Marsovčevo kontradiktorno sporočilo

Je izobrazba na področju znanosti, tehnologije, inženiringa in matematike resnično vse, kar potrebuješ za preživetje na Marsu?

Marsovec (The Martian, 2015), znanstvenofantastična uspešnica režiserja Ridleyja Scotta, najbolj gledan film pretekli mesec, je pri Američanih ponovno prebu­dil prepričanje, da zmorejo čisto vse. V času, ko se težave, kot so te­rorizem, podnebne spremembe in gospodarska šibkost, pogosto zdijo neobvladljive, nam ta film posre­duje optimistično sporočilo: »Nikoli se ne boj, Amerika! Če je problem mogoče rešiti, ga lahko rešita znanost in tehnologija.«

Astronavt Mark Watney, ki ga je prikupno upodobil Matt Damon, je videti kot fant z reklamnega plakata za izobraževanje na področju znanosti, tehnologije, inženiringa in matematike (kar Američani označu­jejo s kratico STEM). Potem ko obtiči na Marsu, mora do prihoda nasle­dnjega človeka na ta planet, morda vrsto let, preživeti z omejenimi ži­vljenjskimi potrebščinami. Nasa in ekipa odličnih znanstvenikov si daleč stran na Zemlji vneto prizade­va a za to, da bi ga pripeljali nazaj, medtem ko se člani njegove posadke, ki so že na poti domov, odločijo ignorirati ukaze z vrha in izvesti drzna reševalno akcijo.

Več varilcev in manj filozofov

Na srečo ima Watney orožje, moč­nejše od človeku neprijaznega mar­sovskega podnebja. Ne glede na to, pred kakšnim izzivom se znajde, pa naj bodo to izginjajoče zaloge hrane in pomanjkanje vode ali neustrezen transport, se Watney z njim sooči neverjetno optimistično in duho­vito, češ da »bo pač moral zavihati rokave in se lotiti usranega inženi­ringa«. Zaradi svoje osupljive spre­tnosti in domiselnosti je sposoben z enim samim skokom premaga­ti visoke matematične ovire in se rešiti iz kateregakoli težkega položa­ja. Temu marsovskemu MacGyverju uspe prav vse, saj je enako spreten z lepilnim trakom kot z razpadajočim plutonijem.

Watney, člani njegove posadke in znanstveniki na Zemlji skozi ves film pri reševanju dozdevno nemogočih situacij demonstrirajo ne­verjetno bistroumnost, znanje in inovativnost. Toda ali je izobrazba na področjih znanosti, tehnologije, inženiringa in matematike resnič­no vse, kar potrebuješ za dosego takega navdihujočega in neverje­tnega uspeha?

Politiki in snovalci politik so nedav­no uvedli nov šport, namreč začeli so zmanjševati pomen izobraževa­nja na področju humanističnih ved. Pripombe republikanskih politi­kov, ki jih je bilo slišati med nedav­no predsedniško debato, so zvenele, kakor da študij humanistike ogroža razvoj države. Floridski senator Marco Rubio je (slovnično nepravil­no) zatrdil, da »ZDA potrebujejo več varilcev in manj filozofov«. Ohajski guverner John Kasich mu je pritrdil in vztrajal, da »filozofija ne deluje, če nekaj vodiš«. Vse skupaj je bilo sli­šati, kot da bi republikanci najraje videli, da bi se vsi filozofi kar takoj zastrupili s trobeliko.

Watney je natanko take vrste znanstvenik, ki bi lahko bil všeč republikanskemu predsedniške­mu kandidatu, saj ga poleg pameti odlikujeta še gora mišic in obilica predrznosti. Je botanik in raziskova­lec, človek dejanj, ne le slonokoščeni stolp idej. Toda ta avatar superzna­nosti je pripadal tudi filozofskim razmišljanjem o resnici in dobroti. »Moje preživetje je moralo stati na stotine milijonov dolarjev,« premi­šljuje Watney. »Zakaj ves ta trud? Deloma morda zaradi tega, kar predstavljam: napredek, znanost in medplanetno prihodnost, o kateri sanjamo že stoletja. Toda v resni­ci so to storili, ker je prvinski nagon vseh človeških bitij, da drug druge­mu pomagamo. Včasih se morda ne zdi tako, vendar je res.«

Izkazalo se je, da je razumevanje re­snice o naši medsebojni povezanosti enako pomembno za naše preživetje kot proizvajanje kisika na Marsu. Ta način filozofskega razmišljanja ni tako presenetljiv, če pogledate v zgodovino velikih svetovnih botanikov in raziskovalcev. Alexander von Humboldt, slavni pruski znanstvenik, ki je svetu prinesel kvan­titativno botanično geografijo, je bil glasen zagovornik romantične filozofije. John Bartram, drzni raz­iskovalec in utemeljitelj ameriške botanike, je skupaj z Benjaminom Franklinom ustanovil Ameriško združenje filozofov.

Multipla inteligenca

Morda največji naturalist in razisko­valec med vsemi pa je bil Charles Darwin, ki je v času odraščanja pre­ziral mehanično učenje v šoli in je raje raziskoval na poljih, zbiral mi­nerale in žuželke, ki jih zaradi etič­nih pomislekov ni nikoli pobijal. Na kolidžu je bral romane in se pridru­žil naturalističnim društvom, v ka­terih so vneto razpravljali o verskih in moralnih vprašanjih. Njegov naj­ljubši predmet je bila teologija.

