Človeška duša v socializmu

Poglavitna prednost, ki naj bi jo prinesla uvedba socializma, bo nedvomno dejstvo, da nas bo socializem osvobodil bedne potrebe, da živimo za druge, potrebe, ki v sedanjih okoliščinah tako hudo pritiska domala na vsakogar. Pravzaprav ji komajda kdo lahko docela uide.

Le tu in tam v celem stoletju je posamezniku, kakršen je bil velikan znanosti Darwin, velikemu pesni­ku, kakršen je bil Keats, pretanjenemu kritičnemu duhu, kakršen je bil Renan, ali popolnemu umetniku, kakršen je bil Flaubert, uspelo, da se je osamil, se obvaroval pred bučnimi zahtevami drugih in se zatekel v zavetje zidov, kakor bi rekel Platon, ter na ta način uresničil popolnost, ki je bila v njem, v svojo in v neizmerno in trajno korist vsega sveta. Vendar pa so to le izjeme. Večina ljudi si uničuje življenje z nezdra­vim in pretiranim altruizmom, pravzaprav je prisiljena, da ga tako zapravi. Obdani so z ostudno revščino in grdobijo in z ostudnim stradanjem. Neizogibno je, da jih vse to v živo pretresa. Človekova čustva se prebude prej kot njegov – razum, in kakor sem pred časom opozoril v svojem članku o nalogah kritike, je veliko lažje doseči naklonjenost s trpljenjem kakor pa z mislijo. Zato se ljudje z občudovanja vrednimi, a napačno usmerjenimi nagibi zelo resno in zelo čustveno lotevajo zdravljenja zla, ki ga vidijo okoli sebe. Toda njihova zdravila bolezni ne zdravijo, ampak jo podaljšujejo. V resnici so del te bolezni.

Problem revščine, na primer, skušajo reševati tako, da reveže ohranjajo pri življenju, ko gre za zelo na­predno šolo, pa tako, da jih zabavajo.

Toda to problema ne rešuje, ampak ga le zaostruje. Pravi cilj je v prizadevanju za prenovo družbe na takšnih temeljih, da bo revščina nemogoča. Prav altruistične vrline pa so preprečile, da se izpelje ta namera. Prav tako kot so bili najslabši lastniki sužnjev tisti, ki so bili do svojih sužnjev prijazni in so s tem preprečili, da bi grozovitost sistema doumeli tisti, ki so zaradi njega trpeli, razumeli pa tisti, ki so se vanj poglabljali, tako v današnjih razmerah v Angliji delajo največ škode prav tisti, ki skušajo napraviti največ dobrega; in tako smo naposled doživeli, da so pred javnost stopili ljudje, ki so resnično preučevali ta problem in poznajo življenje — izobraženi ljudje iz East Enda — in rotili skupnost, naj obrzda svoje altruistične nagibe usmiljenja, dobrodelni­štva in kar je temu sličnega. To počno zato, ker so mnenja, da takšno usmiljenje ponižuje in jemlje po­gum. Popolnoma prav imajo. Usmiljenje poraja mno­žico pregreh.

Pa še to je treba povedati. Nemoralno je uporabljati zasebno lastnino za lajšanje strašnega zla, ki izhaja prav iz institucije zasebne lastnine. To je nemoralno in nepošteno obenem.

V socializmu se bo vse to seveda spremenilo. Ne bo ljudi, ki bi živeli v smrdljivih brlogih in smrdljivih capah, ljudi, ki bi rojevali nezdrave in sestradane otroke v neprimernem in nadvse odvratnem okolju. Družbena varnost ne bo odvisna od vremenskih razmer, kakor je to danes. Če bo prišla zmrzal, ne bomo imeli brez dela stotisočev mož, ki bi se klatili po ulicah v ogabni bedi, ali prosjačili pri sosedih za miloščino, ali se gnetli pri vratih priskutnih zavetišč, da bi si poskusili zagotoviti skorjico kruha in nečisto prenočišče. Sleherni član družbe bo deležen njene splošne blaginje in sreče, in če bo prišla zmrzal, ne bo zaradi tega nihče na nič slabšem kot drugi.

Po drugi strani pa bo socializem sam po sebi vrednota že zato, ker nas bo popeljal v individualizem.

Socializem, komunizem ali kakorkoli ga že kdo želi imenovati, bo s tem, da bo zasebno lastnino spremenil v javno blaginjo, konkurenco pa nadomestil s sodelova­njem, povrnil družbi njej svojsko obliko zdravega orga­nizma in zagotovil materialno blaginjo vsakemu članu skupnosti. Dejansko bo dal življenju njemu lastno osnovo in okolje. Vendar pa je za to, da bi se življenje v celoti razvilo do najvišje oblike popolnosti, potrebno nekaj več. Potreben je individualizem. Če bo socializem avtoritaren, če bodo vlade imele v rokah ekonomsko moč tako, kot imajo danes politično, če bomo, z eno besedo, živeli v industrijski tiraniji, potem bo položaj človeka na koncu slabši, kakor je bil na začetku. Po zaslugi zasebne lastnine lahko dandanes zelo veliko ljudi razvije določen, zelo omejen obseg individuali­zma. Gre bodisi za ljudi, ki jim za življenje ni treba delati ali pa jim je omogočeno, da si izberejo tisto področje delovanja, ki jim v resnici ustreza in jih navdaja z veseljem. To so pesniki, filozofi, znanstveniki, ljudje kulture, skratka, pravi ljudje, ljudje, ki so se uresničili in v katerih se delno uresničuje vse človeštvo. Po drugi strani pa je mnogo ljudi, ki nimajo svoje lastnine in ki so, vselej na robu skrajnega stradanja, prisiljeni delati kot tovorne živali, opravljati neustrezno delo, h kateremu jih sili nepopustljiva, nerazumna in ponižujoča tiranija pomanjkanja. To so reveži, in med njimi ni najti miline lepega obnašanja ali očarljivega govorjenja ali omike in kulture ali prefinjenosti v uživanju ali veselja do življenja. Iz njihove kolektivne sile črpa človeštvo velik del svoje materialne blaginje. Toda tisto, kar dobi, je zgolj materialni rezultat, človek, ki je reven, je sam po sebi docela nepomemben. Je le neskončno majhen drobec moči, ki ga družba ne upošteva, ampak le uničuje; pravzaprav ga ima rajši uničenega, saj je v tem primeru veliko bolj ubogljiv.

Seveda bi lahko rekli, da individualizem, ki se poraja v razmerah zasebne lastnine, ni vselej — oziroma celo praviloma ni — sijajne in čudovite zvrsti in da imajo reveži, četudi nimajo kulture in očarljivosti, mnoge vrline. Obe trditvi bi kar držali. Zasebna lastnina zelo pogosto skrajno kvari ljudi in to je vsekakor eden izmed razlogov, da se je želi socializem iznebiti. Lastnina je v resnici prava nadloga. Pred leti so po deželi hodili ljudje in govorili, da lastnina nalaga dolžnosti. To misel so ponavljali tako dolgo in trdovratno, da jo je naposled povzela še Cerkev. Dandanes jo lahko slišimo z vsake prižnice. Popolnoma resnična je. Ne samo to, da la­stnina nalaga obveznosti, nalaga jih toliko, da je sle­herno večje premoženje lastniku v nadlego. Pred njega postavlja neskončne zahteve, od njega zahteva neskon­čno pozornost pri poslu in mu nalaga neskončne skrbi. Ko bi lastnina prinašala zgolj užitke, bi jo lahko prena­šali, tako pa so njene zahteve neznosne. V prid bogatim se je moramo znebiti. Revnim lahko voljno priznavamo vrline, a jih moramo tudi obžalovati. Pogosto nas prepričujejo, da so nam reveži hvaležni za usmiljenje. Brez dvoma, da so nekateri res takšni, toda najboljši med njimi so tisti, ki niso nikoli hvaležni. Nehvaležni so, nezadovoljni, neubogljivi in uporni. In prav imajo, da so takšni. Usmiljenje občutijo kot smešno neprime­ren način delne odškodnine oziroma sentimentalno miloščino, ki jo navadno spremlja nesramen poskus sentimentalneža, da bi se vmešal v njihovo zasebno življenje. Zakaj naj bi bili hvaležni za drobtine, ki padejo z bogataševe mize? V resnici bi morali sedeti za mizo in tega se začenjajo zavedati. Kar pa zadeva nezadovolj­stvo, bi bil človek, ki ne bi bil nezadovoljen s takšnim okoljem in s tako nizko življenjsko ravnijo, prava žival. Nepokorščina je v očeh vsakogar, ki pozna zgodovino, glavna človeška vrlina. Napredek je bil dosežen z nepokorščino, z nepokorščino in upiranjem. Včasih reveže hvalijo, če so varčni. Toda groteskno in žaljivo hkrati jim je priporočati varčnost. To je prav tako, kakor bi človeku, ki strada, svetovali, naj manj je. Za mestnega ali za kmečkega delavca bi bilo varčevanje popolnoma nemoralno. Človek ne bi smel biti pripravljen pokazati, da lahko živi kot slabo hranjena žival. Moral bi odkla­njati takšno življenje in raje krasti, ali pa bi moral živeti na občinske stroške, kar imajo mnogi za nekakšno obliko kraje. Kar zadeva beračenje, je beračiti varneje kot jemati, vendar pa je lepše jemati kakor beračiti. Ne: le revež, ki je nehvaležen, ki ni varčen, ki je nezadovoljen in uporen, je bržkone prava osebnost in ima nekaj v sebi. Vsekakor je v njem zdrav upor. Kar pa zadeva krepostne reveže, jih človek sicer lahko pomiluje, ne more pa jih občudovati. S sovražnikom so sklenili zasebno pogodbo in prodali pravice, ki jim gredo, za slabo juho. Sicer pa morajo biti tudi zelo neumni. Povsem lahko razumem človeka, ki soglaša z zakoni, ki varujejo zasebno lastnino, in dopuščam, da jo kopiči, če je le sposoben v takšnih razmerah ustvariti lepo in intelektualno življenje.

Vendar pa se mi zdi domala neverjetno, kako lahko človek, ki so mu ti zakoni uničili življenje, ki je zaradi njih postalo odvratno, sploh lahko privoli v to, da veljajo še naprej. Pa vendar razlage res ni težko najti. Gre preprosto za to, da sta beda in revščina tako neskončno ponižujoči in tako zelo hromita človekovo naravo, da se noben družbeni razred nikoli zares ne zaveda svojega trpljenja. 0 tem jim morajo spregovoriti drugi ljudje, tem pa reveži pogosto ničesar ne verjamejo. To, kar govore veliki podjetniki na račun agitatorjev, nedvomno drži. Agitatorji so tista vrsta nadležnih, vsiljivih ljudi, ki prihajajo h kakšnemu povsem zadovoljnemu razredu skupnosti in sejejo seme nezadovoljstva. Prav to pa je razlog, da so agitatorji tako brezpogojno nujni. Brez njih bi ne bilo v naših nepopolnih razmerah nikakršnega napredka k civilizaciji. Suženjstva v Ameriki niso odpra­vili zaradi prizadevanja samih sužnjev ali pa zato, ker bi ti izrazili željo, da jih osvobodijo. Odpravili so ga izključno zaradi v največji meri nezakonitega delovanja določenih agitatorjev v Bostonu in drugod, agitatorjev, ki niso bili sužnji niti lastniki sužnjev in s to zadevo v resnici sploh niso imeli nič opraviti. Nedvomno so bili abolicionisti tisti, ki so zanetili to baklo in pognali vso stvar. In zanimivo je ob tem omeniti, da so jim sužnji izkazovali le malo naklonjenosti, še več, da jim je skorajda niso izkazovali; in ko so se po koncu vojne sužnji znašli v svobodi in so bili tako zelo svobodni, da so lahko svobodno umirali od lakote, so mnogi od njih bridko obžalovali nove razmere. Za misleca ni najbolj tragično dejstvo vse francoske revolucije to, da je bila ubita Marija Antoinetta, ker je bila kraljica, ampak to, da so se sestradani kmetje Vendeje prostovoljno dvignili v upor in umirali za ostudna načela fevdalizma.

