZDA želeli posameznika osvoboditi tiranije. Za tiste, ki so te procese vodili, je bil to samo prvi korak v svetovno revolucijo. Če stopimo nekaj korakov nazaj in pogledamo njene posledice, je to zelo čudna svoboda. Poskus osvoboditve ljudi iz krempljev birokracije je vodil v novi in vedno bolj nadzirajoč sistem upravljanja, voden s pomočjo številk in ciljev. Naše vlade, ki so si zadale svobodno izbiro na vseh področjih, so nas v resnici z rastočo neenakostjo vodile v dramatičen propad družbene mobilnosti. Posledično se je vrnila moč družbenih razredov in privilegiji. V tujini je poskus, da bi vpeljali demokracijo, vodil ne samo v krvavi kaos, ampak tudi v zavrnitev ameriške kampanje za svobodo in na koncu tudi v anti-demokratičen diktatorski islamizem. To je po drugi strani spodbudilo tudi teroristične napade v Veliki Britaniji. Vlada je nanje odgovorila z ukinitvijo dolgoletnih zakonov, ki so bili ustvarjeni, da bi varovali našo svobodo.

To je serija treh filmov o tem, kako je bil ustvarjen ta čuden paradoksalen svet. Začel se je v temnih in strašnih dneh hladne vojne. Pokazali bomo, da imamo danes zelo omejeno in čudaško idejo svobode, ki je nastala zaradi paranoje tistega časa. Temelji na podobi ljudi, kot sebičnih, osamljenih in nezaupljivih bitij, ki nenehno nadzirajo in spletkarijo drug proti drugemu. Filmi bodo pokazali, kako so politiki in znanstveniki začeli verjeti, da bi ta ideja o človeški naravi lahko bila temelj za novo svobodno družbo. Ampak nihče od njih se ni zavedal, da so bile v tej temni in sumljivi viziji zasajene kali za nov in revolucionaren sistem družbenega nadzora. Sicer bo uporabljal jezik svobode, a v resnici bo nas in naše voditelje ujel v omejen in prazen svet.

Na koncu 2. svetovne vojne v ZDA in v ameriških filmih niso praznovali in slavili le zmage, ampak tudi prihod nove dobe. Takrat svoboda ni pomenila samo osvoboditve izpod nacistov, ampak tudi rešitev iz ekonomskega kaosa in negotovosti, ki ju je povzročila depresija v 1930ih. Vlade so zdaj verjele, da je bila njihova naloga, da vodijo in nadzorujejo gospodarstvo in obvarujejo družbo pred nevarnostmi kapitalizma.

Robert Kavesh, vladni ekonomist v 1950ih

»Nismo več častili kapitalizma. Ne. Prestali smo depresijo v tridesetih letih, prestali smo 2. svetovno vojno, zdaj smo vedeli, da mora vlada uravnotežiti gospodarstvo. Posameznik je bil še vedno pomemben, vendar je vlada morala zagotoviti, da ne bomo nikoli več padli tako globoko.«

V naslednjih letih je birokracija v državi strahotno narasla. Naloga birokracije je bila, da uravnava kapitalizem v korist vseh. Ampak v tem vsesplošnem optimizmu so se našli nekateri, ki so tej viziji kljubovali. Eden izmed teh je bil prepričan, da ta pot vodi v katastrofo. To je bil avstrijski aristokrat, Friedrich von Hayek, ki je prebegnil pred nacisti in je zdaj učil na univerzi v Chicagu. Hayek je bil prepričan, da je uporaba politike za načrtovanje družbe veliko nevarnejša kot vse težave, ki jih imamo zaradi kapitalizma, ker to vedno vodi v tiranijo in h koncu svobode. Strašen primer, na katerega je Hayek meril, je bila Sovjetska zveza. V svoji utopiji so želeli sovjetski voditelji vse načrtovati in nadzirati, vendar jih je to vodilo v tiranijo in diktaturo. Enako se bo zdaj neizogibno zgodilo tudi na zahodu, je dejal. Po njegovem mnenju je bila to »pot v suženjstvo«. Edina možnost, da se tej katastrofi ognemo je bila, da se vrnemo v preteklost. Nazaj v zlate čase svobodnega trga, kjer so posamezniki delali le za lastno korist. Vlada je pri tem igrala le majhno ali nobene vloge. Iz tega bo izšel, kakor je predvideval Hayek, samouravnavan avtomatski sistem – spontani red, ki ga ustvarja milijone ljudi, ki zasleduje svojo lastno igro.

Friedrich von Hayek

»Najbolj bomo pomagali sočloveku, če si bomo ves čas prizadevali za dobiček. V ta namen se moramo vrniti k avtomatskemu sistemu – samouravnavanemu avtomatskemu sistemu, ki lahko sam obnovi svobodo in blaginjo. To je moja osnovna ideja.

– Ali ta filozofija ne temelji na sebičnosti? Kaj pa nesebičnost, kdaj pa ta nastopi?

Ne nastopi.«

Hayekove ideje so politiki in ekonomisti takrat zavrnili. Ideja, da lahko nekdo v modernem zapletem svetu ustvari družbeni red samo s podpiranjem posameznikove koristoljubnosti, je bila neuspešna in diskreditirana ideja. Dokaz, da ima mogoče vendarle prav, je prišel od vira, ki se je zdel najmanj verjeten: od znanstvenikov, ki so se borili z novimi negotovostmi hladne vojne. V velikem zaklonišču, 48 km severno od New Yorka, je bil v poznih 1950ih zgrajen največji računalnik na svetu, ki je vodil do radarskih sistemov po vsem svetu in neprestano opazoval Sovjetsko zvezo. Vsako sekundo se je v ta računalnik stekalo na tisoče informacij, ki so jih skrbno preverili, če so med njimi ne skrivajo kakšne nevarnosti. Jedrske strategije, ki so oblikovale ta sistem, so se zdaj soočale s popolnoma drugačnim konfliktom. Nobena stran ni smela popustiti pri nadzoru zaradi morebitnih grozljivih posledic, ki bi jih to lahko imelo. Strategi so želeli najti način uporabe informacij za napovedovanje tega kaj Sovjeti nameravajo narediti. S tem razlogom so se obrnili na novo idejo – teorijo igre. Teorija igre se je razvila kot način za matematično analizo pokra. Igro je dojemala kot sistem, kjer vsak igralec skuša ugotoviti, kaj drugi menijo, da bo naredil. Iz tega teorija igre izpelje, katere so najboljše poteze vsakega igralca.

