Propaganda v demokratični družbi

»Evropska doktrina nas prepričuje,« je pisal Jefferson, »da lah­ko ljudi in njihove številne, zapletene zveze znotraj meja reda in dis­cipline obvladuje le fizična sila ali moralna nadvlada avtoritete, ki z njihovo lastno voljo ni neposredno povezana… Mi (ustanovitelji Nove ameriške demokracije) pa verjamemo, da je človek racionalna žival, da so mu po naravi podarjene določene pravice ter da mu je vrojen občutek za pravičnost. Verjamemo, da ga je moč zadržati pred na­pačnimi dejanji in zavarovati njegovo dobro že zgolj z zmernimi po­segi od zunaj, ki naj jih izvajajo osebe po njegovem lastnem izboru, ter da se bodo ljudje držali svojih dolžnosti, ker so si sami tako izbra­li, torej po lastni svobodni volji.« Postfreudovskim ušesom se takšna govorica zdi ganljivo odkritosrčna in naivna. Človeška bitja so se izkazala za bistveno manj racionalna in prirojeno pravična, kot so predvidevali optimisti osemnajstega stoletja. Po drugi strani pa človek vendarle ni tako moralno slep, kot nas želijo prepričati pesimisti dvaj­setega stoletja. Idu in podzavesti navkljub, navkljub endemičnim nevrozam in razširjeni prevalenci nizkega IQ-ja, je večina mož in žena verjetno dovolj spodobnih in senzibilnih, da se jim brez skrbi lahko zaupa krojenje njihovih lastnih usod.

Demokratične institucije so orodja, s katerimi se skuša socialni red uglasiti z individualno svobodo oziroma pobudo. Preko njih po­stane neposredna moč vladajočih subjekt dokončne, izvršilne moči vladanih. Dejstvo, da so ta orodja kljub vsemu v Zahodni Evropi in Ameriki delovala z relativno malo neuspehi, je dovolj dober argu­ment v prid optimistom osemnajstega stoletja, ki torej le niso imeli povsem narobe. Če jim ponudimo pošteno priložnost, lahko ljudje povsem dobro skrbijo sami zase, celo bolje, čeprav morda mehans­ko manj učinkovito, kot če bi jim vladala »od njihove volje neodvisna avtoriteta«. Ponavljam: pošteno priložnost, kajti ta je neobhoden pred­pogoj. Nobenemu ljudstvu, ki se je nenadno in nepričakovano namesto v polsuženjskem družbenem položaju pod vladavino despota znašlo v njemu povsem nepoznanem režimu politične neodvisnosti, ni bila ponujena poštena priložnost, da bi oblikovalo demokratično, samoupravno vladavino. Liberalizem uspeva v atmosferi blaginje in začne propadati, kadar slabšanje družbenih razmer prisili vlado, da pogosteje in bolj drastično posega v zadeve posameznika. Prenase­ljenost in hiperorganiziranost sta dva pojava, ki – kakor sem že izpostavil – odrekata družbi pošteno priložnost, da bi njene demokratične institucije učinkovito zaživele. Vidimo torej, da obsta­jajo določeni zgodovinski, ekonomski, demografski in tehnološki pogoji, pod katerimi Jeffersonova racionalna žival, sicer od narave obdarjena z neodtujljivimi pravicami in prirojenim občutkom za pravičnost, da obstajajo torej takšni pogoji, v katerih težko ravna racionalno oziroma pravično in le stežka zahteva izvrševanje svojih pravic v okviru demokratično organizirane družbe. Na Zahodu smo imeli to veliko srečo, da nam je bila ponujena naša poštena priložnost oblikovanja tega velikanskega eksperimenta vladavine ljudstva. Žal vse tako kaže, vsaj glede na potek dogodkov v bližnji preteklosti, da nam bo ta neprecenljivo dragocena priložnost, košček za koščkom, odvzeta. Kar pa, seveda, še ni konec zgodbe. Slepe, neosebne sile, o katerih govorimo, niso zgolj sovražnik individualne svobode in demokratičnih institucij. Obstajajo tudi manj abstraktne sile, katere lahko oblasti željni posamezniki zlorabljajo z namenom, da bi v celoti ali pa vsaj delno nadzirali svoje tovariše. Pred petdesetimi leti, ko sem bil še deček, se je zdelo povsem samoumevno, da so slabi časi za nami, da je konec trpljenja in pobojev, da sta suženjstvo in prega­njanje nevernikov stvar preteklosti. Med ljudmi, ki so nosili cilindre, potovali z vlaki in se vsako jutro okopali, pač ni bilo več govora o takšnih grozotah. Navsezadnje vendarle živimo v dvajsetem stolet­ju. Le nekaj let kasneje pa so ti isti okopani ljudje, ki so s svojimi cilindri na glavah redno zahajali v cerkev, grešili krvoločne krutosti, kakršnih neprosvetljeni Afričani ali Aziati ne bi niti sanjali. V senci polpretekle zgodovine bi bilo neumno predpostavljati, da se kaj podob­nega ne more več zgoditi. Lahko se in se nedvomno tudi bo. A vseeno je, realno gledano, verjetno, da bodo v bližnji prihodnosti manipulacija mišljenja in pogojevalne metode po vzoru Krasnega novega sveta nadomestile kazenske sankcije iz 1984.