Jasno je torej, da avtoritarni socializem ne bo tisto pravo. Kajti, medtem ko v sedanjem sistemu lahko nemalo ljudi živi razmeroma svobodno, se svobodno izraža in uživa srečo, pa v industrijsko-kasarniškem redu ali v sistemu ekonomskega nasilja nihče več ne bo užival takšne svobode. Obžalovati moramo, da del naše skupnosti živi tako rekoč v suženjstvu, vendar pa je predlog, da bi rešili problem tako, da zasužnjimo vso skupnost, otročji. Vsak človek mora biti pri izbiri svojega dela popolnoma svoboden. Nikakršno nasilje nad njim ni dopustno, sicer njegovo delo ne bo dobro ne zanj, ne samo po sebi, ne za koga drugega. In ko govorimo o delu, mislim pri tem preprosto na kakršno­koli dejavnost.

Težko si predstavljam, da bi dandanes katerikoli socialist resno predlagal, naj bi se nekakšen inšpektor vsako jutro oglasil v prav vsaki hiši in preveril, ali je državljan že vstal in opravil svoje osemurno ročno delo. Človeštvo je preseglo to stopnjo in hrani takšno življenje zgolj za ljudi, ki jih je samovoljno določilo za kriminalce. Vendar pa priznam, da so se mi mnogi socialistični pogledi, s katerimi sem se spoznal, zdeli okuženi z idejo oblasti, če že ne kar z resničnim nasiljem. Seveda oblast in nasilje ne prideta v poštev. Vsako združevanje mora biti povsem prostovoljno. Samo v takšnih poveza­vah je človek plemenit.

Lahko se seveda postavi vprašanje, kako bo indivi­dualizmu, katerega razvoj zdaj temelji na obstoju zasebne lastnine, koristila njena odprava. Odgovor je zelo preprost. Res je, da je le nekaterim ljudem, ki so imeli svoja lastna privatna sredstva, kot so bili Byron, Shelley, Browning, Victor Hugo, Baudelaire in drugi, uspelo bolj ali manj popolno uresničiti svojo osebnost.

Med njimi ni enega, ki bi bil en samcat dan delal za plačo. Bili so neobremenjeni z revščino. Imeli so ogromno prednost. Vprašanje je, ali bi bilo za individua­lizem bolje, ko bi mu to prednost odvzeli. Domnevajmo, da je nima več. Kaj se zgodi z individualizmom? Kakšno korist bo imel od tega?

Njegova korist bi bila v naslednjem. V novih razme­rah bo individualizem veliko bolj svoboden, dosti bolj prefinjen in veliko bolj intenziven kot danes. Pri tem ne mislim na veliki, s pomočjo domišljije ustvarjeni individualizem takšnih pesnikov, kot sem jih omenil, pač pa na veliki, pravi individualizem, ki je v človeštvu na splošno prikrit in ostaja le možnost. Kajti priznavanje zasebne lastnine je individualizmu resnično škodovalo in ga skalilo s tem, da je človeka zamenjalo s tem, kar ima človek v lasti. To je speljalo individualizem na stranpot. Njegov cilj ni bila več rast, ampak dobiček, tako da je človek mislil, da je pomembno imeti, in se ni zavedal, da je pomembno biti. Resnična človeška popolnost ni v tem, kar človek ima, ampak v tem, kar je. Zasebna lastnina je uničila pravi individualizem in vzpostavila lažnega. Enemu delu skupnosti je onemo­gočila individualnost tako, da ga je izstradala, drugemu delu pa tako, da ga je potisnila na napačno pot in ga preobremenila. In v resnici je posest tako vsrkala človekovo osebnost, da je angleški zakon prestopke proti človekovi lastnini vedno obravnaval strožje kot prestopke zoper njegovo osebnost, lastnina pa je še zmerom preizkusni kamen državljanskih pravic. Tudi podjetnost, potrebna za služenje denarja, je škodljiva. V skupnosti, kot je naša, kjer lastnina zagotavlja velik ugled, družbeni položaj, čast, spoštovanje, naslove in druge prijetne stvari te vrste, si človek, ki je po naravi ambiciozen, zastavi za cilj kopičenje lastnine, ki jo vztrajno in mukoma kopiči še dolgo po tem, ko že ima več, kakor si želi ali zmore uporabiti ali uživati, oziro­ma, ima več, kot sploh ve, da ima. Da bi si zagotovil premoženje, se bo človek s čezmernim delom uničil in glede na to, kakšno velikansko prednost prinaša lastni­na, smo pravzaprav komajda lahko presenečeni. Obža­lovanja vredno je, da je družba zgrajena na takšnih temeljih, da je človek prisiljen v kalup, ki mu onemo­goča, da bi svobodno razvijal vse, kar je v njem čudovitega, fascinantnega in radoživega, zaradi česar dejansko zgreši tisti pravi užitek in veselje do življenja. V takšnih razmerah je tudi zelo negotov. Neizmerno bogat trgovec je lahko, in pogosto tudi je, v vsakem trenutku svojega življenja na milost in nemilost prepu­ščen stvarem, ki niso pod njegovim nadzorom. Če veter zapiha malo močneje ali se vreme nenadoma spremeni ali se zgodi celo nekaj čisto vsakdanjega, se mu njegova ladja lahko potopi, njegovi računi se izjalove in v trenutku je revež, brez družbenega položaja, ki ga je imel. In vendar nič ne bi smelo škodovati človeku razen njega samega. Sploh bi ne smelo biti ničesar, kar bi ga lahko oropalo. Tisto, kar človek v resnici ima, je v njem samem. Vse, kar je zunaj njega, je stvar brez pomem­bnosti.

Šele z odpravo zasebne lastnine bomo potemtakem dobili pravi, lep in zdrav individualizem. Nihče ne bo zapravljal svojega življenja zato, da bo kopičil stvari in njihove simbole. Človek bo zaživel. Živeti pa je najred­kejša stvar na svetu. Večina ljudi obstaja in to je vse.

Vprašanje je, ali smo sploh kdaj videli osebnost v njenem polnem izrazu, razen na imaginativni ravni umetnosti. Na ravni delovanja je nismo nikoli. Cezar, zatrjuje Mommsen, je bil dovršen in popoln človek. Toda kako tragično negotov je bil Cezar! Kjerkoli obstaja človek na oblasti, obstaja tudi človek, ki se tej oblasti upira. Cezar je bil zelo popoln, toda njegova dovršenost je ubirala prenevarne poti. Mark Avrelij je bil popoln človek, pravi Renan. Da, veliki cesar je bil popoln človek. Toda kako nemogoče so bile nenehne zahteve, ki so jih postavljali predenj. Opotekel se je pod breme­nom cesarstva. Zavedel se je, kako neprimeren je en sam človek, da bi nosil titansko težo prevelikega sveta. Ko govorim o popolnem človeku, mislim na takšnega človeka, ki se razvija v idealnih razmerah, na nekoga, ki ni ranjen ali zaskrbljen, pohabljen ali ogrožen. Večina osebnosti je bila prisiljena v to, da postanejo uporniki. Polovico svoje moči so zapravili v raznih trenjih. Byro­nova osebnost, na primer, se je strahovito izrabljala v bitki z neumnostjo, hipokrizijo in filistrstvom Angležev. Takšni boji osebnosti ne krepijo vselej, pogosto pouda­rijo njene slabosti. Byron nam ni nikoli zmogel dati tistega, kar bi nam lahko. Shelley jo je bolje odnesel. Tako kot Byron je tudi on, brž ko je mogel, zapustil Anglijo. Toda on ni bil tako zelo znan. Če bi bili Angleži spoznali, kako velik pesnik je bil v resnici, bi ga bili naskočili z zobmi in nohti in bi mu življenje otežili, km hi le bilo mogoče. Toda v družbi ni bil zapažena osebnost in jo je zato še kar dobro odnesel. Toda celo pri Shelleyju je uporniška nota preveč naglašena. Zna­menje popolne osebnosti ni uporništvo, ampak mir.

Resnična človeška osebnost bo nekaj prečudovitega, ko jo bomo ugledali. Rasla bo naravno in preprosto kot rasteta cvetlica ali drevo. Ne bo neuglašena z okolico. Nikoli ne bo s silo dokazovala ali razpravljala. Nikoli se ne bo dokazovala. Vse bo vedela. Toda ne bo si delala sivih las zaradi znanja. Imela bo modrost. Njena vrednost pa ne bo merljiva v materialnih stvareh. Ničesar ne bo imela. Toda imela bo vse, in karkoli ji bodo odvzeli, še zmerom bo imela dovolj, tako bogata bo. Ne bo se kar naprej vmešavala v druge ali od njih zahtevala, da so takšni kot ona. Ljubila jih bo, ker bodo drugačni. In čeprav se ne bo vmešavala v druge, jim bo vsem pomagala, kot nam lepa stvar pomaga že samo s tem, ker je to, kar je. človeška osebnost bo nadvse čudovita. Tako čudovita bo, kakor je osebnost otroka.

Pri njenem razvoju ji bo pomagalo krščanstvo, če bodo ljudje tako želeli. Toda četudi tega ne bodo želeli, se zato ne bo nič manj razvijala. Kajti ne bo je mučila preteklost in ne bo je skrbelo, ali se je kaj zgodilo ali ne. Razen svojih lastnih ne bo dopustila drugih zakonov in razen svoje nobene druge oblasti. Vendar pa bo ljubila tiste, ki so si jo prizadevali okrepiti, in govorila bo o njih. In eden od teh je bil Kristus.

»Spoznaj samega sebe!« je bilo zapisano na portalu starega sveta. Na portalu novega sveta pa bo pisalo: »Bodi, kar si!« In Kristusovo sporočilo ljudem je bilo prav to: »Bodi, kar si«! To je njegova skrivnost.