Philip Mirowski, ekonomist in politični filozof

»To je vrsta vojne, ki je ni bilo še nikoli prej in, kot vsi vemo, bi bila tako pogubna, da je skoraj nemogoče preučiti vse njene posledice. Za nekatere pa je še vedno obstajal nek racionalni pristop do takšne vojne. Zdi se, da jim je teorija igre ponujala tak pristop -, da lahko na nek način vključiš svojega sovražnika v lastno mišljenje, da lahko matematično razumeš, kaj bo tvoj sovražnik naredil, kajti ti in tvoj sovražnik bosta igrala po čisto isti strategiji.«

Center za razvijanje jedrskih strategij je bil vojaški »think-tank«, imenovan RAND korporacija. Strategi RANDa so uporabljali teorijo igre za ustvarjanje matematičnih modelov, ki so predvidevali, kako se bodo Sovjeti obnašali, glede na to, kaj vedo, da delajo Američani. Iz tega je izšla temeljna struktura jedrske dobe. Na stotine izstrelkov je bilo v nenehni pripravljenosti skritih pod zemljo. Jate bombnikov so bile v zraku 24 ur na dan. Kot v igri, so bile to strateške poteze, s katerimi so želeli prepričati Sovjete, da če bodo napadli, bo Amerika vedno imela dovolj izstrelkov, da jih za kazen uniči. Po pravilih te igre, sta strah in koristoljubje ustavila Ruse pred napadi in tako ustvarila stabilno ravnotežje, imenovano »občutljivo ravnotežje terorja«.

Alain Enthoven, jedrski strateg, RAND korporacija, 1956 – 1960

»Priporočena količina izstrelkov pod zemljo, v podmornicah in vse to je bil način za stabiliziranje situacije. Včasih smo to razlagali tako: »zelo smo se trudili, da bi zmanjšali verjetnost jedrske vojne z izvajanjem močnega pritiska na Ruse, da ne bi napadli -, da bi jih prepričali, da nas ne bi napadli niti z jedrskim niti z običajnim orožjem.« Da, spodbude so bile pri tem procesu pomembne.«

V jedru teorije igre je bila temna vizija človeških bitij, ki je temeljila na koristoljubju in nenehnem nezaupanju do vseh. Matematik RAND korporacije je to temno vizijo razvil še naprej. Želel je dokazati, da lahko z nezaupanjem in koristoljubjem ustvarimo stabilnost ne samo v hladni vojni, ampak tudi v celotni človeški družbi. To je bil matematični genij John Nash. Nash je bil v hollywoodskem filmu »Čudoviti um« (2001) prikazan kot trpeči junak, v resnici pa je bil Nash naporen in brezkompromisen. Znan je bil po tem, da je razvil vrsto krutih iger. Najbolj znano je imenoval »Jebi se, prijatelj«. Da si v njej zmagal, si moral neusmiljeno izdati svojega igralskega partnerja. Nash je želel teorijo igre uporabiti za vse oblike medosebnih odnosov. Predpostavljal je, da je vse človeško obnašanje točno takšno kot v divjem, sovražnem in tekmovalnem svetu jedrske dobe. Ljudje neprestano opazujejo in nadzorujejo drug drugega in da dobijo, kar želijo, svoje strategije drug drugemu prilagajajo. Z vrsto enačb, za katere je dobil tudi Nobelovo nagrado, je dokazal, da sistem, ki temelji na nezaupanju in sebičnosti, ne vodi nujno v kaos. Dokazal je, da vedno obstaja točka ravnotežja, v kateri je bilo koristoljubje vseh popolnoma v ravnovesju.

John Nash

»Ravnotežje je v tem, da je tisto, kar jaz delam popolnoma prilagojeno temu, kar delaš ti, in kar delaš ti ali kar delajo drugi, je popolnoma prilagojeno temu, kar delam jaz ali drugi ljudje. Kot igralci pokra iščejo najugodnejše rešitve.

– Je vsak igralec pri tem sam?

To je bistveno, da so sami in ločeni od drugih. Delajo nekaj, kar je nekooperativno in zelo sebično. Vse, kar delajo, nekako deluje skupaj in iz tega izpeljemo, da ima vsak igralec od tega korist. To je ravnotežje. Pri tem ni nobenega sodelovanja.«

Toda tovrstna stabilnost, ravnotežje, bi se uresničilo samo, če bi se vsi vpleteni obnašali sebično, kajti če sodelujejo, postane rezultat nenapovedljiv in nevaren. Da bi pokazali, da vodi sebičnost v medosebnih odnosih vedno do varnejšega izida, je bila razvita znamenita igra. Imenuje se »zapornikova dilema«. Obstaja veliko različic te igre, vendar vse v izhodišču vsebujejo dva igralca, ki se morata odločiti, ali si bosta zaupala ali bosta drug drugega izdala.

ZAPORNIKOVA DILEMA

Predstavljajte si, da ste ukradli najdragocenejši diamant na svetu. Privolili ste, da ga boste prodali nevarnemu gangsterju. Želi se srečati z vami in zamenjati denar za diamant, vendar vi mislite, da vas lahko ubije, zato mu rečete, da boste diamant skrili na oddaljenem polju. Istočasno mora on na drugem polju, stotine kilometrov stran, skriti denar. Potem ga boste poklicali in povedala si bosta kje je skrivališče. A ravno ko ga želite poklicati se zaveste, da ga lahko izdate. Obdržite diamant in greste po denar, medtem ko gangster zaman išče diamant na praznem polju. Istočasno pa se zaveste, da verjetno on razmišlja podobno kot vi in da lahko tudi on izda vas. Nikakor ne morete predvideti kako se bo odzvala druga oseba. To je dilema. Kot je pokazala Nasheva enačba, je razumna odločitev, da drugo osebo vedno izdate. Tako v najslabšem primeru obdržite diamant in v najboljšem dobite oboje, diamant in denar. Če pa zaupate drugi osebi, lahko izgubite vse, ker vas lahko izda – to se imenuje »bedak plača«.

Zapornikova dilema je pokazala čudno logiko hladne vojne. Najboljša rešitev, da se znebimo vsega orožja se ne bi mogla nikoli uresničiti, ker nasprotniku ne bi mogli zaupati, da nas ne bi prevaral. Namesto tega se raje odločimo za stabilnost, ustvarjeno z enako količino nevarnega orožja na obeh straneh. Nash je to logiko prenesel v teorijo, po kateri deluje celotna družba. To je imelo velike posledice za politiko, ker dokazuje, da lahko obstaja družba, ki temelji na posameznikovi svobodi in ne podleže kaosu, toda cena za to svobodo je svet, v katerem mora biti vsak sumničav in nezaupljiv do soljudi.

