All Watched Over by Machines of Loving Grace, 1. del

Ljubezen in moč

All Watched Over by Machines of Loving Grace (Adam Curtis, 2011)

To je zgodba o vzponu strojev in o tem kako so nas prepričali, da lahko ustvarimo stabilen svet, ki bo trajal za vedno. To je nenavadna zgodba, ki se začne z nenavadno žensko v 1950ih v New Yorku.

Intervju Mikea Wallacea z Ayn Rand, 1959

»- Kdo ste vi gospa Ayn Rand? Ko vas to sprašujem, bi želel…. imate naglas, ki je..

Ruski…

– Rodili ste se v Rusiji in prišli v ZDA..

Pred kakšnimi 30 leti….

– Od kod ta vaša filozofija?

Razvila sem jo sama, z določenim dolgom do Aristotela, ki je edini filozof, ki je kdaj vplival name. Vso ostalo filozofijo sem razvila sama.«

Ayn Rand je v 1920ih zapustila Rusijo in šla živeti v Kalifornijo. Po naključju je tam srečala režiserja Cecicla B. De Milla, ki ji je dal delo statistke pri njegovih epskih filmih. Nato ji je De Mille naročil napisati scenarij. Naslov scenarija je bil »Skyscraper« (Nebotičnik). Randovi karakterji in vsebina niso bili všeč, toda ideja ji je pomagala zasloveti. Začela je pisati lastne zgodbe. Leta 1943 je objavila roman z naslovom »The Fountainhead« (Izvir). Njen junak je arhitekt Howard Roark, ki zavrača kompromis vizije kako zgraditi nebotičnik v New Yorku. Roman je postal uspešnica in so ga predelali v film. Ayn Rand je Roarka uporabila, da je razložila svojo filozofijo, ki jo je poimenovala »objektivizem«. Po njenih besedah so ljudje v vesolju sami. Osvoboditi se morajo vseh oblik politične in religiozne kontrole in živeti življenje izključno po lastnih sebičnih željah. Če bodo ravnali tako, bodo postali junaške figure.

Intervju Mikea Wallacea z Ayn Rand, 1959

»Jaz sem ustvarjalka nove morale, ki je do zdaj veljala za nemogočo -, morale, ki ne temelji na arbitrarnih, mističnih ali socialnih temeljih. Če človek želi živeti na Zemlji, je njegov najvišji cilj njegova lastna sreča. Ne sme siliti drugih, niti ne sme dovoliti, da bi drugi silili njega. Vsak mora biti cilj na sebi in slediti svojemu razumnemu samo-interesu.

– Vas lahko prekinem?

Lahko.«

V 1950ih se je Randova preselila v New York. Živela je v bližini svojega najljubšega nebotičnika – »Empire State Buildinga«. Njene ideje so se v tistem času zdele nore in nevarne. Sebičnost in pohlep sta vodila do finančnega kaosa in depresije v 1930ih, naloga politikov pa je v povojnem času bila kontrolirati sebične želje posameznikov. Toda Randova je pisala naprej in okoli nje se je pričela zbirati majhna skupina oboževalcev, ki je verjela v njeno vizijo o drugačnem svetu, v katerem bo vsak svoboden.

Barbara Branden, članica kroga Ayn Rand v 1950ih

»Ko sem srečala Ayn sem bila stara 19 let. Bila sem zelo idealistična in njena filozofija je nagovarjala moj idealizem. Mi smo junaški, svet lahko spoznamo, naravo lahko ukrotimo, dosežemo lahko svoje cilje, naredimo lahko kar želimo. Pa kaj potem, če smo sami, koga potrebujemo? Zakaj bi potrebovali koga? Imamo sami sebe.

– In to je dovolj?

To je gotovo dovolj. Čeprav pri rosnih 19ih sem vedela, da nekoga takega ne bom več srečala. To je enkrat v življenju.«

Silicijeva dolina kakšnih štiridesete let kasneje.

Ayn Rand je umrla leta 1981. Do začetka 1990ih so njeni romani v ZDA postali fenomen. Statistike so kazale, da je njena druga knjiga, »Atlas Shrugged« (1957), druga najbolj vplivna knjiga v državi. Prva je bila Biblija. Najbolj so bili pod njenim vplivom novi podjetniki iz Silicijeve doline, vključno z nekaj najbolj vplivnimi, kot je Larry Ellison iz Oracla. Mnogi so svoja podjetja in celo otroke poimenovali po Randovi in njenih junakih. Vzpostavili so bralne krožke, ki so širili njene ideje. Predvsem pa so, kot njene heroje, videli sebe.

John McCaskey, podjetnik na področju digitalnih medijev v Silicijevi dolini v 1990ih

»Res sem se počutil kot heroj Ayn Rand. Res sem se in tudi bil sem. Nisem se le počutil, bil sem. Gradil sem politiko, razmišljal sem neodvisno, bil sem racionalen in bil sem ponosen na to, kar sem delal. To so karakteristike herojev Ayn Rand. Nisem bil v knjigi, a sem vseeno heroj Ayn Rand.«

Kevin O’Connor, podjetnik na področju interneta v Silicijevi dolini v 1990ih

»Moj šestletni otrok ima srednje ime Rand. Govoril sem s kolegom in se je izkazalo, da ima hčerko katere ime je Ayn. Zabavno je ko vidiš imena podjetij kot so »Fountainhead« itd. Te male dokaze za to, da je Ayn Rand zelo vplivala na ljudi.«

John McCaskey, podjetnik na področju digitalnih medijev v Silicijevi dolini v 1990ih

»Na veliko ljudi tukaj v Silicijevi dolini je Ayn Rand zelo vplivala. Na podjetnike v računalništvu, v biotehnologiji, v programski opremi v internetnih podjetjih, mnoge je navdahnila Ayn Rand. Predstavila je idejo o moralno razburljivem početju, o bolj veličastnem projektu.«