Ko Kristus govori o ubogih, misli preprosto na osebnosti, prav tako kot tedaj, ko govori o bogatih, misli na ljudi, ki niso razvili svoje osebnosti. Kristus je živel v družbi, ki je, tako kakor naša, dovoljevala kopičenje zasebne lastnine, in evangelij, ki ga je pridigal, ni bil v tem, da je ugodnost živeti od pičle in nezdrave hrane, nositi razcapana, neustrezna oblačila, spati v nezdravih, groznih bivališčih, neugodnost pa, če živiš v zdravih, prijetnih in spodobnih razmerah. Takšen pogled bi bil napačen tam in tedaj, še bolj napačen pa bi bil danes in v Angliji; kajti bolj ko gremo proti severu, bolj življenjsko pomembne postajajo materialne potrebe; naša družba je neskončno bolj zapletena, revščina in razkošje pa se v njej razodevata dosti bolj ekstremno kakor v katerikoli družbi starega sveta. Jezus je mislil tole. Dejal je človeku: »Čudovito osebnost imaš. Razvijaj jo. Bodi, kar si. Ne domišljaj si, da boš dosegel popol­nost s kopičenjem ali posedovanjem zunanjih stvari. Tvoja ljubezen je v tebi. Če boš le zmogel to dojeti, si ne boš želel bogastva. Navadno bogastvo človeku lahko ukrademo. Resničnega bogastva nikoli. V zakladnici tvoje duše je neskončno veliko dragocenosti, ki ti jih nihče ne more odvzeti. In zato skušaj oblikovati svoje življenje tako, da ti stvarni predmeti ne bodo škodovali. Poskušaj pa se tudi znebiti osebne lastnine. Njena posledica je nesmiselna prezaposlenost, neskončen trud, večna zmota.« Osebna lastnina ovira individuali­zem na vsakem koraku. Opozoriti je treba na to, da Jezus nikoli ne trdi, da so obubožani ljudje nujno dobri in premožni nujno slabi. To ne bi bilo res. Premožni ljudje so, kot razred, boljši od siromašnih, bolj moralni, bolj razumni in lepše vzgojeni. Samo en razred v družbi je, ki misli na denar bolj kot bogataši, in ta razred so reveži. Reveži ne morejo misliti na nič drugega. To je beda revščine. Jezus zatrjuje le to, da človek svoje popolnosti ne doseže s tem, kar ima ali kar počne, temveč zgolj s tem, kar je. In prav zato je mladi bogataš, ki pride k Jezusu, predstavljen kot dober državljan, ki ni prelomil nobenega od zakonov svoje države, nobene od zapovedi svoje vere. V celoti je vreden vsega spoštovanja, v običajnem pomenu te nenavadne besede. Jezus mu pravi: »Odreči bi se moral zasebni lastnini. Ovira te, da bi uresničil svojo popolnost. To je tvoja zavora, to tvoje breme. Tvoja osebnost je ne potrebuje. Tisto, kar v resnici si in kar si zares želiš, boš našel v sebi in ne zunaj sebe.« Svojim prijateljem govori Jezus isto. Pripoveduje jim, naj bodo to, kar so, in naj jih ne skrbijo druge stvari. Le kaj so važne druge stvari? Človek je popoln sam v sebi. Ko bodo odšli v svet, se ta ne bo strinjal z njimi. To je neizogibno. Svet sovraži individualizem. Toda to naj jih ne vznemirja. Biti morajo mirni in samozavestni. Če jim bo kdo odvzel plašč, naj mu dajo še površnik, da mu bodo tako pokazali, da so materialne stvari nepomembne. Če jih bodo ljudje zmerjali, naj jim ne odgovarjajo. Kaj to pomeni? To pomeni, da človeka ne spreminjajo stvari, ki jih ljudje o njem govorijo. On je, kar je. Javno mnenje nima nikakršne veljave. Tudi kadar ljudje uporabijo nasilje, naj jim ne vračajo z enakim. To bi pomenilo spustiti se na isto nizko raven. Navsezadnje pa je lahko človek celo v ječi povsem svoboden. Njegova duša je lahko svobodna. Njegove osebnosti ne more nič vznemirjati. Spokojno biva. Predvsem pa se ljudje ne bi smeli vmešavati v zadeve drugih ljudi ali jih kakorkoli soditi. Osebnost je nekaj zelo skrivnostnega. Človeka ne moremo vselej ocenjevati po tem, kar počne. Lahko se drži zakonov, pa je vseeno ničvrednež. Lahko zakone krši, a je vseeno odličen. Lahko je slab, ne da bi kdaj storil kaj slabega. Lahko pa se pregreši proti družbi, a prav s pomočjo tega dejanja odkriva svojo popolnost.

Neko žensko so zasačili pri prešuštvu. Ni nam znana njena ljubezenska zgodba, toda njena ljubezen je morala biti zelo velika, zakaj Jezus je dejal, da so ji grehi odpuščeni, pa ne zato, ker se je pokesala, ampak zato, ker je bila njena ljubezen tako silna in čudovita. Nekoč pozneje, le malo pred njegovo smrtjo, ko je sedel pri gostiji, je prišla k njemu neka ženska in mu zlila dragocenih dišav po njegovih laseh. Njegovi prijatelji so ji skušali to preprečiti, češ da je to samopašnost in da bi lahko denar za dišave porabila za dobrodelno pomoč ljudem v stiski ali kaj podobnega. Jezus se ni strinjal s takšnim naziranjem. Opozoril je, da so člove­kove materialne potrebe velike in trajne, da pa so njegove duhovne potrebe še veliko večje in da lahko neka osebnost z njej lastnim načinom izraza v nekem božanskem trenutku postane popolna. Svet to žensko še danes časti kot svetnico.

Da, v individualizmu so spodbudne stvari. Sociali­zem na primer odpravlja družinsko življenje. Z odpravo zasebne lastnine mora izginiti tudi zakon v svoji sedanji obliki. To je del programa. individualizem to sprejema in oplemeniti. Odpravo zakonitih omejitev spreminja v obliko svobode, ki bo pripomogla k polnemu razvoju osebnosti in povzročila, da bo ljubezen med moškim in žensko še čudovitejša, lepa in žlahtnejša. Jezus je to vedel. Zavrgel je zahteve družinskega življenja, čeprav so se za njega dni v njegovi skupnosti pojavljale v zelo izraziti obliki. »Kdo je moja mati? Kdo so moji bratje?« je dejal, ko so mu povedali, da želijo govoriti z njim. Ko ga je eden njegovih privržencev prosil, da bi smel oditi in pokopati svojega očeta, se je grozljiv odgovor glasil: »Naj mrtvi pokopljejo mrtve.« Ni dovolil, da bi kakršnekoli obveznosti težile osebnost.

In tako je tisti, ki bi hotel živeti kot Kristus, le nekdo, ki je do popolnosti in v vsem on sam. Lahko je poet ali velik znanstvenik, mlad študent na univerzi ali pastir, ki pase ovce na pušči; lahko je dramatik kot Shakespeare ali premišljevalec o Bogu kot Spinoza ali otrok, ki se igra na vrtu, ali ribič, ki meče svojo mrežo v morje. Ni pomembno, kaj je, da le uresničuje popol­nost duha, ki je v njem. Vsako oponašanje v morali ali v življenju je napačno. Po jeruzalemskih cestah danda­nes krevsa norec z lesenim križem na ramenih. On je simbol življenj, ki jih je popačilo posnemanje. Oče Damien je bil Kristusu podoben, ko je odšel živet med gobavce, ker je v takšni službi do popolnosti uresničil vse, kar je bilo najboljšega v njem. Vendar pa Kristusu ni bil podoben nič bolj kakor Wagner, ki je svojo dušo uresničil v glasbi, ali Shelley, ki jo je uresničil v pesmi. Ni ene same zvrsti človeka. Oblik popolnosti je prav toliko, kolikor je nepopolnih ljudi. In medtem ko zahtevam po miloščini človek lahko popusti in je še vedno svoboden, ne more popustiti zahtevam po prila­goditvi in ostati svoboden.

Individualizem je potemtakem tisto, kar moramo pridobiti s socializmom. Naravna posledica tega je, da se mora država odreči vsakršni ideji o vladanju. Odreči se ji mora zato, kakor je nekaj stoletij pred Kristusom dejal neki modrec, ker je s človeštvom tako, da ga je mogoče pustiti pri miru, ni pa mogoče, da bi mu vladali. Vse oblike vladavine so neuspeh. Despotizem je nepravičen do vseh, tudi do despota, ki je bil bržkone ustvarjen za kaj boljšega. Oligarhije so nepravične do mnogih, oklokracije pa le do nekaterih. V demokracijo so nekoč polagali veliko upanja, toda demokracija pomeni zgolj to, da se ljudje v imenu ljudi tepejo za ljudi. To je zdaj že ugotovljeno. Moram reči, da je bil skrajni čas za to, kajti vsaka oblast je ponižujoča. Ponižuje tiste, ki jo izvajajo, in tiste, nad katerimi se izvaja. Kadar jo uporabljajo nasilno, surovo in kruto, deluje pozitivno, s tem da ustvarja ali vsaj spravlja na plan uporniškega duha in duha individualizma, ki jo bosta strmoglavila. Kadar pa jo uporabljajo z določeno mero prijaznosti in jo spremljajo plačila in nagrade, strahovito kvari ljudi. V tem primeru se ljudje manj zavedajo hudega pritiska, ki se izvaja nad njimi, in tako žive v preprostem udobju, kakor domače živali, ne da bi se zavedali, da mislijo misli drugih ljudi, da živijo po merah drugih ljudi, da praktično nosijo, kakor bi človek dejal, obleke iz druge roke in da niti v enem trenutku niso tisto, kar so. »Kdor želi biti svoboden,« pravi tankočutni mislec, »se ne sme prilagajati.« Oblast pa s tem, ko podkupuje ljudi, da se prilagode, ustvarja med nami zelo surovo zvrst prekomerno hranjenega barbarstva.

Z oblastjo vred bo izginilo tudi kaznovanje. To bo zares velika pridobitev — v resnici neprecenljiva. Kdor prebira zgodovinska dela, pa ne tistih prečiščenih izdaj za učence in »večne« študente, ampak avtentične vire nekega časa, mu mora postati slabo, pa ne zaradi zločinov, ki so jih zagrešili hudobni, ampak zaradi kazni, ki so jim jo nalagali dobri; in skupnost neskončno bolj trpi zaradi običajne uporabe kazni kakor zaradi slučajnih pojavov zločina. Iz tega očitno sledi, da več kaznovanja izzove tudi več zločina; in večina moderne zakonodaje je to jasno spoznala ter si zadala nalogo, da bo zmanjšala kaznovanje za toliko, kolikor misli, da ga lahko. Kjerkoli ga je v resnici zmanjšala, so bili rezultati izjemno dobri. Manj kaznovanja, manj zloči­nov. Kjer kaznovanja sploh ne bo, bo zločin izginil, če pa bo do njega le prišlo, ga bodo obravnavali zdravniki kot žalostno obliko umske bolezni, ki jo je treba zdraviti s skrbjo in prijaznostjo. Zakaj tisti, ki jih danes imenu­jemo kriminalci, sploh niso kriminalci. Lakota, ne greh, je mati sodobnega zločina. Prav to je tudi razlog, da so kriminalci kot kategorija v slehernem psihološkem pogledu tako nezanimivi. To niso nikakršni čudoviti Macbethi ali grozni Vautrini. So samo to, kar bi bili navadni, spoštovanja vredni ljudje, ko bi ne imeli dovolj jesti. Ko bo zasebna lastnina odpravljena, ne bo niti potrebe niti zahtev po zločinu; prenehal bo obstajati. Seveda niso vsi zločini uperjeni proti lastnini, čeprav angleški zakon prav te kaznuje z najostrejšo in grozno neprizanesljivostjo, ko ocenjuje, da je pomembneje, kaj človek ima, kot kaj človek je (če izvzamemo uboj in menimo, daje smrt hujša kazen kot prisilna nesvoboda, s čimer pa se, mislim, naši zločinci ne bi strinjali). Toda četudi zločin ni uperjen proti lastnini, lahko izvira iz bede, gneva in potrtosti, ki so vse posledica našega napačnega sistema zasebne lastnine, in bo izginil, ko bo odpravljen takšen sistem. Ko bo imel vsak član naše družbe dovolj za svoje potrebe in se vanj ne bo vtikal njegov sosed, tudi sam ne bo imel razloga, da se vtika v kogarkoli. Zavist, ki je dandanes važen izvor zločina, je čvrsto povezana z našim pojmovanjem lastnine in bo v socializmu in individualizmu izumrla. Omembe vredno je, da komunistična plemena zavisti sploh ne poznajo.

