Psihološki vidiki zajamčenega dohodka za vse

V prispevku so obravnavani izključno psihološki vidiki zajamčenega dohodka, njegova vrednost, z njim povezana tveganja in težave, ki jih lahko povzroči pri ljudeh.

Kar govori v prid zajamčenemu dohodku, je v prvi vrsti to, da bi se na ta način lahko povečala svoboda posameznika.[1] Doslej je imel človek skozi vso svojo zgodovino omejeno svobodo delovanja zaradi dveh dejavnikov: zaradi nasilja tistih, ki so bili na oblasti (zlasti zaradi njihove zmožnosti ubiti upornike) in – kar je še bolj pomembno – zaradi dejstva, da je tistim, ki niso bili pripravljeni sprejeti pogojev dela in družbenega obstoja, grozila lakota.

Kdor ni bil pripravljen sprejeti teh pogojev, četudi proti njemu ni bilo uporabljenih drugih ukrepov, je tvegal , da bo umrl od lakote. Velikokrat je v pretekli in sodobni zgodovini človeštva (tako v kapitalizmu kot tudi v Sovjetski zvezi) prevladovalo načelo: »Kdor ne dela, naj tudi ne jé.« Ne le, da je človeka ta grožnja prisilila do ravnanja v skladu s tem, kar se je od njega zahtevalo, temveč tudi do takega razmišljanja in čutenja, da ga ne bi niti obšla skušnjava, da bi ravnal drugače.

Razlog, zakaj je pretekla zgodovina temeljila na načelu strahu pred lakoto je, da je človek z izjemo določenih primitivnih družb, živel na ravni pomanjkanja. Nikoli ni bilo dovolj materialnih dobrin, da bi lahko zadovoljile potrebe vseh. Običajno si je vladajoči sloj vzel, kolikor mu je srce poželelo, večini ljudem, ki za pogrnjeno mizo niso mogli sesti, pa je bilo rečeno, da je to božja volja ali zakon narave. Treba pa je opozoriti, da za to ni bil odločilen pohlep »vladarjev«, temveč nizka raven materialne produktivnosti.

Zajamčen dohodek, ki postane možen v času gospodarskega izobilja, bi lahko človeka prvič osvobodil strahu pred lakoto in tako bi postal zares svoboden in ekonomsko ter psihološko neodvisen. Nikomur ne bi bilo treba zaradi strahu pred lakoto pristati na določene delovne pogoje. Nadarjeni ali ambiciozni ljudje bi se lahko priučili novih znanj in spretnosti ter se tako pripravili za drugi poklic; žena bi lahko zapustila svojega moža, mladoletnik pa svojo družino. Ljudje ne bi imeli več strahu, če se jim ne bi bilo treba bati za kruh. (To velja samo, če politične grožnje človeku ne preprečujejo svobodnega mišljenja, govorjenja in ravnanja.)

Z zajamčenim dohodkom »svoboda« ne bi bila samo slogan, temveč realnost; potrdil pa bi tudi v verski in humanistični tradiciji zahoda globoko zakoreninjeno načelo, da ima človek ne glede na okoliščine pravico živeti. Ta pravica do življenja, hrane, bivališča, zdravstvene oskrbe, izobrazbe itd. je človeku prirojena pravica, ki je v nobenih okoliščinah ne smemo omejiti, niti pri vprašanju, ali je oseba za družbo »koristna« ali ne.

Prehod s psihologije pomanjkanja k psihologiji izobilja je eden izmed najpomembnejših korakov v človeškem razvoju. Psihologija pomanjkanja ustvarja strah, ljubosumje in sebičnost (kar je po svetu najbolj opazno v kmečkih kulturah). Psihologija izobilja pa ustvarja iniciativnost, zaupanje v življenje in solidarnost. Dejstvo pa je, da je večina ljudi psihološko še vedno ujeta v ekonomskih pogojih pomanjkanja, medtem ko je industrializiran svet v procesu vstopanja v novo dobo ekonomskega izobilja. Zaradi tega psihološkega »zamika« večina ljudi niti ni sposobnih dojeti nove ideje, kot je ta o zajamčenem dohodku, saj tradicionalne ideje navadno vodijo občutki, ki izhajajo iz nekdanjih družbenih ureditev.

