Past – 2. del

Kaj se je zgodilo z našimi sanjami o svobodi

The Trap: What Happened to Our Dream of Freedom (Adam Curtis, 2007)

Drugi del:
»Osamljeni robot«

Prirejeni transkript:

Ljudje te bodo vedno izdali

Zaupaš lahko samo številkam

Temeljni politični cilj v osrčju našega časa, je ideja o individualni svobodi.

George W. Bush

»Verjamem, da je svoboda prihodnost vsega človeštva.«

V Veliki Britaniji si je vlada zadala, da bo posameznika osvobodila izpod oblasti starih elit in birokracije. Novi svet, v katerem bomo lahko izbrali lastno življenje, ne da bi bili zaradi socialnega položaja ujeti v vnaprej določeno vlogo.

Tony Blair

»Osvoboditi Veliko Britanijo vseh starih razrednih delitev, vseh struktur, vseh predsodkov. Osvoboditi posameznika.«

Tudi v tujini, v Iraku in Afganistanu, sta se Velika Britanija in ZDA odločili, da bosta osvobodili posameznika tiranije. Za tiste, ki so te procese vodili, je bil to komaj prvi korak v procesu globalne revolucije k demokraciji. Če bi stopili korak nazaj in pogledali rezultate, bi videli, da gre za zelo nenavadno vrsto svobode. Poskus, da bi osvobodili ljudi primeža birokracije, je vodil k porastu novega in vedno bolj nadzirajočega sistema upravljanja, ki ga vodijo cilji in številke. Vlade, ki so si zadale svobodno izbiro na vseh področjih, so pravzaprav načelovale porastu neenakosti in dramatičnemu polomu družbene mobilnosti. Posledica je bila vrnitev razredne moči in privilegijev. V tujini je poskus, da bi ustvarili demokracijo, vodil ne samo v krvavi kaos, ampak tudi v zavrnitev ameriške kampanje za svobodo in na koncu tudi v anti-demokratičen diktatorski islamizem. To je potem pripomoglo k terorističnim napadom v Veliki Britaniji. Vlada je nanje odgovorila z ukinitvijo dolgoletnih zakonov, ki so bili ustvarjeni, da bi varovali našo svobodo.

To je serija filmov o tem, kako je ta čuden in paradoksalen svet nastal. Ta epizoda predstavlja zgodbo, kako so politiki v 1990-ih letih, tako z desnice kot tudi levice, poskusili razširiti idejo o svobodi, ki je bila oblikovana na osnovi svobode trga, na vsa ostala družbena področja. To je bilo nekaj, za kar pred tem nihče, niti »visoki svečenik« kapitalizma Adam Smith, ni menil, da je možno ali primerno. Toda zdaj vidimo to kot neizogibno. Podlaga za to je znanstveni model nas samih kot poenostavljenih robotov, racionalnih preračunljivih bitij, katerih obnašanja in celo čustva, so lahko analizirana ter vodena s številkami. Toda rezultat tega je bil pravo nasprotje svobode. Številke so pridobile na moči, kar je ustvarilo nove načine nadzora, večje neenakosti in vrnitev toge razredne strukture, ki temelji na moči denarja.

Leta 1991 je novi voditelj konservativne stranke, John Major, začel iskati nekaj, kar so njegovi svetovalci imenovali »velika vizija«: politika, ki bi definirala njegov čas na položaju.

Odlomek iz filma:

»Vzorec je bil vzpostavljen in svet razdeljen, ne na moške in ženske. Ne, ne, ne. To je samo površinska delitev, manjšega pomena. Ne gospodje, obstaja druga delitev. Še en razcep. Bolj osnoven, globlji. Tistega usodnega trenutka se je svet razdelil na zmagovalce in poražence. Može na vrhu in na ponižane. Z eno besedo, eden gor in drugi navzdol.«

V juliju je John Major naznanil, da bo naredil Veliko Britanijo pravičnejšo in bolj enakopravno družbo. Začel bo pri javnih storitvah. Arogantni birokrati, ki so tako dolgo vladali Veliki Britaniji, bodo zdaj služili javnosti. Zdaj ne bo več »oni« in »mi«.

John Major

»To je nič manj kot revolucija v izvajanju javnih storitev. To bo najbolj obsežna kadarkoli izvedena kvalitativna iniciativa. Postavljeni bodo novi in strožji standardi storitev. Široka vrsta mehanizmov bo zagotavljala zadovoljstvo državljanov.«

Za vizijo Johna Majorja je bila radikalna nova politična teorija, ki je bila rojena iz strateškega mišljenja v hladni vojni. Kot smo pokazali v prejšnji epizodi, je bila ideja o javni dolžnosti, ki je mnoge generacije podpirala britansko javno življenje, le iluzija. V resnici so bili javni uslužbenci motivirani le z lastnim interesom. Ko so ponosno govorili o služenju v javno korist, je šlo le za hinavščino. V resnici pa so spletkarili, da bi gradili lastne imperije. John Major je načrtoval stvaritev alternativnega sistema, ki je poskušal posnemati koristoljubje svobodnega trga. Ta bi individualizem javnih uslužbencev izkoristil na produktiven način. Svetovalci, ki so oblikovali sisteme, so pojasnjevali, da to pomeni osvoboditev. Ko bi javnim uslužbencem zastavili cilje, bi jih lahko ti dosegali, kakor bi želeli. Stara birokratska pravila bi lahko opustili in postali bi junaški podjetniki.