In če zdaj država ni več tista, ki naj vlada, se lahko vprašamo, kaj naj sploh počne. Država naj postane prostovoljna proizvajalka in razdeljevalka potrebnih dobrin. Država naj dela tisto, kar je koristno, posame­znik pa tisto, kar je lepo. In ker sem že omenil besedo delo, si ne morem kaj, da ne bi povedal, da je bilo dandanes veliko nesmislov izrečenih in zapisanih o dostojanstvu ročnega dela. V ročnem delu sploh ni nič osebno dostojanstvenega, večidel je prav ponižujoče. Mentalno in moralno je krivično, če človek počne nekaj, v čemer ne najde veselja, mnoge oblike dela pa so oropane vsakega užitka in jih je treba tako tudi obrav­navati. Pometati blatna križišča osem ur na dan, kadar piha vzhodnik, je odvraten posel. Nemogoče se mi zdi, da bi to počeli duhovno, moralno ali fizično dostojan­stveno. Osupljivo bi bilo, ko bi ga pometal z veseljem. Človek je ustvarjen za kaj boljšega kakor za premetava­nje blata. Vsa dela te vrste bi morali opravljati stroji.

In prav nič ne dvomim, da bo tako. Vse do danes je bil človek do neke mere suženj strojev, zato je nekaj tragičnega v dejstvu, da je začel stradati, brž ko je iznašel stroje, ki naj bi opravljali njegovo delo. Toda to je kajpada posledica našega sistema lastnine in konku­rence. En sam človek ima stroj, ki opravlja delo petsto ljudi. Posledica tega je, da je teh petsto ljudi ostalo brez dela, in ker nimajo kaj početi, stradajo in začno krasti. En sam človek pa si prilasti in obdrži vse, kar stroj naredi, in ima petstokrat toliko, kolikor bi sicer imel in, kar je še pomembnejše, več kot si v resnici želi. Ko bi bil ta stroj last vseh, bi imeli korist vsi. Za družbo bi bila to neizmerna pridobitev. Vsako neinte­lektualno delo, vsako monotono, dolgočasno delo, vsako delo z neprijetnimi rečmi, ki poteka v nemogočih razmerah, morajo opravljati stroji. Stroji morajo delati za nas v rudnikih in opravljati sanitarne storitve, kuriti kotle na parnikih, čistiti ceste in raznašati sporočila ob deževnih dnevih, skratka, početi vse, kar je utrudljivo in nevarno. Danes stroji tekmujejo zoper človeka. V pravih okoliščinah pa mu bodo služili. Nobenega dvoma ni, da je takšna bodočnost strojev; in prav tako, kakor drevesa rastejo, medtem ko podeželski gospod spi, bodo stroji opravljali vse potrebno in neprijetno delo, medtem ko se bo človeštvo zabavalo ali uživalo v kulturnem delovanju, v izdelovanju in branju lepih stvari ali zgolj v občudujočem in veselem opazovanju sveta — kajti to je človekov cilj in ne delo. Dejstvo je, da civilizacija potrebuje sužnje. Grki so imeli v tem povsem prav. Brez sužnjev, ki bi opravljali umazano, grozno, nezanimivo delo, sta kultura in razmišljanje domala nemogoča. Človeško suženjstvo je napačno, negotovo in pogubno. Prihodnost sveta je odvisna od suženjstva strojev. in šele tedaj, ko znanstvenikov ne bodo več klicali v moreči East End delit slab kakav in še slabše odeje stradajočim, bodo ti v brezskrbnem lagodju izumljali čudovite in neverjetne stvari, sebi v veselje in v zadovoljstvo vseh. Skladišča energije bodo v vsakem mestu, v vsaki hiši, če bo potrebno, in to energijo bo človek glede na svoje potrebe spremenil v toploto, svetlobo ali gibanje. Je mar to utopija? Zemlje­vida sveta, na katerem ni Utopije, ni vredno niti pogle­dati, saj na njem ni prav tiste dežele, na obalah katere človeštvo kar naprej pristaja. In ko človeštvo tam pristane, se razgleda naokoli in razpne jadra, ko zagleda boljšo deželo. Napredek je uresničitev niza utopij.

Rekel sem torej, da bo družba z organizirano pro­izvodnjo oskrbovala koristne stvari, lepe stvari pa bodo izdelovali posamezniki. To ni samo potrebno, ampak je edini mogoči način, s katerim lahko dobimo bodisi prvo bodisi drugo. Posameznik, ki mora izdelovati stvari za druge po njihovih zahtevah in željah, ne dela z zanima­njem in zato ne more v svoje delo vložiti najboljšega, kar je v njem. Na drugi strani pa umetnost v celoti izgine, postane stereotipna ali pa se izrodi v nizko in prostaško obliko obrti, brž ko skuša družba ali njen vplivnejši del ali katerakoli vlada narekovati umetniku, kaj naj počne. Umetniško delo je enkraten dosežek enkratnega temperamenta. Njegova lepota prihaja prav iz dejstva, da ustvarjalec je, kar je. To nima ničesar opraviti z dejstvom, da ljudje želijo, kar pač želijo. V resnici umetnik v trenutku, ko upošteva, kaj želijo ljudje in jim skuša ustreči, preneha biti umetnik in postane dolgočasen ali zabaven rokodelec, pošten ali nepošten trgovec. Nikakršne pravice nima več, da bi ga imeli za umetnika. Umetnost je najintenzivnejša oblika individualizma, kar jih svet pozna. Trdim, da je edina resnična oblika individualizma, ki jo je svet kdaj poznal. Zločin, za katerega se utegne zdeti, da je v določenih okoliščinah ustvaril individualizem, mora računati z drugimi ljudmi in se vmešavati vanje. Sodi na področje akcije. Umetnik pa lahko izoblikuje lepo stvar sam, brez slehernega odnosa s svojimi bližnjimi in brez njihovega vpletanja, in če tega ne stori zgolj sebi v zadovoljstvo, potem sploh ni umetnik.

In treba je opozoriti na dejstvo, da je prav umetnost tista intenzivna oblika individualizma, ki napeljuje javnost, da si jo skuša spraviti pod svojo oblast, kar je enako nemoralno kot smešno in enako pokvarjeno kot prezira vredno. Krivda pa ni samo njena. Javnost je bila vselej, v vsaki dobi, slabo vzgojena. Od umetnosti kar naprej zahteva, naj bo ljudska, naj ugodi njenemu pomanjkanju okusa, naj laska njeni nesmiselni puhlo­sti, naj ji pripoveduje, kar je že slišala, naj ji prikazuje stvari, ki bi jih morala biti že naveličana, naj jo zabava, kadar po obilni jedi težko prebavlja, in naj ji raztrese misli, kadar je utrujena od lastne neumnosti. Ampak umetnost nikoli ne bi smela poskušati postati ljudska. javnost je tista, ki bi morala poskusiti razviti svoj umetniški čut. V tem je velika razlika. Če hi zapovedali znanstveniku, da morajo biti njegovi poskusi in ugoto­vitve, do katerih se je dokopal, takšne narave, da ne bodo postavili na glavo ustaljenih predstav javnosti o tem predmetu ali vznemirili njenih predsodkov ali prizadeli občutkov ljudi. ki o znanosti nimajo pojma; če bi dejali filozofu, da ima vso pravico razmišljanja v najvišjih miselnih sferah, da so le ugotovitve, do katerih bo prišel, identične z ugotovitvami tistih, ki sploh nikoli niso mislili v nobeni sferi — no, v takšnem primeru bi se dandanes tako znanstvenik kot filozof imenitno zabavala. Pa vendar je minilo le nekaj let, odkar sta bili znanost in filozofija izpostavljeni najbolj surovemu javnemu nadzoru, pravzaprav nadzoru oblasti — bodisi oblasti splošne nevednosti družbe bodisi terorju in oblastiželjnosti cerkvene oblasti oziroma vladajočega razreda. Resje, da smo se v veliki meri znebili poskusov dela družbe, Cerkve ali vlade, da bi se vmešavala v individualizem spekulativne misli, toda prizadevanja, da bi se vmešavali v individualizem imaginativne umet­nosti, se še nadaljujejo. Še več kakor to, v resnici so ti poskusi agresivni, napadalni in surovi.

V Angliji jo je najbolje odnesla tista umetnost, za katero ni bilo javnega zanimanja. Poezija je eden izmed primerov, ki jih imam v mislih. V Angliji smo zmogli ustvariti prefinjeno poezijo zato, ker je ljudje ne berejo in zato nanjo ne morejo vplivati. Javnost rada sramoti pesnike, ker so individualisti, ko pa jih je užalila, jih pusti pri miru. Kar pa zadeva roman in dramo, umet­niški zvrsti, ki javnost zanimata, so posledice izvajanja javnega pritiska prav smešne. V nobeni deželi, razen v Angliji, ne nastaja toliko slabo napisanih proznih del, toliko tako dolgočasnih, prostaških romanov in toliko tako neumnih in vulgarnih gledaliških predstav. Toda nujno je, da je tako. Splošna merila so takšna, da jim noben umetnik ne more ustreči. Prelahko in pretežavno hkrati je biti ljudski romanopisec. Prelahko zato, ker zahtevam javnosti, kar zadeva zgodbo, stil, psihologijo ter obravnavanje življenja in literature, lahko ugodi še tako nenadarjen pisatelj in še tako neomikan duh. Pretežavno pa zato, ker bi moral umetnik, da bi izpolnil takšne zahteve, posiliti svoj temperament in bi ne smel pisati zgolj iz umetniškega veselja do pisanja, ampak v zabavo napol izobraženim ljudem, zato pa bi moral potlačiti svoj individualizem, pozabiti na svojo kulturo, uničiti svoj stil in se odreči vsemu, kar je vrednega v njem. Kar zadeva dramo, so stvari nekoliko boljše: gledališka publika resda ljubi samo po sebi umevno, ne mara pa dolgočasja; burleska in komedija, najbolj priljubljeni zvrsti, sta izraziti umetniški obliki. V obeh je mogoče ustvariti čudovita umetniška dela in pri takšnem delu je umetniku v Angliji dopuščeno veliko svobode. Posledice javnega nadzora je mogoče opaziti šele tedaj, ko človek preide k višjim oblikam drame. Novosti so tista reč, ki je javnost ne mara. Vsak poskus, da bi razširili umetniško tematiko, se zdi javnosti skrajno odvraten; in vendar sta vitalnost in razvoj umetnosti v veliki meri odvisna prav od nenehnega širjenja snovi. Javnost ne mara novosti, ker se jih boji. Način izražanja individualizma ji je potrditev, ki prihaja od umetnika, da sam izbira snov in jo obravnava tako, kakor se mu zdi primerno. S svojega stališča ima javnost povsem prav. Umetnost je individualizem, in individualizem je moč, ki vznemirja in razkraja. V tem je njena velikanska vrednost, zakaj prizadeva si razbiti monotonijo tipičnega, podložnost običajnemu, nasilje navad in miselnost, ki poniža človeka na raven stroja. Javnost sprejema preteklost v umetnosti zato, ker je ne more spremeniti, in ne zato, ker bi jo cenila. Požira klasike scela, ne da bi jih okusila. Prenaša jih kot nekaj neizogibnega, in ker jim že nič ne more, se usti o njih. Čudno ali ne, kakor pač človek že gleda na to, takšno sprejemanje klasikov povzroča veliko škode. Tu mislim na nekritično občudovanje Svetega pisma in Shake­speara v Angliji. Kar se tiče Svetega pisma, gre za vprašanja, s katerimi se ukvarjajo cerkvene oblasti, zato se s to temo ne bi dlje mudil.