Philip Mirowski, ekonomist in politični filozof

»Nashevo ravnotežje je pomembno, ker je eden izmed večjih strahov politike, da bi koristoljubje vodilo v kaos. Nasheva ideja pa je napovedovala, da bo racionalna težnja po koristoljubju, celo do neizprosnih sovražnikov, vodila v red, v katerem se vsi igralci strinjajo o strategijah po katerih igrajo in da so jim te strategije smiselne. Istočasno je pa to tudi paranoidno, ker je to ideja človeka, ki sedi sam v sobi in je zmožen popolnoma rekonstruirati svojega nasprotnika – nasprotnik je popolnoma neizprosen, popolnoma sovražen in usmerjen v njegovo uničenje.«

Za Nashevo ravnotežje pa je obstajala majhna težava. Zdelo se je, da ni povezano s tem, kako se ljudje v resnici obnašajo drug do drugega. Ko je bila zapornikova dilema preizkušena na tajnicah v korporaciji, ni nobena igrala po racionalni strategiji. Namesto da bi druga drugo izdale, so si zaupale in med seboj sodelovale. Nihče ni opazil, da je John Nash bolehal za paranoidno shizofrenijo. Imel je iluzije, da so tisti, ki nosijo rdeče kravate, komunistični vohuni in da je on del skrite organizacije, ki bi lahko rešila svet.

John Nash

»Nihče ne bo priznal, da je nor. Vsak bi raje videl, da so nori drugi ljudje, o sebi pa ne misliš, da si nor, ampak da si razumen. Mislil sem, da obstajajo skrite organizacije ljudi ali neka skrita prepričanja med nekaterimi ljudi in mislil sem, da imam sam neko povezavo s tem. Slišal sem glasove in se istočasno popolnoma zavedal, da nisem slišal ničesar razen tega, kar sem si sam ustvaril v glavi. V duhu sem se sam pogovarjal s seboj.«

Leta 1959 so Nasha prisilno odpeljali v psihiatrično bolnišnico. Naslednjih deset let se je boril s shizofrenijo. A kljub očitnim problemom z Nashevimi teorijami so bili mladi tehnokrati prepričani, da so v njih kali za nov model oblikovanja družbe, ki bo temeljil na svobodnem posamezniku. Enačbe so bile znanstvena osnova za vizijo, za katero se je boril Friedrich von Hayek. V tistem trenutku so bile te ideje omejene le na nekaj mislecev v jedrskih organizacijah. Nasheve ideje so se začele širiti na najbolj presenetljiv način. Tisoč kilometrov stran je bil radikalni psihiater z vizijo. Ljudi je želel osvoboditi vsega, kar je, ne da bi sami to opazili, po njegovem nadzorovalo njihovo mišljenje. Da bi jih osvobodil, se je, podobno kot Nash, v osnovi začel spraševati in izpodbijati stare ideje o zaupanju in ljubezni.

 R. D. Laing, psihiater

»Je ljubezen mogoča? Je svoboda mogoča? Je resnica mogoča? Je mogoče z drugo osebo biti zvest samemu sebi? Je sploh še mogoče biti človek? Je mogoče biti oseba? Ali dve osebi sploh obstajata?«

R. D. Laing je v 1950ih začel delati kot psihiater v psihiatrični bolnišnici v Glasgowu – v nasilnem in strašnem svetu, v katerem so poskušali zdravniki po svojih najboljših močeh voditi in nadzirati shizofrenike. Laing je opazil, da so psihiatri komaj kdaj kaj spregovorili s shizofreniki. Za eksperiment je vzel dvanajst žensk in se z njimi več mesecev pogovarjal o njih samih in njihovih življenjih. Rezultati so bili dramatični. Samo po nekaj mesecih je vseh dvanajst okrevalo do te mere, da so lahko zapustile bolnišnico. Toda Laing je kmalu ugotovil, da so se v enem letu vse znova vrnile v bolnišnico. Popolnoma mu je spodletelo.

 R. D. Laing, psihiater

»Po eksperimentu so te ženske zapustile bolnišnico in v enem letu so bile vse ponovno nazaj. Nihče ni vedel zakaj so na začetku sploh prišle in nihče ni vedel, zakaj so se morale znova vrniti. Preusmeril sem svojo pozornost in zanimanje na raziskovanje dejanskih okoliščin, ki so omogočile to norost.«

Laing je začel raziskovati družine shizofrenikov. Raziskava ga je vodila v skrit, zaprt svet, kjer je natančno preučeval, kako se družinski člani doma obnašajo drug do drugega. Postal je prepričan, da je izvor te norosti skrit v tem neraziskanem svetu. Zdravniki in sestre so uporabljali kemikalije in elektrošoke, da bi paciente vrnili k njihovim družinam, s tem pa so delali strašno napako. Pošiljali so jih namreč nazaj v domačo grozo, ki je že na samem začetku povzročila to norost. Če je bilo to res, so bili zdravniki, čeprav so verjeli, da izvajajo javno dolžnost in delajo kar je najbolje za paciente, v resnici surovi povzročitelji zatiranja.

Psihiater

»Mislim, da je zelo pomembno, da si zdravnik zapomni svoje dolžnosti. Da pacientu ponudi, kar je dolgoročno zanj najbolje, kar pa ni vedno tisto, za kar pacient prosi. Če bi radi odšli domov k svojim sorodnikom, morajo biti sorodniki prepričani, da se jim bo lahko primerno prilagodil, tako da bodo lahko še naprej živeli normalno življenje.«

V začetku 1960ih je Laing v ulici Harley v Londonu začel s psihiatrično prakso. Predlagal je popolnoma novo zdravljenje shizofrenikov in kmalu je postal medijsko prepoznaven. Njegovo raziskovanje vzrokov shizofrenije ga je prepričalo, da veliko človekovih problemov povzroča pritisk družinskega življenja. Laing se je odločil, da bo raziskal, kako se moč in nadzor izvršujeta v svetu normalnih družin. Za izvedbo te raziskave je uporabil tehnike teorije igre. Laing je za teorijo igre izvedel, ko je obiskal inštitut za duševne bolezni v Palo Alto v Kaliforniji. Skupina znanstvenih raziskovalcev je tam za analiziranje odnosov med ljudmi poskušala uporabiti teorijo igre. Laing je v tem videl popolno orodje za raziskovanje tega, kaj se je dogajalo med družinskimi člani v Veliki Britaniji.