Ampak projekt je obljubljal več kot zgolj to, da bodo tovrstni heroji podjetniki. V Kaliforniji se je rojevala ideja, da bi lahko nova računalniška tehnologija v heroje spremenila vse. To je bila vizija družbe, v kateri bi bile stare oblike politične kontrole odveč, ker bi lahko računalniška omrežja v družbi ustvarili red, brez centralnega nadzora. To se pred tem še nikoli ni zgodilo, ker je v jedru zahodne politične miselnosti vedno obstajal strah, da če posameznikom dovoliš preveč svobode, boš dobil anarhijo. Vse od 1970ih so računalniški utopisti v Kaliforniji verjeli, da če bodo ljudje povezani z računalniškimi omrežji, potem bi skupaj lahko ustvarili svoj lasten red. To so bile kibernetične sanje, ki so trdile, da bo povratna informacija med posamezniki povezanimi v mrežo ustvarila sistem, ki se bo lahko uravnaval sam. Svet bi bil na ta način stabilen in vsak bi bil heroj, popolnoma svoboden slediti svojim željam. V 1990ih je ta tehnologija postala realnost. Leta 1991 je eden vodilnih računalniških inženirjev iz Kalifornije podal dramatično demonstracijo. Ime mu je bilo Loren Carpenter. Stotine ljudi je povabil v veliko halo. Na vsakem sedežu je bila majhna lopatica, pred njimi pa je bil velikanski zaslon.

Loren Carpenter in Rachel Carpenter

»Nekaj časa jim nismo povedali ničesar. Pustili smo jih in ljudje so gledali lopatico in se spraševali kaj je to. Potem je nekdo opazil, da so na zaslonu majhne rdeče in zelene pike. Tudi na lopatici je bila zelena in rdeča barva. Mogoče je, da je to dvoje povezano. Ko se je to zgodilo je prostor eksplodiral. Popolnoma spontano. Mi jim nismo povedali ničesar.«

Carpenter je tako začel eksperiment. Na zaslon je projiciral računalniško igro »Pond«. Udeleženci so skupaj upravljali lopar na svoji strani zaslona. Če je posameznik na lopatici pokazal rdečo, so senzorji to zaznali in lopar na zaslonu se je pomaknil dol. Če so pokazali zeleno, se je lopar pomaknil navzgor. A delovati so morali usklajeno.

Loren Carpenter in Rachel Carpenter

»Ko se igro igra in se žogica premika nazaj in naprej bodo nekateri morali pokazati rdečo, da se ne bi lopar pomaknil povsem do vrha, če bi vsi pokazali zeleno bi lopar ušel iz zaslona in žogica bi zgrešila. Nekaj se je v tej skupini ljudi zgodilo, da so se nekateri odločili pokazati zeleno, drugi pa rdečo, vendar tako, da se je lopar ustavil na pravem mestu. Nimamo pojma zakaj je to delovalo na tak način.«

Carpenter je verjel, da je ustvaril model družbe, v kateri ni hierarhije. Vsak je sprejemal lastne odločitve brez pomoči drugega. Ker pa so bili povezani s strojem, je bil rezultat stabilnost in red.

Loren Carpenter in Rachel Carpenter

»Vsi delujejo kot posamezniki, saj se mora vsak zase odločiti kaj bo naredil. Znotraj tega imajo popolno svobodo glede tega kaj bodo naredili, vendar obstaja red. Obstaja red, ki jim daje nekakšen ameba efekt. Valovijo in se igrajo. V duhu eksperimenta je bilo vprašanje, kaj bi se zgodilo, če ni nikakršne hierarhije.

– Kaj pa se je zgodilo?

Oblikovali so nekakšen podzavestni konsenz.«

Iz takšnih in podobnih idej se je razvila t. i. »kalifornijska ideologija«. To je bila čudna zmes radikalnega individualizma in utopičnih teorij o računalniških sistemih. Vzpostavila se je mednarodna duhovščina posvečenih, ki so to idejo promovirali naprej. Povezovala jih je vizija, da ja svet zdaj en sam med seboj povezan sistem. Nacionalne države niso bile več pomembne, politiki pa naj se ne trudijo več nadzorovati sistema, pač pa ga naj pustijo svobodnega, da se vzpostavi nova oblika demokracije.

Kevin Kelly, urednik revije Wired

»Vsi mehanizmi ustvarjanja se povezujejo med seboj.«

Stewart Brand, Global Business Network

»Treba je pustiti posamezniku, da počne kar želi.«

Alvin Toffler, futurolog digitalnega sveta

»Ko se bo internet širil, bo radikalno pospešil proces ustvarjanja mrež. To bo drugačna oblika globalnega vladanja.«

Peter Schwartz, Global Business Network

»To je fundamentalna globalna evolucija v povojnem obdobju.«

Kenichi Ohmae, avtor knjige »The End of the Nation State« (Konec nacionalne države)

»Ljudje so se kot potrošniki preselili v 21. stoletje. Nove mreže bodo spremenile svet.

Alvin Toffler, futurolog digitalnega sveta

»Državljani oblikujejo svoje lastne globalne mreže, planetarno zavest.«

Stewart Brand, Global Business Network

»Ti procesi so za posameznika osvobajajoči.«

Kenichi Ohmae, avtor knjige »The End of the Nation State« (Konec nacionalne države)

»Moč se je preselila k državljanom, vlade pa morajo ta proces olajšati. Ne bi smele več v tradicionalnem smislu državljanov nadzirati in regulirati.«

V tem trenutku je bil izvoljen novi predsednik ZDA, ki pa je bil prepričan ravno v nasprotno. Bil je prepričan, da bo lahko politično moč uporabil v njenem tradicionalnem pomenu, da bi tako spremenil svet na boljše.

Toda, štirideset lete prej, še nekdo ni bil prepričan, da svet obstaja.