Toda v primeru Shakespeara je povsem očitno, da javnost ne vidi niti lepot njegovih iger niti njihovih pomanjkljivosti. Ko bi uzrla te lepote, bi ne ugovarjala razvoju drame; in tudi ko bi uvidela njih slabosti, ne bi imela ničesar proti njenemu razvoju. Dejstvo je, da javnost uporablja klasike te dežele kot sredstvo, s katerim preverja razvoj umetnosti. Klasike ponižuje na raven oblasti. Uporablja jih kot gorjačo, ki naj prepreči svobodno izražanje lepote v novih oblikah. Kar naprej sprašuje pisatelja, zakaj ne piše kakor nekdo drug, slikarja, zakaj ne slika kot nekdo drug, ne glede na samoumevnost dejstva, da bi ne prvi ne drugi ne bila več umetnika, ko bi storila kaj takšnega. Sveža oblika lepote se ji zdi skrajno neokusna, in kadarkoli se ta pojavi, se tako razjezi in zmede, da vedno uporabi dva bedasta izraza: prvi je ta, da je umetnost skrajno nerazumljiva, drugi pa ta, da je skrajno nemoralna. Meni se zdi, da misli z obema izrazoma tole. Kadar pravi, da je neko delo skrajno nerazumljivo, meni, da je umetnik rekel ali napravil nekaj lepega in novega. Kadar pa opiše neko delo kot skrajno nemoralno, misli, da je umetnik rekel ali izdelal neko lepo stvar, ki je resnična. Prva oznaka zadeva stil, druga vsebino. Toda javnost najverjetneje uporablja ti besedi nenatančno, tako nekako, kakor navadna drhal uporablja že priprav­ljene kocke za tlakovanje. V tem stoletju na primer ni nobenega resnega pesnika ali prozaista, ki mu britanska javnost ne bi bila slovesno podelila diplome za nemoralnost, te diplome pa pri nas v resnici nadomeš­čajo tisto, kar je v Franciji formalno priznano Akademiji za književnost, tako da je na srečo takšna institucija v Angliji povsem nepotrebna. Seveda pa je javnost zelo brezobzirna, ko uporablja to besedo. Da bo Wordswor­tha razglasila za nemoralnega, je bilo treba pričakovati. Wordsworth je bil pač pesnik. Nenavadno pa je, da je morala za nemoralnega razglasiti tudi romanopisca Kingsleyja. Njegova proza ni bila kdove kako kvalitetna. Toda tu je ta beseda in uporabljajo jo, kakor pač najbolje zmorejo. Umetnika kajpak ta beseda ne moti. Resničen umetnik je človek, ki povsem zaupa vase, ker je pač v celoti to, kar je. Toda lahko si zamišljam, da bi se neki umetnik, ki bi v Angliji ustvaril umetniško delo in bi ga javnost, brž ko se je pojavilo, prek svojega medija, se pravi tiska, spoznala za še kar razumljivo in moralno, začel nadvse resno spraševati, ali njegova stvaritev sploh izraža njega samega in ga potemtakem delo ni vredno, ali ni celo drugorazredno oziroma sploh brez kakršnekoli umetniške vrednosti.

Na splošno pa umetnik, ki ga v Angliji napadajo, pridobiva. Njegova individualnost se okrepi. Vse bolj postaja on sam. Ti napadi so seveda surovi, zelo nesramni in vsega prezira vredni. Toda noben umetnik navsezadnje ne pričakuje milosti od vulgarnega duha ali stila od malomeščanske pameti. Vulgarnost in neumnost sta zelo živi dejstvi sodobnega življenja. Človek ju seveda obžaluje. Toda tukaj sta. Kot vse drugo sta predmet preučevanja. In v zvezi s sodobnimi časnikarji je treba pošteno priznati, da se človeku, proti kateremu so javno pisali, zasebno vselej opravičijo.

Naj omenimo, da sta bila v zadnjih nekaj letih zelo omejenemu besednjaku sramotenja umetnosti, ki je na voljo javnosti, dodana še dva pridevnika. Eden od njiju je »nezdrav«, drugi pa »eksotičen«. Zadnji izraža samo bes muhe enodnevnice, naperjen proti nesmrtni, očar­ljivi in izbrano ljubki orhideji. je znamenje priznanja, a je brez vrednosti. Besedo »nezdrav« pa je mogoče razčleniti. Gre za precej zanimivo besedo. V resnici je beseda tako zanimiva, da ljudje, ki jo uporabljajo, ne vedo, kaj pomeni.

Kaj pomeni ta beseda? Kakšno je zdravo in kakšno nezdravo umetniško delo? Vsi izrazi, ki jih uporabljamo za umetniško delo, se, pod pogojem, da jih človek uporablja razumno, dotikajo bodisi njegovega stila ali njegove teme ali obojega. S stališča stila je zdravo umetniško delo tisto, katerega stil ceni lepoto materia­la, ki ga uporablja, bodisi da gre za besede, bron, barvo ali kost, in to lepoto uporablja kot dejavnik za doseganje estetskih učinkov. S stališča teme je zdravo tisto umet­niško delo, katerega vsebino je umetnik izbral na podlagi svojega temperamenta in izvira naravnost iz njega. Skratka, zdravo umetniško delo je tisto, ki vsebuje popolnost in osebnost. Oblika in vsebina v umetniškem delu seveda ne moreta biti ločeni; vselej sta eno. Toda če za trenutek pustimo ob strani enotnost estetskega vtisa, potem lahko za potrebe analize razum­sko ločimo oba elementa. Na drugi strani pa je nezdravo umetniško delo tisto, katerega stil je obrabljen, staro­moden in vsakdanji in katerega tema je izbrana po preudarku, pa ne zato, ker bi umetnik užival v njej, ampak ker misli, da ga bo javnost dobro plačala. V resnici je ljudski roman, ki ga ima publika za zdravo delo, vseskozi nezdrav izdelek; roman, ki pa ga ima za nezdrav izdelek, vselej lepo in zdravo umetniško delo.

Vendar sem javnosti morda storil krivico, ko sem ji omejil besednjak na besede »nemoralno«, »nerazumlji­vo«, »eksotično« in »nezdravo«. Še eno besedo uporab­lja in ta beseda je »morbidno«. Ne uporablja je pogosto. Njen pomen je tako preprost, da se je ne upa uporabljati. Vendar pa jo včasih vseeno uporabi in tu in tam naletimo nanjo v popularnih časopisih. Kajpada je to besedo smešno uporabljati v zvezi z umetniškim de­lom. Kajti, kaj pa je morbidnost drugega kakor način čustvovanja ali mišljenja, ki ga ni mogoče izraziti? Javnost je vsa morbidna, ker nikoli ne najde besede, s katero bi se izrazila. Umetnik pa ni nikoli morbiden. On izrazi vse. Stoji zunaj svoje snovi in z njeno pomočjo ustvarja neprimerljive umetniške učinke. Umetnika imenovati morbidnega zato, ker se ukvarja z morbid­nostjo kot s svojo temo, je prav tako neumno, kot če bi človek razglasi] Shakespeara za norega zato, ker je napisal Kralja Leara.

Verjetno je odveč poudariti, da se niti za trenutek ne pritožujem, ker javnost in tisk zlorabljata te besede. Saj niti ne uvidim, kako bi ju sploh lahko pravilno uporabljala, ko pa ne razumeta niti tega, kaj umetnost sploh je. Torej zgolj opozarjam na to zlorabo; kar pa zadeva poreklo zlorabe in pomen, ki se skriva za tem, je razlaga zelo preprosta. Izvira iz barbarskega koncepta oblasti. Izvira iz naravne nesposobnosti družbe, ki jo je pokvarila oblast, da bi razumela ali cenila individuali­zem. Skratka, izvira iz nečesa tako pošastnega in nevednega, kakor je javno mnenje, ki je slabo ali dobronamerno, kadar skuša obvladovati javno delova­nje, in nizkotno ter zlonamerno, kadar skuša obvladati misel ali umetnost.

Resnično, veliko več lahko rečemo v prid fizični sili javnosti kakor v prid javnemu mnenju. S prvo je lahko vse v redu, slednje pa je nujno noro. Pogosto pravimo, da sila ni nikakršen argument. To je kajpada povsem odvisno od tega, kaj kdo želi dokazati. Mnoge izmed najpomembnejših problemov zadnjih nekaj stoletij, kot sta obstanek osebne vladavine v Angliji ali fevdalizem v Franciji, so razrešili samo s fizično silo. Prav nasilje revolucije lahko napravi javnost za trenutek veliko in veličastno. Usoden pa je bil tisti dan, ko je javnost odkrila, da je pero silnejše od tlakovca in da je lahko prav tako napadalno kot opeka. Nemudoma je začela iskati novinarja, ga našla, preobrazila in si tako ustvarila marljivega in dobro plačanega sužnja. Zaradi enih in drugih je treba močno obžalovati, da je tako. Mnogo plemenitega in junaškega se utegne skrivati za barika­dami, toda kaj razen predsodkov, neumnosti, licemer­stva in blebetanja se skriva v časopisnih uvodnikih? In ko se ta četvorica združi, pomeni strašno silo in ustvari se nova oblast.