Tom Peters, izumitelj »osvobojenega upravljanja« (Liberation Management)

»Za vedno razblinjamo predstavo o birokratski neučinkovitosti in samozadovoljnosti. Ti ljudje imajo vizije. Zastavljajo si cilje. Neutrudno od strank iščejo povratne informacije. Premagujejo proračune in si vneto prizadevajo za inovativnost. […] Dogaja se silovita proti-birokratska revolucija. Ne gre več za upravljanje po knjigi. Pravzaprav je knjiga napisana na novo in v nekaterih primerih dejansko zavržena.«

Toda ta nova radikalna teorija je imela v jedru nepopustljivo logiko. Ni napadala samo starih birokratskih institucij. Šla bo precej dlje. Spodkopala bo ideale demokratičnih politik in vero politikov, da lahko spreminjajo svet. Človek, ki je za to logiko naredil največ, je bil eden najvplivnejših ekonomistov na svetu, James Buchanan. Njegove ideje so temeljito oblikovale konzervativno revolucijo tako v Veliki Britaniji kot v ZDA. Trdil je, da so bili politiki, kot tudi javni uslužbenci, hinavci. Ideja, da služijo javnosti, je bila izmišljotina. V resnici so tudi oni sledili svojim interesom.

James Buchanan

»Iluzija je v tem, da si politiki prizadevajo, da delajo dobro za nas. Ne zase, ampak za nas. To, da politik dela dobro za javnost, je neke vrsta optimistična iluzija.

– Medtem pa vi verjamete…

Mi verjamemo, da v glavnem politik sledi lastnim interesom. To je model njegovega obnašanja.

– Kaj pa idealizem?

No, ne vem, kaj mislite, morate mi povedati več o tem kaj mislite s to besedo.

– Ideja, da v politiki delaš v dobro javnosti, ne pa za to, da bi kaj pridobil zase.

Mislim, da to nima smisla.«

Buchanan je skušal pokazati, da so vsi politiki sledili lastnemu koristoljubju, ker je bila ideja, da politiki lahko razlagajo in izrazijo splošno voljo ljudstva, logično nemogoča. Za tem pogledom ni bila le desna ideologija, ampak znanstvena teorija, imenovana »teorija igre«. Kot smo videli v prejšnji epizodi, so teorijo v 1950-ih letih uporabljali jedrski strategi. Idejo je, kot način gledanja na vse družbene interakcije, naprej razvil matematični genij John Nash. Posamezniki živijo svoja življenja kot igro, v kateri sledijo le svojemu koristoljubju, venomer se prilagajajo strategijam drug drugega. Če je to res, so dokazovali ekonomisti, potem je ideja o skupni volji ljudstva matematično nemogoča. Enostavno ni moč združiti milijonov posameznih konkurenčnih želja v en skladen cilj. To so imenovali »Arrow teorem nemožnosti«. Edini sistem, ki bi se v tako atomiziranem svetu lahko odzival na to, kar si ljudje dejansko želijo, je prosti trg in ne politika.

Philip Mirowski, ekonomist in politični filozof

»V tej viziji sveta teorije igre, vsi delajo za svojo osebno korist in če vzamemo to kot dano, si v tej zelo poenostavljeni shemi vsi posamezniki želijo povečati svoje ugodje. In to je, kar trdi »teorem nemožnosti«. Trdi, da to dejansko deluje na trgu, ne pa tudi v političnih situacijah, kot na primer na volitvah.

– To je zelo ozek pogled na politiko?

To je zelo ozek pogled na politiko, ampak tak tudi mora biti, ker gre tudi za zelo ozek pogled na človeška bitja. Kar naredi je, da zoži pojem človeškosti na nekaj relativno mehaničnih principov. Da so posamezniki majhni predelovalci informacij, toda trg je najboljši predelovalec informacij. Volitve ali demokracija pa so šibki predelovalci informacij.

– Neučinkoviti?

Neučinkoviti.«

V začetku 1990-ih let, je ta argument prevladal ne samo v ekonomiji, ampak tudi v razmišljanjih tistih, ki so upravljali trge. Leta 1992 je Walter Wriston, predsednik Citicorpa, največje banke na svetu, napisal uspešnico, knjigo naslovljeno »Rojstvo suverenosti« (The Twilight of Sovereignty). V njej je predvidel prihajajoči triumf nove demokracije trga, v kateri bo trg od politikov prevzel odgovornost za vodenje večjega dela družbe. Trgi so, pravi, edine prave volilne naprave. Če jih politiki in predpisi pustijo nedotaknjene, bo prvič v sodobni zgodovini prišlo do resničnega uveljavljanja volje ljudi. Bankirji pa bodo našli način za uresničitev tega scenarija.

Leta 1992 se je za mesto predsednika potegoval Bill Clinton. Pod vodstvom Georgea Busha starejšega so ZDA zdrsnile v gospodarsko depresijo. Clinton je obljubil, da bo uporabil politično moč predsednika, da bi rešil narod.