Nathaniel Branden, član kroga Ayn Rand v 1950ih

»Morate vedeti, da je Alan Greenspan bil in še vedno je briljanten um, ki v resničnem svetu počne briljantne stvari. Toda v svojih zgodnjih dvajsetih sva sedela v mojem stanovanju in mi je pripovedoval, da ne more z gotovostjo trditi, da obstaja, in da ne more z gotovostjo trditi, da jaz obstajam in tudi tega ne, da se ta pogovor zares dogaja. Razen tega ima veliko pojma o tem kako deluje ekonomija, svet, vendar zanika možnost, da bi lahko bili gotovi glede česarkoli. Celo glede gotovosti lastnega obstoja, kar je seveda »reductio ad absurdum«. Moj izziv je bil, da ga prepričam, da je lahko gotov v to, da obstaja.«

Alan Greenspan je verjel v filozofsko teorijo, ki se imenuje »logični pozitivizem«. To je skrajna oblika racionalnosti, ki je pod vprašaj postavlja vse, logiko pa uporablja za to, da pride do določenih absurdnih zaključkov. Da bi ga rešil tega, mu je Nathaniel Branden predstavil Ayn Rand. Branden je bil s svojo ženo Barbaro del kroga, ki se je zbirala okoli Ayn. V šali so se imenovali »Kolektiv«. Vsako soboto zvečer so se zbirali v stanovanju Ayn Rand in prebirali zadnje zapiske iz romana, ki ga je ravno pisala, z naslovom »Atlas Shrugged«.

Barbara Branden, članica kroga Ayn Rand v 1950ih

»Nathanielu je bil všeč, meni pa sploh ne. Nathaniel je pričel z njim razpravljati o idejah. Kolektiv se je dobival, da bi prebral, kar je Ayn napisala v preteklem tednu. Nathaniel je Ayn prepričal, da v krog vključi tudi Alena. Knjiga mu je bila všeč in postal je lojalen član Kolektiva.«

»Atlas Shrugged« je postavljen v svet znanstvene fantastike, v svet, ki je zelo podoben ZDA v 1950ih. V njem Ayn napade idejo altruizma – skrbi za druge kot organizirajočega družbenega principa. V zgodbi državna oblast nadzoruje vse. Toda en za drugim ustvarjalni ljudje v družbi, industrialci, izumitelji in umetniki pričnejo skrivnostno izginjati – začeli so protest in se skrili v zapuščeni dolini, med tem ko država prične razpadati. Na koncu knjige se ponovno vrnejo in vzpostavijo Randovo vizijo prihodnjega sveta -, svet iz katerega izgine politika in na mesto tega temelji na tem, čemur Ayn pravi vrlina sebičnosti. Kritiki so sovražili to idejo.

Intervju Mikea Wallacea z Ayn Rand za ameriško televizijo, 1959

»- Naj citiram kritiko iz Newsweeka, v kateri pravijo, da želite uničiti vse na čemer temelji moderno ameriško življenje, našo judovsko-krščansko tradicijo, naš nadzorovani državni kapitalizem, oblast, ki temelji na volji večine. So to upravičene kritike?

Da. Izzivam moralne okvirje altruizma – predvidevanje, da je človekova dolžnost, da živi za druge, da se mora človek žrtvovati za druge. Jaz pravi, da je človek upravičen do lastne sreče in da jo mora doseči sam. Ne želim, da si mora kdo želeti, da se žrtvuje za srečo drugih. Ljudje bi morali graditi na samozaupanju.«

Barbara Branden, članica kroga Ayn Rand v 1950ih

»Atlas Shrugged je bil eno večjih razočaranj njenega življenja. Ko je knjiga izšla, jo je posebej prizadelo, da ni bilo nikogar, ki ga je cenila, ki bi se postavil na njeno stran. Nikogar. Bila je deležna hudobne in grozne kritike. Počutila se je zelo odtujeno. Ljudje iz Kolektiva so bili edini, ki jih je sprejela v svoj privatni svet – svet, od katerega ni bila odtujena.«

Alan Greenspan je ostal zvest Ayn Rand. Poročil se je s članico Kolektiva, slikarko Joan Mitchell. Skupaj z ostalimi v skupini sta se imela za model novega sveta, ki prihaja.

Joan Mitchell

»Mislili smo, da smo pobudniki revolucije, ki prihaja. Bili smo navdušeni nad obetom spremembe, ki jo bo dosegla in upali smo, da bomo k njej lahko celo prispevali svoj delež.

– Kakšen bi naj bil cilj te revolucije?

Popolnoma svobodna družba.«

Konec leta 1992 je Alan Greenspan šel na obisk k predsedniku Clintonu. To je bilo nekaj dni po tem, ko je bil Clinton izvoljen. To, kar mu je Alan Greenspan povedal na tem sestanku, je bil začetek revolucije. V tem času je bil Alan Greenspan že vodja ameriške centralne banke. Clintonu je povedal, da njegovih obljub o socialnih reformah ni mogoče uresničiti, da je javni dolg že tako velik, da če si bo vlada še kaj izposojala, bodo obrestne mere narasle in zavrle gospodarsko rast. Toda, obstaja tudi radikalna alternativa. Clinton naj naredi ravno nasprotno. Zniža naj javni dolg, obrestne mere se bodo znižale in gospodarstvo bo zacvetelo. Greenspanova ideja je bila preprosta – Clinton naj prepusti trgu, ne politiki, da preoblikuje ZDA. Kasneje je povedal, da je bil presenečen, da se je Clinton z njim strinjal.

