Ali bi morali spoštovati rasiste

Sredi mojega predavanja praktične etike minuli mesec je nekaj študentov vstalo in zapustilo predavalnico. Pridružili so se več sto drugim protestnikom pod vodstvom organizacije Black Justice League (BJL), ene od mnogih študentskih skupin, ki so se po ZDA pojavile kot odziv na uboj Michaela Browna v Fergusonu v zvezni državi Missouri avgusta 2014 in na druge uboje neoboroženih Afroameričanov, ki so sledili in so jih zakrivili policisti.

Pozneje tistega dne so člani BJL okupirali pisarno predsednika Univerze Princeton Christopherja Eisgruberja in zatrjevali, da ne bodo odšli, dokler njihove zahteve ne bodo izpolnjene. Te zahteve so vključevale “izobraževanje na področju kultur­nih veščin” za akademsko in neakademsko osebje, predavanja o zgodovini marginaliziranih ljudi za študente in ureditev “prostora za kulturno povezanost” v kampusu, ki bi bil posebej namenjen afroameriški kulturi. Zanimanje javnosti po vsej državi pa je pritegnila zahteva, da bi se morala preimenovati Šola Woodrowa Wilsona za javne in mednarodne odnose ter Wilson College, eden od univerzitetnih nastanitvenih kolidžev. V jedilnici omenjenega kolidža je velika freska Wilsona, ki bi jo morali po mnenju skupine BJL prav tako odstraniti. Čaščenje Wilsona je po besedah pred­stavnikov BJL za afroameriške študente žaljivo, ker je bil Wilson rasist.

Wilson je bil progresivec na področju notranjih zadev in idealist na področju zunanje politike. Njegova administracija je sprejela zakon proti otroškemu delu, delavcem dodelila nove pravice in reformirala bančne zakone ter nasprotovala monopolom. Po prvi svetovni vojni je Wilson vztrajal, da bi morale zunanjo politiko voditi moralne vrednote, zagovarjati pa bi morala demokracijo in nacionalno samoodločbo v Evropi.

Toda njegova politika glede Afroa­meričanov je bila nazadnjaška. Leta 1913, ko je postal predsednik ZDA, je podedoval zvezno vlado, v kateri je bilo zaposlenih veliko Afroameričanov, nekateri so delali ob belcih na srednjih vodstvenih položajih. Pod njegovo administracijo so nato znova uvedli rasno ločene delovne in toaletne prostore, ki so bili odpravlje­ni ob koncu državljanske vojne. Afroameriški menedžerji so bili degradirani na slabša, bolj hlapče­vska delovna mesta. Ko je delegacija Afroameričanov temu nasprotovala, jim je odvrnil, da bi morali na segregacijo gledati kot na prednost.

Wilsonovo ime na Univerzi Prince­ton ni izpostavljeno le zato, ker je eden najbolj znanih diplomantov te univerze (in edini, ki je dobil Nobelovo nagrado za mir), marveč tudi zato, ker je bil, preden je postal predsednik ZDA, predsednik Univerze Princeton in nekdanji dekan Šole Woodrowa Wilsona, z besedami Anne-Marie Slaughter, oseba, ki “je morda storila največ za preobrazbo Univerze Princeton iz imenitne domene, rezervirane za gospodiče, v odlično raziskovalno univerzo”.

Wilson je svetovno znan zaradi “štirinajstih točk”, ki jih je predlagal kot temelje mirovne pogodbe, s katero se je končala prva svetovna vojna. V njih se je zavzel za avtono­mijo narodov monarhije Avstro-Ogr­ske in Otomanskega cesarstva ter samostojno Poljsko. Ne preseneča, da imajo v Varšavi Wilsonov trg, da je v Pragi po njem poimenovana glavna železniška postaja in da imajo v Pragi in Bratislavi Wilsonovo ulico.