V starih časih so imeli ljudje gorjačo. Zdaj pa imajo tisk. To je prav gotovo napredek. Toda še vedno je slabo, napačno in pokvarjeno. Nekdo — ali ni bil to Burke? — je proglasil časnikarstvo za četrti stan. V tistem času je bilo to brez dvoma res. Dandanes pa je to v resnici edini stan. Pogoltnil je druge tri. Lordi v zgornjem domu molčijo, škofi v zgornjem domu nimajo kaj reči in spodnji dom nima nič reči in to tudi pove. Vlada nam časnikarstvo. V Ameriki vlada predsednik štiri leta, časnikarstvo pa vlada večno. Na srečo je časnikarstvo v Ameriki prignalo svojo vladavino do najbolj surove in brutalne skrajnosti. Naravna posledica tega je, da je začel kliti duh uporništva. Ljudje se ob njem zabavajo ali ga zaničujejo, kakršen že je njihov temperament. Toda tudi tam ni več resnična sila, kakršno je bilo. Ljudje ga ne jemljemo več resno. V Angliji, kjer časnikarstvo ni pripeljalo do takšnih grobih izpadov, razen v nekaj dobro znanih primerih, je še vedno pomembna sila. Nasilje, ki ga želi izvajati nad zasebnim življenjem ljudi, se mi zdi dokaj izredno. Toda dejstvo je, da je želja javnosti, da bi izvedela vse, razen tistega, kar je vredno vedeti, nenasitna. Časnikar­stvo, ki se tega zaveda in ima trgovske navade, zadovo­ljuje njene zahteve. V stoletjih pred našim je javnost pribijala ušesa novinarjev na sramotilni steber. To je bilo dokaj okrutno. V tem stoletju so si časnikarji sami pribili ušesa na ključavnico. To pa je še veliko slabše. In da je škoda še večja, časnikarji, ki jih je treba najbolj grajati, niso tisti, ki pišejo za t. i. družabne kronike. Največ škode storijo resni, premišljujoči, tehtni novinar­ji, ki bodo slovesno, kakor to pravkar počno, razkrivali pred očmi publike kakšnega izmed neprijetnih dogod­kov iz življenja velikega politika, človeka, ki je vodja politične misli kot tudi ustvarjalec politične moči, in pozvali javnost, naj razpravlja o tem dogodku, naj razsoja o stvari, naj izraža svoje poglede, pa ne le to, naj jih tudi udejanji, naj narekuje temu človeku tudi v drugih stvareh, naj diktira njegovi stranki in njegovi deželi; v resnici zato, da bi sama postala smešna, napadalna in škodljiva. Zasebnega življenja moških in žensk ne bi smeli razkrivati pred javnostjo. Javnost nima z njimi nobenega opravka.

V Franciji so te stvari bolje urejene. Tam ne dovolijo, da bi podrobnosti s sojenj, ki potekajo na ločitvenih sodiščih, objavljali za zabavo in kritiko javnosti. Vse, kar je javnosti dovoljeno vedeti, je le, da je do ločitve prišlo in da je bila ločitev dovoljena na zahtevo enega, drugega ali obeh zakoncev. V Franciji časnikarja v resnici omejujejo, umetniku pa dovoljujejo domala popolno svobodo. Pri nas pa dajemo popolno svobodo časnikarju, umetnika pa v celoti omejujemo. Angleško javno mnenje, to je že treba reči, skuša ovirati, prepre­čevati in onemogočiti človeka, ki ustvarja lepe stvari, časnikarja pa sili, da razširja stvari, ki so grde ali ogabne ali odbijajoče, tako da imamo najbolj resne časnikarje in najbolj nespodobne časopise na svetu. Nobeno pretiravanje ni tedaj govoriti o nasilju. Bržkone je nekaj takih novinarjev, ki resnično uživajo v objavlja­nju odvratnih reči, ali pa novinarjev, ki so revni, pa iščejo škandale, da bi si zagotovili nekakšen stalen vir dohodka. Toda prepričan sem, da so tudi drugačni novinarji, izobraženi in kultivirani ljudje, ki ne marajo objavljati takšnih stvari, ki vedo, da to ni prav, ampak počno to samo zato, ker jih nezdrave okoliščine, v katerih opravljajo svoje delo, silijo, da oskrbujejo jav­nost s tistim, kar ta zahteva, in da tekmujejo z drugimi novinarji v tem, da je ponudba čim bolj obilna in neotesan okus publike čim bolj potešen. Za vsakega izobraženca je tak položaj nadvse ponižujoč, in ni dvoma, da to mnogi silovito občutijo.

Pa pustimo ob strani to, kar je resnično bedna stran tega predmeta, in se povrnimo k vprašanju javnega nadzora nad umetniškimi rečmi, pri čemer mislim na javno mnenje, ki umetniku narekuje obliko, ki naj jo uporabi, način, ki naj ga uporabi, in material, s katerim naj dela. Opozoril sem že na to, da so jo v Angliji najbolje odnesle tiste umetnosti, za katere javnost ni pokazala zanimanja. Vendar pa se javnost zanima za dramo, in ker je bil v zadnjih desetih, petnajstih letih dosežen določen napredek v tej zvrsti, je pomembno, če opozorimo, da je zanj zaslužnih nekaj posameznih umetnikov, ki pomanjkanja okusa niso hoteli sprejeti za svoje merilo in so odklonili, da bi umetnost obravna­vali le kot stvar ponudbe in povpraševanja. Gospod Irwing bi s svojo čudovito in živahno osebnostjo, s stilom, ki resnično vsebuje barvitost, z nenavadno močjo ne le posnemovalnega, ampak tudi imaginativ­nega in intelektualnega ustvarjanja, mogel ustvariti najbolj povprečno delo v karseda vsakdanji maniri in s tem doseči takšen uspeh in si pridobiti toliko denarja, kakor si ga le more kdo želeti, ko bi bil njegov namen dati javnosti zgolj to, kar je le-ta zahtevala. Toda to ni bil njegov cilj. Njegov cilj je bil, da kot umetnik v določenih razmerah in v določenih umetniških oblikah uresniči svojo popolnost. Sprva je naletel na odziv le pri redkih, zdaj je vzgojil že mnoge. Javnosti je privzgojil oboje, okus in temperament. Občinstvo izjemno ceni njegov umetniški uspeh. Vendar pa se pogosto sprašu­jem, ali je javnosti jasno, da je treba ta uspeh v celoti pripisati dejstvu, da umetnik ni sprejel njenih meril, ampak je uresničil svoja. Po njenih merilih bi bilo gledališče Lyceum drugorazredna sejmarska prireditev, prav takšno, kakršna so danes nekatera od najbolj priljubljenih londonskih gledališč. A najsi ji je to jasno ali ne, dejstvo vsekakor je, da je javnost v določenem obsegu razvila okus in temperament in da je ti lastnosti tudi sposobna razvijati. Vprašanje je tedaj, zakaj javnost ni bolj omikana? Tega je sposobna. Kaj jo pri tem ovira?

Tisto, kar jo pri tem ovira, ponovimo to še enkrat, je njena želja po izvajanju oblasti nad umetniki in umetniškimi deli. Zdi se, da prihaja publika v nekatera gledališča, kakršna sta Lyceum in Haymarket, v pravem razpoloženju. V obeh je nekaterim individualističnim umetnikom uspelo ustvariti med svojim občinstvom — in v Londonu ima vsako gledališče svoje občinstvo — razpoloženje, kakršno umetnosti ugaja. Kaj pa je prav­zaprav to razpoloženje? To je razpoloženje dojemljivo­sti. In to je vse.

Če se človek približa umetniškemu delu z željo, da bi nad umetnikom in njegovim delom uveljavil oblast, potem se mu bliža v takšnem duhu, da si od dela ne more obetati nikakršnega umetniškega vtisa. Umetni­ško delo je tisto, ki mora zavladati nad opazovalcem in ne opazovalec nad njim. Opazovalec mora biti dojemljiv. Biti mora kot violina, na katero naj zaigra mojster. In čim bolj zmore zatreti svoje neumne nazore, svoje miselne predsodke, svoje nesmiselne poglede na to, kaj naj bi umetnost bila in kaj ne, bolj je verjetno, da bo doumel in cenil umetniško delo, ki je pred njim. To je seveda še najbolj očitno, ko gre za vulgarno angleško gledališko publiko. Vendar pa to velja tudi za tiste, ki jih imenujemo izobraženi ljudje, kajti predstave izobraženca o umetnosti seveda izhajajo iz tega, kaj je umetnost bila, medtem ko je novo umetniško delo lepo zato, ker je nekaj, kar umetnost še nikoli ni bila; meriti jo z merili preteklosti pomeni meriti jo z merili zavra­čanja, od katerega je odvisna njena resnična popolnost. In le temperament, ki je sposoben sprejemanja novih in lepih vtisov s pomočjo ustvarjalnega medija in v ustvarjalnih razmerah, je temperament, ki zmore podo­živeti umetniško delo. In kakor to velja za presojo kiparstva in slikarstva, velja še toliko bolj za presojo takšne umetnosti, kakršna je drama. Kajti slika in kip nista v vojni s časom. Ne upoštevata njegove zapored­nosti. Njuno enotnost je mogoče dojeti v hipu. Ko gre za književnost, je to drugače. Nekaj časa mora preteči, preden je mogoče spoznati enotnost učinka. In tako se lahko v nekem dramskem delu v prvem dejanju igre zgodi nekaj, v čemer gledalec ne bo odkril resnične umetniške vrednosti, vse dokler ne prispe do tretjega ali četrtega dejanja. Ali naj se zato bedak razjezi, vzklika in moti predstavo ter draži umetnike? Ne, pošten gledalec mora mirno obsedeti in podoživljati čudovite občutke začudenja, radovednosti in negotovosti. V gle­dališče ne sme zahajati zato, da bi dal duška slabim nagonom. V gledališče naj hodi zato, da zadovolji svoja umetniška nagnjenja. Ni razsodnik umetniškega dela. Je eden tistih, ki mu je dovoljeno, da se poglablja v umetniško delo in pri tem pozabi, če je delo odlično, na vso sebičnost, ki ga kvari — sebičnost njegove nevednosti ali sebičnost njegovega poznavanja. Po mo­jem mnenju je smisel drame zelo težavno odkriti. Če bi pred današnjo londonsko publiko prvič prikazovali Macbetha, si kaj lahko zamišljam, da bi mnogi od navzoče publike odločno in energično ugovarjali uvaja­nju čarovnic v prvem dejanju, njihovim grotesknim stavkom in smešnim besedam. Ko pa je igre konec, razumemo, da je smeh čarovnic prav tako grozljiv kakor smeh norosti v Learu in strašnejši od Jagovega smeha v tragediji o Mavru. Noben opazovalec umetno­sti ne potrebuje tako popolne dojemljivosti kakor gleda­liški obiskovalec. Toda v trenutku, ko poskuša zavladati nad delom, postane neprikrit sovražnik umetnosti in sebe. Umetnosti je vseeno. On je tisti, ki je oškodovan.

Prav tako je z romanom. Avtoriteta javnosti in njeno priznavanje sta usodna. Thackerayjev Esmond je lepo umetniško delo, ker ga je avtor napisal, da bi zadovoljil sebe. V nekaterih drugih svojih romanih, v Pendennisu, Philipu in celo v Semnju ničevosti, pa se občasno preveč zaveda občinstva in kvari svoje delo s tem, da neposredno izziva njegove simpatije ali pa se naravnost norčuje iz njega. Resničen umetnik se sploh ne meni za javnost. Zanj ne obstaja. Nobenih kolačkov, posutih z makom ali namazanih z medom, nima, da bi z njimi uspaval ali nasitil pošast. To prepušča ljudskim romanopiscem. Danes imamo v Angliji enega samega iz­vrstnega romanopisca, gospoda Georgea Mereditha. Francija ima boljše umetnike, toda niti enega ni, čigar življenjski pogledi bi bili tako široki, tako različni in tako domiselno resnični. V Rusiji so pripovedniki, ki imajo bolj živ občutek za to, kaj je lahko trpljenje v leposlovju. Toda Meredith je tisti, ki obvladuje filozofijo v umetnosti. Ne gre le za to, da njegovi junaki živijo, njihovo življenje je izpolnjeno z mislijo. Človek lahko to opazi s tisoč gledišč. Njegove osebe so prepričljive. Duša leži v njih in okoli njih. So simbolične in si jih je mogoče različno razlagati. On pa, ki je ustvaril te čudovite, živahne figure, jih je ustvaril v svoje zadovolj­stvo in ni javnosti nikoli dovolil, da bi mu vsiljevala svoje poglede ali kako drugače vplivala nanj, ampak je še naprej krepil svojo osebnost in ustvarjal svoje indivi­dualno delo. Sprva ni imel privržencev, a mu ni bilo mar. Nato so začeli prihajati, a to ga ni spremenilo. Zdaj jih je veliko. On pa je še vedno isti. Meredith je neprekosljiv romanopisec.