Bill Clinton, predsednik ZDA, 1993-2001

»Odločil sem se investirati v prihodnost, ne da bi pri tem zahteval več od vas. Za to, da bi dosegel ta cilj, sem delal bolj kot kadarkoli v svojem življenju, vendar ne morem, ker je primanjkljaj tako velik. […] Še bomo zmanjšali proračun. To je šele začetek, še bolj ga bomo. Če bi naš dolg merili v 1000 dolarskih bankovcih in jih naložili drug na drugega, bi ta kup meril v višino 267 milj (430 km).«

Kot je predvideval Greenspan, se je pričel razcvet. Ko so cene delnic pričele rasti, se je utrdilo prepričanje, da bo tokratni razcvet drugačen -, da ne bo ušel izpod nadzora. Razlog za to pa bi naj bili računalniki. Računalniki omogočajo bankam izračun tveganja za vsako posojilo ali investicijo. To je imelo velike posledice. Če je tveganje mogoče predvideti, se je mogoče pred njim zavarovati. Za banke in »hedge« fonde je bil to povsem novi svet. Sredi kaosa in nestanovitnih trgov so računalniki prvič vzpostavili stabilnost. Bankam je to omogočalo sposojati denar milijonom ljudi, ki se jih v preteklosti ne bi niti dotaknili. Istočasno so internet in druge računalniške mreže omogočale podjetjem, da se takoj odzovejo na potrebe drug drugega in želje potrošnikov. To je bila kibernetična povratna zanka, ki so jo napovedovali kalifornijske ideologi. Okrepilo se je prepričanje, da se je za ZDA začelo novo obdobje stabilnosti. Imenovalo se je »nova ekonomija«.

Stephen Roach, vodilni ekonomist banke Morgan Stanley v 1990ih

»Iz Silicijeve doline, Washingtona, univerz ali Wall Streeta se je pojavilo veliko posameznikov, ki so v bistvu zagovarjali idejo, ki jo zdaj poznamo kot »new economy«. Temeljila je na predpostavki, da bo stopnja rasti produktivnosti spodbujena z novo informacijsko tehnologijo trajna in neskončna. Kot Mana iz nebes. Nekaj, o čemer sanjajo vsi politiki. Nič ni treba narediti, samo pritisneš na gumb… in voila! Imaš popolnoma novo gospodarstvo, ki ustvarja delovna mesta in blaginjo. Kot plima, ki dviga vse čolne, tudi če v oceanih ni vode.«

Vendar pa je Greenspana skrbelo. Vsako jutro je prebiral strani podatkov o resničnem stanju podjetij in tovarn v ZDA. Begalo ga je, da so številke kazale, da je v resnici komaj kakšno povečanje produktivnosti, številke dobičkov pa so rasle še naprej. Nekaj je bilo narobe. V letu 1996 je v govoru opozoril na morebitno precenjenost trga -, da se je napihoval nevaren spekulativni balon.

Stephen Roach, vodilni ekonomist banke Morgan Stanley v 1990ih

»V začetku decembra 1996 je Greenspan opozoril na možnost, da je ameriški delniški trg v obdobju iracionalnega obilja. Zdelo se je kot konec sveta. Politiki so ga napadli z desne in leve. Javnost se ni strinjala z njim, Wall Street se ni strinjal. To je privedlo do nesrečnega obrata, ker se je na koncu pod političnimi pritiski vdal. Premislil si je.«

Greenspan se je odločil, da se je motil -, da so računalniki povečali produktivnost na tako novi način, da je njegovi podatki niso zaznali. Predsedniku Clintonu je povedal dobro novico: res je šlo za »novo ekonomijo«. Clintonu jo je opisal kot odkritje novega planeta. Razcvet se je nadaljeval. Revija »Time« je zapisala, kako je Beli hiši zavladalo stanje spokojnosti in tišine. Zdelo se je, kot da predsednik nima kaj početi.

Barbara Branden, članica kroga Ayn Rand v 1950ih

»To je bila na različne načine zelo močna ženska. Bila je duševno močnejša kot kdorkoli, ki ga je kdaj srečala. Bila je bolj odločna in delovna kot kdorkoli drugi. Želela si je, da bi našla moškega, ki bi bil močnejši od nje. Radi bi srečala nekoga pametnejšega od nje, bolj pogumnega, večjega genija. Nikoli ga ni srečala. Toda po njem je hrepenela vse svoje življenje. Mislim, da je to pomembno za njeno seksualno psihologijo.«

V 1940ih se je Ayn Rand poročila z igralcem Frankom O’Connorjem. Toda po zavrnitvi njenih idej, se je Ayn obrnila k vodilnemu članu kolektiva, Nathanielu Brandenu. Povedala mu je, da se je vanj zaljubila. Kljub temu, da je bil poročen z Barbaro, prav tako članico kolektiva, mu je Ayn dejala, da je edino racionalno, da ima Nathaniel z njo afero.

Nathaniel Branden, član kroga Ayn Rand v 1950ih

»Nekaj moram pojasniti. Ayn Rand je menila, da je bila racionalna glede vsega, kar je naredila. Zato se mi ni zdelo pomembno vprašati: »ali je bila Ayn glede tega racionalna.« Prepričan sem, da če bi bila tukaj bi odgovorila: »seveda, misliš da bi naredila nekaj, če ne bi verjela, da je racionalno?«

Intervju Mikea Wallacea z Ayn Rand za ameriško televizijo, 1959

»- V vaši knjigi govorite o ljubezni kot da bi šlo za posel. Ali ni bistvo ljubezni preseganje lastne koristi?

V ljubezni je glavna vrednost vrlina. Ne ljubite nekoga zaradi tega, kar delate zanj ali kar on počne za vas. Ljubite zaradi vrlin, ki so del njihovega značaja. Ne ljubite brez razloga. Ne ljubite vseh. Ljubite samo tiste, ki si to zaslužijo.

– Če sta moški ali ženska šibka, sta onkraj ljubezni?

Vsekakor je nista vredna.«

Barbara Branden, članica kroga Ayn Rand v 1950ih

»Afero je poskušala predstaviti, kot povsem racionalno utemeljeno. Rekla je, da je to nekaj osebnega in da smo zapriseženi tajnosti, a glede na to, da sta tako nenavadna posameznika, je bilo neizogibno, da sta čutila, kar sta čutila. Zakaj bi kdo nasprotoval temu odnosu? Prav tako sem zelo jasno opazila, kako je bila Ayn izolirana od zunanjega sveta, od drugih. Mislila sem si: če lahko pritisnem na ta gumb in tako Ayn podelim srečo v ljubezni, ali bi to storila? Odgovor je bil: »Da.«

– To je altruizem!