Bill Clinton

»Čas je, da spremenimo Ameriko. George Bush, če ne boš uporabil svojo moči, da bi pomagal Ameriki, se umakni, kajti jaz jo bom. Ne obstajajo »oni«, obstajamo samo »mi«.

Clinton je obljubil, da bo uporabil moč države, da bi reformiral ameriško zdravstveno oskrbo, povečal blaginjo in vlagal v službe. Predvsem pa, da bo zmanjšal neenakosti, ki so se pod vladavino predsednika Reagana povečale.

Konec leta 1992 je zmagal na volitvah. Ampak januarja, nekaj dni pred slovesnim prevzemom oblasti, sta dva vodilna moža finančnega sveta obiskala Clintona v Washingtonu. Eden je bil Alan Greenspan, vodja zveznih rezerv. Drugi je bil Clintonov novi ekonomski svetovalec, Robert Rubin, vodja Goldman Sachsa. Kar sta povedala predsedniku, je bilo dramatično. Njegovi politični načrti so bili neuresničljivi. Clinton je nasledil velik vladni primanjkljaj. Če bi si izposodil dodaten denar, da bi plačal za svoje obljube, bi se davki povečali, ljudje bi si nehali izposojati in trošiti, kar pa bi pomenilo ekonomsko katastrofo.

Robert Rubin, ekonomski svetovalec predsedniku Clintonu

»Najbolj kritičen sestanek s predsednikom Clintonom, v odnosu na ekonomsko strategijo in njegovo administracijo, je bil v prehodnem obdobju na začetku januarja, približno dva tedna pred slovesnim prevzemom oblasti. Na tistem sestanku smo predsedniku povedali, da potrebujemo dramatično spremembo v politiki, ki jo je treba kolikor se le da uresničiti z zmanjševanjem trošenja, čeprav je to politično zelo težko.

– To je bilo dramatično sporočilo za demokratskega predsednika, kajne?

Mislim, da bi vsak predsednik, če bi moral začeti svoje predsedovanje z zmanjševanjem programov in trošenja menil, da gre za dramatično sporočilo, ne glede na to ali je demokratski ali republikanski. To je zelo težko za kateregakoli politika.«

Tako Rubin kot Greenspan sta Clintonu povedala, da za to, da bi zgradili boljšo družbo, obstaja alternativna pot. To bi moral prepustiti trgu. Namesto, da gleda na trg kot na nevarno silo, ki jo mora politika nadzorovati, bi se tej moči moral odpovedati, da se lahko razvija neomejeno. Trgi so zdaj tako prepleteni z življenji ljudi, da bi se lahko demokratično odzvali na njihove potrebe in na vse vidike njihovih življenj, na način, kot se politika ni mogla.

Robert Reich, član Clintonovega kabineta v letih 1993–1997

»Alan Greenspan je Billu Clintonu podal zelo jasno sporočilo, da je ekonomija in človeški apetiti, ki so izraženi v ekonomiji -, da kupujejo, njihova sposobnost kupovanja, kaj kupujejo, kaj imajo raje -, boljše merilo sentimenta javnosti, kot karkoli drugega. Ekonomija je v tem oziru nadrejena demokraciji. V demokraciji je manj reda. Ljudje lahko izrazijo svoje izbire le posredno, preko svojih predstavnikov. Predstavniki pa morajo izraziti mnenja veliko ljudi in včasih želijo tako namesto izbir svojih volivcev, izražati tudi svoje izbire. Če tako gledamo na svet, je ekonomija bolj zaželena kot demokracija.«

Soočen z argumenti bančnikov, se je Clinton strinjal. Ob prevzemu predsedovanja je opustil načrtovane reforme. Med svojim prvim mandatom je odpravil večino struktur blaginje, ki so jih vzpostavili v 1930-ih letih. Opustil je vse reforme o izboljšanju zdravstvene oskrbe in odpravil vladne regulacije poslovanja. To so trgi tudi hoteli. Kot je Greenspan obljubil, je ekonomija zacvetela. Leta 1996 je imel Clinton govor, v katerem je naznanil konec vizije liberalne politike, po kateri bi lahko moč velike vlade uporabili za spremembo sveta.

Bill Clinton

»Vemo, da velika vlada nima vseh odgovorov. Delali smo na tem, da bi Američanom dali manjšo in manj birokratsko vlado v Washingtonu. Američanom moramo dati takšno vlado, ki živi v okvirjih svojih možnosti. Obdobje velike vlade je končano!«

To je bilo zmagoslavje tržne demokracije: prepričanja, da je vsak, ki daje javnosti kar si ta želi, demokratičen in s tem dober. V nasprotju s starimi političnimi elitami, ki so verjele, da vedo, kaj je najboljše za »nas« in nam vsiljevali svoje ideje o tem, kakšna bi družba morala biti. V procesu so se spremenili tudi poslovneži: morda so res pohlepni in sebični, a so tudi inženirji nove vrste svobode. S tem ko so se odzvali na potrebe in želje posameznikov, so interpretirali tudi voljo ljudi na način, kot je politiki niso mogli.