Dodatna posledica zajamčenega dohodka v povezavi z bistveno skrajšanim delovnim časom za vse bi bila gotovo ta, da bi duhovni in verski problemi človekovega bivanja postali realni in prevladujoči. Doslej je bila večina ljudi preveč zaposlena s svojim delom (ali pa so bili po delu preutrujeni), da bi se resno ukvarjali s problemi kot so: »Kaj je smisel življenja?«, »V kaj verjamem?«, »Katere vrednote zastopam?« in »Kdo sem?« Če delo ne bo več glavna skrb, se bo človek lahko resno spoprijel s temi problemi ali pa se mu bo od dolgčasa kar zmešalo.

Gospodarsko izobilje v principu zaznamuje prehod iz predčloveške v pravo človeško družbo.

Da prikažemo pravo sliko, si moramo ogledati tudi nekaj ugovorov ali vsaj kritičnih vprašanj glede zajamčenega dohodka za vse. Najbolj očitno vprašanje je, ali ne bi zajamčen dohodek zmanjšal motivacije za delo.

Ne glede na to, da dandanes za vse večji del prebivalstva ni delovnih mest in da za te ljudi vprašanje o motivaciji za delo niti ne pride v poštev, moramo ugovor kljub temu vzeti resno. Po mojem mnenju je mogoče dokazati, da materialna spodbuda ni edini motiv za delo in trud. Obstajajo še drugi motivi kot so npr. ponos, družbeno priznanje, veselje do samega dela itd. Tovrstnih primerov je več dovolj. Najbolj očitno se to vidi pri delu znanstvenika, umetnika in drugih, katerih motiv za izjemne dosežke v prvi vrsti ni finančen dobiček, temveč mešanica dejavnikov, predvsem zanimanje za delo, ponos na lasten dosežek in stremljenje k priznanju. Kljub temu, da so ti primeri tako očitni, niso dovolj prepričljivi, saj bi lahko rekli, da so ti izjemni ljudje zmožni takšnih izjemnih naporov zato, ker so izjemno nadarjeni. Zaradi tega naj ne bi bili značilni za odzive povprečnih ljudi. Ta ugovor je mogoče premagati, če si podrobneje ogledamo spodbude za delo pri ljudeh, ki niso kaj posebej kreativni. Kakšni napori so prisotni v športu, rekreaciji in mnogih hobijih, kjer ni pričakovati materialne spodbude. V kolikšni meri je zanimanje za delovni proces lahko spodbuda za delo, je kot prvi pokazal profesor Mayo v svoji klasični raziskavi v čikaških obratih Hawthorne podjetja Western Electric Company[2]. Že samo dejstvo, da je neizučene delavke mikal poskus njihove delovne produktivnosti in da so postale zainteresirane in aktivne udeleženke eksperimenta, je vodilo k višji produktivnosti in dodatno celo k njihovemu boljšemu zdravju.

Problematika postane še bolj jasna, če si podrobneje ogledamo starejše družbene oblike. Za tradicionalne pruske uradnike sta bili značilni učinkovitost in nepodkupljivost, kljub temu da so bili zelo slabo plačani; v tem primeru so bili pojmi kot čast, zvestoba in izpolnjevanje dolžnosti odločilne spodbude za uspešnost pri delu. Če si ogledamo predindustrijske družbe (kot na primer srednjeveško evropsko družbo ali polfevdalne družbe v začetku našega stoletja v Latinski Ameriki), se pojavi še drugi dejavnik. V teh družbah je na primer tesar želel zaslužiti le toliko, da si je lahko privoščil svoj tradicionalni življenjski standard. Branil bi se tega, da bi delal in zaslužil več, kot bi potreboval.

Ob številnih spodbudah za delo je dejstvo tudi, da človek po naravi ni len. Celo nasprotno, zaradi posledic nedejavnosti trpi. Gotovo je veliko ljudi, ki bi bili z veseljem brez dela za kakšen mesec ali dva, vendar bi velika večina potem celo prosila za delo, tudi če ne bi bilo plačano. Ugotovitve o razvoju otrok in duševnih boleznih to podpirajo s številnimi podatki. Nujno bi bila potrebna sistematična raziskava, pri kateri bi vse dostopne podatke analizirali z vidika »lenobe kot bolezni«.

