Konkurenčnost, tekmovalnost, zaupanje

V času krize kar naprej poslušamo, da je kriza priložnost, pri čemer povezava besed priložnost in kriza nosi veliko pomenov. Tako poslušamo o zgodbah o uspehu, katerih vzrok je bil predhoden krizni trenutek. Na primer: nekdo je izgubil službo, svet se mu je za nekaj trenutkov sesul ali spremenil v predor brez izhoda. Toda že naslednji hip je postalo jasno, da je bila vse skupaj samo preizkušnja. Prst usode je nekoč »razvajenega« delavca ali uslužbenca – razvajenega zato, ker je se navadil na redno službo in redno plačo – usmeril na novo pot; pokazal mu je svetlobo na koncu predora. Nova pot je bila seveda pot uspeha in uspešnež se, ko se ozre nazaj, zahvaljuje usodi in krizi, saj ga brez usode in krize življenje ne bi oblikovalo tako, kot ga je; in v tej novi obliki si je neznansko všeč, tako zelo, da več ne razume drugih ljudi, ki mu niso podobni ali si ne prizadevajo za isto obliko človeškega življenja. Pravzaprav, si misli, bi morali vsi storiti njegov način življenja in začeti bi morali že v šoli, ne, še prej, že v vrtcu in morda še prej, navsezadnje bi lahko že zarodkom z zvočnimi posnetki posredovali osnove podjetnega življenja – ja, to je prava ideja.

Poleg teh zgodb slišimo še druge, podobne. Na primer, kriza deluje očiščevalno, ker očisti nekonkurenčne subjekte bodisi posameznike bodisi podjetja in odpre prostor za uspešne, podjetne, pridne, delavne, prikupne, vitke, fleksibilne. Ali, kriza je priložnost, ko se zazremo vase in se ovemo, da moramo začeti sprejemati odločilne odločitve, kajti brez njih se ne bo spremenilo nič in ne smemo se bati, da se bomo kdaj zmotili, da bodo nekatere odločitve slabe, saj brez odločanja tudi dobrih odločitev ne bo; in seveda in znova odločiti se moramo za pravo pot, za edino pot, ki je resda trda in trnova, a na koncu nam bo (domnevno) uspelo, samo zaupati si moramo, si pomagati, radi se moramo imeti.

Druga stran zgodbe o uspehu oziroma krizi kot priložnosti (v tej ali oni različici) je veliko mračnejša kot nas prepričujejo tisti, ki jo širijo s svetlobo v očeh. Poglejmo si to podrobneje. Začnimo z nelogično logiko, da je kriza priložnost za sprejemanje odločilnih odločitev. V oči bode dejstvo, da odločitev za edino možno in pravo pot (torej odločilna odločitev) sploh ni pristna. Odločanje običajno predpostavlja, da imamo izbiro, denimo izbiro med A in B. Če vam sedaj rečejo, da sicer imate izbiro, vendar se morate odločiti za A, ker je ta izbira edina prava, tedaj je to veliko prej prisila kot izbira.

Izbire tako dejansko ni in zato tudi kriza ni nikakršna priložnost. Kriza je zgolj kriza, je kriza nekega družbenega, ekonomskega in političnega sistema, ki se notranje preoblikuje in tudi ljudem vsiljuje podobno preoblikovanje, čeprav na osebni ravni. Z zornega kota posameznika je preoblikovanje na osebni ravni v resnici reprogramiranje osebnosti. Nadalje opažamo, da prisila, ki terja reprogramiranje osebnosti, prihaja od zunaj, se pravi je nekaj, za kar se posameznik ni samostojno odločil. Spomnimo se našega uspešneža, ki več ne razume ljudi, ki mu niso podobni in bi želel vse okoli sebe oblikovati po svoji podobi. Redil bi odločne, fleksibilne, vitke, podjetne posameznike, vzpostavil bi vzgojne programe in metode, ki bi kar najbolj uspešno proizvajali točno takšne ljudi. Ko bi tako programirane osebe nekoč odrasle in bi se zazrle v preteklost, ne bi mogle videti, da so bile tam tudi drugačne možnosti odraščanja in oblikovanja osebnosti; tega ne bi mogle videti, ker niso bile deležne vzgoje temveč programiranja. S tega vidika je programiranje osebnosti zunanje, hkrati pa imamo opravka s programom (vzgoje in izobraževanja), ki osebam nikoli ne omogoči pristnega izbiranja. Če hkrati omenimo, da se v sodobno izobraževanje dejansko vključuje vedno več projektov in programov v imenu prav takšnega programiranja, tedaj nam tisti, ki govorijo o priložnostih v krizi ipd., v resnici sporočajo, da se moramo odločiti za tisti način življenja, za katerega nas itak že programirajo.