Obstajata dve vrsti propagande – racionalna, ki propagira de­javnosti v smeri harmonizacije interesov tistih, ki jo vodijo, in tistih, katerim je namenjena; ter ne-racionalna, ki pa ni v sozvočju z inte­resi nobenega prosvetljenega posameznika, temveč jo vodijo strasti, na katere se tudi obrača. Kar se tiče dejanj posameznikov, verjetno obstajajo motivi, pomembnejši od prosvetljenih osebnih interesov, gotovo pa so le-ti najvažnejši, kadar je treba kolektivno ukrepati na področju politike in ekonomije. Če bi politiki in njihovi volivci vedno delovali tako, da bi v ospredje postavljali dolgoročno dobrobit sebe ali svoje države, bi bil ta svet dobesedno raj na zemlji. V resnici pa pogosto ravnajo v nasprotju s svojimi interesi, le da bi zadovoljili svoje manj hvalevredne strasti, česar posledica je svet poln nesreče. Propaganda, ki vzpodbuja harmonijo s prosvetljenimi oseb­nimi interesi se z logičnimi argumenti, podprtimi z najboljšimi doseg­ljivimi dokazi, obrača na naš razum. Na drugi strani pa se medtem razširjajo nagonsko vodene politične ideje, ki ne morejo v celoti iz­polniti posameznikovih osebnih interesov, ponujajo zgolj popačeno in nepopolno sliko realnosti. Zagovorniki teh idej se izogibajo logični argumentaciji in želijo svoje žrtve manipulirati zgolj s ponavljanjem parol, iskanjem in javnim obtoževanjem političnih grešnih kozlov, bodisi domačih bodisi tujih, ter z lokavim povezovanjem najnižjih strasti in plemenitih idealov. Vse to omogoča vladajočim, da v božjem imenu kruto in krvoločno izvajajo oblast, Realpolitk najbolj cinične vrste pa lahko postane neke vrste verska dogma in domovinska dolžnost.

