Somrak javnega uma

Begunci in mi

Stella Šibanc, 26-letna študentka psihoterapije iz Celja, je ob prvem begunskem valu, pretresena spričo kalvarije nesrečnih ljudi, na Facebooku odprla stran Pomagajmo beguncem. Stran, na kateri obvešča o zbiralnih akcijah in kjer te tudi sama koordinira, je do danes nabrala več tisoč podpornikov. Žal pa vzbudila tudi zanimanje nezanemarljive četice trolov, ki jo vztrajno polivajo s spletno gnojnico in so njeno življenje spremenili v pekel. Stella je prisiljena od zgodnjega jutra do pozne noči brisati sovražne komentarje, žaljive opazke in primitivne smrtne grožnje. Tudi po nekaj sto dnevno. Spletnemu trpinčenju kljubuje, se zdi, samo še iz gole trme. To ni osamljen primer in Stella še zdaleč ni edina, ki jo ustrahuje ksenofobna spletna drhal. Pod deljenimi objavami medijskih poročil o domnevnih incidentih – kot sprožilec besa praviloma zadoščajo že posnetki kupov smeti, nezaužite hrane ali zamašenega kemičnega wc-ja – je mogoče prebirati komentarje in pozive k linču, ob katerih gredo normalnemu človeku lasje pokonci: od pozivov k požigu beguncev, poboju njihovih otrok (“ker bodo stoodstotno postali teroristi”) pa do predlogov za ponoven zagon krematorija v Auschwitzu. Primitivni hujskači in sejalci sovraštva se niti ne skrivajo več za psevdonimi, svojo nevednost in duhovno omejenost ponosno razglašajo vesoljnemu spletnemu občinstvu kar pod lastno blagovno znamko.

Se je tem ljudem čisto strgalo? So zblazneli? So v vsesplošni psihozi, ki jo načrtno ustvarjajo posamezni mediji, padle maske in je z vso silo bruhnila na plan zadrževana socialna patologija? Ali je mogoče, da so ti samooklicani branilci krščanske Evrope spregledali poduk svetopisemske parabole o dobrem Samarijanu? Je tipični Slovenec res ta posebni primerek človeškega rodu, ki ne le da se ob stiski bližnjika obrne proč, pač pa na tleh ležečega pretepenega tujca za vsak primer še brcne v glavo? Ali pa smo, ujeti v medijsko skrojen predsodek o nazadnjaških, neciviliziranih, fanatičnih muslimanih v beguncu preprosto nezmožni uzreti sočloveka na hudi preizkušnji, ki bi mu instinktivno podali roko? Nam manjka razsodnosti, sočutja ali kar obojega? Je večina naših rojakov čisto zares čustveno in socialno nepismena/pohabljena?

Begunci so nam pridržali ogledalo in ob v njem uzrti podobi se mora človek enostavno zgroziti. Recimo, da je strah ljudi pred begunjsko ‘povodnijo’ še nekako razumljiv kot nekak daljni odmev prastrahu pred tujskimi vdori. A od kod se jemlje neprikrito sovraštvo do beguncev in, kar je še večja uganka, od kod izvira neukrotljiv srd do vseh, ki se v prostem času in na lastne stroške nesebično razdajajo zanje? Je osnovni poduk dogajanja v zadnjih tednih, da bi se morali, če parafraziram Stello, bolj kot tujcev bati lastnih rojakov? Na pogled prijaznega soseda, ki se mu, ko vzame v roke tipkovnico, stemni pred očmi in mu na usta privre pena?

K vsesplošni javni psihozi hote ali nehote prispeva sam državni vrh. Premier Cerar se (ob nesebični pomoči zmedene notranje ministrice, ki približno vsak drugi dan javnost vznemiri z napovedjo o skorajšnjem zaprtju avstrijske meje) pred zaskrbljeno slovensko javnostjo, upognjeno pod težo podob neskončne reke beguncev in dramatičnimi, praviloma napihnjenimi zgodbami o domnevnem begunskem nasilju in incidentih, z resnobnim glasom zaklinja, da bo vlada storila vse potrebno za zagotovitev varnosti slovenskih državljanov in državljank. In, potem ko je na mejo že poslal vojake z ustavno spornimi policijskimi pooblastili, zdaj menda načeloma ne izključuje niti gradnje kitajskega zidu po zgledu avtokrata Orbana. Brez zamere, gospod premier, a kdo za vraga ogroža našo varnost in ozemeljsko celovitost? Pa menda ne prezebli in zavoljo vedno novih administrativnih preprek zlovoljni begunci, ki do pred tednom dni za našo državo sploh slišali še niso, zdaj pa bi jo na poti v Nemčijo, to begunsko Indijo Koromandijo najraje preskočili, če bi se dalo? Ti ljudje hočejo našo državo čim prej zapustiti, za božjo voljo, ne pa jo okupirati in spremeniti v srednjeevropski kalifat!