Vem. Vem. Bil je. Nisem ponosna, ampak rekla sem da.«

Monica Lewinsky

»Ko sem ga prvič pogledala v oči sem videla nekoga drugega, kot sem pričakovala. To je bila oseba, v katero sem se zaljubila.«

Ampak nekatere stvari so bile pred predsednikom skrite.

Do leta 1997 je razcvet v ZDA preoblikoval ves svet. Ekonomisti in bankirji, ki so videli svet kot veliki ekonomski sistem, so obvladovali oblast v ZDA. Verjeli so, da je način za doseganje svetovne gospodarske stabilnosti, da se narodi odprejo prostemu pretoku kapitala. Laboratorij, ki so ga ustvarili za ta eksperiment, je bila jugovzhodna Azija. Pod pritiskom ZDA, so države, kot sta Južna Koreja in Tajska, odstranili vse omejitve in zahodni kapital je pričel pritekati. Pomagal je ustvariti, kar so poimenovali »azijski čudež«. Toda nekatere v Beli hiši je skrbelo, da bo veliko tega denarja pomagalo ustvariti veliki spekulativni balon na nepremičninskem trgu -, ko bi razcvet presahnil, bi denar »pobegnil« in pustil te države popolnoma izčrpane. Skupino, ki je mislila tako, je vodil ekonomist Joseph Stiglitz.

Joseph Stiglitz, vodja Sveta ekonomskih svetovalcev, 1995-1997

»Svet ekonomskih svetovalcev je bil zelo zaskrbljen glede teh kratkoročnih spekulativnih kapitalskih tokov, ker čeprav lahko državi prihod denarja koristi, jo prav tako lahko s svojim odhodom uniči. Torej to ni bilo dobro za Korejo, prav tako pa ni bilo koristno za ZDA. Bilo je koristno le za majhno skupino ljudi, ki so obogateli s špekulacijami teh kratkoročnih kapitalskih tokov – bankirji, razni skladi itd. To je koristilo zelo majhni skupini ljudi.«

Svet ekonomskih svetovalcev se je odločil, da bo opozoril predsednika. Hoteli so ga prepričati, da bi ustavil najbolj skrajne oblike kratkoročnih špekulacij v azijskih državah. Toda spopadli so se s finančnim ministrom Robertom Rubinom. Rubin je pred tem vodil banko Goldman Sachs in pod njegovim vodstvom je banka razvila številne računalniške modele, na katerih je razcvet temeljil. Rubin je imel revolucionarno vizijo svetovnega sistema, ki bo na široko odprt prostemu pretoku kapitala. Joseph Stiglitz, ki je vodil Svet ekonomskih svetovalcev je bil prepričan, da ministrstvo blokira opozorila, da ta ne bi dosegle predsednika. Verjel je, da sta Rubin in ministrstvo v samem jedru oblasti postala agenta finančnega sveta.

Joseph Stiglitz, vodja Sveta ekonomskih svetovalcev, 1995-1997

»Ministrstvo je imelo tesne povezave s finančnimi trgi. Njen sekretar je prišel iz največje investicijske banke in se po koncu mandata vrnil k največji komercialni banki. Z njimi je bilo finančno ministrstvo naravno povezano. Wall Streetu pa smo pretili s pokom balona. Ogrožali smo njihov dobiček. Ministrstvo je torej naredilo vse, da bi preprečili predsedniku dostop do teh problemov. Naredili so vse, da perspektiva Sveta ekonomskih svetovalcev..

– To ste bili vi?

Da.. nikoli ni prišla do predsednika.

– Blokirali so vaše mnenje?

Da.«

Nekateri ljudje so sprevideli, da računalniška omrežja in globalni sistemi, ki so jih ustvarili, ne distribuirajo moči. Moč so le preusmerili in če kaj, utrdili na novi način. Nekateri od vizionarjev iz Silicon Valleya so se pričeli zavedati, da internet ni nova vrsta demokracije, ampak nekaj veliko bolj zapletenega, kjer se moč izvaja nad posameznikom na nove in presenetljive načine. Carmen Hermosillo je bila ena prvih, ki je verjela v nove kibernetske skupnosti. Njen vzdevek je bil »Humdog«, živela pa je na zahodni obali ZDA. Toda po tem je izgubila vero in objavila sporočilo, ki je na omrežju naletelo na izjemen odmev. Napisal je: »Moderno je sklepanje, da je kibernetski prostor nekakšna obljubljena dežela, v kateri ljudje lahko svobodno izražajo svojo individualnost. To ni res. Na omrežju sem videla veliko ljudi, ki delijo svoje občutke, svoje srce. Tudi jaz. Dokler nisem spoznala, da sem se »poblagovila«. To pomeni, da preobrneš nekaj v izdelek, ki ima denarno vrednost. V devetnajstem stoletju so blago ustvarjali v tovarnah delavci, ki so jih v glavnem izkoriščali. Jaz pa zdaj kot blago ustvarjam svoje intimne misli, ki postanejo last korporacij kot so CompuServe ali AOL, na katerih portalih jih objavljam. To dobrino potem pridajo naprej drugim potrošniškim entitetam kot zabavo.« »Kibernetski prostor« je zapisala, »je črna luknja, ki absorbira energijo in osebnost in jo predstavi kot čustveni spektakel. To počnejo podjetja, da poblagovijo človeške odnose in čustva. V tem spektaklu se izgubljamo.«

Monica Lewinsky je bila na poti v čistilnico, ko je prejela klic.

