Konferenčni manifest

Utrujeni smo od akademskih konferenc.

Smo humanisti, ki v formi in vsebini konferenc prepoznavamo zelo malo človečnosti.

Potrpežljivo in vljudno sedimo med predavanji, ki so brana vrstico za vrstico z monotonim glasom predavatelja, ki med tem enkrat ne pogleda občinstva in se ob tem sprašujemo, zakaj teksta ne bi mogli prebrati sami v naprej z veliko večjo stopnjo razumevanja.

V 20-minutnem govoru poskušamo prezreti pomanjkanje tez ali celo zanimivih stavkov.

Naše čeljusti se povešajo v neveri, ko predavatelj poskuša stisniti 30-minutni govor v 20-minutni termin tako, da bere veliko prehitro, da bi ga bilo mogoče razumeti.

Smo eden od dveh udeležencev panela.

Trpimo v tišini, medtem ko nekdo v času trajanja svojega govora preprosto našteva pojavljanje določene teme v romanu.

Obrazi se nam pačijo, ko se naši kolegi pretvarjajo, da razumejo »akademski« žargon predavatelja.

Prisluhnemo prvim petim minutam govora, ravno dovolj dolgo, da najdemo iztočnico, okoli katere bomo v času za vprašanja in odgovore sestavili svoje navidezno vprašanje.

Sprašujemo govornika na panelu, če bi lahko »povedal, razkril ali pojasnil malo več o tem«.

Poslušamo kolege, ki sprašujejo vprašanja, ki se tičejo njihovih lastnih raziskav in ki nimajo pomena za nikogar drugega razen za njih same.

Med posebej dolgočasnimi konferencami pošiljamo ali dobivamo sporočilca, ki sporočajo: »Ubij me«.

V glavah smo si ustvarili taksonomijo različnih konferenčnih tipov: »nasprotovalni«, »zabavljajoči«, »okrasni«, »teoretski«, »takšni, ki poznajo pomembne ljudi«, »konformisti«, »svetovalni«, »filozofski frajerji«.

Med sedenjem v občinstvu svoje beležnice napolnimo z čačkami in odgovorimo na vsa nepomembna elektronska sporočila.

Igramo se s svojimi nohti in preštevamo prazne stole v predavalnici.

Na nacionalnih konferencah se udeležujemo le lastnega predavanja, preostanek vikenda pa preživimo v baru ob bazenu, kjer se je o »svobodnih umetnostih« mogoče nekako naučiti več.

Imamo idejo, da bi patentirali konferenčno igro na srečo, v kateri igralci v občinstvu prejmejo kartice, na katerih je natisnjena mreža z različnimi besedami iz konferenčnega besedišča, ki jih morajo potem označevati – »subsemantičen«, »dialektičen«, »normativen«, »mitopoetičen«, »post- karkoli«.

Sanjamo, da bi se kot v kakšni predstavi pojavil velikanski žerjav in izza govorniškega pulta odstranil govorca.

Sprašujemo se: »če je to tisto, kar so postale humanistične vede, ali naj obstajajo še naprej?«

Akademske konference so navada iz preteklosti, ki so jih univerzitetne uprave sprejele kot način za predstavljanje znanja in povečevanja produktivnosti v obliki objavljanja konferenčnih zbornikov. Smo sokrivci tega sistema. Do zdaj.

Menimo, da je čas, da se vprašamo: Kaj je namen konferenc? Kaj nas je spodbudilo, da jih iz leta v leto organiziramo brez da prevprašamo njihovo utemeljenost? Ali obstaja še kak drugi način, da reformiramo konference ali pa se jih enkrat za vselej znebimo in jih nadomestimo z nečim za vsakogar bolj intelektualno, strokovno in družbeno izpolnjujočim? Kakšna je naša prava motivacija za organizacijo konferenc? Kakšna je za njihovo udeležbo? Je to »loščenje« naših življenjepisov? Povezovanje? Iskanje občutka o tem kaj se trenutno dogaja na področju našega dela?