Morton Schatzman, psihiater in sodelavec R. D. Lainga

»Laing je s pomočjo teorije igre analiziral družine. Zanimale so ga igre, ne kot zabava, ampak kot igre, v katerih ljudje igrajo po določenih pravilih. Nekatere od teh so bile jasne, drugih pa se niso zavedali in so bile na nek način skrite. Odkril je nov način gledanja na človeške odnose -, na tiste skrite igre, ki se jih ljudje igrajo med seboj. To je bil način znanstvenega raziskovanja te teme. Lahko si jo izmeril, ljudem si lahko dal vprašalnike – to je bila čisto prava uporaba teorije igre.«

Laing je v Veliki Britaniji pod drobnogled vzel dvajset parov. Z uporabo obsežne serije vprašalnikov je analiziral, kako ves čas vidijo drug drugega v vsakdanjem življenju. Neprestano jih je spraševal kaj si sami pri sebi mislijo, da je drugi resnično nameraval. Sledeč teoriji igre je njihove odzive kodiral in jih s pomočjo računalnika analiziral. Iz tega je Laing izpeljal matrice, ki so pokazale, kako so, podobno kot velesili v hladni vojni, pari uporabljali vsakdanja dejanja kot strategije za nadzorovanje in manipuliranje z drugimi. Njegove zaključki so bili, da je tisto, kar navadno razumemo kot dejanja iz prijaznosti in ljubezni, v resnici orožje, uporabljeno sebično za pridobivanje moči in nadzora.

Clancy Sigal, sodelavec R. D. Lainga

»Laing je v resnici čutil, da je družina prizorišče taktiziranja. Ljubezen je bila način, s katerim je ena oseba želela obvladovati drugo osebo. »Ljubim te, ampak imam pogoj za to ljubezen, ki ga ti nikakor ne moreš izpolniti. Tako ne moreš narediti ničesar, da bi si lahko zaslužil mojo ljubezen, čeprav ti ves čas govorim, da si moraš mojo ljubezen zaslužiti.«

S to raziskavo je Laing želel pokazati, da je moderna družina, daleč od skrbne in vzgojne institucije, v resnici temno prizorišče, kjer se ljudje drug z drugim igrajo sebične igrice. Iz tega boja je v družbi sicer nastala stabilnost, vendar pa tudi pusta in omejena eksistenca vseh vpletenih posameznikov.

 R. D. Laing, psihiater

»Tako imenovane normalne družine, ki sem jih raziskoval, so bile kot celice z ogljikovim monoksidom. Ljudje so svoje otroke naučili, kako se prilagoditi življenju tako, da se zastrupijo z eksistenco, ki so jo imenovali življenje.«

Laing je zaradi svojih ugotovitev postal radikalen. Verjel je, da je boj za starševski nadzor, ki ga je odkril v družinah, na nek način povezan z bojem za nadzor v svetu. V nasilni in pokvarjeni družbi je družina postala stroj za nadzorovanje ljudi. Laing je verjel, da je to objektivno realnost odkril z znanstvenimi metodami in predvsem s teorijo igre. Vendar so te metode v sebi vsebovale puste in paranoidne domneve o tem, kakšni so ljudje v resnici. Domneve, ki so nastale zaradi sovražnosti v hladni vojni, Laing pa je te puste, paranoidne ideje pomagal širiti na druga področja v družbi – na to kako razmišljamo o sebi in o naših odnosih z drugimi.

Clancy Sigal, sodelavec R. D. Lainga

»Podal je sporočilo v stilu: »videl sem stvari, ki si jih skoraj ne morete predstavljati – puste, mrzle pokrajine, proti katerim vas bom po svojih najboljših močeh oborožil. Skupaj bomo zakorakali vanje in v tej sprijeni, mrzli pokrajini bomo drug drugega ščitili. Ampak nikoli se ne varajte, da obstaja kaj večjega ali boljšega kot je to, ker to je to.«

Laing je napisal serijo knjig, kot npr. »Politics of Experience«, ki so postale velike uspešnice. Postal je eden izmed voditeljev novega protikulturnega gibanja. Cilj tega je bil, da ljudje spoznajo, da v povojnem svetu ne morejo zaupati nobeni državni instituciji. Tisti, ki so trdili, da jih motivira javna dolžnost in so želeli pomagati, so bili v resnici del sistema, ki je želel nadzirati vaše mišljenje in uničiti vašo svobodo. Vsak mora biti neprestano na straži, nikomur ne sme zaupati, niti tistim, ki pravijo, da jih ljubijo.

 R. D. Laing, psihiater

»Veliko ljudi misli, da mora zaupati ali verjeti osebi, ki jo ljubijo, ker jo ljubijo. Ampak meni se zdi, da to ne sledi iz tega.«

Laing in protikulturno gibanje sta v imenu svobode spodkopavala britanske institucije. Kmalu so našli najbolj nepričakovanega zaveznika – skupino desničarskih ekonomistov, ki so imeli povsem enak cilj in bodo slednjič postali silno močni. To skupino so navdušile ideje Friedricha von Hayeka. Večina izmed njih je delala tudi pri RAND korporaciji, s seboj pa so prinesli prefinjene matematične tehnike, kot npr. teorijo igre. Te tehnike so uporabili, da bi znanstveno dokazali, da je ideja javne dolžnosti, ki je bila generacije temelj britanskega javnega življenja, sramotna in pokvarjena hinavščina. Njihove ideje so začele rušiti stare institucije britanske države in paranoidne domneve hladne vojne prenesle vedno globlje v britansko družbo.

V zgodnjih 1970ih se je vladna birokracija v Veliki Britaniji začela podirati. Mnogi so za to krivili rastočo ekonomsko krizo, vendar je bilo jasno, da je narobe tudi nekaj veliko bolj temeljnega. Institucije, ki bi naj pomagale ljudem, so postale destruktivne. Zdelo se je, da so se obrnile proti tistim, ki bi jim naj služili. Skupina desničarskih ekonomistov v ZDA je imela teorijo o tem, zakaj se to dogaja. Bistvo njihove ideje je bila teorija igre. Po njihovem mnenju je osnovna resničnost družbenega življenja, da se ljudje medsebojno neprestano nadzorujejo – vsi iščejo le svoje koristi. Domneve so v tem primeru postale resničnost. Model koristoljubnega človeškega vedenja, ki se je razvil v hladni vojni, da bi matematične enačbe delovale, so ekonomisti sprejeli kot osnovno resnico o vseh družbenih medosebnih odnosih.