Če torej denar ni glavna spodbuda, bi moralo biti delo tako privlačno in zanimivo s tehničnega ali družbenega vidika, da bi se ga ljudje lotili raje kot pa nedejavnosti. Sodoben, odtujen človek je globoko zdolgočasen (večinoma nezavedno) in zato bolj hrepeni po lenobnosti, kot pa po aktivnosti. To hrepenenje je samo po sebi simptom naše »patologije normalnosti«. Verjetno bi kakšna zloraba zajamčenega dohodka po kratkem času spet izginila, tako kot se ljudje, če jim ne bi bilo treba plačati sladkarij, po nekaj tednih ne bi več prenajedali z njimi.

Še en ugovor prednostim zajamčenega dohodka se izraža v opažanju, da se ljudje z dobrim dohodkom verjetno prav toliko bojijo izgube delovnega mesta, ki jim letno prinese recimo 15 000 ameriških dolarjev, kot tisti, ki bi, če bi izgubili službo, morali stradati. Če je ta vtis pravilen, bi zajamčen dohodek še vedno povečal svobodo večine ljudi, vendar ne bi povečal svobode višjih slojev.

Da bi ta ugovor razumeli v celoti, se moramo poglobiti v duha sodobne industrijske družbe. Človek se je spremenil v homo consumensa. Je nenasiten, pasiven in svojo notranjo praznino poskuša zapolniti z vse večjim potrošništvom. Za ta mehanizem imamo veliko kliničnih primerov, v katerih so prekomerno uživanje hrane, nakupovanje in pitje odziv na depresijo in strah. Konzumiramo cigarete, žganje, seks, filme, potovanja, kot tudi izobraževanje, knjige, predavanja in umetnost. Človek daje vtis, da je aktiven in skrajno navdušen, v resnici pa ga globoko v sebi navdaja strah, je osamljen, potrt in zdolgočasen (dolgočasje lahko definiramo kot tisto vrsto kronične depresije, ki jo lahko uspešno kompenziramo s potrošništvom). Industrijska družba dvajsetega stoletja je ta nov psihološki tip homo consumens ustvarila predvsem iz ekonomskih razlogov, torej zaradi potrebe po množični potrošnji, ki jo spodbujajo in manipulirajo oglasi. Vendar ko se ta značajski tip enkrat ustvari, tudi sam povratno vpliva na ekonomijo in dela načelo nenehnega naraščajočega zadovoljstva na videz za razumsko in stvarno.[3]

Sodobni človek ima tako brezmejno lakoto po vedno večjem potrošništvu. To ima naslednje posledice: ker pohlep po potrošništvu nima več meja in ker v dogledni prihodnosti nobena ekonomija ne bo uspela proizvesti dovolj, da bi lahko vsakomur omogočila neomejeno potrošništvo, pravo izobilje (s psihološkega vidika), dokler prevladuje značajski tip homo consumensa, ne more obstajati. Pohlepnež bo vedno živel v pomanjkanju, saj ne glede na to koliko ima, nikoli ne bo imel dovolj. Poleg tega bi rad imel vse, kar imajo drugi, saj vidi v njih svoje konkurente. Zato je v bistvu osamljen in poln strahu. Ne more uživati v umetnosti in drugih kulturnih spodbudah, saj v bistvu ostaja pohlepen in želi vedno več. To pomeni, da bi bili tako orientirani ljudje, ki bi živeli na ravni zajamčenega dohodka, frustrirani in bi se čutili manjvredne, tisti z večjim dohodkom pa bi bili ujetniki okoliščin, ker bi jih bilo strah pred izgubo možnosti za maksimalno potrošništvo. Zato menim, da bi lahko zajamčen dohodek rešil le nekatere (ekonomske in družbene) težave, da pa ne bi imel želenega skrajnega učinka, če hkrati ne bi opustili načela maksimalnega potrošništva.