Če je to, kot mnogi učenjaki priznavajo zasebno, zgolj enostaven način srečevanja s prijatelji ali novimi kolegi, bi morali potem konference nadomestiti z manj formaliziranimi srečanji? Kaj pa oblika tridnevnega filozofskega salona? Ali večjih delovnih skupin? Scenarij hitrih zmenkov ali pohodniških srečanj? Zakaj bi podiplomski študent plačal stotine dolarjev – pogosto iz lastnega žepa – za let na konferenco, hotelsko sobo in potem predavanje pred občinstvom treh ljudi, dva od katerih sta njegova prijatelja, ki sta ga za vajo poslušala že večer prej v omenjeni hotelski sobi? Če so vsi zadovoljni s konferenco kot legitimnim običajem, zakaj post-konferenčni sentimenti navadno nihajo v razponu od razočaranja do popolnega besa, a so vedno izraženi v pritajenih tonih?

Zavedamo se, da je to občutljiva tema. Konference se zdijo nujne, vendar njihov namen ni jasen. Imajo veliki potencial, da pomagajo oživiti humanistiko, vendar tega potenciala še niso izpolnile. Razumemo, da ne govorimo v imenu vseh. Nekateri učenjaki imajo konference radi. Ljubijo ritual kot je opisan zgoraj. Vendar pa med mnogimi učenjaki zaznavamo naraščajočo nestrpnost do konferenc, ki se izraža v njihovem zavijanju z očmi, vzdihih in post-konferenčnem pritoževanju; in zato zdaj to polagamo na mizo kot temo za razpravo.

Ne pričakujemo, da se bo konferenčni sistem kaj kmalu spremenil. Medtem ponižno predlagamo naslednjo pogodbo, ki jo lahko distribuirate naprej nastopajočim na vaš naslednji konferenci. Sprejem na konferenco bi lahko bila za predavatelja pogojena s prebranim in podpisanim sporazumom, da se v svojem nastopu zavezuje naslednjim merilom:

1) Razumem, da mora konferenčni prispevek sporočati nekaj, česar članek ne more. Ker gre za neposreden, realno-časoven stik z drugimi ljudmi, bi predavatelj to relativno redko in zato dragoceno priložnost moral uporabiti za smiselno interakcijo z drugimi učenjaki.

2) Svojega prispevka ne bom monotono prebiral/a vrstico za vrstico brez da bi med tem pogledal/a občinstvo. Ni mi treba nujno s šalami, anekdotami ali izstopajočimi prezentacijami podlegati nekemu imperativu zabavnosti, vendar si bom kljub temu prizadeval/a, da do na mojem predavanju ujetega občinstva ohranim neko sočutje.

3) Razumem, da naštevanje ni govor. Ne bom preprosto zgolj našteval/a pojavljanja določene teme v nekem danem korpusu.

4) Izpostavil/a bom tezo, če pa je ne bom, bom imel/a za svoj nastop vsaj neki drugi razlog.

5) Citiranje bom obdržal/a na minimumu in se ne bom zanašal/a na citate, da bi zapolnil/a čas, ki mi je na voljo. Razumem, da ob daljših besedilih na PowerPoint prezentaciji ali na v naprej pripravljenih listih, občinstvo spreletava srh.

6) Ko je čas za vprašanja in odgovore ne bom spraševal/a nerelevantnih vprašanj zgolj za to, da bom opažen/a. Če je moje vprašanje zelo specifično in brez pomena za druge, bom do govornika s svojim vprašanjem pristopil/a po predstavitvi.

7) Ne bom podajal/a izjave in nato na koncu postavljal/a vprašaja, da bi zvenela kot vprašanje.

8) Če postavljam dejansko vprašanje, si zato a) ne bom vzel/a več kot minuto ali nekaj takega in b) zastavil/a ga bom vljudno, tudi če se s predavateljem ne strinjam.

9) Spoštujem čas svojih kolegov, ki so me prišli poslušati. Po svojih najboljših močeh se bom potrudil/a, da bom čim bolj jasen/jasna in jedrnat/jedrnata, da bo to vredno njihove navzočnosti.

10) Razumem, da sem lahko, če ne bom upošteval/a teh priporočil, sokriv/a pri smrti humanistike.

Christy Wampole

Christy Wampole je docentka na oddelku za francoščino in italijanščino na univerzi Princeton in avtorica knjige »The Other Serious: Essays for the New American Generation.« (2015)

Vir: http://opinionator.blogs.nytimes.com/2015/05/04/the-conference-manifesto/

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s