Thomas Schelling, ekonomist in teoretik igre

»Ljudje vedno poskušamo ugotoviti namene drugih. Vedno poskušamo tudi prikrito ali odkrito posredovati svoje namene. Vedno poskušamo najti načine kako obljubljati prepričljivo in včasih tudi prepričljivo groziti – grožnje Sovjetski zvezi, grožnje neposlušni živali, grožnje otroku, grožnje sosedu. Po moje je to, kar počnemo, taktiziranje. Kaj misli on, da mislim jaz, da misli on, da mislim jaz, da bo on storil? To mora priti v neko ravnotežje – kaj lahko oba prepoznava, da bova v neki situaciji naredila?«

Ekonomisti so želeli povedati, da je to, da politiki in birokrati verjamejo, da delajo za javno dobro, popolna fantazija. Da bi lahko bilo kaj takega mogoče, je bilo v družbi odvisno od ustvarjanja skupnih ciljev, ki bi temeljili na požrtvovalnosti in nesebičnosti. Toda v svetu, ki so ga v resnici vodili milijoni nezaupljivih, sebičnih posameznikov, takšna zamisel ne bi mogla obstajati. Iz tega je izšla teorija »javne izbire« in skupina ekonomistov, ki je želela uničiti utvaro politikov, da delajo za javno dobro. Njihov voditelj je bil James Buchanan.

James Buchanan

»Zagotovo ni nobenega izmerljivega koncepta, ki bi ga lahko imenovali »javno dobro«. Kajti kako lahko izmeriš interese različnih skupin in tisto, kar lahko od tega dobijo? Javno dobro, kot o njem govorijo politiki, še ne pomeni, da obstaja. To je zgolj tisto, kar politik misli, da je dobro za državo. Če želiš to povedati, je to eno, ampak ti hinavci se obnašajo, kakor da »javno dobro« obstaja. To smo želeli povedati.«

Leta 1975 je Thatcherjeva postala voditeljica konservativne stranke. Buchananove ideje so močno vplivale nanjo in na skupino radikalcev okoli nje. Desničarski »think-tank«, ki je svetoval Thatcherjevi, je Jamesa Buchanana pripeljal v London na vrsto seminarjev. Razložil jim je, zakaj britanska država slabi. To, kar je povedal, je izhajalo iz teorije igre. Ker ni bilo nobene prave verzije javnega dobra, so birokrati in politiki delali le v lastno korist. Ko so pridobivali moč in oblast, so trdili, da pomagajo drugim, v resnici pa so ravnali ravno nasprotno. Rezultat je bil ekonomski kaos in zlom družbe.

Madsen Pirie, ustanovitelj in predsednik inštituta Adama Smitha

»Bil je kaos. Nobene druge besede ni za to. Potem je prišla teorija »javne izbire« in nam povedala zakaj je tako – koristoljubje skupin, ki jim je uspelo dobiti nadzor nad procesom, je narekovalo aktivnosti v svojo lastno korist in v škodo preostanka družbe. Ko so državni uslužbenci in politiki trdili, da zasledujejo javno dobro, so bile to zgolj besede državnih uslužbencev, dejanja pa so bila koristoljubna – maksimalizirati lastne koristi.«

Ko je britanska ekonomija ušla izpod nadzora, se je politična in birokratska elita, ki je vladala po vojni, znašla pod napadom tako desnice kot levice. Nekoč je bila simbol junaštva, ki bi naj ustvaril novi svet, zdaj pa je bila zgolj simbol nadzora, ne svobode.

Margaret Thatcher

»Vladali so nam možje, ki so živeli v iluzijah. Iluzijah, da lahko imaš svobodo, ki jo zaukaže vlada.«

Te nove teorije so se začele počasi širiti v domišljijo družbe. Pisatelj, ki je bil del skupine, ki je svetovala Thatcherjevi, je začel pisati komedijo, v kateri je izpostavljal teorije javne izbire. Ob tem, da je bila sila smešna, je bila tudi ideološka propaganda za politično gibanje.

Odlomek iz serije »Yes Minister«

»Skrčiti moramo število državnih uradnikov. Koliko ljudi imamo na tem oddelku? Dva tisoč? Tri tisoč?

– Mislim, da približno triindvajset tisoč.

Triindvajset tisoč? Na oddelku ministrstva za upravo je triindvajset tisoč ljudi, ki samo upravljajo z drugimi upravniki? Narediti bi morali analizo, da ugotovimo koga se lahko znebimo.

– Lani smo že naredili eno. Ugotovili smo, da potrebujemo še petsto ljudi.«

Antony Jay, avtor serije »Yes Minister«

»Zmota, ki se je je lotevala ekonomija javne izbire je zmota, da vlada dela samo v korist državljanov. To se je v seriji »Yes Minister« kazalo tako, da je skoraj vse, o čemer se je morala odločati vlada, vodilo v konflikt med dvema zasebnima interesoma, med politiki in državnimi uslužbenci. Poskušali so graditi svoje kariere, izboljšati svoja življenja. Zato je bila ekonomija javne izbire, ki razlaga, zakaj se je to dogajalo, temelj skoraj vsake epizode serije »Yes Minister« (1980-1984) in kasneje tudi »Yes Prime Minister« (1986-1987).«

Med tem je Laing nadaljeval svoj napad na to, kar je sam videl kot pokvarjeno elito. Svojo naraščajočo moč je uporabil, da je napadel enega izmed najmočnejših stanov v Ameriki: zdravstveni in psihiatrični establišment. Rezultati so bili dramatični, vendar je bil izid drugačen od tistega, ki ga je pričakoval Laing. Njegove ideje so spodkopale staro nadzorujočo medicinsko elito, namesto osvoboditve ljudi, pa se je pojavil revolucionaren sistem reda in nadzora, ki ga je vodila objektivna moč številk. Laing je bil zdaj v ZDA slaven in eden izmed voditelj tako imenovanega anti-psihiatričnega gibanja. Psihiatrija je bila po Laingovem mnenju sleparska znanost, ki je bila uporabljena kot sistem političnega nadzora in je podpirala nasilno propadajočo družbo. Kategoriji norosti in blaznosti nista imeli nobene resničnosti. Norost je bila priročna oznaka za to, da so lahko spravili pod ključ tiste, ki so se želeli osvoboditi. Na Laingova predavanja je prihajalo na stotine mladih psihiatrov. Enega izmed njih je navdihnil do te mere, da se je odločil, da bo preizkusil ali je to, kar je povedal Laing res ali ne – lahko psihiatri v ZDA razlikuje med norostjo in zdravo pametjo? Ime mu je bilo David Rosenhan. Zamislil si je dramatičen eksperiment. Vključno z njim samim je zbral osem ljudi, od katerih še nobeden v življenju ni imel kakšnih psihičnih težav. Vsak je bil nato napoten v katero od psihiatričnih bolnišnic. Ob dogovorjenem času je vsak prišel v svojo bolnišnico. Psihiatru, ki je bil na dolžnosti so povedali, da slišijo v glavi glas, ki govori besedo »bum«. To je bila edina laž, ki so jo lahko izrekli, sicer pa so se morali obnašati in odgovarjati popolnoma normalno.