Prav nič drugače ni z dekorativno umetnostjo. Občinstvo se je prav z ganljivo trdovratnostjo oklepalo tistega, za kar mislim, da je neposredna tradicija Velike razstave mednarodne vulgarnosti, tradicija, ki je bila tako grozna, da so bile hiše, v katerih so živeli ljudje, primerne le za slepce. Tedaj so začeli izdelovati lepe stvari; lepe barve so prihajale izpod rok barvarjev, umetniki so izumljali čudovite vzorce in začeli so pojasnjevati uporabo teh lepih stvari ter njihovo vred­nost in pomembnost. Javnost je bila ogorčena. Izgubila je potrpljenje. Govorila je neumnosti, toda nikomur ni bilo mar za to. Nihče zaradi tega ni bil niti trohico na slabšem. Nihče ni priznal oblasti javnega mnenja. In tako je danes domala nemogoče vstopiti v sodobno hišo, ne da bi v njej opazili kakšno priznanje dobremu okusu, priznanje vrednosti, ki ga ima ljubko okolje, kakšno znamenje spoštovanja lepote. Dejansko so hiše dandanes kot po pravilu prav očarljive. Ljudje so se v precejšnji meri omikali. Vendar pa je pošteno, če priznamo, da izjemnega uspeha preobrazbe hišne opre­me, dekoracije in podobnega v največji meri ne dolgu­jemo razvoju dobrega okusa, ki naj bi ga občinstvo razvilo v teh rečeh. Dolgujemo ga predvsem dejstvu, da so izdelovalci teh predmetov tako zelo uživali pri izdelovanju lepih stvari in da se je v njih prebudila tako živa zavest o tem, kako grdo in vulgarno je bilo tisto, kar je občinstvo zahtevalo poprej, da so ga preprosto izstradali. Dandanes bi bilo povsem nemo­goče opremiti sobo tako, kakor so sobe opremljali še pred leti, ne da bi šli po posamezne kose na dražbo rabljenega pohištva v kakšno tretjerazredno gostišče. Takšnih stvari ne izdelujejo več. Ljudje dandanes mo­rajo imeti v svojem okolju kaj lepega, ne glede na to, kako temu nasprotujejo. Na njihovo srečo je prevzem oblasti v teh umetniških zadevah povsem spodletel.

Očitno je torej, da je vsaka oblast v takšnih rečeh slaba. Ljudje se včasih sprašujejo, kakšna oblika vlada­vine bi bila za življenje umetnikov najprimernejša. Na to vprašanje je en sam odgovor. Oblika vladavine, ki bi bila primerna za umetnika, je tista oblika, kjer ni nikakršne vladavine. Oblast nad umetnikom in njegovo umetnostjo je smešna. Ugotovili so, da so umetniki v despotizmu ustvarjali ljubka dela. To ne drži povsem. Umetniki niso obiskovali despotov kot podložniki, ki jih je treba zatirati, ampak kot potujoči čudotvorci, kot presenetljive potepuške osebnosti, ki jih je treba pogo­stiti, jih povabiti, da ostanejo, jih pustiti pri miru in jim dovoliti, da ustvarjajo. V prid despotu je treba povedati, da ima on kot individuum lahko kulturo, medtem ko je drhal kot pošast ne more imeti. Nekdo, ki je cesar ali kralj, se lahko poniža in pobere slikarju čopič, ko pa se pripogne demokracija, je to zgolj zato, da zaluča blato. In demokraciji se niti ni treba pripogniti tako nizko. Če se ji že zahoče metati blato, se ji sploh ni treba pripogniti. Sicer pa ni nobene potrebe, da bi razlikovali med vladarjem in drhaljo; vsaka oblast je enako slaba.

Tri vrste despotov so. Obstaja despot, ki izvaja nasilje nad telesom. Obstaja despot, ki izvaja nasilje nad dušo. In končno obstaja despot, ki je nasilen tako nad dušo kot nad telesom. Prvega imenujemo vladar. Drugega papež. Tretjemu je ime ljudstvo. Vladar je lahko izobražen. Mnogi so bili. Toda vladar je lahko nevaren. Človek se spomni na Danteja s tiste grenke gostije v Veroni ali na Tassa v celici za norce v Ferrari. Za umetnika je bolje, da ne živi z vladarji. Tudi papež je lahko izobražen. Mnogi so bili; celo slabi papeži. Ti so ljubili lepoto prav tako vneto, pravzaprav ne, s tako strastjo, kakor so dobri papeži sovražili misel. Papeški pokvarjenosti človeštvo veliko dolguje. Papeška dobrota pa ima do človeštva strašen dolg. Toda čeprav je Vatikan obdržal retoriko svojega grmenja in izgubil moč svojih strel, je za umetnika bolje, če ne živi z njim.

Papež je bil tisti, ki je kardinalom v konklavi o Celliniju dejal, da običajni zakoni in običajna oblast niso bili narejeni za človeka njegovega kova; toda prav papež je bil tisti, ki ga je vtaknil v zapor in ga tam obdržal, dokler ni zbolel od gneva in je bledel v neresničnih vizijah in je videl sonce, kako prihaja k njemu v sobo, in to ga je tako očaralo, da je skušal zbežati, plazeč se od stolpa do stolpa, a se je pohabil, ko je omamljen od svežega zraka ob zori padel ter ga je neki vinogradnik pokril s trto in ga na cizi odpeljal k nekomu, ki je ljubil umetnost in je zanj poskrbel. V papežih preži nevarnost. In kar zadeva ljudstvo, kaj naj rečemo o njem in njegovi oblasti? Morda je bilo o njem in njegovi oblasti že dovolj izrečenih besed. Ta oblast je slepa, gluha, grda, grotes­kna, zabavna, resna in obscena. Nemogoče je, da bi umetnik živel z ljudstvom. Vsi despoti podkupujejo. Ljudstvo pa podkupuje in ravna nasilno. Kdo mu je rekel, naj ravna kot oblast? Ustvarjeno je bilo, da živi, posluša in ljubi. Nekdo mu je storil veliko krivico. Samo sebe je pokvarilo, ko je posnemalo svoje nadrejene. Vladarju je odvzelo žezlo. Kako naj bi ga uporabilo? Papežu je vzelo trojno tiaro. Kako naj bi nosilo njeno breme? Takšno je kot klovn z zlomljenim srcem. Takšno kot duhovnik, čigar duša se še ni rodila. Naj ga obžalujejo vsi, ki ljubijo lepoto. Čeprav samo ne ljubi lepote, naj obžaluje samega sebe. Kdo ga je naučil veščin tiranije?

Še veliko je stvari, na katere bi človek lahko opozoril. Na primer na to, da je bila renesansa veliko obdobje zato, ker ni poskušala rešiti nobenega družbenega problema in se s tem sploh ni ukvarjala, ampak je dopuščala posamezniku, da se je razvijal svobodno, lepo in naravno, in zato je imela velike in individualne umetnike in velike in individualne ljudi. Človek bi lahko opozoril na to, kako je Ludvik XIV. s tem, ko je ustvaril moderno državo, uničil individualizem umet­nika in povzročil, da so stvari postale pošastne v svoji monotoniji ponavljanja in zaničevanja vredne v svojem podrejanju pravilom, in po vsej Franciji je uničil tisto plemenito svobodo izražanja, ki je tradiciji dala novo lepoto in je nove umetniške načine združila s starodav­nimi oblikami. Toda preteklost ni pomembna. Tudi sedanjost ni pomembna. Ukvarjati se moramo s prihod­nostjo. Kajti preteklost je tisto, kar človek ni smel biti. Sedanjost je tisto, kar bi človek ne smel biti. Prihodnost pa je tisto, kar umetniki že so.

Seveda bo kdo oporekel, da je načrt, ki smo ga tu razložili, nepraktičen in nasprotuje človeški naravi. To povsem drži. Nepraktičen je in nasprotuje človeški naravi. Toda prav zato ga je vredno izpeljati in prav zato ga tu predlagamo. Kajti kaj je pravzaprav praktičen program? Praktičen program je bodisi program, ki že obstaja, bodisi program, ki bi ga lahko izpeljali v obstoječih razmerah. Toda prav obstoječe razmere so tisto, proti čemur človek ugovarja; in vsak program, ki sprejme takšne razmere za svoje, je napačen in neu­men. Obstoječe razmere se bodo spremenile in člove­ška narava tudi. O človeški naravi resnično vemo, da se spreminja. Sprememba je edina lastnost, ki jo lahko napovemo. Propadajo tisti sistemi, ki se opirajo na trajnost človeške narave, ne pa na njeno rast in razvoj. Zmota Ludvika XIV. je bila v tem, da je mislil, da bo človeška narava vselej ostala enaka. Posledica njegove zmote je bila francoska revolucija. To je bila veličastna posledica. Vse posledice zmot oblasti so veličastne.

Opozoriti je treba na to, da individualizem človeka ne nagovarja k bolnemu blebetanju o dolžnostih, ki pomeni zgolj, da je treba delati tisto, kar zahtevajo drugi ljudje, ker to pač zahtevajo; ali s kakršnimkoli ostudnim čvekanjem o samožrtvovanju, kar je samo ostanek divjaške pohabe. V resnici individualizem ne prihaja k človeku z nikakršnimi obveznostmi. Iz človeka izhaja naravno in neizogibno. Je točka, h kateri teži sleherni razvoj. Je diferenciacija, v katero rastejo vsi organizmi. Je popolnost, ki je lastna vsaki človeški obliki in h kateri hiti vsaka oblika življenja. In zato individualizem nad človekom ne izvaja nasilja. Nasprot­no, govori mu, da ne sme trpeti nikakršnega nasilja nad seboj. Ne skuša prisiliti ljudi, da bi bili dobri. Zaveda se, da so ljudje dobri, kadar jih pustiš pri miru. Človek bo razvil individualizem iz samega sebe. Tako ga človek danes tudi razvija. Spraševati, ali je individua­lizem praktičen, je isto kakor spraševati, ali je Evolucija praktična. Razvoj je zakon življenja, zato ni drugega razvoja razen tistega, ki vodi proti individualizmu. Kjer ta težnja ni izražena, gre za umetno ustavljeno rast, za bolezen ali za smrt.