Thomas Frank, politični novinar

»Če so trgi dejansko demokracija, če so trgi način doseganja soglasja, kar vsi ti ljudje verjamejo, da so. O tem v ZDA vlada zelo enotno mnenje. O tem vlada konsenz. Težko je najti koga v medijih, novinarstvu, poslih, kjerkoli, ki ne bi mislil tako. Če so trgi dejansko način doseganja soglasja, potem dobimo vrsto smešnih situacij. Na primer generalni direktorji, ki jih izbere trg, postanejo ljudje naroda. Niso neka vrsta »mafijcev«, kot so to mislili Američani v 1930-ih letih. Ko govorijo z nami, pravijo: »vi govorite, mi poslušamo«, podobno kot pravijo na »Fox News«: »mi poročamo, vi odločate«. Kot katerikoli od teh sloganov.«

Promotorji te ideje o tržni demokraciji, so jo prikazovali kot veličastno vrnitev v zlato dobo. V čas med 18. in 19. stoletjem, ko je družbo urejal »laissez-faire« kapitalizem in ne politika. Ampak to je bil mit. Politični filozofi tistega časa so razlikovali med koristoljubjem trga in drugimi področji družbenega in političnega življenja, ki vključujejo, kar je Adam Smith imenoval, »moralne sentimente«. To sta bila sočutje in razumevanje do drugih, kar je bilo za urejanje družbe ravno tako pomembno.

Konec 20. stoletja se je dogajalo nekaj, česar do tedaj še nismo preizkusili. Idejo o demokraciji je prevzel poenostavljen ekonomski model človeških bitij. V procesu je bila svoboda na novo opredeljena, da pomeni nič več kot sposobnost posameznikov, da si pridobijo, karkoli želijo.

Robert Reich, član Clintonovega kabineta v letih 1993–1997

»Če greste nazaj v 18. in 19. stoletje, je večina političnih filozofov in ekonomistov razumela, da obstaja družbena pogodba. Ljudje smo povezani, ne kot posamezniki, ki se izražajo le skozi trg, ampak kot državljani. Eden do drugega imamo obveznosti. Nismo le sebični posamezniki, ki pridobivajo dobrine le zase, ampak smo skupnost. Naše identitete, naše moralne vrednote, so izhajale iz odnosov v teh skupnostih. Pogled, da je trg za politiko bolj zaželen kot sredstvo, ki daje ljudem kar si želijo, ta ideja je precej nova.«

Za temi novimi idejami, o tem kako bi morali upravljali družbo, je bil model posameznika, kot racionalnega, preračunljivega stroja, katerega koristoljubno obnašanje bi lahko analizirali s številkami. To poenostavljeno različico ljudi, so med hladno vojno ustvarili teoretiki igre. Domnevali so, da smo takšni samo zato, da bi lahko njihove enačbe in modeli delovali. Zdaj pa se je pojavil močan znanstveni dokaz, da to ni bila samo domneva. Res je opisovalo same korenine naše narave. Vse, kar smo ljudje počeli in čutili, so naši geni programirali v nas. Vsa naša dejanja so rezultat racionalne preračunljivosti tega genetskega programa. V resnici smo računalniški stroji, ki jih vodijo številke.

Začetki te ideje segajo v zgodnja 1970-a leta, ko so genetiki, ki so preučevali obnašanje živali, naredili pojmovni obrat. Na obnašanje živali so začeli gledati s tako imenovanega genskega vidika. Dojeli so, da so živali s te perspektive preprosti stroji, ki jih geni uporabljajo, da bi preživeli in se reproducirali.

John Maynard Smith, genetik, posnetek iz leta 1976

»Dejansko si lahko predstavljamo telo kokoši kot stroj, napravo, ki so jo ustvarili geni, da bi zagotovili produkcijo še več genov. To se lahko morda zdi sprevržen pogled. Na reprodukcijo lahko gledate kot vaš način produciranja otrok, kot ste vi sami. Prosim vas, da na to pogledate na drugačen način. Telo je preprosto genska naprava za produkcijo še več genov, kot so sami.«

Za tem novim pogledom na živali, je bila ponovno teorija igre. Teorija je genetikom predstavljala navdih, ker jim je dala močno ogrodje za razumevanje, kako so geni narekovali obnašanje. Teorija igre je družbo videla kot sistem sebičnih posameznikov, ki med seboj tekmujejo in spletkarijo drug proti drugemu. Genetiki so ta model uporabili za gene. Razvili so kompleksne enačbe, da bi pokazali, kako je vso obnašanje živali, od nasilja do altruizma, v resnici racionalna strategija genov v igri preživetja. Genetiki so trdili, da mora biti pri ljudeh enako. En znanstvenik je naredil izjemen poskus, da bi ugotovil, ali tudi naši geni nadzirajo naše obnašanje na enak racionalen, matematičen način.

EKSPERIMENT

Zgodil se je globoko v amazonskem pragozdu. Ljudstvo Yanamomo je bilo znano, kot eno najbolj nasilnih na planetu. Antropolog, ki jih je preučeval, se je odločil preiskati, ali se za to zmešnjavo pretepov morda skriva kak genetski vzorec, ki jih matematično vodi. Imenoval se je Napoleon Chagnon. Njegov prvi korak je bil ugotoviti, kako se kdo imenuje in kdo je s kom v sorodu.