David Rosenhan

» – In kaj se je zgodilo potem?

Vse so razglasili za nore in jih zadržali v bolnišnici.

– Vse?

Vse.

– Je bil kateri izmed njih nor?

Ne. Nihče ne bi mogel teh ljudi imeti za nore. Vsem svojim prijateljem in družini sem rekel, da bom prišel ven, ko bom pač prišel. To je vse. Tam bom nekaj dni in potem bom prišel ven. Nihče ni vedel, da bom tam dva meseca.«

Po sprejemu se je vseh osem pacientov obnašalo popolnoma normalno, vendar jih niso hoteli izpustiti iz bolnišnice. Sedmim so postavili diagnozo shizofrenije in enemu diagnozo bipolarne motnje. Vsem so dali tudi močna zdravila. Ugotovili so, da ne morejo narediti ničesar, da bi lahko zdravnike prepričali, da so pri zdravi pameti. Hitro jim je postalo jasno, da je edini način, da pridejo ven, da priznajo, da so nori in se pretvarjajo, da okrevajo.

David Rosenhan

»Edini izhod je bil, da priznamo, da imajo zdravniki prav. Če rečejo, da sem nor, sem nor, ampak okrevam. To je bila potrditev njihovega pogleda name.«

Ko je Rosenhan končno prišel iz bolnišnice in poročal o eksperimentu, je nastal val ogorčenja. Obtožen je bil prevare in zavajanja. Neka večja bolnišnica ga je izzvala, da jim pošlje še več lažnih bolnikov. Zagotovili so mu, da jih bodo tokrat prepoznali. Rosenhan se je strinjal. Po enem mesecu je bolnišnica ponosno oznanila, da je odkrila 41 lažnih bolnikov. Rosenhan je nato razkril, da v bolnišnico ni poslal nobenega. Posledice tega eksperimenta so bile za ameriško psihiatrijo katastrofalne – uničile so idejo, da so privilegirana elita, strokovnjaki. Vendar je prevladalo zavedanje, da psihiatrija ne sme kar obupati. Morali so najti novi način za razumevanje in nadzorovanje človeških čustev v moderni družbi. Enako kot Laing so se obrnili na objektivno jasnost matematičnih analiz. Želeli so ustvariti znanstveni sistem za diagnosticiranje ljudi v duševnih stanjih, iz katerega bi bile odstranjene vse človeške sodbe, nadomestil pa bi jih sistem, ki temelji na moči števil. Nad idejo, da bi lahko razumeli človeški um in ga pozdravili, so obupali. Namesto tega je ameriška psihiatrija ustvarila nove izmerljive kategorije, ki so temeljile zgolj na zunanjem vedenju ljudi. Mnogim so dali tudi nova imena, kot npr. motnja pomanjkanja pozornosti in obsesivno kompulzivna motnja.

Paul McHugh, vodja psihiatrije bolnišnice Johns Hopkins

»Psihiatri so rekli, da ne poznajo razlogov, ki povzročajo ta stanja, vedo pa kako izgledajo. Tako izgleda depresija. Tako izgleda motnja pomanjkanja pozornosti. Tako izgleda posttravmatska stresna motnja. Tako izgleda multipla osebnost. Bodisi obstajajo na nek poseben ali enak način ali gre celo za isto stvar, ni pomembno. Tako pač izgledajo.«

Pomembno je bilo le to, da so te motnje lahko opazovali in jih zapisali. Psihiatri so ustvarili sistem, pri katerem je diagnoze naredil računalnik. Značilnosti vsake izmed motenj so bile natančno naštete. Narejeni so bili vprašalniki, s pomočjo katerih so ljudi spraševali, če imajo katere od teh značilnosti. Možna odgovora sta bila le »da« ali »ne«. Tako so ljudi lahko izprašali tudi laični izpraševalci, ki niso bili psihiatri. Računalnik pa se je potem odločil ali so ti ljudje normalni ali nenormalni.

Robert Spitzer, avtor novega diagnostičnega sistema 1979

»Laični izpraševalec je spraševal specifična vprašanja in jih zapisoval. Ta oseba ni postavljala diagnoze. Zbrani podatki so bili vneseni v računalnik. Računalniški program je potem pogledal vzorec in postavil diagnozo. Diagnoza je bila tako postavljena računalniško. Pri tem ni bilo potrebno nobeno medicinsko mnenje.«

Psihiatri so se nato odločili, da bodo ta sistem testirali. Na koncu 1970ih so izpraševalce z vprašalniki poslali po vseh ZDA. Intervjuvali so na stotine, tisoče na slepo izbranih ljudi. Do zdaj so se psihiatri ukvarjali le s posamezniki, ki so sami menili, da potrebujejo pomoč. To je bilo prvič, da je kdo odšel med navadne ljudi in jih spraševal o čem razmišljajo in kako se počutijo. Računalniško obdelani podatki so bili presenetljivi – več kot 50 % Američanov je trpelo za kakšno obliko duševne motnje.

Jerome Wakefield, psihiater

»Te študije so razkrile zelo visok odstotek dušenih motenj – v družbi obstaja zelo visok odstotek duševnih motenj. Polovica populacije ima občasno duševne motnje. 17 % populacije ima depresivne epizode. Tako pravijo številke. Ti visoki odstotki so presenetili ljudi. Splošen zaključek je bil, da obstaja skrita epidemija.«

Naredili so še več podobnih preiskav, a računalniki so vedno znova pokazali iste vznemirljive rezultate. Raziskave so pokazale, da se za na videz normalnim življenjem milijonov ljudi, za katere niso nikoli pomislili, da so duševno bolni, skrivajo visoke stopnje duševnih stisk. Psihiatri so s testiranji nadaljevali. Mnogim ljudem so ti kontrolni seznami pomenili osvoboditev – njihovo osebno trpljenje je bilo končno prepoznano.