Individualizem bo tudi nesebičen in pristen. Opozo­rili smo že, da je ena izmed posledic izjemnega nasilja oblasti ta, da je pravi in preprosti pomen besed popol­noma popačen in da jih uporabljajo, da bi izrazili prav nasprotno od njihovega pravega pomena. Resnica o umetnosti je tudi resnica o življenju. Dandanes imajo človeka za prisiljenega, če se oblači, kakor sam želi. Toda s tem se vede povsem naravno. Pač pa velja prisiljenost v takšnih rečeh za oblačenje, ki je skladno s pogledi bližnjega, s pogledi, ki so, ker so pogledi večine, bržkone nadvse bedasti. Ali pa imajo človeka za sebičnega, če živi tako, kakor se mu zdi, da je najprimerneje za popolno uresničitev njegove osebno­sti; če je seveda njegov samorazvoj v resnici poglavitni cilj njegovega življenja. Toda tako bi moral živeti vsak človek. Sebičnost ni v tem, da nekdo živi, kakor pač želi živeti, ampak v tem, da od drugih ljudi zahteva, da živijo, kakor želi živeti sam. Nesebičnost pa je, če pustimo ljudi živeti, kakor želijo, in se ne vtikamo vanje. Sebičnost vselej teži k temu, da bi okoli sebe ustvarila popolno enakost tipov. Nesebičnost pa jemlje na znanje neskončno različnost kot nekaj čudovitega, jo sprejema, jo prenaša in uživa v njej. Ni sebično, če misliš s svojo glavo. Človek, ki ne misli s svojo glavo, sploh ne misli. Skrajno sebično je od bližnjega zahtevati, naj razmišlja na enak način in naj ima enako mnenje. Zakaj le? Če le lahko misli, bo bržkone mislil drugače. Če pa ne zmore misliti, je nesmiselno od njega zahtevati kakršnokoli misel. Rdeča vrtnica ni sebična, ker želi biti rdeča vrtnica. Bilo pa bi strahovito sebično, če bi zahtevala od vseh rož v vrtu, da so vrtnice in da so rdeče. V individualizmu bodo ljudje povsem naravni in nesebični, poznali bodo pomen besed in jih bodo uporabljali v svojem svobodnem in lepem življenju. Tudi ne bodo tako sebični, kot so dandanes. Kajti sebičnež je tisti, ki postavlja zahteve drugim, individua­list si tega ne bo želel. To mu ne bi dajalo nikakršnega zadovoljstva. Ko bo človek spoznal individualizem, bo spoznal tudi razumevanje in ga svobodno in spontano uporabljal. Vse do danes je človek komaj kdaj negoval sočutje. Sočustvoval je samo s trpljenjem, to pa ni najvišja oblika sočutja. Vsako sočutje je lepo, toda sočustvovanje s trpljenjem je najmanj pretanjena obli­ka. Prežeta je s sebičnostjo. Nagnjena je k temu, da postane morbidna. V njej je nekaj strahu za našo lastno varnost. Zbali smo se, da bi tudi mi sami lahko postali gobavci in slepci in da ne bi nihče skrbel za nas. Poleg tega je na čuden način omejena. Človek bi moral sočutiti s celovitostjo življenja, ne zgolj z življenjskimi stiskami in boleznimi, ampak tudi z veseljem do življenja, z njegovo lepoto, energijo, zdravjem in svobo­do. Širše ko je sočutje, težavnejše je kajpak. Zahteva več nesebičnosti. Vsakdo lahko sočustvuje s trpljenjem prijatelja, toda potreben je zelo pretanjen značaj — v resnici je potreben značaj pravega individualista — za sočustvovanje s prijateljevim uspehom.

V sodobnih razmerah neusmiljene konkurence in borbe za prostor je takšno sočutje kajpada zelo redko in ga duši nemoralna zamisel o uniformnosti zvrsti in prilagodljivosti pravilom, kar prevladuje povsod in je morda še najbolj mučno prav v Angliji.

Sočustvovanje s trpljenjem bo seveda vedno obsta­jalo. To je eden prvih človeških instinktov. Živali kot individui, višje oblike živali, da tako rečemo, ga imajo tudi. Toda treba si je zapomniti, da sočutje z veseljem povečuje obilje veselja na svetu, sočustvovanje s trplje­njem pa obilja trpljenja v resnici ne zmanjšuje. Človeka utegne okrepiti, da zlo bolje prenaša, toda zlo ostane. Sočustvovanje z jetičnim bolnikom ne zdravi jetike; zdravi jo znanost. In ko bo socializem rešil problem revščine, znanost pa problem bolezni, bo področje sentimentalizma zmanjšano, sočutje človeka pa bo širše, zdravo in spontano. Človek se bo veselil, opazujoč radostno življenje drugih.

Kajti prav s pomočjo radosti se bo v prihodnosti razvijal individualizem. Kristus ni poskušal prenoviti družbe, zato se je individualizem, ki ga je pridigal ljudem, lahko uresničil le s trpljenjem ali v samoti. Ideali, ki jih dolgujemo Kristusu, so ideali človeka, ki je v celoti zapustil družbo, ali človeka, ki se družbi upira. Vendar pa je človek že po naravi družbeno bitje. Celo Thebiad se je nazadnje počlovečil. In četudi menih uresničuje svojo osebnost, je ta osebnost pogosto osiromašena. Po drugi strani pa strašna resnica, da je trpljenje tisti način, s pomočjo katerega človek uresni­čuje samega sebe, čudežno prevzema svet. Površni govorniki in misleci na prižnicah in govorniških odrih pogosto govorijo o tem, kako svet časti užitke, in nergajo zoper to. Toda redkokdaj v zgodovini sta bila veselje in lepota ideal. Čaščenje trpljenja je veliko pogosteje obvladovalo svet. Srednji vek s svojimi svet­niki in mučenci, s svojo ljubeznijo do mučenja samega sebe, s svojo divjo strastjo, da se rani z ubodi svojih nožev, da se biča s palicami, tak srednji vek je pravo krščanstvo, in srednjeveški Kristus je pravi Kristus. Ob zori renesanse, ki je s seboj prinesla nove življenjske ideale in veselje do življenja, ljudje niso več mogli razumeti Kristusa. Celo umetnost nam to prikazuje. Renesančni slikarji so slikali Kristusa kot dečka, ki se z drugim dečkom igra v palači ali na vrtu; slikali so ga, kako leži v materinem naročju in se smehlja njej ali cvetlici ali lesketajoči se ptici; slikali so ga kot plemenito prikazen, ki se dostojanstveno premika po svetu, ali kot čudovito osebo, ki se v ekstazi dviga iz smrti v življenje. Tudi križanega so slikali kot lepega Boga, ki so mu zli ljudje prizadejali muke. Vendar pa jih on ni zanimal preveč. To, kar jih je veselilo, je bilo slikanje moških in žensk, ki so jih občudovali, ter prikazovanje ljubkosti tega ljubkega sveta. Naslikali so mnogo nabožnih podob, pravzaprav so jih naslikali mnogo preveč, in monotonija tipov je utrudljiva in je škodovala umetnosti. To je bila posledica vsega obžalovanja vredne prevlade javnosti v umetniških zadevah. Toda umetniki v svoja dela niso polagali svoje duše. Rafael je bil velik umetnik, ko je portretiral papeža. Ko pa je slikal svoje madone in malega Jezusa, sploh ni bil velik umetnik. Kristus ni imel ničesar povedati renesansi, ki je bila čudovita zato, ker je uvedla ideal, nasproten njegovemu, in če hočemo najti upodobitev pravega Kristusa, se moramo vrniti k srednjeveški umetnosti. Tu je pohabljen in iznakažen; ni ga lepo pogledati, kajti lepota je veselje; ni lepo oblečen, ker je tudi to lahko veselje; berač je, ki ima čudovito dušo; gobavec, čigar duša je božanska; ne premoženja ne zdravja ne potrebuje; Bog je, ki s pomočjo trpljenja uresničuje svojo popolnost.

Človekov razvoj je počasen. Človeška nepravičnost velika. Bilo je nujno prikazati trpljenje kot način samouresničitve. V nekaterih delih sveta je celo danes Kristusovo sporočilo potrebno. Nihče v sodobni Rusiji ni mogel uresničiti svoje popolnosti drugače kakor s trpljenjem. Le nekaj ruskih umetnikov se je uresničilo v umetnosti; v leposlovju, ki je srednjeveško po značaju, ker je njegova prevladujoča značilnost ta, da se ljudje uresničujejo s trpljenjem. Za tiste pa, ki niso umetniki in za katere ni druge življenjske oblike razen stvarnosti dejstev, je trpljenje edina pot do popolnosti. Rus, ki v Rusiji srečno živi v današnji družbeni ureditvi, mora verjeti, da človek nima duše, ali pa, da ni vredna razvoja, če jo že ima. Nihilist, ki zavrača vsako oblast zato, ker ve, da je oblast zlo, in ki mu je trpljenje dobrodošlo, ker se z njim uresničuje, je pravi kristjan. Zanj je krščanski ideal tisto pravo.

In vendar se Kristus ni upiral oblasti. Priznaval je carsko oblast rimskega imperija in plačeval davke. Trpel je cerkveno oblast judovske cerkve in se njenemu nasilju ni nikoli upiral z nasiljem kakršnekoli vrste. Kakor sem že dejal, ni imel nobenega načrta za prenovo družbe. Toda sodobni svet ima takšne načrte. Predlaga odpravo revščine in trpljenja, ki ga ta povzroča. Želi se osvoboditi muk in trpljenja, ki ga te prinašajo. Zaupa socializmu in znanosti kot njegovi metodi. Njegov cilj je individualizem, ki se izraža z veseljem. Ta bo širši, polnejši in ljubkejši, kakor je bil individualizem kdaj poprej. Trpljenje ni najvišja oblika popolnosti. Je zgolj začasno in izraža protest. Povezano je z napačnimi, nezdravimi in nepravičnimi okoliščinami. Ko bodo zmote, bolezen in krivica odpravljene, ne bo prostora za trpljenje. To je bilo veliko delo, a je že skoraj končano. Obseg trpljenja se z vsakim dnem zmanjšuje.

Človek ne bo pogrešal trpljenja. Kajti to, k čemur je človek v resnici težil, ni bilo niti trpljenje niti veselje, ampak zgolj življenje. Človek si je prizadeval živeti intenzivno, polno in popolno. Ko bo zmogel živeti tako, da ne bo omejeval drugih ali da drugi ne bodo omejevali njega in mu bo njegovo delovanje v veselje, bo duševno in telesno bolj zdrav, bolj omikan, bolj on sam. Veselje je preizkusni kamen narave, njeno znamenje odobrava­nja. Ko je človek srečen, je v sozvočju s samim seboj in s svojim okoljem. Novi individualizem, v katerega prid deluje socializem, če to hoče ali ne, bo popolna harmonija. Bo tisto, k čemur so težili Grki, pa tega, razen na področju misli, niso mogli uresničiti, ker so imeli sužnje in jih hranili; tisto bo, za kar si je prizadevala renesansa, pa tega, razen v umetnosti, ni mogla uresničiti, ker je imela sužnje in jih je izstradala.

Individualizem bo popoln in z njim bo sleherni človek dosegel svojo popolnost. Novi individualizem je novi helenizem.

Oscar Wilde

Esej je izvirno pod naslovom »The Soul of Man under Socialism« izšel leta 1891 v Fortnightly Review.

Prevedel Uroš Gabrijelčič

Pričujoči prevod je v slovenščini izšel v zbirki »Knjižnica Kondor«, zv. 266, Mladinska knjiga, 1993

Napotila:
https://www.marxists.org/reference/archive/wilde-oscar/soul-man/
http://www.gutenberg.org/ebooks/1017
http://za-misli.si/kolumne/mare-stempihar/767-cloveska-dusa-v-socializmu

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s