Napoleon Chagnon, antropolog

»Na začetku sem predvideval, da bodo domačini razburjeni, nestrpni, navdušeni in počaščeni, da sem se zanimal za njihovo kulturo, njihovo družbo, njihove družine, njihovo rodoslovje. Tako sem nedolžno vprašal kako je komu ime. Dali so mi imena, ki sem jih zapisal. Izkazalo pa se je, da so me ukanili. Vsa imena ljudi v vasi, v kateri sem živel, niso bila le napačna, ampak poniževalna, vulgarna, lažna. Niso bila vsa poniževalna in vulgarna, večina pa jih je bila.

– Kot kaj?

Kot »prdosmrdec«, »dlakava pizda«, »dolgi one« in podobno. »Poraščena muca« je bilo ime ženi voditelja.«

Toda Chagnon je vztrajal. Potreboval je mesece, da je natančno preveril imena in sorodstva. Razdajal je zahodne dobrine, predvsem cenjene mačete, v zamenjavo za informacije. Dokler ni zgradil, kar je verjel da je bila baza točnih podatkov z imeni in rodoslovjem 6000 Yonamomov. Podatke je nato shranil na računalnik na svoji univerzi. Chagnon se je vrnil nazaj s snemalno ekipo in zelo natančno posnel pretep v vasi. Chagnon se je vrnil v ZDA. Pregledal je film, vsak posnetek posebej, pri čemer je identificiral vse udeležence. Če gledamo površno, v tem pretepu ni nobenega smisla. Pogosto so se spopadali posamezniki, ki so bili v bližjem sorodstvu. Ko pa je Chagnon podrobnosti vnesel v računalnik in jih preveril v svoji bazi, se je pokazala povsem druga slika. Zaradi kompleksne zgodovine medsebojnega poročanja Yonamomov, so bili posamezniki v zelo presenetljivih sorodstvenih odnosih. Računalnik je pokazal, da so bili posamezniki, ki so si v pretepu med seboj pomagali, vedno v bližjem genetskem sorodstvu kot s tistimi, ki so jih napadali.

Napoleon Chagnon, antropolog, avtor filma »The Ax Fight« iz leta 1975

»V filmu se je pojavil skriti vzorec in računalnik je dokazal in pokazal, da je ta vzorec res obstajal, saj si sami ne moremo zapomniti vseh genealoških sorodstvenih vezi med vsemi v vasi. Pod vso to zmešnjavo in zmedo, ki jo gledamo, so bili ljudje, ki so si med seboj delili gene in se za stran odločali na podlagi medsebojne sorodnosti. Za vsem tem obstaja neka skrita matematična dimenzija, za katero se moramo potruditi, da jo lahko najdemo.«

Chagnonov poskus je v humanističnih vedah povzročil senzacijo. Zdelo se je namreč, da ponuja natančen matematičen dokaz, da imajo geni pri človeškem obnašanju zelo vplivno vlogo. Postal je eden temeljnih dokazov, ki je podpiral nov vpliven model človeških bitij. Bili so stroji, katerih dejanja in čustva so vodila kodirana navodila, vsajena globoko v njih milijone let nazaj, ki pa se jih sami niso zavedali. To je bila podoba, ki je začela prodirati globoko v našo kulturo.

Richard Dawkins, genetik, v pogovoru leta 1987

»Gre za podobo organizma, ki vključuje vse nas, kot stroja za prenašanje genov, ki preusmerja pozornost od ideje organizma kot zastopnika življenja, na idejo nesmrtnega replikatorja. […] Naš DNK je kodiran zapis svetov, v katerih so živeli naši predniki. DNK je računalniški recept za življenje samo. Deluje kot magnetna tuljava na kakšnem gigantskem računalniku.«

V mračnih in zastrašujočih dneh hladne vojne, so matematiki razvili poenostavljene, strojem podobne modele človeških bitij, katerih obnašanje so lahko analizirale in napovedale številke. To so naredili, da bi razumeli in nadzorovali zastrašujoče negotovosti tistega časa. V 1990-ih letih je bila hladna vojna končana in ogromen obrambni sistem je bil brez koristi. A ta poenostavljeni model se je vzpostavil in zmagal, kot razlaga, kaj resnično smo kot človeška bitja na vseh ravneh: politično, ekonomsko in zdaj tudi biološko.

Philip Mirowski, ekonomist in politični filozof

»Danes ne vidimo več, da ima ta teorija zgodovinsko inspiracijo v hladni vojni. Namesto tega jo vidimo kot nekakšno kvazi naravno-družbeno-znanstveno teorijo vsega. Uporablja se za majhno, kot so geni, srednje veliko, kot je človek, ali ogromno, kot je nacionalna država. V tej socialni teoriji se ljudje nekako razblinijo, saj ni več nujno, da gre za človeška bitja. Gre za te majhne entitete, ki si nenehno prizadevajo za reprodukcijo in iščejo svojo največjo korist.«

Z vzponom tega strojnega modela človeškega bitja, se je pojavila nova ideja kako spremeniti družbo. Ne več s pomočjo politike, ampak s prilagajanjem delovanja posameznih strojev. Tehniki te nove ideje bi bili psihiatri in farmacevtska podjetja, ki bi osvobodili ljudi njihovih strašnih anksioznosti. Toda to bo vodilo k novi obliki reda in nadzora, ki ga ne določajo več stare politične elite, ampak objektivna moč številk.