Testiranec

»Po radiu sem slišal, da bo državni dan testiranj. Zastavljali so ti vprašanja, če si imel določene simptome -, vse skupaj jih je bilo okoli 50, od teh sem jih imel 49. Rekli so mi, da je moja izkušnja pogosta. Ko sem potem prihajal na te sestanke, so bili tam gasilci in gradbeniki. Odleglo mi je, ko sem videl, da si tega nisem le domišljal.«

Te nove kategorije motenj so se v družbi hitro razširile. Termini, kot npr. čustveno neuravnovešena osebnostna motnja in obsesivna kompulzivna motnja, so prevzele domišljijo javnosti, vendar je to imelo nepredvidljive posledice. Milijoni ljudi so kontrolne sezname začeli uporabljati, da so sebe nadzorovali in si postavljali diagnoze. Uporabljali so jih, da bi ugotovili, kaj je bilo v njihovem vedenju in čustvovanju odklonsko in kaj nenormalno. To je zanje ustvarilo mogočen model normalnega vedenja in čustvovanja, za katerega si morajo prizadevati. K psihiatrom je tako prihajalo vedno več ljudi z zahtevo, da jih naredijo normalne.

Paul McHugh, vodja psihiatrije bolnišnice Johns Hopkins

»Ljudi so vprašali samo nekaj vprašanj in odkljukali nekaj kvadratkov na obrazcu za diagnozo in rekli, da imajo to in to bolezen. »Oh, imam to motnjo. Najbolje, da grem k svojemu zdravniku in mu povem, kaj potrebujem.« Bila je neverjetna izkušnja in velika sprememba, kajti večina ljudi pred tem vsekakor ni želela sebe videti kot psihično poškodovane, zdaj pa mi pravijo, da imajo v glavi ideal o tem, kakšna je normalna oseba – »ne ustrezam temu modelu, zato bi rad, da me popravite tako, da bom ustrezal.«

Ta novi sistem duševnih motenj je bil v imenu svobode ustvarjen z napadom na aroganco in moč psihiatričnih elit. To pa je ustvarilo novo obliko nadzora. Motnje in kontrolni seznami so v dobi individualizma in čustev postali močni in objektivni vodniki k pravilnim in primernim občutkom. To je bil zdaj zelo drugačen sistem reda. Ni več elita narekovala ljudem, kako se morajo obnašati, namesto tega so zdaj sami za to, da so nadzorovali svoje občutke in obnašanje, uporabljali kontrolne sezname. Bili so pomirjeni, da so te nove kategorije znanstvene in da jih lahko preverijo s pomočjo številk.

Margaret Thatcher

»Oni so stranka včerajšnjega dne, jutrišnji dan pa je naš.«

Leta 1979 je Margaret Thatcher v Veliki Britaniji prišla na oblast. Obljubila je, da bo ustvarila družbo, ki bo temeljila na idealu posameznikove svobode – ljudje bi bili osvobojeni izpod jarma arogantnih elit in državnih birokratov. Thatcherjeva je vedela, da bo morala, da bi se v kompleksni družbi izognila kaosu, najti nov način za vodenje in nadziranje teh svobodnih posameznikov. Da bi ji to lahko uspelo, se je podobno kot psihiatri v ZDA, obrnila na sistem, ki temelji na objektivni moči številk. Za temi matematičnimi modeli so bile znova temne in sumničave vizije človeka, ki so jih predvidevale že strategije hladne vojne. Ta vizija se je zdaj prebila v samo jedro britanske države. Vlada Thatcherjeve je v zgodnjih 1980ih začela z razprodajo državnih podjetij. Kmalu se je pokazalo, da bo v modernem svetu veliko državnih področij moralo ostati pod nadzorom vlade. Thatcherjeva se je zato odločila, da bo tudi te osvobodila izpod starih oblik vodenja. Za to je predlagala sistem, ki ga ne bi več vodili ideali javne dolžnosti. Namesto tega bi državne uslužbence spodbujali, da sledijo svojemu koristoljubju. Vse to je bilo v skladu z idejami iznajditelja »javne izbire« Jamesa Buchanana. Verjel je, da so tisti politiki in birokrati, ki pridigajo o ideji javne dolžnosti najbolj nevarni – imenoval jih je »zeloti« in bi se jih morali znebiti.

James Buchanan

»Varnejši smo, če imamo politike, ki so malo sebični in pohlepni. Najnevarnejši je »zelot«, ki misli, da najbolje ve kaj je dobro za ostale. Če pa so v nasprotju s tem tako rekoč naprodaj….

– Tako bi lahko potem uporabili spodbude, je tako?

Da, točno tako. Na »zelote« še zdaleč ni mogoče tako lahko vplivati z monetarnimi ali drugimi spodbudami kot na »ne-zelote«. Tako si nihče ne želi preveč »zelotov«. Če je naš uspeh odvisen od dobrote politikov in birokratov, potem smo v resnih težavah.«

To je bila temna in pesimistična vizija človeške motivacije, ki pa je postala temelj za novi sistem vodenja britanske države.

Margaret Thatcher

»Predlogi predstavljajo najbolj daljnosežne reforme državnega zdravstva v svoji 40-letni zgodovini. Ponujajo nove možnosti in izzive za vse, ki se ukvarjajo z upravljanjem te službe.«

Leta 1988 je Thatcherjeva oznanila popolno reformo vodenja nacionalnega zdravstvenega sistema (NHS). Glavni cilj teh reform je bil, da uničijo moč zdravstvenega establišmenta in ga nadomestijo z novim učinkovitim sistemom vodenja. Za to se je Thatcherjeva obrnila na moža, ki je bil na vrhuncu hladne vojne eden izmed jedrskih strategov RAND korporacije. Imenoval se je Alain Enthoven. V 1950ih je bila Enthovnova naloga, da si zamisli nezamisljivo: da naredi načrt, kako se bojevati in zmagati v jedrski vojni. Za to je ustvaril matematični sistem, ki je uporabljal jedrsko orožje kot racionalno spodbudo za manipuliranje z drugo stranjo. Enthoven je ustvaril diagrame, ki kažejo koliko megaton bomb morajo odvreči na določena mesta in koliko ljudi je potrebno ubiti, da Rusom dokažejo, da je v njihovem interesu, da sedejo za pogajalsko mizo. Iz tega je Enthoven razvil tehniko imenovano »sistemska analiza«. To je bila tehnika upravljanja, za katero je verjel, da bi lahko bila uporabna za vse vrste človeških organizacij. Njen cilj je bil, da se znebi vseh čustvenih in subjektivnih vrednosti, ki so begale in kvarile sistem in jih nadomesti z racionalnimi in objektivnimi metodami, matematično določenimi cilji in spodbudami. Enthoven je ta sistem prvič poskusil uporabiti v 1960ih, ko je še bil zaposlen v vojski. Minister za obrambo Robert McNamara ga je prosil, da bi pomagal spremeniti vodenje Pentagona. Enthoven je začel tako, da se je poskušal znebiti ideje, da mora biti vodilna sila ameriške obrambe patriotizem in ga nadomestiti z racionalnim sistemom, temelječim na številkah.