Kaj se mora torej spremeniti, če želimo uvesti zajamčen dohodek? Na splošno moramo sistem maksimalnega potrošništva spremeniti v sistem optimalnega potrošništva. To pomeni, da bi morali preiti od proizvodnje blaga za osebno rabo na proizvodnjo blaga za javno rabo: šole, gledališča, knjižnice, parke, bolnišnice, javna prevozna sredstva in gradnjo stanovanj. Drugače rečeno, poudarek bi moral biti na proizvodnji stvari, ki služijo razvoju notranje produktivnosti in dejavnosti posameznika. Pokažemo lahko, da je pohlep homo consumensa prisoten predvsem pri individualnem potrošništvu stvari, ki jih »jé« (si jih prilašča), medtem ko raba brezplačnih javnih storitev, ki posamezniku omogočajo uživanje v življenju, ne ustvarja zavisti in nenasitnosti. Takšen prehod z maksimalnega na optimalni sistem potrošništva bi terjal drastične spremembe v proizvodnih vzorcih ter radikalno zmanjšanje števila oglasov, ki s pomočjo pranja možganov večajo naš pohlep.[4] Poleg tega bi moralo priti do kulturnih sprememb: do renesanse humanističnih vrednot življenja, produktivnosti, individualizma itd., ki bi premagala materializem »organizacijskega človeka«, ki je tako manipuliran, da deluje kot v mravljišču.

Ti premisleki odpirajo druga vprašanja, ki jih moramo prav tako raziskati: ali obstajajo objektivno veljavni kriteriji, po katerih lahko ločimo med razumskimi in nerazumskimi, med dobrimi in slabimi potrebami, ali ima vsaka subjektivno zaznana potreba enako vrednost? (Kot »dobre« potrebe so mišljene tiste, ki podpirajo živost, budnost, produktivnost in občutljivost človeka, medtem ko so »slabe« potrebe tiste, ki te človekove potenciale slabijo ali hromijo.) V primeru zasvojenosti z mamili, prekomerni debelosti in alkoholizmu vsi delamo tovrstna razlikovanja. Preučevanje teh problemov bi vodilo do naslednjega praktičnega premisleka: kje je spodnja meja legitimnih potreb posameznika? (Mišljene so potrebe po lastni sobi, oblačilih, določeni količini kalorij, po kulturnih dobrinah kot so radio, knjige itd.) V sorazmerno premožni družbi, kot je ta v Združenih državah Amerike, ne bi smelo biti pretežko ugotoviti, koliko bi stal dostojen življenjski minimum in kje bi naj bila meja maksimalnega potrošništva. Lahko bi razmislili o progresivni obdavčitvi potrošništva nad nekim določenim pragom. Na vsak način bi morali preprečiti življenjske pogoje, kakršni vladajo v barakarskih naseljih. Vse to pomeni, da bi načelo zajamčenega dohodka morali kombinirati z usmerjenostjo naše družbe od maksimalnega k optimalnemu potrošništvu, in da bi moralo priti do drastičnega premika od proizvodnje za potrebe posameznika do proizvodnje za javne potrebe.

Zelo pomembno je, da ob ideji zajamčenega dohodka raziščemo še eno, in sicer idejo o brezplačni potrošnji določenega blaga. Primer za to bi lahko bili kruh, mleko in zelenjava. Za trenutek si predstavljajmo, da bi si lahko vsak v pekarni vzel kruha, kolikor bi želel. (Država bi pekarni plačala ves njen kruh iz proizvodnje.) Kot že omenjeno, bi pohlepnež sprva vzel več, kot bi potreboval, vendar pa bi se že čez kratek čas »potrošništvo iz pohlepa« uneslo in ljudje bi si vzeli le toliko, kot bi resnično potrebovali. Po mojem mnenju bi tovrstno brezplačno potrošništvo ustvarilo novo dimenzijo v življenju človeka (razen če v tem ne vidimo, sicer na veliko višji ravni, ponovitve potrošniških navad v določenih primitivnih družbah). Človek bi se čutil osvobojenega načela: »Kdor ne dela, naj tudi ne jé.« Že ta zametek svobodnega potrošništva bi lahko pomenil popolnoma novo doživetje svobode. Tudi kdor ni ekonomist, bi takoj spoznal, da bi država zlahka oskrbela vse ljudi z brezplačnim kruhom, pri čemer bi ta izdatek krila z ustrezno obdavčitvijo. Lahko pa stopimo še korak naprej. Ob minimalni potrebi po hrani (kruh, mleko, zelenjava in sadje) bi lahko zadovoljili tudi minimalne potrebe po oblačilih (po nekem sistemu bi lahko vsako letno brez plačila prejeli na primer obleko, tri srajce, šest parov nogavic itd.). Tudi prevozna sredstva bi lahko uporabljali brezplačno, seveda pod pogojem, da bi zelo izboljšali javne prevozne sisteme, medtem ko bi se osebna vozila podražila. Konec koncev bi se tudi stanovanjske težave lahko rešile na enak način, z velikimi stanovanjskimi projekti s sobami za skupna otroška ležišča, z majhnimi sobami za starejše ali poročene pare, ki bi jih lahko vsak po želji brezplačno uporabljal. To me pripelje do ideje, da bi se težava zajamčenega dohodka lahko rešila tudi na ta način, da bi bile osnovne življenjske potrebščine (v smislu predpisanega minimuma) brezplačne, namesto da bi za njih morali plačevati v gotovini. Proizvodnja teh minimalnih potreb skupaj z naprednimi javnimi storitvami bi vzdrževala produkcijo pri življenju, prav tako kot pri predlogu o zajamčenem dohodku za vse.