Promocijski video, Marc Summers

»Ti študentje tega niso vedeli, a vsak od njih je trpel za simptomi motnje anksioznosti. Panične motnje, splošne motnje anksioznosti, obsesivno kompulzivne motnje, socialne fobije in post-travmatske stresne motnje. Letos bo 23 milijonov Američanov trpelo zaradi ene od teh oblik anksioznosti. To so najpogostejše oblike mentalnih bolezni v državi in lahko napadejo kogarkoli, kadarkoli.«

V začetku 1990-ih let se je v ZDA in Veliki Britaniji razmahnila epidemija duševnih motenj. Kot smo pokazali v prejšnji epizodi, so jih odkrivali z novim sistemom za identificiranje motenj. Psihiatrijo so napadali, ker se je zanašala zgolj na osebno in zmotljivo presojo psihiatrov. Namesto tega so razvili novo objektivno metodo, ki je temeljila na obrazcih. Ti so vključevali le objektivne simptome in namenoma niso izpraševali zakaj je posameznik čutil anksioznost. Konec 1980-ih let so nacionalne raziskave razkrivale neverjetno sliko. Več kot 50 odstotkov Američanov je trpelo zaradi duševnih motenj. Istočasno so farmacevtska podjetja objavila, da so ustvarila novo obliko zdravila, imenovano SSRI, za katero so trdili, da vpliva na povezave v možganih, ki so povzročale te motnje v delovanju. SSRI so prodajali pod znamkami kot je Prozac. Ta je povzročil, da se je spremenila količina serotonina, ki je tekel skozi povezave v možganih in ponovno vzpostavil kemično ravnovesje na normalno raven.

Začelo se je dogajati, da se je na milijone ljudi, ki so na podlagi obrazca dobili diagnozo duševne motnje, odpravilo k psihiatrom na zdravljenje. Rezultat je bila osvoboditev od anksioznosti. Toda v procesu je obrazec za ljudi postal močan in navidezno objektiven vodnik kakšna bi naj bila normalna čustva in kaj je nenormalno. Številni vodilni psihiatri so začeli trditi, da so pravzaprav ustvarili statično družbo, v kateri so človeška bitja prilagodili z zdravili, da so ustrezali dogovorjenemu normalnemu tipu, ki ga je definiral obrazec.

Paul McHugh, vodja psihiatrije bolnišnice Johns Hopkins

»Ljudje so nenehno prihajali k meni. Prosili so me, naj jih pozdravim. Razlog za to je bil, da imajo človeška bitja, kot vse ostale živali, določen ideal. Ta je imel karakteristike stroja. Vemo, kakšen bi naj ta model bil in prosijo za zdravilo, prosijo mene, naj jim dam zdravilo, ki bi jih potisnilo nazaj v ta določen model. V ta neresničen in tudi zelo statičen model, človeka kot stroja. […] Domišljajo si, da bi lahko živeli v svetu, v katerem nikoli ne bi bilo skrbi, niti žalosti, v katerem konflikt, skrb, pogovor, skrb za alternative ne bi omogočali napredka, kot smo ga videli v preteklosti.«

Nato pa je človek, ki je ustvaril sistem obrazca priznal, da bi obrazec lahko milijone ljudi vodil v prepričanje, da so moteni, čeprav niso bili. Obrazec je upošteval le vidne simptome. Namerno je izključeval vsakršno razumevanje življenja pacienta. Zaradi tega je prišlo do zamenjav med resničnimi psihološkimi motnjami in normalnimi človeškimi občutki žalosti in anksioznosti ter da se je to dogajalo v širokem obsegu. Vse to je povedal eden najvplivnejših ameriških psihiatrov, dr. Robert Spitzer.

Robert Spitzer, avtor novega diagnostičnega sistema

»Zgodilo se je, da smo ocene razširjenosti duševnih motenj delali povsem opisno, ob tem pa nismo upoštevali, da so lahko mnoga od teh stanj normalne reakcije, ki v resnici niso motnje. V tem je bila težava. Nismo upoštevali konteksta, v katerem so se ta stanja razvila.

– Dejansko ste zdravili običajno človeško žalost, strah, zdravili ste navadne izkušnje?

Do neke mere mislim, da smo, vendar ni znano kako resen je problem. Ne vem ali gre za 20, 30 odstotkov, ne bi vedel. Ampak že to, če gre za 20 oziroma 30 odstotkov, je veliko.«

Dogajalo se je, da je bilo veliko normalnih človeških izkušenj: žalost, razočaranje, osamljenost, prerazporejenih kot zdravstvene motnje. Medtem se je razvijal novi sistem upravljanja. Zdravila so odstranila kompleksna in težka čustva in naredila posameznike bolj srečne. So pa iz njih naredila tudi bolj poenostavljena bitja, veliko bolj predvidljiva, lažje upravljana in v jedru ekonomskih modelov vedno bolj strojem podobna bitja.

