Ekologija, transformacija in emancipacija

Za začetek se spomnimo na povezavo med pojmi ekologija (odnos med organizmom in naravnim/družbenim okoljem), ekumena (skupnost ljudi) in ekonomija (upravljanje z gospodinjstvom). Omenjeni izrazi temeljijo na grški besedi oikos, ki pomeni »hiša«. Meščansko-kapitalistične in patriarhalne ekonomske znanosti (neoklasicizem, keynesianizem), ne morejo zajeti kompleksnih odnosov celotnega gospodinjstva. Tovrstne redukcionistične teorije odražajo realno izločanje (tržnega) gospodarstva in dela iz njune naravne ter družbene povezanosti. Ta povezanost kot tudi (kasnejše) posledice domnevno proizvodno-ekonomskih ravnanj pri tem ostajajo skrite: kot smiselno se dojema le, kar se odvija na področju dela in kapitala, kjer se obrača denar – zato, ker je ustvarjanje delovnih mest, potrošnih dobrin, storitev in dobička »ekonomično«. Za to redukcionistično ekonomijo je odgovorna politika. Nemški publicist in ekonomist Günther Moewes s tem povezano ekološko in družbeno pogubno logiko kapitalistične »države zaposlovanja« ustrezno povzame: »’Ustvarjanje delovnih mest’ – to je pogosto pretveza za prizadevanja, da bi se zgodovinski razvoj zavrtel nazaj, hkrati pa je pretveza zveznih politikov, ki želijo davčno razbremeniti dobičke industrije, deželnih politikov, katerih cilj je pomagati energetskim koncernom pri uveljavitvi zastarelih, »fosilnih« energetskih konceptov, in pretveza lokalnih politikov, ki si z davčnimi sredstvi prizadevajo pomagati investitorjem pri gradnji ogromnih nakupovalnih in zabaviščnih centrov na zelenih površinah, da bi ljudem iz denarnic pobrali še tisto malo preostalega denarja.«[1]

Tovrstni redukcionistični ekonomski miselnosti ustreza tudi dejstvo, da recimo v kontekstu boja za delovna mesta pri letalskem podjetju Airbus ni bilo govora o letalih kot glavnih uničevalcih podnebja in Airbusu kot proizvajalcu orožja – tudi pri DIE LINKEN ne. In vendar se je pred dvajsetimi leti pri sindikalistih podjetja Airbus pod okriljem sindikata IG Metall že odvijala burna razprava glede njihove proizvodnje vojaškega orožja. Danes tovrstne razprave preprečuje goli strah delavcev pred izgubo eksistence. Za posameznika je »zagotavljanje delovnega mesta« razumljivo, sicer pa katastrofalno vodilo.

Z redukcionističnim ekonomskim mišljenjem se lahko pojasni tudi strahovita poraba naravnih in človeških virov, saj je »ekonomsko smiselno«, da imajo potrošniške dobrine in modni trendi vse krajšo življenjsko dobo in privlačnost.

»Ekonomsko smiselni« sta tudi de-solidarizacija in kolonizacija družbenega življenjskega okolja – zaradi vedno večje prevlade »ekonomiziranih« profesionalnih in plačanih storitev. Že več kot trideset let je znanstvena, zeleno-levičarska in feministična kritika uničevanja družbene ekologije, solidarne povezanosti in družbene integracije ob bojnem kriku »važno je, da imamo delo!« komaj slišna. Temu ustrezno se znotraj tako imenovanih »ekonomskih« znanosti izgubi tudi svojevrstni oikos mikro-socialnega (družina, prijateljstvo, sosedstvo, državljanski aktivizem). Prav tako se izgublja vsakodnevna nematerialna proizvodnja posameznika, njegovo živo znanje, sposobnosti in spretnosti –, kar pa je prav v nasprotju s politično ekonomijo Karla Marxa. Ta je namreč v tem bogastvu sposobnosti in ekonomije znanja, ki je v zatonu, videl morebitno transformacijsko podružbljanje dela, proizvodnje in distribucije.[2]