Lahko bi ugovarjali, da je ta metoda bolj radikalna in s tem manj sprejemljiva kot predlog, ki vsem za vse življenje zagotavlja zajamčeni dohodek . To je verjetno res, vendar ne smemo pozabiti, da bi lahko bil sistem brezplačnih minimalnih storitev teoretično izvedljiv znotraj sedanjega sistema, medtem ko bi bila ideja zajamčenega dohodka za mnoge nesprejemljiva, ne zato, ker ne bi bila izvedljiva, temveč zaradi psihološkega upora proti ukinitvi načela: »Kdor ne dela, naj tudi ne jé.«

Preučiti moramo še en filozofski, političen in psihološki problem: problem svobode. Zahodno pojmovanje svobode je v veliki meri temeljilo na svobodi do zasebne lastnine in njene rabe, vsaj dokler niso bili ogroženi drugi legitimni interesi. Danes je v zahodnih industrijskih družbah to načelo v mnogih pogledih okrnjeno zaradi obdavčitev, ki je oblika razlastitve, kot tudi zaradi posegov države v kmetijstvo, trgovino in industrijo. Hkrati pa se zasebno lastništvo proizvodnih sredstev vse bolj umika javno-zasebnemu lastništvu, ki je značilno za velike korporacije. Načelo zajamčenega dohodka bi sicer pomenilo dodatne državne predpise, vendar moramo vedeti, da danes pojem svobode za povprečnega posameznika ne pomeni predvsem, da ima nekaj v lasti in da lahko to (svoj kapital) donosno vlaga, temveč da lahko konzumira vse, kar mu srce poželi. Veliko ljudi danes gleda na omejitev neomejenega potrošništva kot na poseg v svojo svobodo, čeprav lahko le zelo bogati ljudje prosto izbirajo, kar si želijo. Konkurenčni boj med različnimi znamkami enakega blaga in različnimi vrstami blaga ustvari iluzijo osebne svobode, medtem ko posameznik v resnici želi imeti to, k čemur so ga napeljali, da si mora želeti.[5] Potreben je nov pogled na problem svobode. Le s preoblikovanjem homo consumensa v produktivno in dejavno osebnost bo človek občutil svobodo kot priložnost, da naredi kar je najbolj izpolnjujoče in ne kot neomejeno možnost proste izbire med potrošnimi dobrinami.

Popolno učinkovitost načela zajamčenega dohodka za vse lahko pričakujemo le v povezavi z naslednjim: (1.) s spremembo naših potrošniških navad, torej s spremembo homo consumensa v produktivnega, dejavnega človeka (v smislu Spinoze); (2.) z izoblikovanjem nove duhovne, humanistične drže (v teistični ali ne-teistični obliki); (3.) z renesanso resnično demokratičnih metod (morda z novim spodnjim domom Kongresa, kjer bi prihajalo do odločitev z integracijo sklepov sto tisočih malih skupin [face-to-face groups], z aktivnim sodelovanjem vseh članov v vseh podjetij in v vsakem tipu upravljanja itd.).[6] Nevarnosti, da bi država lahko postala mati boginja z diktatorskimi lastnosti, ki bi vse preživljala, se lahko izognemo le s hkratnim in učinkovitim povečanjem demokratičnih procesov na vseh družbenih področjih. (V resnici država že danes razpolaga z izredno močjo, ne da bi nam zagotavljala vse te možnosti.)