».. na modri obleki. Moj bratranec je genetski »kako se že reče«. Pravi, če je ohranila nekaj malega suhega semena, lahko preveri DNK.«

Leta 1997 je Bill Clinton dal Monici Lewinsky jasno vedeti, da je njuna ljubezenska pustolovščina končana. Prizadeta in zbegana, je svoje občutke delila s kolegico Lindo Tripp, ki je postala njena prijateljica. Toda v septembru tega leta, je Linda Tripp pričela na skrivaj snemati njune telefonske pogovore. Hkrati s tem se je na drugi strani planeta nepremičninski balon v Jugovzhodni Aziji končno razpočil. Dva veliki krizi bosta pogoltnili svet. Prva bo Clintonu odvzela še zadnje ostanke moči. Druga bo svetovni gospodarski sistem spravila na kolena. Sanje o stabilnem svetu bosta napadli dve neobvladljivi sili: ljubezen in moč. Azijska kriza se je začela na Tajskem – zgradili so na sto tisoče pisarn in apartmajev, ampak nihče jih ni želel. Ko so razvijalci bankrotirali, ker niso mogli poplačati posojil, so se zahodni investitorji ustrašili in hiteli z umikom denarja iz države. Panika se je začela širiti, najprej v Južno Korejo. Gospodinje so čakale v vrsti, da bi darovale denar vladi, da bi tako rešili državo. Toda to ni bilo dovolj. Priletela je ekipa IMFa (Mednarodni denarni sklad). Ponudili so milijarde dolarjev posojil za stabilizacijo gospodarstva, vendar pa je za to obstajala cena. Po mnenju IMFa, je do krize prišlo zato, ker azijska gospodarstva niso bila dovolj prilagojena zahodu. V zameno za posojila bi morali državo prepustiti modelom prostega trga. To je pomenilo zmanjševanje javne porabe in boj proti korupciji in nepotizmu vladajočih elit. Potem se je kriza še zaostrila in se razširila v Indonezijo. Indonezijo je vodil predsednik Suharto, despot, ki je bil obdan s koruptivno kliko svetovalcev in družinskih članov. Zavrnil je, kar je od njega zahteval IMF, IMF pa se je obrnil na ameriškega finančnega ministra Roberta Rubina.

Robert Rubin, minister za finance ZDA, 1995-1999

»Države nismo želeli reformirati samo zaradi reform. Problem, s katerimi se je soočala mednarodna skupnost je bil, da so tako mednarodni trgi, kot domači vlagatelji zelo hitro izgubljali zaupanje v indonezijski režim. Takrat smo menili, da če predsednik Suharto želi povrniti to zaupanje, se bo moral resno soočiti s korupcijo. Tega pa ni bil pripravljen narediti.«

Robert Rubin in finančno ministrstvo ZDA so bili odločeni Suharta podrediti svoji volji. V ozračju naraščajoče panike v Washingtonu, je Rubinova ekipa predstavila idejo, da je zamenjava Suharta edini izhod za rešitev krize. Clinton je bil vse bolj potopljen v krizo z Monico Lewinsky. Ogromno politične moči je prešlo na Rubina in njegovo ekipo na finančnem ministrstvu. Oni, ne pa zunanje ministrstvo so bili tisti, ki so vodili ameriško zunanjo politiko. Vse so sodili samo po tem kako veliko nevarnost predstavlja za svetovni gospodarski sistem.

Robert Rubin, minister za finance ZDA, 1995-1999

»Nobenega dvoma ni, da je bilo finančno ministrstvo, v tem primeru jaz, vpleteno v številna vprašanja, ki so presegala običajne primere vpletenosti ministrstva. Razlog za to je bil, da je obstajala resnična nevarnost, če bi Indonezija potonila v kaos – govorim o političnem kaosu -, bi to ogrozilo interese svetovnega gospodarstva.«

Januarja 1998 se je Suharto vdal in pod budnim očesom direktorja IMFa, Michela Camdessusa, podpisal sporazum z IMF. Indonezija je prejela ogromno posojilo za stabilizacijo gospodarstva. Sprva je to delovalo, vendar potem se je zgodilo nekaj nenavadnega.

Televizijska poročila

»Indonezijska valuta se je sesula in izgubila 80% svoje vrednosti. Gospodarstvo države je v ruševinah. Nemiri in plenjenje so izbruhnili po vsej državi in obstaja bojazen, da je država na robu anarhije.«

Menjalni tečaj valute je katastrofalno padel z njim pa tudi gospodarstvo. Ampak pri tem Indonezija ni bila sama. V vseh državah, ki jih je reševal IMF, kot sta Tajska in Južna Koreja, se je po začetni stabilnosti menjalni tečaj zrušil. Kritiki Rubina v Beli hiši so menili, da za reševanjem IMFa stojijo drugi nameni. Del resničnega namena je bilo reševanje zahodnih investitorjev in ne držav. IMF je azijskim bankam plačal milijarde dolarjev, toda veliko teh dolarjev je bilo nemudoma uporabljenih za poplačilo zahodnih investitorjev, ki so svoj denar želeli umakniti iz države. Ko se je to zgodilo, je prišlo do padca gospodarstva.

Joseph Stiglitz, vodja Sveta ekonomskih svetovalcev, 1995-1997

»To je bil še en dokaz, da imajo interesi finančne skupnosti prednost pred drugimi interesi. S pomočjo teh posojil je IMF reševal zahodne investitorje, davkoplačevalce v teh državah pa puščal še z večjim dolgom, ker bodo prav oni morali ta denar vrniti IMFu.«

Učinek finančnih rezov je bil uničujoč za celotno regijo. V Indoneziji so umaknili vladne subvencije, kot so predpisali zahodni bančniki. Cene so se dvignile in v nekaj mesecih je v državi z 200 milijoni prebivalcev, 15% moške delovne sile izgubilo službo. Bruto domači proizvod je padel za 14%. Kot je želel Rubin, je bil Suharto odstranjen, toda za zelo visoko ceno. Gospodarstvo je bilo v ruševinah in začeli so se etnični in verski spopadi. Enako se je zgodilo na Tajskem in v Južni Koreji. Milijoni ljudi so bili ponovno pahnjeni v revščino, za katero so menili, da so ji za vedno pobegnili. Do sredine leta 1998 se je azijsko gospodarstvo sesulo. To je bila največja gospodarska katastrofa, ki jo je po veliki depresiji v 1930ih utrpela katera od držav.