John Dewey pravi: »Ponovno rojstvo vere v skupno ljudsko naravo je, tako s svojimi potenciali na splošno, še posebej pa s sposob­nostjo, da se odzove na razum in resnico, bistveno bolj učinkovita prepreka totalitarnemu režimu kot prikaz materialnih dosežkov ali pobožno čaščenje legalnih političnih skupin.« Sposobnost, odzvati se razumu in resnici, je del naše biti. Kakor tudi, žal, dovzetnost za nespamet, laži in prevare — še posebej, kadar le-te vzbujajo občutke ugodja ali kadar ta klic neracionalnega zadane globoko skriti, pri­mitivni del naše biti iz še predčloveškega obdobja. Na nekaterih področjih so se ljudje naučili dosledno odzivati se resnici in razumu. Avtorji znanstvenih člankov ne podžigajo strasti svojih kolegov raziskovalcev in tehnologov. V ospredje postavljajo tisto, kar je po nji­hovem prepričanju resnica ali pa vsaj eden izmed pogledov na resničnost. Na temeljih razuma želijo razložiti dejstva, ki so jih opa­zili, z argumenti pa se obračajo na razum drugih ljudi, da bi jim razložili svoj pogled na svet. Vse to je precej jasno, kadar se pogovarjamo o naravoslovnih znanostih in tehnologiji. Veliko bolj zapleteno pa pos­tane na področju politike religije in etike, kjer se nam važna dejstva nemalokrat izmuznejo, kajti pomen dejstev je tu seveda odvisen od sistema idej, ki ga bom uporabili kot okvir za interpretacijo. To pa niso edine težave, na katere naleti racionalistični iskalec resnice. Tako v javnem kot zasebnem življenju se večkrat zgodi, da za zbi­ranje relevantnih informacij ali za pretehtanje njihovega pomena enostavno ni dovolj časa. Prisiljeni smo se odločati in ravnati na podlagi preskromnih podatkov, v luči bistveno manj konsistentnega sistema, kot bi to zahtevala logika. Pri najboljši volji ne moremo vedno ravnati povsem resnicoljubno in dosledno racionalno. V naši moči je le, da se, kolikor nam to dopuščajo okoliščine, kar najbolj primerno odzivamo na omejeno resnico in nepopolno argumentaci­jo, ki nam ju ponujajo drugi.

»Narod, ki pričakuje, da bo lahko hkrati neveden in svoboden,« pravi Jefferson, »pričakuje nekaj, česar nikoli ni bilo in nikoli ne bo … Človek, ki nima na voljo dovolj informacij, se ne more počutiti varnega. Kjer je tisk svoboden, vsi ljudje pa znajo brati, postane vse varno.« Na drugi strani Atlantika je še en strasten vernik razuma v istem obdobju razmišljal izjemno podobno. Takole je zapisal John Stuart Mill, utilitaristični filozof, o svojem očetu Jamesu Millu: »Bilje tako zelo prepričan v zmago razuma v človeški miselnosti, da je verjel, kako bo vse rešeno, čim bodo vsi ljudje znali brati in bo dovo­ljeno javno komentirati — ali pisno ali le z besedami — čigarkoli že mnenje ter bo vsa sprejeta zakonodaja odražala voljo prebivalstva, kakor so jo izrazili na volitvah.« Vse varno, vse rešeno! Še enkrat slišimo sporočilo optimizma osemnajstega stoletja. Jefferson je v resnici optimist, vendar hkrati tudi realist. Grenke izkušnje so ga izučile, da je moč svobodo tiska sramotno grdo izkoristiti. »Danes ničesar več ni mogoče povsem verjeti,« je razglasil, »kar se prebere v časopisu.« Pa vendar je vztrajal (in lahko se le strinjam z njim): »V luči resnice je tisk plemenita institucija, prijatelj tako znanosti kot civilnih svoboščin.« Gigantski medijski sistemi sami po sebi niso ne dobri ne slabi, so le moč, ki jo je kakor katerokoli drugo obliko moči mogoče uporabljati v dobre ali slabe namene. Tisk, radio in kino so gotovo neobhodno potrebni za preživetje demokracije, zlorabljeni pa lahko postanejo najmočnejše orožje v rokah diktatorja. a področju medijskih sistemov, kakor tudi v poslovanju drugih podjetij, je tehno­loški napredek škodoval Malemu in pomagal Velikemu človeku. Še pred petdesetimi leti je v vseh demokratičnih državah izhajalo mnogo majhnih revij in lokalnih časopisov, kjer je lahko praktično vsakdo natisnil, kar je hotel. Danes je tisk formalno seveda še vedno svo­boden, a večina majhnih časopisov je izginila. Stroški papirja, strojev za tiskanje in agencijskih novic so previsoki za Malega človeka. Na totalitarnem Vzhodu država kontrolira medije s politično cenzuro. Na demokratičnem Zahodu obstaja ekonomska cenzura, medijske sisteme pa kontrolira elita močnih. Takšna cenzura (zasnovana na naraščajočih stroških in koncentraciji komunikacijskih zmogljivosti v rokah nekaj večjih koncernov) je sicer manj sporna kot, če so mediji v lasti države in služijo vladni propagandi, vsekakor pa demokrat Jefferson nanjo ne bi bil ponosen.