Z ekonomsko usmerjenimi raziskavami na področju zajamčenega dohodka za vse se morajo opraviti še druge raziskave: psihološke, filozofske, verske in pedagoške. Velik korak do zajamčenega dohodka bo po mojem mnenju uspešen le, če bo prišlo do sprememb na drugih področjih. Ne smemo pozabiti, da lahko zajamčen dohodek uspe le, če desetih odstotkov naših skupnih virov ne bomo več namenjali za ekonomsko neuporabno in nevarno oborožitev, če lahko s sistematično podporo nerazvitim državam ustavimo širjenje nesmiselnega nasilja in če najdemo način, da preprečimo eksplozijo prebivalstva. Brez teh sprememb noben načrt za prihodnost ne bo uspel, saj prihodnosti ne bo.

Erich Fromm, 1966

Prvič objavljeno pod naslovom The Psychological Aspects of the Guarenteed Income (Psihološki vidiki zajamčenega dohodka) v: R. Theobald (ur.), The Guaranteed Income. Next Step in Economic Evolution? (Zajamčen dohodek? Naslednji korak v ekonomski evoluciji?), New York, 1966, str. 175-184 (Doubleday & Co); prvi nemški prevod objavljen v: Erich Fromm Gesamtausgabe in zwölf Bänden (Erich Fromm zbrana dela v dvanajstih knjigah), München (nemška založba in nemški založnik Mehke) 1999, knjiga V , str. 309-316. Iz ameriške angleščine v nemščino prevedla Liselotte in Ernst Mickel.

Iz nemščine prevedla Kristina Peršoh

Pregledala in popravila Urša Vidic

Prevedeno v sklopu prevajalske prakse društva Zofijini ljubimci (www.zofijini.net)

Literatura:
Fromm, E. (1955a): The Sane Society, New York 1955 (Rinehart and Winston, Inc.); Der moderne Mensch und seine Zukunft. Eine sozialpsychologische Untersuchung, Frankfurt/Köln 1960 (Europäische Verlagsanstalt); Wege aus einer kranken Gesellschaft, GA IV.
Mayo, E., (1933): The Human Problems of an Industrial Civilization, New York 1933 (The Macmillan Co.).

Vir: http://www.archiv-grundeinkommen.de/fromm/Fromm-Grundeinkommen.htm

Napotilo:
http://www.naaij.org/1966_the_psychological_aspects_of_the_guaranteed_income_property_of_erich_fromm_document_center.pdf

[1] Glej tudi moj prispevek o zajamčenem življenjskem minimumu v The Sane Society (Zdrava družba), 1955a, str. 234-236.
[2] Elton Mayo, The Human Problem of an Industrial Civilization, 2. izdaja. (New York: The Macmillan Co., 1946).
[3] S tem, da vsaj dvajset odstotkov ameriškega prebivalstva živi v slabih življenjskih razmerah, da nekatere evropske države, predvsem socialistične, še niso dosegle zadovoljivega življenjskega standarda in da večji del prebivalstva v Latinski Ameriki, Afriki in Aziji živi pod pragom revščine, postane težava še bolj zapletena. Na vsak argument, ki zagovarja zmanjšanje potrošništva, se odgovori s protiargumentom, da bi se moralo potrošništvo v večjem delu sveta še povečati. To je res, vendar obstaja nevarnost, da bo celo v zdaj še revnih državah ideal maksimalnega potrošništva kmalu usmerjal vsa prizadevanja, da bo vplival na miselnost ljudi in zato učinkoval še naprej, tudi potem, ko bo optimalna raven potrošništva že dosežena.
[4] Takšna omejitev oglaševanja in predvsem povečanje proizvodnje za javno sfero po mojem mnenju nista možna brez državnega posredovanja.
[5] Tudi tukaj je popolna birokratizacija potrošnje v socialističnih državah slab primer za ureditev omejevanja potrošništva.
[6] Glej moje predloge na koncu spisa The Sane Society (Zdrava družba), 1955a, str. 224-239).

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s