Moški na ulici

»Mnogi nimajo denarja. Milijoni so brezposelni. Nimajo služb, nimajo izobrazbe. Izobraževanje in bolnice so drage. Za navadne ljudi je vse drago.«

Bill Clinton je postal predsednik z namenom, da politično moč uporabi za preoblikovanje ZDA, ampak prepričali so ga, da se je tej moči odpovedal v prid finančnih trgov, z obljubo, da bodo zdaj ti ustvarili novo stabilnost – novo demokracijo, osvobojeno korupcije politične elite. Vse bolj jasno je postajalo, da je v resnici politična moč ZDA zgolj prenesena na druge elite: bankirje in Wall Street. Ko so se soočili s krizo, so to moč uporabili za reševanje samih sebe. V procesu so namesto ustvarjanja stabilnosti, njihova dejanja pripeljala do kaotičnega in še veliko bolj nestabilnega sveta. Za voditelje azijskih držav je bil to primer korupcije oblasti, nič drugačen od tega, česar so bile krive njihove oblasti.

Mahathir Mohamad, ministrski predsednik Malezije, 1981-2003

»Moč kvari. Enako, kot se lahko pokvari vlada, ko ima absolutno moč, se lahko pokvarijo tudi trgi, če imajo na podoben način absolutno moč. Danes smo priče učinkom takšne absolutne moči – osiromašenje in bedo milijonov ljudi in njihovo potencialno suženjstvo.«

Nathaniel Branden, član kroga Ayn Rand v 1950ih

»Imel sem veliko časa za premislek. Bil sem pet let starejši in spoznal sem, da sem naredil veliko napako. Problem je bil, da sem za Ayn postal zelo pomemben. Rekla mi je: »Ti si moja povezava z realnostjo. Ne vem kako bi lahko preživela brez tebe. Ustanovil si Nathaniel Branden Institute.« To je zavod, ki je odgovoren za popularizacijo njene filozofije, ki sem ga ustanovil. Torej, moj idol mi vsak dan ponavlja, da sem njena povezava z realnostjo. Nisem vedel kaj mi je narediti. In potem. Na eno mojih predavanj pride mlado dekle in jaz sem se v njo zaljubil, kar je celotno situacijo še poslabšalo.«

Barbara Branden, članica kroga Ayn Rand v 1950ih

»Po tem je nanj sprožila napad. Bilo je zelo neprijetno. Obtoževala ga je primitivne iracionalnosti, da jo je izdal. Na stotine stvari. Končala pa je z besedami: »če mu je ostalo še kaj morale, bo naslednjih 10 let impotenten.« Potem ga je trikrat udarila po obrazu in je dejala: »poberi se!« Odšel je. In to je bil konec. Za vse se je končalo katastrofalno.«

Jeza in obup Ayn Rand je uničil mali popoln svet, ki ga je zgradila okoli sebe. Kolektiv je razpadel po razodetju njene afere in zaradi njene nasilne reakcije na izdajo. V zgodnjih 1970ih je bila Ayn Rand praktično sama. Še vedno je živela v svojem stanovanju ob Empire State Buildingu in se lotila zbiranja znamk. Eden redkih, ki ji je ostal zvest je bil Alan Greenspan, ki je delali v New Yorku kot ekonomski svetovalec na Wall Streetu. Leta 1974 je predsednik Ford Greenspana postavil za direktorja Sveta ekonomskih svetovalcev v Washingtonu. To je bil začetek Greenspanovega vzpona na oblast. Rand je ostala v New Yorku sama, čeprav je to zanikala. Glede na njeno filozofijo, si sam vse kar potrebuješ, ker ti sam si ves svet.

Pogovor z Ayn Rand na televiziji

»- Mislim, da je vse to del večnosti, da večnost obstaja in da smo mi njen del. Da ko umremo nismo samo trupla in grobovi.

Vendar nismo samo trupla in grobovi. Nas tam enostavno ni več. Ne razumete, da ko je to življenje končano vas ni več, da bi lahko povedali: »oh kako grozno, da sem truplo«. Konec je. Vedno sem bila mnenja, kar pove stavek velikega filozofa, katerega imena se na žalost ne spomnim, ki sem ga prebrala pri 16 letih in me je spremljal vse moje življenje: »Ne bom umrl jaz, svet je ta, ki se bo končal.« In to je popolnoma res.«

Napad na Svetovni trgovinski center (WTC) je bil napad političnega islamizma na moč ZDA in na, kar so islamisti verjeli, da je destruktivna sila, ki poganja to moč: radikalni individualizem. Ko sta se stolpa WTCja sesula, so vsi vedeli, da se je vse spremenilo. Vendar se tudi ni. Sistem se je vrnil v normalno stanje. Junaški posameznik, ki je to zakrivil in ki je zgodovino obrnil sebi v prid, je bil Alan Greenspan. Postal je najmočnejši človek na svetu.

Alan Greenspan

»Ko skušamo osmisliti globok občutek izgube in njegove neposredne posledice za gospodarstvo, ne smemo izgubiti naših dolgoročnih pričakovanj, ki jih ti strašni dogodki niso bistveno zmanjšali.«

Vendar, začelo se je slabo. Teden dni po napadu so se ameriški trgi ponovno odprli. Trgovci so čakali, da vidijo, kaj se bo zgodilo. Bila je katastrofa. Takoj je trg utrpel največji padec v svoji zgodovini. Dva tedna kasneje so razkrili škandal podjetja Enron. Hitro je postalo jasno, da je to samo en primer velikih korporativnih goljufij. Od zgodnjih 1990-ih, je veliko korporacij ob pomoči nekaj velikih računovodskih podjetij izkrivljalo dobičke in skrivalo svoje dolgove. Zdelo se je, da ameriškemu gospodarstvu preti nevarnost propada. Greenspan je vzel stvari v svoje roke. Drastično je zmanjšal obrestne mere. Znova in znova. Njegov cilj je bil preprost: spodbuditi ameriške potrošnike k sposojanju in zapravljanju. Oni in njihove želje bodo stroj, ki bo stabiliziral sistem.