Kot znanstvenik je Darwin blestel pri zbiranju podatkov na terenu, toda njegovo obsežno znanje, nujno za prepoznavanje pomembnih vzor­cev pri opazovanjih, je zahteva­lo odprt urn. Tega je podedoval po svojem dedku Erasmusu Darwinu, ki ni bil le vpliven strokovnjak na področju fizike, kemije, geologije, meteorologije in biologije, marveč je bil tudi filozof in cenjen pesnik.

Nobeden od teh moških ne bi razu­mel trenutne ameriške filozofi­je in prezira do humanističnih ved. Vedeli so, da vez med prakticira­njem znanosti in željo po preuče­vanju pomembnih, univerzalnih vprašanj izvira že iz časa Talesa iz Mileta (6. stoletje pred našim šte­tjem), ki običajno ne velja le za prvega fizika, marveč tudi za prvega filozofa zahodne tradicije.

Da bi izpolnili konkurenčne zahteve velikih kriz ali zapletenih intelektu­alnih izzivov, potrebujemo pravza­prav tisto, čemur razvojni psiholog Howard Gardner pravi »multipla inteligenca«. Watney denimo na Marsu očitno potrebuje svoje matematične, tehnične in prostorske sposobnosti, vendar pa položaj, v katerem se je znašel, od njega zahteva tudi precejšnjo mero intra- in interpersonalnih spretnosti, jezikovne fleksibilnosti ter razumeva­nja etike.

Pri procesu sprejemanja odločitev se ne opira samo na dejstva, saj zna­nost ne rešuje vprašanj, pri katerih gre za to, ali je nekaj prav ali narobe. Teddy Sanders, direktor Nase, ki ga igra Jeff Daniels, se pogosto prepira s svojimi kolegi znanstveniki, ker zna biti kratkoviden in zbegan, ko gre za etiko, zaradi česar se osredo­toča na dejstva in naslednji cikel od­nosov z javnostmi.

V filmu Marsovec znanstveniki preučujejo vprašanja, na katera ni mogoče odgovoriti samo z znanostjo. Verjamete v Boga? Bi poskusili rešiti življenje enega človeka, četudi utegne pri tem umreti več drugih ljudi? Kdaj je prav, da ne ubogamo ukazov? Kdaj ima moralna dolžnost prednost pred predanostjo poklicu? Liki v filmu ne sedijo samo v svojih foteljih pri skrivnostnih diskusijah. Svoje osnovno moralno in filozof­sko znanje uporabljajo pri reševanju nedoumljivih problemov.

Kemični laboratorij sam, kot se izkaže v filmu, ne more zagotoviti vseh kvalitet, nujnih za prihodnost. Napredek zahteva ljudi s kritičnim umom, neobremenjene s predsodki in odprte za nove ideje. Da lahko pri odpravi za vrnitev Watneyja domov učinkovito sodelujejo s Kitajci, morajo Nasini znanstveniki v filmu Marsovec poznati druge kulture. Da lahko sprejmejo odločitev, da ne bodo ubogali ukazov, marveč rešili Watneyja, morajo člani njegove po­sadke razumeti etične koncepte, kot so ugovor vesti in neodtujljive člo­vekove pravice, ki se jih je treba na­učiti in jih negovati.

Film bolj kot kadarkoli prej kaže, da potrebujemo neke vrste visoko­tehnološke čarovnike, ki razvija­jo človeške vrednote. Sicer nas bo znanost sama preusmerila s prave poti. Kako torej pojasniti vseprisotno navijanje za več STEM in manj humanističnih ved? Ameriški predsednik Barack Obama je obljubil 240 milijonov dolarjev za spodbujanje mladih k študiju znanosti, tehnologije, inženiringa in matematike. Tako demokrati kot republikanci predstavljajo predlo­ge, kako poudarjati njegov pomen. Mnogi navajajo, da v ameriški de­lovni sili primanjkuje strokovnjakov na področju znanosti in inženirin­ga. Ta trditev, ovržena z raziskavo, je pokazala, da samo eden od treh diplomantov s končanim študijem znanosti, tehnologije, inženiringa in matematike v resnici tudi dela na teh področjih.

Umetna meja

Morda bolj kot visokotehnološke strokovnjake potrebujemo široko izobražene ljudi, dovolj prilagodlji­ve, da znajo svoje znanje uporabiti pri različnih delih in poklicih, kakor tudi politiko, ki bo zagotovila, da bodo ljudje v ZDA za opravljeno delo dostojno plačani. Dr. Loret­ta Jackson-Hayes, izredna profe­sorica kemije na kolidžu Rhodes v Memphisu, v časniku Washing­ton Post trdi, da družba potrebuje več znanstvenikov s humanistično izobrazbo. “Naša kultura,” opozar­ja Jackson-Hayesova, »je narisala umetno mejo med umetnostjo in znanostjo, ki pa za inovatorje, kot sta bila Leonardo da Vinci in Steve Jobs, ne obstaja.«

Mladi ljudje, strogo znanstveno na­ravnani, ne bodo imeli priložnosti poleteti tako visoko kot ti legendarni inovatorji – ali tako visoko kot Mark Watney, marsovski bo­tanik-raziskovalec-filozof. Hkrati ne bodo imeli priložnosti ustvar­jati odličnih znanstvenofantastič­nih filmov, ki so sad sodelovanja umetniške in znanstvene domišlji­je, če je tako sodelovanje sploh kdaj obstajalo.

Lynn Stuart Parramore

Prevod je bil objavljen v Sobotnem Večeru, v soboto, 12.12.2015

Vir: http://www.vecer.com/

Napotilo:
http://blogs.reuters.com/great-debate/2015/12/06/the-best-science-fiction-movie-of-the-year-has-a-contradictory-message/

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s