Jerome Wakefield, psihiater

»Z uporabo obrazcev s čustvenimi simptomi smo naredili zmešnjavo med normalnimi človeškimi odzivi na življenje in duševnimi motnjami ter tako ustvarili iluzijo obsežne epidemije. Iluzijo zdravljenja in očitno situacijo, katere osredotočenost ni bila družbena sprememba, ampak nadziranje posameznikov, da se ustrezno prilagodijo. To je v tem subtilna in splošna nevarnost. Da bi lahko služila potrebam našega družbeno-ekonomskega sistema na način, da bi postali bolj učinkoviti, toda manj človeški.«

Psihiatri so odkrili, da jih je objektivni sistem, ki je temeljil na številkah, vodil v past. Številke so nam vsilile svojo ozko logiko o tem kako smo razmišljali in čutili o nas samih. Tudi politiki bodo kmalu spoznali, da je njihov poskus upravljanja družbe z uporabo številk, prav tako imel nenavadne posledice. Daleč od tega, da bi jim pomagal doseči njihove progresivne vizije, so družbo dejansko naredili bolj togo in še težje spremenljivo.

Leta 1997 je bila izvoljena nova laburistična stranka. Obljubili so družbo osvobojeno arogance in predsodkov starih elit, ki so tako dolgo prevladovale v britanskem razrednem sistemu.

Tony Blair

»To smo mi, novi radikalci, modernizirana laburistična stranka, ki mora prevzeti to zgodovinsko poslanstvo: osvoboditi Veliko Britanijo vseh starih razrednih delitev, starih struktur, starih predsodkov, starih načinov dela, ki v tem svetu sprememb ne služijo več.«

Skozi kampanjo so se novi laburisti zgledovali po Clintonovih demokratih. Ko so prišli na oblasti, so naredili točno to, kar je naredil tudi Clinton. Moč so dali bankam in trgom. Prva najava Gordona Browna je bila, da opuščajo politične vzvode nadzora nad ekonomijo.

Odlomek iz poročil BBC-ija

»Novi finančni minister Gordon Brown, najavlja revolucijo v ekonomski politiki. Minister bo predal nadzor nad obrestno mero neodvisni Banki Anglije.«

V upravljanju družbe pa so se novi laburisti obrnili na matematične sisteme, ki jih je prvi predstavil John Major. Toda v še nikoli videnem obsegu. Verjeli so, da se ljudje dejansko obnašajo na način, kot ga opisuje poenostavljen ekonomski model. Za vse in vsakogar so postavili delovne cilje in spodbude. Tudi ministri so morali doseči svoje delovne cilje ali pa so bili kaznovani.

Stephen Byers, glavni sekretar ministrstva za finance, 1998

»Okoli 300 delovnih ciljev in več kot 150 ciljev učinkovitosti. Vsak sporazum javnih storitev bo imenoval ministra, ki bo odgovoren za doseganje teh ciljev. Morda jim ne bo treba odstopiti, toda morali bodo pojasniti, zakaj jim ni uspelo doseči ciljev. Če ministrstvu ne uspe doseči teh ciljev, je edino prav in primerno, da vlada preveri njihove tovrstne sposobnosti.«

Ministrstvo za finance je pod vodstvom Gordona Browna ustvarilo obsežen matematični sistem. Ustvarili so načine, kako dati numerično vrednost stvarem, za katere pred tem nihče ni menil, da so merljive. Lakota v podsaharski Afriki naj bi se zmanjšala pod 48 odstotkov, medtem ko bi se naj svetovni konflikti zmanjšali za 6 odstotkov. V vseh mestih in vaseh v Veliki Britaniji bi naj merili »indeks živahnosti skupnosti« (Community Vibrancy Index). Celo kvaliteta življenja na podeželju je bila merjena s številnimi indeksi. Eden od teh je meril, koliko naj bo ptičjega petja.

Odlomek iz poročil

»Želimo barometer indikatorjev o kvaliteti življenja, ki niso samo ekonomski. Od leta 1970 je izginila polovica škrjancev. Če želite meriti kvaliteto življenja, je to tudi petje ptic ob zori. Gre za indekse, ki v barometru kvalitete življenja zadevajo vsakogar.«

Izvirna ideja za matematičnim sistemom je bila osvoboditev javnih uslužbencev od starih oblik birokratskega nadzora. Ko so enkrat dobili cilje, so jih lahko dosegali kakorkoli so želeli. Skoraj nemudoma so novi laburisti začeli odkrivati, da so ljudje bolj kompleksni in zapleteni, kot je to dovoljeval preprosti sistem. Javni uslužbenci so pri doseganju svojih ciljev postajali vse bolj iznajdljivi.

James Strachan, vodja revizijske komisije

»Pritisk po doseganju ciljev, nekatere upravnike v nacionalnem zdravstvenem sistemu (NHS) sili, da poskušajo izigrati sistem.«

Upravitelji bolnišnic so se pri tem izkazali kot prav posebej spretni. Ko so jim postavili cilj, da zmanjšajo čakalne dobe, so specialistom naročili, naj najprej opravijo lažje operacije, kot so razna vnetja in vazektomije. Zapletene operacije, kot so operacije rakastih obolenj, niso bile več prioriteta. Našli so tudi druge zvite načine kako odstraniti ljudi s seznama.