Zato kriza ni priložnost. Vsaj ne za večino. Ljudi postavi pred izsiljeno izbiro, postavi jih v položaj, kjer sploh niso svobodni. Na tej točki se odpira več vprašanj. Eno izmed njih: zakaj neki si ljudje okoliščine, v katerih imajo za dočakat le še temne zore in neproste dni živet, slikajo s svetlimi barvami, z barvami svobode, izbire, priložnosti? Zakaj ljudje »kupijo« besednjak, ki krizo enači s priložnostjo?

Splošen odgovor na to vprašanje se glasi: zaradi ideologije. Toda kaj je ideologija? Nekateri enostavno menijo, da gre za napačno zavest. Tako bi bržčas odgovorili tudi zagovorniki prepričanja, da je kriza priložnost. Teorija ideologije kot napačne zavesti namreč predpostavlja, da v grobem obstajata dve obliki zavesti: prava in napačna. Po tej logiki so tisti, ki menijo, da je kriza priložnost, posestniki prave zavesti, vsi drugi pa imajo napačno zavest. Prav zato je po njihovem treba izobraževalne institucije spremeniti, da bodo mladim vcepljale pravo zavest. Kako črno-bela in nasilna je ta logika, lahko vsakdo vidi. Če ne drugače, to govorijo zgledi iz zgodovine: kadarkoli se je nekdo razglasil za posestnika prave zavesti in resnice, so bili vsi drugi izpostavljeni koreniti in nasilni »prevzgoji«.

Ni treba veliko pameti za uvid, da je teorija ideologije kot napačne zavesti sama ideološka. Ali drugače: teorija ideologije, ki loči pravo zavest od napačne, je sama napačna. Ključni očitek je slej ko prej ta, da ne razume svobode. Če želimo živeti v resnično odprti, svobodni in demokratični družbi, mora družba vzgajati svobodne ljudi, takšne, ki bo pripravljeni ne le v besedah, temveč s svojim načinom življenja vselej podpreti svobodo duha in vzgojo osebnosti, ki se bo sposobna pristno odločati, tj. izbirati na podlagi dobrih informacij in tehtanja razumnih razlogov. Glede na to bi lahko za ideologijo rekli, da gre za mišljenje in izbiranje, ki nikoli ni pristno in – dodajamo – ljudi nikoli ne pripelje do stanja, v katerem so se na pristen način zmožni predati skupnemu dobremu, v kolikor je šele takšno življenje pogoj svobode. Če se ideološko prepojeni ljudje že predajo kakšni stvari, ki presega njih same, to vselej storijo na nek iracionalen način, recimo zaradi slepe ljubezni do vodje ipd.