Vlada, skratka, gasi požar, ki ga je sama zanetila. Polovici težav bi se izognili, če se ne bi odločila zaradi trepljanja bruseljskih gospodarjev vseh teh nepreglednih množic prebežnikov popisati z eichmannovsko pedantnostjo – procedura, ki so je le-ti na slovensko-hrvaški meji najbrž deležni že petič zapovrstjo ob prestopu prav tolikerih državnih meja – in s tem na južni meji begunski tok speljala v mrtev rokav. Kar, ne pozabimo, itak počne s figo v žepu, ker je pač vsakomur jasno, da vseh teh skrbno popisanih beguncev niti ne bo hotela niti ne bo mogla sprejeti nazaj, če bi se jih Nemčija v skladu z dublinskim sporazumom odločila čez čas vrniti v državo, kjer so uradno prvič stopili na ozemlje EU. Torej v mojo in tvojo deželo.

V ukrepih oblasti, od preračunljivih nacionalnih vlad pa vse do anemičnih bruseljskih evrobirokratov, ni, skratka, nobene logike. Še presenetljivejša je v oči bijoča nesmotrnost obstoječega modela. Begunce na poti na sever ustavljamo, izkrcavamo z vlakov in avtobusov, na katere so jih naložili Hrvati, postrojimo in popisujemo. V čakanju na ta povsem odvečen birokratski ritual zmrzujejo, stradajo in jih pere dež. Mnogim po dolgih urah čakanja v dežju in blatu popustijo živci. Potem jih požrtvovalni prostovoljci prijazno preoblečejo v suha oblačila in nahranijo, policisti pa spet vkrcajo na avtobuse, tokrat naše, ter, če imajo srečo, naslednji dan odpeljejo proti severu, v varno avstrijsko naročje. Kamor bi jih lahko, če bi le namesto birokratske prevladala zdrava pamet (v Avstriji se namreč prej ali slej itak znajdejo vsi begunci), v bori uri in pol, kolikor traja vožnja čez Slovenijo, prepeljali že hrvaški vlaki in avtobusi! Da ne omenjam, da bi lahko velikemu delu beguncev večtedenske popotniške nadloge in večino stroškov prihranili z organizacijo varnih in udobnih letalskih poletov neposredno v ciljne države. Za to bi bilo treba le ustrezno spremeniti Direktivo EU št. 2001/51/EC, ki stroške vračanja zavrnjenih prosilcev za azil v izvorne države zdaj prelaga na letalske družbe, ki so jim vozovnice prodale, čeravno (kot se seveda izkaže šele naknadno, po zaključenem azilnem postopku) v resnici niso izpolnjevali pogojev za vstop v državo. Neznaten premik za bruseljsko birokratsko kolesje, blažev žegen za stotisoče beguncev.

Aktualna begunska kriza v Sloveniji, skratka, ni naravna katastrofa. Tudi je kljub propagandnim naporom naših politikov ni mogoče v celoti pripisati zlonamernosti ali škodoželjnosti naše južne sosede. V veliki meri jo je zakuhala naša vlada na čelu s premierom, ki rad pridiga o etiki, ko nastopi čas za ukrepanje, pa se (podobno kot zadnja leta naše ustavno sodišče) redno zateče v plehek pravni in administrativni fetišizem. In ki mu je, drugače kot tisočem policistov, vojakov in prostovoljcev na terenu, zvestoba bruseljskim papirnatim direktivam, ki so bile očitno zasnovane za povsem druge čase in razmere, ljubša od zdrave pameti in osnovnih humanitarnih načel.

Preračunljivi politiki in spletni hujskači postavljajo vero v ljudi na hudo preizkušnjo. Najlažje bi bilo narediti križ čez kolektivno modrost ter razsodnost in medčloveško solidarnost razglasiti za nevarno utvaro. Rad bi verjel, da humanizem vseeno še ni rekel zadnje. V skladišča in na bančne račune humanitarnih organizacij se kljub prevladujočemu protibegunskemu sentimentu in javni psihozi steka presenetljivo veliko hrane, oblačil in denarnih prispevkov. Na stotine pogosto samoorganiziranih prostovoljcev žrtvuje ves svoj prosti čas za zbiranje, sortiranje in prevoz pomoči beguncem. Policisti združujejo na silo ločene družine, aktivisti dobrodelnih organizacij jih oblačijo in hranijo. Vsi skupaj skušajo ohraniti minimum človeškega dostojanstva za ljudi, izgubljene v blatu in labirintih migrantske zakonodaje. Ogrožena ni naša varnost, na kocki je naša skupna človečnost. Dokler lahko vsak od nas črpa navdih v ljudeh, kot so Stella, Boris Krabonja in mariborski železniški prostovoljci, ostaja zato defetizem tabu.

Objavljeno v Večeru, v soboto, 24. oktobra 2015

Friderik Klampfer

Vir: http://www.vecer.com/clanek/201510246152552

Napotilo:
https://www.facebook.com/slovenija.begunci

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s