Kar se tiče propagande so zagovorniki splošne pismenosti in svobode tiska predvidevali le dve možnosti: propaganda je lahko resnična ali pa ne. Niso pa predvideli možnosti, ki seje nato dejan­sko uresničila, še posebej izrazito v naši zahodni kapitalistični demokraciji — namreč, razvoja gigantske, masovne medijske indus­trije, ki se ne ukvarja ne z resničnim ne z lažnim, temveč z ne­realnim, bolj ali manj nepomembnim. Z enim stavkom — niso raču­nali na človekovo skoraj nepotešljivo željo po razvedrilu.

V preteklosti večina ljudi ni nikdar zares potešila te svoje po­trebe. Hlepeli so po zabavi in razvedrilu, vendar zanju v glavnem ni bilo poskrbljeno. Božič je bil le enkrat na leto, prazniki so bili »redki in svečani«, malo ljudi je bralo, a čtiva je bilo še manj, najbližji približek kinematografu pa so bile predstave v farški cerkvi, sicer dokaj po­goste, a tudi malo monotone. Da bi ujeli razmere vsaj malo podobne današnjim, se moramo vrniti nazaj v stari Rim, kjer so, množice ohra­njali v dobrem razpoloženju s pogostimi, brezplačnim in zelo razno­likimi zabavnimi predstavami — od poetičnih dram do gladiatorskih bojev, od recitacij Virgila do bojev na življenje in smrt, od glasbenih koncertov do vojaških recenzij in javnih usmrtitev. A niti v Rimu distrakcija zabave in razvedrila ni bila neprekinjeno prisotna v vsakdanjem življenju, kakor je temu danes, v času revij in časopisov, radia, televizije in kina. V Krasnem novem svetu zabava v najra­zličnejših fascinantnih oblikah služi kot instrument politike z name­nom preprečiti ljudem, da bi posvečali preveč pozornosti realnemu svetu politične in socialne situacije. Nerealnost religije se nedvomno razlikuje od nerealnosti sveta zabave, nedvomno pa ne ena ne druga »nista s tega sveta«. Tako religija kot zabava lahko, če se ju poslužujemo prepogosto, postaneta »opij za ljudstvo« (Marxove be­sede) in s tem grožnja svobodi. Le oprezni bodo uspeli ohraniti svojo svobodo in le tisti, ki živijo v sedanjosti in so nenehno intelektualno aktivni, bodo svoji družbi uspeli zagotoviti demokratično vodstvo. Družba, katere večina članov večino svojega časa preživi v povsem brezsmiselnem svetu športa in TV-limonad, mitologiji ali metafi­zičnem sanjarjenju, to se pravi ne tukaj in zdaj, ne v sedanjosti ali neposredni prihodnosti, se bo le stežka zoperstavila vdoru sil, ki bi jo želele manipulirati in prevzeti nadzor nad njo.

Diktatorji se v svoji propagandi dandanes zanašajo predvsem na ponavljanje, prikrivanje in racionalizacijo — ponavljanje ključnih besed, ki naj bi jih sprejeli kot resnične, prikrivanje dejstev, za katera bi želeli, da jih ne bi opazili, zbujanje ali racionalizacijo strasti, katere je mogoče uporabiti v interesu stranke na oblasti. O manipulaciji vemo čedalje več in brez dvorna se bodo v prihodnosti diktatorji naučili povezati tehnike manipuliranja z nenehnim distrakcijami iz okolja, ki na Zahodu že zdaj grozijo, da bodo racionalno propagando, ki je nujno potrebna za ohranitev posameznikove svobode in demokratičnih institucij, utopile v morju nepomembnega.

Aldous Huxley, Tiranija nad mišljenjem, 1958

Prevedla Sabina Lodrant

V slovenščini je besedilo izšlo pod naslovom Krasni novi svet – revizija, Ljubljana: Založniški atelje Blodnjak, 2005, Zbirka Tezej

Napotili:
http://www.huxley.net/bnw-revisited/
Aldous Huxley TV interview, 1958
https://www.youtube.com/watch?v=3TQZ-2iMUR0

Advertisements

One thought on “Propaganda v demokratični družbi

  1. Pingback: Umetnost prodaje | Oglaševanje na tehtnici

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s