Marx je imel predstavo o človeku, ki proizvodnjo svojega življenja zavestno usmerja in oblikuje svet v skladu s svojimi predstavami o lepem. Emancipacija izpod okrilja redukcionistične ekonomije, ki se je nekam neodločno začela s pojmom »trajnosti«, pomeni, da naprej razmislimo o tem, kaj človek pravzaprav potrebuje za dobro življenje. Kaj pomeni »živeti dobro«? Po mnenju nemškega ekonomista Harryja Nicka so ta vprašanja, zastavljena v duhu ekonomije celotnega gospodinjstva, izvorno levičarska. Za Karla Marxa je »dobro živeti« pomenilo, da produkcijo in življenje oblikujemo in uživamo zavestno, solidarno in s čutom za estetsko. V nasprotju s tem pa se zahteva po delovnih mestih in zaposlitvah, množični kupni moči, rasti izvoza ali domačega gospodarstva izreka povsem brez zavesti. To je izraz spečega človeškega uma, ki rojeva mnogo grdih in življenjsko nevarnih pošasti. Tudi če se v imenu razuma delovna mesta ustvarjajo v sklopu ekološko odgovornih področij proizvodnje, težava s tem še ni rešena. Ekonomija celotnega gospodinjstva namreč opozarja, da je treba ukiniti celo množico ekološko in družbeno neodgovornih delovnih mest, kar pa pomeni najmanj igro z ničelnim izidom!

Razpravljati moramo torej o tem, kaj si človek lahko odgovorno želi, kaj lahko odgovorno troši in kaj se bo posledično proizvajalo. Odgovorno pomeni, da se morebitne negotovosti glede (kasnejših) posledic ravnanj najprej etično in demokratično utemelji. Vzpostaviti je potrebno občutljive tehnične in demokratične sisteme zgodnjega opozarjanja. V primerih dvoma je opustitev neke dejavnosti največji človeški dosežek! Uporaba zelenega (rastlin) in rdečega (ljudi) genskega inženiringa je po mojem mnenju eden izmed tovrstnih primerov. Z njim se namreč porajajo neodgovorjena vprašanja glede naravnih in družbenih posledic – od usodne manipulacije naravnega, družbenega in individualnega do totalitarne koncentracije moči.

Po sprejeti odločitvi če določena potrošnja in proizvodnja, se je potem potrebno posvetiti vprašanju, kako. Poleg tega se moramo vprašati, v kakšni organizacijski obliki naj bi bilo proizvedeno tisto, kar se dojema kot nujno in smiselno – v makro-socialnem, mikro-socialnem ali individualnem ekonomskem kontekstu.

Tukaj omenjeni politično-diskurzivni procesi postavljajo kapitalistična hierarhična razmerja radikalno pod vprašaj, medtem ko v neoklasicističnih in keynesianističnih ekonomskih teorijah posvečeni trg ali državne regulacije ekonomskega, tega ne počnejo. Odpravljanje sedanjih razmer pomeni prisvajanje vseh pogojev proizvodnje in potrošnje – in sicer s pomočjo radikalne demokratizacije vseh družbenih področij življenja. K temu spada tudi zmanjšanje prevlade finančnega kapitala – ta namreč najbolj monopolizira in manipulira odločitve glede potrošnje ter proizvodnje.

Moja teza je: pod tukaj skiciranim celostnim nivojem je trajnost real-zelena, tehnološka floskula. To ni zeleno levičarski, transformacijski pristop.

K takšnem pristopu spada tudi emancipacija posameznika od pritiska, ki ga sili v ekološko, družbeno in ekonomsko neodgovorno ravnanje. Nujno je dosledno zavračanje pritiska, ker sta ekološka in družbena zavest posameznika v principu pomembnejši od izvajanja oblasti večine. Brezpogojni temeljni dohodek je ena od obrambnih možnosti –, ker končno odpravlja eksistencialni in državni pritisk, ki ljudi sili k neodgovornem ravnanju. Za ilustracijo tovrstnega mišljenja še primerne besede nemškega ekonomista Güntherja Moewesa: »Pri ustvarjanju delovnih mest ciljno usmerjeno sodelujeta naložbeni interes in delavčev strah pred izgubo eksistence (…): Graditi morate palače, izkopavati premog, proizvajati odvečne dobrine, da ne boste izgubili svoje eksistence in umrli od lakote. Iz strahu pred izgubo eksistence in ker drugega enostavno ne vedo, se nato gozdarji oklepajo plantažnih nasadov dreves, kmetovalci kemizirane prekomerne proizvodnje, grafični oblikovalci poneumljajočih oglasov, arhitekti rasti gradbeništva in pridobivanja zazidljivih zemljišč, krajinski arhitekti izumetničenja narave, britansko podeželsko prebivalstvo lova na lisice, proizvajalci bencina čim večje porabe goriva, distributerji električne energije porabe električnega toka, proizvajalci kopenskih min pa uporabe le-teh. Z lažjo o zaposlovanju se opravičuje vse več zločinov tega sveta: razsipnost, poneumljanje, zastrupljanje, embalažo, uničevanje narave, nesmiselni transport in nesmiselno birokracijo.«[3]