V 14 točkah je Wilson pozval tudi k odprtim sporazumom – brez tajnih sporazumov, v katerih bi načrtovali povojno delitev ozemlja druge države – in zmanjšanju trgovinskih ovir. Morda najbolj pomemben pa je bil njegov predlog za ustanovitev “zveze narodov z namenom, da bi velikim in malim državam zagotovili enako politično samostojnost in ozemeljsko integriteto”. Ta predlog je vodil v ustanovitev Lige narodov, predhodnice Združenih narodov, ki je imela v letih od 1920 do 1936 sedež v Wilsonovi palači v Ženevi. Zgradba je to ime ohranila, danes pa je v njej sedež visokega komisarja OZN za človekove pravice.

Zgodovina je polna ljudi z napako, ki so počeli velike stvari. V ZDA lahko pomislijo na sužnjelastniške ustanovne očete in zgodnje ameriške predsednike, kot so bili George Washington, Thomas Jefferson in James Madison. Lahko bi se izgovar­jali, da v primerjavi z Wilsonom niso bili nič slabši od standardov, ki so prevladovali tedaj. Toda, ali to predstavlja zadosten razlog, da se jih še naprej spominjamo z vsemi častmi?

V šolskem odboru New Orleansa so prepričani, da je to dovolj dober razlog. Po tem, ko so sprejeli resoluci­jo, ki določa, da se nobena šola ne sme imenovati po lastniku sužnjev, so Osnovno šolo Georga Washingto­na poimenovali po afroameriškem kirurgu, ki se je boril za odpravo rasne segregacije pri transfuziji krvi. Alibi morali razmisliti tudi o spremembi imena glavnega mesta ZDA?

Ajume Wingo v svoji knjigi opisuje, kako politični pajčolan prekrije zgodovinske podrobnosti nekega političnega sistema in ustvari idealizirano sliko. Isto se zgodi z velikimi ali niti ne tako velikimi političnimi voditelji, ki postanejo simbolična sredstva za privzgajanje državljanskih vrlin.

S spreminjanjem naših moralnih standardov postanejo pomembne druge značilnosti zgodovinske osebe in neki simbol lahko dobi drugačen pomen. Ko so Šoli za javne in mednarodne zadeve Univerze v Princetonu leta 1948 nadeli Wilsono­vo ime, je moralo do znamenite vožnje Rose Parks z avtobusom miniti še sedem let, segregaciji na ameriškem jugu pa še niso močno nasprotovali. Danes je to nepredsta­vljivo. Wilsonov rasizem danes zato bolj izstopa, Wilson pa ne predstavlja več vrednot, ki so danes pomembne za Univerzo Princeton.

Wilsonovega prispevka univerzi, ZDA in svetu ne moremo in ne smemo izbrisati iz zgodovine. Namesto tega bi ga morali prepoznati na način, ki vzpodbuja diskurz o spreminjanju vrednot in vključuje njegove pozitivne dosežke ter njegov prispevek k rasni politiki in praksi v ZDA.

Na Univerzi Princeton bi se moral eden od rezultatov tega diskurza kazati kot izobraževanje študentov in predavateljev, ki se sicer ne bi zavedali kompleksnosti osebe, pomembne za zgodovino univerze. (Sam sem zagotovo pridobil. Na Princetonu učim že šestnajst let in sem že dlje časa občudoval Wilsono­va stališča na področju zunanje politike, seznanjenost z Wilsonovim rasizmom pa dolgujem skupini BJL.) Končni rezultat diskurza, ki bi moral potekati, bi lahko bilo spoznanje, da poimenovanje kolidža ali šole po Wilsonu nosi sporočilo, ki napačno predstavlja vrednote, za katere se institucija zavzema.

Objavljeno v Večeru, v petek, 18.12.2015

Peter Singer,
profesor bioetike na Univerzi Princeton in častni profesor na Univerzi v Melbournu

Vir: http://www.vecer.com/clanek/201512186169601

Napotilo:
https://www.project-syndicate.org/commentary/should-we-honor-racists-by-peter-singer-2015-12

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s