Vse to lahko pojasnimo še drugače. V naslovu tega eseja stojita besedici tekmovalnost in zaupanje. Tam stojita zato, ker je tekmovalnost druga, velikokrat mračna stran zgodbe o krizi kot priložnosti. Vzemimo znova našega uspešneža, toda sedaj v času, ko še ni uspel in je komaj izgubil službo in dobil »priložnost«, da postane nekaj drugega od samega sebe. Najprej, potem, ko je usahnil srd in ko so z njim usahnile še solze, je moral požreti kopico motivacijsko-mobilizacijskih izobraževanj (ki so tudi prava poslovna ideja), se nato ozreti po svetu in se podati v tekmo. Pridobiti si je torej moral zavest vrhunskega športnika, naučiti se je moral odrekanja, postati je moral vitek, prilagodljiv, sprejemljiv, lepljiv, nekakšna maskota samega sebe. Toda ker v tekmovanju ne morejo biti vsi zmagovalci, je moral do drugih začeti gojiti podobna čustva, kot jih je gojila Tina Maze do Lindsey Vonn. Športniki nas sicer lahko prepričujejo, da so zasebno med seboj prijatelji, medtem ko si na tekmi čez vse želijo premagati tekmece, toda uspešnež svojega življenja ne more razdeliti na čas, ko tekmuje, in čas, ko se druži s tekmeci. Zanj je ves čas tekma. V življenju in zlasti življenju podjetnika ni športnih sodnikov, ki bi določili začetek in konec tekmovanja. To pomeni, da se naš uspešnež do svojih konkurentov vseskozi vede z večjo ali manjšo mero nezaupanja. Ko sede s konkurentom za skupno mizo, morda zaradi skupnega poslovnega načrta, tega nikoli ne stori kot oseba s svobodnim duhom, ker bi tako izbral kot svobodno bitje v vesolju, ker bi mu bil drugi všeč in bi se rad z njim pogovarjal, temveč zaradi zunanje prisile, nemara zaradi skupnega napada na še močnejšega poslovnega igralca v regiji. Drugega torej ves čas vidi in jemlje le kot sredstvo. Naš uspešnež zato ne ploh ne more gojiti pravega prijateljstva z ljudmi. Vsa njegova druženja so zgolj druženja zaradi koristi in osebnih užitkov.

Tudi potem, ko naš uspešnež uspe, mora z enim očesom prežati na tekmece. Prežanje pa znova ni nova oblika zaupanja, na podlagi katerega bi lahko sprejemali odločilne odločitve. Na poti, ki tako slavi sprejemanje odločilnih odločitev, je resnično zaupanje med ljudmi pravzaprav nemogoče. Celo ko zaposluje, mora svoje zaposlene (torej večino, ki so v tekmi, kjer lahko zmaga le peščica, logično izgubili) organizirati kot vojsko. Le tako lahko namreč s svojim podjetjem računa na nove zmage. Vojakom, četudi svojim, pa ravno tako ne more zaupati, temveč jih mora nadzorovati, jim ukazovati, jim meriti delovni čas, iz njih na vse načine izvleči prave ideje, jim omejiti plače (sicer bi bil hitro diskvalificiran iz tekme) itd. Očitno je, da ima naš uspešnež kaj malo svobode, kaj malo lahko pristno odloča. Pravila tekmovanja, torej sistem od njega ne pričakuje drugega, kot da ukloni ramo in se pravil drži. Ta pa, kot smo videli, ne predvidevajo pristnih odnosov med svobodomiselnimi ljudi, temveč zgolj odnose, ki jih določajo zunanje prisile. Torej odnose, ki so značilni za nesvobodne ljudi, za hlapce sistema.

Šele vztrajanju v tem stanju hlapčevanja, stanju nenehne tekmovalnosti, nenehnega nezaupanja, ki je sistemsko, stanju brez pristne svobode duha in stanju nepristnih odnosov med ljudmi, lahko rečemo ideologija. Tako torej vidimo, da to ni oblika napačne zavesti, ki bi ji nasproti stala prava zavest, temveč je kar oblika naše vsakdanje zavesti, zavesti, ki sebi dopušča, da jo pretežno oblikujejo zunanje sile, sile sistema, ki živi od tekmovalnosti in nezaupanja.

Andrej Adam

Članek je bil izvirno objavljen v Večeru, V soboto, 4. 7. 2015

Vir: http://www.vecer.com/

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s