Seveda so povezavo med brezpogojnim temeljnim dohodkom in osvoboditvijo od destruktivnega dela videli tudi sindikalno organizirani brezposelni: »Uvedba dohodka v višini eksistenčnega minimuma je neobhodna za zagotavljanje osnovne materialne varnosti in zaščito pred škodljivimi (zase, za druge, okolje) delovnimi mesti.«[4]

Dodatna možnost preprečevanja ekološko in družbeno neodgovornega ravnanja sta ob brezpogojnem temeljnem dohodku še najvišja možna odprtost in transparentnost tako proizvodnje kot potrošnje, pri čemer sta iztočnici ekološko in socialno varstvo potrošnikov. Le kdor ve, kaj in kako se pod kakšnimi ekološkimi ter družbenimi pogoji proizvaja, je lahko odgovoren potrošnik.

Emancipacijska leva politika se lahko s projekti temeljnega dohodka in varstva potrošnikov naveže na svoja stališča glede možne zavrnitve služenja vojaškega roka in razkrivanja ter preprečevanja vojaških načrtov. Prekomerno izkoriščanje narave in človeka ni nič drugega kot vojna proti naravi in človeku!

Končna opomba:

Emancipacijska leva politika lahko ustvari zgolj okvirne pogoje za aktivnosti človeka kot ekološko in družbeno zavestnega bitja. Ob tem je v skladu z njo naloga kulture učenje: naučiti se moramo spoštovati svojeglavost in samostojnost zunanje narave, družbenega življenjskega okolja in posameznika.

Prispevek je razširjena verzija prispevka v nemškem časopisu Neues Deutschland z dne 6.7. 2007, razprave o temi »Kako zeleno usmerjeni morajo biti DIE LINKE?«:
https://www.neues-deutschland.de/artikel/112355.oekologie-transformation-und-emanzipation.html

Ronald Blaschke

Prevedla Teodora Kuhanec

Pregledala in popravila Urša Vidic

Prevedeno v sklopu prevajalske prakse društva Zofijini ljubimci (www.zofijini.net)

Vir: http://www.archiv-grundeinkommen.de/blaschke/200707_oekologie_transformation_emanzipation.pdf

[1] Günther Moewes: Geld oder Leben. Umdenken und unsere Zukunft nachhaltig sichern. (»Denar ali življenje. Spremeniti mišljenje in trajnostno zaščititi našo prihodnost.«) Dunaj, München 2004. Stran 142.
[2] Glej Karl Marx: Grundrisse der Kritik der politischen Ökonomie (»Očrti kritike politične ekonomije«). V Karl Marx / Friedrich Engels: Dela. Knjiga 42. Stran 600 in sledeče. S tem podružbljanjem proizvodnje je francoski filozof in novinar André Gorz utemeljil brezpogojni temeljni dohodek in nove oblike družbene infrastrukture ter transformacijo kapitalistične družbe na splošno. Glej André Gorz: Arbeit zwischen Misere und Utopie (»Delo med bedo in utopijo«). Frankfurt na Majni 2000. Stran 127 in sledeče.
[3] Günther Moewes: Geld oder Leben. Umdenken und unsere Zukunft nachhaltig sichern. (»Denar ali življenje. Kako spremeniti mišljenje in trajnostno zaščititi našo prihodnost.«) Dunaj, München 2004. Stran 143.
[4] Teze “AG Arbeit ohne Zukunft – Zukunft ohne Arbeit” (»AG delo brez prihodnosti – prihodnost brez dela«), delovno srečanje usklajevalnega organa sindikalnih skupin brezposelnih, 1997. Opomba: Dohodek v višini eksistenčnega minimuma predstavlja koncept brezpogojnega temeljnega dohodka, ki se je razvil v okviru gibanja brezposelnih.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s