Alain Enthoven, ministrstvo za obrambo ZDA, 1961-1969

»Poskus, ki smo ga izvedli v Pentagonu, je temeljil na racionalnem vedenju. Pred tem je bila na tej visoki ravni to bolj politična zadeva, mi pa smo iz nje poskušali narediti nekaj bolj analitičnega. Ljudje tam so zagovarjali, da bi to morali početi na temeljih patriotizma. Bilo je kar nekaj tovrstnih patriotskih čustev in občutij, sam pa sem bil pri tem s svojim računalom kar nenavadna pojava.

– Kaj si je vojska mislila o tem?

Zdi se mi, da so to sovražili.«

Kar je nadomestilo patriotizem in predstave o javni dolžnosti, so bili matematično izmerljivi rezultati. McNamaranov eksperiment se je končal s katastrofo, ko je na racionalen in matematičen način, s pomočjo doseganja ciljev in spodbud, poskušal voditi vietnamsko vojno. Najbolj razvpit primer iz tega obdobja je bilo štetje trupel. Ustvarjeno je bilo kot racionalno merilo za to ali ZDA v vojni zmagujejo. V resnici pa so si vojaki izmišljevali številke ali pa so, da so dosegali zastavljene cilje, streljali celo civiliste. Leta 1967 je McNamara odstopil, vendar Enthoven je ostal neustrašen. Svoj sistem je uporabil za načrtovanje racionalnega načina upravljanja zdravstvenega varstva. S tem je začel v ZDA, leta 1986 pa ga je Thatcherjeva prosila, da naredi podobno tudi za zdravstveno službo v Veliki Britaniji. Tako kot je izzval moč generalov v Pentagonu, je zdaj podobno naredil z zdravniki v Veliki Britaniji.

Alain Enthoven

»Mislim, da je tako na ministrstvu za obrambo kot pri zdravnikih tukaj in v Veliki Britaniji, moč v rokah organiziranih elit, avtoritet in hierarhije. Sistem je bilo treba ponovno oblikovati tako, da bi dajal spodbude za boljše delo. Pojavljalo se je vprašanje, kako bi izboljšali spodbude, da bi motivirali koristoljubje. Kako ustvariti primerne spodbude, ki bodo nagrajevale učinkovitost? Jih lahko izmerimo? To je bil izziv za moč organiziranega zdravstva.«

Kar je Enhoven predlagal za NHS, je imenoval »notranji trg«. V resnici je bila to matematična simulacija svobodnega trga. Številke so na vseh ravneh uporabljali za ustvarjanje merljivih učinkov in delovnih ciljev. S sistemom spodbud se je pojavila konkurenca. Vse to je na javne uslužbence simuliralo pritisk svobodnega trga. Za tiste, ki so jo ustvarili, je bila to tehnika nove svobode – milijone javnih uslužbencev so osvobajali izpod arogantnega nadzora elit. Namesto tega je nova in objektivna metoda, temelječa na številkah, zastavila cilje, ki bi jih posamezniki lahko dosegli kakorkoli bi pač želeli.

Madsen Pirie, svetovalec vlade na področju novih javnih upravljavskih sistemov

»V osnovi je to osvobodilo njihove talente. Pred tem so bili samo orodje in delali, kar jim je bilo naročeno. Zdaj so nenadoma postali ustvarjalci, ki jim je bilo dovoljeno, da raziskujejo in rečejo, zakaj pa tega ne naredimo teko? To je občutek svobode v mišljenju -, da je nekaj njihov lasten cilj, ne pa nekaj, kar so si želeli tisti na visokih položajih. To je zelo pomemben del motivacije, ker so tako imeli občutek, da so to njihovi cilji.«

A to je bila zelo omejena in posebna vrsta svobode. Treba je bilo namreč zavreči vse ideje o delu v kolektivno ali javno dobro. Namesto tega so posamezniki v sistemu, ki so ga vodile in določale številke, neprestano preračunavali svoje koristi. Izvor vsega tega so bila poenostavljena sebična bitja, ki jih je v 1950ih ustvaril John Nash, da bi njegove enačbe teorije igre delovale. Toda zdaj je bil namen sistema ciljev in spodbud, da v ta poenostavljena bitja preoblikuje javne uslužbence. Posamezniki so delali samo tisto, kar je najbolje zanje in niso več razmišljali v širših političnih okvirjih.

Philip Mirowski, ekonomist in politični filozof

»To je bila vizija o individualnih izoliranih ljudeh, ki so samo predelovalci informacij, pri katerih niso prisotna nobena čustva in ki nimajo svojih političnih motivov, saj veste, občutkov, da so del nečesa večjega. Nič od tega v tej konkretni teoriji ni bilo dovoljeno. Imeli smo zgolj predstavo o teh predelovalcih informacij, ki skrbijo le zase in za svoje družine. Ideja, da se zanimajo tudi za blagor vseh drugih, pa je bila naivna.«

Margaret Thatcher

»Včeraj zvečer in danes zjutraj sem gledala te prizore na televiziji. Na obrazih ljudi vidiš veselje, vidiš, kaj jim pomeni svoboda. Ob tem spoznaš, da ne moreš zadušiti ali zatreti človeške želje po svobodi.«

Novembra 1989 je padel berlinski zid. Hladna vojna se je končno končala. Začela se je nova doba svobode. Obliko, ki jo bo ta svoboda imela, so določili zmagovalci – zahod. Kot je pokazala ta oddaja, je bila ideja svobode, ki je zdaj prevladala na zahodu, globoko zakoreninjena v nezaupanju in paranoji hladne vojne.

Naslednji del serije bo pokazal, kako se je ta ideja razširila v politiko, kajti zdelo se je, da ponuja novo in boljšo alternativo za demokracijo. V resnici pa je vodila v korupcijo, naraščajočo otopelost in dramatično povečanje neenakosti. Mi pa bomo resnično pričeli verjeti, da smo čudna izolirana bitja, ki so si jih v času hladne vojne, zato da bi njihovi modeli delovali, zamislili znanstveniki. Ta pusta vizija, ki nas še zdaleč ne osvobaja, bo slednjič postala naša kletka.

Prevedla Veronika Pucko

Prevedeno v sklopu prevajalske prakse društva Zofijini ljubimci (www.zofijini.net)

Podnapis (opensubtitles.org)

Napotili:
http://en.wikipedia.org/wiki/The_Trap_%28TV_series%29
https://archive.org/details/adamcurtistrap1

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s