Televizijska poročila

»Današnje znižanje obrestne mere je vrhunec nekaj izjemnih dni za centralno banko. To je del globalno usklajenih prizadevanj, da bi okrepili zaupanje potrošnikov in zagotoviti, da bi še naprej zapravljali denar, ker je to tisto, kar trenutno ohranja gospodarstva pri življenju.«

Šlo je za ogromno tveganje. Z zmanjševanjem obrestne stopnje na skoraj nič, je Greenspan povzročil poplavo poceni denarja. V preteklosti je to vedno vodilo k inflaciji in nevarni nestabilnosti. Ampak tokrat se to ni zgodilo. Začel se je veliki razcvet potrošništva. Večji kot kadarkoli v zgodovini. Ni bilo inflacije. Vse je ostalo stabilno. Zdelo se je, da se sistem upravlja sam, brez neposrednega političnega nadzora. Ampak to je bila le iluzija. Razlog za ta izreden razcvet je bil ravno nasproten. Zgodil se je zaradi velikega uveljavljanja politične moči elite, ki je bila več tisoč kilometrov stran, na drugi strani sveta. Azijske države, pod vodstvom Kitajske, so se odločile, da se nikoli več ne bodo prepustile na milost in nemilost ZDA in njene finančne elite, kot se je to zgodilo 2 leti prej. Tako je kitajski politbiro ustvaril sistem za upravljanje ZDA. Namerno so ohranjali vrednost svoje valute na čim nižji ravni. To je pomenilo, da je bil njihov izvoz poceni in kitajski izdelki so preplavili ZDA. Z njihovim plačilom, so ameriški dolarji preplavili Kitajsko. Toda namesto, da bi denar porabili za svoje prebivalce, so kitajski voditelji ta denar z nakupom obveznic takoj posodil nazaj ZDA. To je bil popoln sistem poceni blaga in poceni denarja, ki pod nadzorom kitajskega politbiroja teče v ZDA. To je ustvarjalo stabilnost. S tem je prišla orgija bančnih posojil najrevnejšim in kreditno najmanj sposobnim kreditojemalcem ameriške družbe. Šlo je za zrcalno podobo tega, kar je zahod naredil v Jugovzhodni Aziji v 1990ih letih. In kot takrat, je iz tega zrasel ogromni nepremičninski balon. »To je, kot da bi trilijone dolarjev reciklirali«, je zapisal neki ekonomist »in jih posodili razvoju gospodarstva tretjega sveta, ki obstaja v okviru mej ZDA.« Kitajski denar je popeljal ZDA v sanjski svet. Razlog, da je tako malo bankirjev in politikov to postavljalo pod vprašaj, je bila njihova vera v računalnike. Bili so prepričani, da so bili računalniki tisti, ki so sistemu prinesli stabilnost. Stroji so ustvarjali matematične modele posojil in jim zagotavljali uravnoteženost tako, da ni bilo tveganj. Ampak potem, v letu 2008, so se te sanje končale. Vizija Alana Greenspana o novem planetu in obljuba Gordona Browna o koncu vseh kriz, sta se izkazali za čisto fantazijo, postavljeno na valu finančnih špekulacij. Te špekulacije so bile posledica obljub voditeljev finančnega sektorja v ZDA in Veliki Britaniji, da lahko ustvarijo novo obliko »tržne demokracije«, ki bo stabilna. Toda vedno znova je to pripeljalo do nasprotnega -, do kaosa in nestabilnosti po vsem svetu. In zdaj, končno, se je to zgodilo tudi v samem središču zahoda. In spet, tako kot pred desetimi leti v Jugovzhodni Aziji, so ti, ki vodijo finančni sektor, mobilizirali politično moč, da rešijo sami sebe in da zaščitijo svojo premoč. Politike so pozvali, da jih rešijo in politiki so to sprejeli. In ponovno, kot v jugovzhodni Aziji, bodo ceno za to plačali navadni ljudje. Živimo v zelo čudnem trenutku. Vemo, da je zamisel o stabilnosti trga propadla, vendar si ne moremo predstavljati nobene alternative. Izvirna obljuba kalifornijske ideologije je bila, da nas bodo računalniki osvobodili od starih oblik političnega nadzora in da bomo postali Randovski junaki, ki upravljajo z lastno usodo. Namesto tega imamo danes ravno nasproten občutek, da smo nemočni elementi v globalnem sistemu, sistemu, ki ga nadzoruje okorela logika, da ga ne moremo izzvati ali spremeniti.

Naslednjič: kako je s pomočjo strojev nastala ideja o ekosistemu.

Prevedeno v sklopu prevajalske prakse društva Zofijini ljubimci (www.zofijini.net)

Napovednik:


All Watched Over by Machines of Loving Grace, 1. del, Ljubezen in moč

Napotila:
http://en.wikipedia.org/wiki/All_Watched_Over_by_Machines_of_Loving_Grace_%28TV_series%29
Podnapisi:
Podnapis (opensubtitles.org)
http://www.podnapisi.net/sl/all-watched-over-by-machines-of-loving-grace-2011-podnapisi-p1293598

Advertisements

2 thoughts on “All Watched Over by Machines of Loving Grace, 1. del

  1. Pingback: All Watched Over by Machines of Loving Grace, 2. del | Humanistična postaja

  2. Pingback: All Watched Over by Machines of Loving Grace, 3. del | Humanistična postaja

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s