Šum

Znameniti francoski zgodovinar Jacques Le Goff je učitelje, ki so se začeli pojavljati v visokem srednjem veku, označil kot intelektualce (pojavljati so se začeli v mestnih šolah v 12. stoletju, do 13. stoletja pa so se potrdili na univerzah). Ime označuje tiste, ki opravljajo poklic mislecev in svoje mišljenje posredujejo preko učenja.[1] Vloga univerz in tistih, ki so na njih poučevali, se je od takrat vseskozi spreminjala, a kljub temu se je pojem intelektualca ohranil vse do današnjih dni. Intelektualce še vedno dojemamo kot visoko izobražene učenjake, ki s svojim delovanjem narekujejo družbeni in znanstveni napredek, hkrati pa so prvi, ki začnejo jasno in glasno opozarjati na nepravilnosti in krivice v naši družbi. Zdi se, da je danes vloga intelektualcev vse manjša, vse bolj tiho so, vse bolj se ukvarjajo zgolj s teorijami, iz vsakdanjega življenja pa se umikajo. Večinoma se oglasijo zgolj še takrat, ko gre za njihove lastne interese, ko pa doživljajo krivice drugi, večinoma ne rečejo nič (dober primer je trenutna kriza, ki je v Sloveniji prizadela večino prebivalstva, a učenjaki, univerzitetni profesorji itd. so se oglasili šele takrat, ko so jo začutili na lastni koži oz. v lastnih žepih). Noam Chomsky je to pokomentiral v enem od svojih del, kjer je dejal, da je »odgovornost intelektualcev v tem, da govorijo resnico in razkrivajo laži. Vsaj to naj bi bila splošno poznana resnica, ki ne potrebuje komentarja. Seveda pa ni tako. Za sodobnega intelektualca sploh ni očitna.«[2]

Že antični misleci so bili mnenja, da bi moralo tistega, ki razmišlja, zanimati tudi ali pa še posebej to, v kakšnem svetu živi. To pomeni, da bi se moral ukvarjati tudi s političnimi temami in vprašanji oz. premišljevati o tem, kako lahko svojo stroko uporabi tako, da bo izpolnil dolžnost, ki jo ima kot politično bitje. Politična bitja imajo namreč dolžnost ustvarjati pogoje skupnega dobrega. Cilj ali namen politike je dobro življenje, kot je zapisal Aristotel. Torej bi se moral še zlasti intelektualec spraševati o tem, kako lahko njegova stroka prispeva k dobremu življenju celotne družbe.

Seveda ne smemo vse krivde naprtiti na intelektualce same. Veliko težavo predstavlja tudi družba, v kateri trenutno živimo. Danes najbolj slavimo vrednote kot so: fleksibilnost, individualnost, uspešnost, bogastvo; mediji poročajo povsem nekritično, poneumljajo ljudi itd., s tem pa so bili tudi intelektualci potisnjeni povsem na obrobje in na žalost se jih je s takšnim stanjem veliko sprijaznilo. Večina intelektualcev beži pred politiko bolj, kot bi pričakovali. Ne le, da se jih obsežno stigmatizira, njihova ugled in teža v očeh medijev in javnosti sta povsem nezaznavna. Velika večina jih spremlja dogajanje iz varnega zavetja svojega kavča, ne da bi pomislila na svoje dolžnosti. K temu prištejmo še javni diskurz, ki je povsem deintelektualiziran, navijaški, rumen in histeričen, s katerim so domači mediji uspeli povsem degradirati pojem kritičnega intelektualca tudi s tem, ko vanj redno preoblačijo lobiste, strankarske svetovalce, bivše politike in ministre, politično navijaške teologe ali novinarje.[3]

Vse te pasivnosti in apatije, ki trenutno prežemata trenutno družbo, smo se odlično naučili tudi študentje oz. mladi. Ne zavedamo se (ali pa se ne želimo zavedati) dejstva, da živimo v resničnem svetu, skupaj z vsemi ostalimi člani naše družbe. Vse bolj se dojemamo kot neka posebna skupina, ki je povsem odrezana od preostanka družbe in nima z njo nobene povezave. Tudi problematike, s katerimi se ukvarjajo različna študentska društva, se zdijo povsem izrezane iz resničnega sveta. Vsi se ukvarjajo samo s temami, ki so zelo tesno povezane z njihovo študijsko smerjo, s tem pa zavračajo dejstvo, da smo del sveta oz. družbe, v kateri živimo, da so problemi, s katerimi se srečujejo naši starši, naši sosedje itd. isti, kot tisti, s katerimi se srečujemo mi sami.

Intelektualci ne smejo biti nevtralni opazovalci dogodkov, ampak morajo razkrivati manipulacije in laži vlad in korporacij, morajo razkrivati resnico. Znameniti zgodovinar Howard Zinn je nekoč dejal: »Ne moreš biti nevtralen na premikajočem se vlaku.«

Matevž Hrženjak

Izvirno objavljeno v Pizda!, št. 3, julij 2015

Napotilo:
http://www.infopeka.org/web/?p=46159

[1] Jacques Le Goff, Intelektualci v srednjem veku, Knjižna zbirka Claritas (Ljubljana, 1998), str. 17.
[2] Noam Chomsky, Odgovornost intelektualcev v: Somrak demokracije, Studia humanitatis (Ljubljana, 1997), str. 7–44.
[3] Boris Vezjak: Protesti, intelektualci in manko demokracije. Dialogi, 2014, letnik 50, št. 3–4.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s