Odlomek iz poročil

»Kar se je zgodilo v tej bolnišnici je zares šokantno. Administratorji so pisali pacientom in jih vprašali kdaj bodo na dopustu. To informacijo so uporabili, da so operacijo postavili v čas, ko so vedeli, da pacientov ne bo. Rezultat je bil, da pacienti niso imeli operacije, bolnišnica pa je lahko tako zmanjšala svoje čakalne sezname.«

Ko so upraviteljem postavili cilj zmanjšanja čakalnih dob na urgenci, so se domislili novih zvitih strategij. Izumili so nov poklic sprejemnega bolničarja, ki pacientov ni obravnaval, ampak jih je samo pozdravil, kar je pomenilo, da jih je videl in so bili tako odstranjeni s seznama. Ko je vlada potem poskušala postaviti cilj zmanjšanja števila pacientov, ki so čakali na vozičkih, so upravitelji z vozičkov odstranili kolesa in jih opredelili kot postelje. Hodnike so preimenovali v oddelke. Ponovno so s seznama lahko črtali paciente. Tudi policija je bila pod pritiskom, da doseže svoje cilje. Eden glavnih je bil zmanjšanje števila prijavljenih kriminalnih dejanj. Ponovno so se domislili zvitih strategij. Lothianska policija je objavila najboljše podatke o kriminaliteti v zadnjih 25 letih. Toda kasneje so ugotovili, da so na stotine kriminalnih dejanj, vključujoč napade, kraje in požige, prerazvrstili kot zgolj »sumljive dogodke«, ki potem niso bili vključeni v končne podatke.

Vlada je skušala ta poročila zavrniti, kot le nekaj slabih primerov. Toda prihajalo je poročilo za poročilom, ki so razkrivala, da je to inovativno izigravanje sistema zdaj endemično v vseh javnih službah. Kar bi naj bil racionalni sistem, je namesto tega ustvarjal čuden svet, v katerem nihče ni vedel ali naj zaupa številkam ali ne. Odziv vlade je bila predstavitev še bolj matematičnih ravni upravljanja. Nastali so kompleksni revizijski sistemi za nadzor nad delavci in kot zagotovilo, da bodo cilje izpolnili na ustrezen način. Kar se je začelo kot sistem osvobajanja, se je spremenilo v močan sistem nadzora.

Toda številke so imele čuden in sprevržen učinek tudi na vizijo novih laburistov o svobodnejši in bolj odprti Veliki Britaniji. Dejansko so ustvarjali bolj togo in razslojeno družbo. V jedru tega je bila izobrazba in tabele z uvrstitvami šol. Tabele so staršem pokazale katere šole so najboljše in katere najslabše. Vlada je menila, da bo to manj uspešne spodbudilo k tekmovanju in izboljšanju storitev. Standardi bi se potem po vsej državi dvignili. Dejansko pa se je zgodilo prav nasprotno. Bogati starši so se preselili v okolico najboljših šol, kar je povzročilo dvig cen nepremičnin in izrinilo revne. In skoraj vse šole so poučevale učence le tista osnovna dejstva, ki so jih morali znati na testih, kar je šolam pomagalo pri višji uvrstitvi na tabeli. Izgubila pa se je splošna izobrazba, ki bi revnejšim otrokom pomagala k vzponu v družbi.

SMRT DRUŽBENE MOBILNOSTI

Leta 2006 so serije poročil razjasnile, da obstaja neposredna povezava med vladno politiko v izobraževanju in rastjo družbene segregacije, ki temelji na premoženju. To je prispevalo k veliko širšemu problemu. Družbena mobilnost v Veliki Britaniji je zdaj zastala. Nesporno dejstvo je, da je danes v Veliki Britaniji za otroke iz premožnejših družin veliko bolj verjetno, da bodo živeli in umrli premožni, kot je bilo to v nedavni preteklosti. Medtem ko je za otroke revnih družin veliko verjetneje, da bodo živeli in umrli revni. Država je postala bolj toga in razslojena kot kdajkoli po 2. svetovni vojni.

Novi laburisti so sprejeli tržni model svobode, saj so verjeli, da bo prišlo do kompromisa. Odpovedali so se svoji stari politični vlogi posredovanja na trgu, da bi zmanjšali neenakosti, kar pa naj bi sledilo, je nova odprtost in pretočnost v družbi. Dejansko pa imajo zdaj najslabše obeh svetov. Družba je postala bolj toga in tudi neenakosti so postale bolj ekstremne. Pod novimi laburisti je država še bolj neenaka, kot je bila pod vladavino Margaret Thatcher. Vedno večji delež bogastva pripada majhnemu 1% na vrhu družbe. Neenakosti pa ne vplivajo samo na to kako živite, ampak tudi kdaj boste umrli. Po vsej državi so se od leta 1997 razlike v pričakovani dolžini življenja povečale. Povečale so se tudi neenakosti pri umrljivosti otrok glede na družbeni razred. Otrok rojen v Hackneyju, ima zdaj dvakrat večjo verjetnost, da bo umrl v svojem prvem letu življenja, kot otrok rojen v Bexleyju. Pod meritokratskim površjem se družbene razredne razlike stopnjujejo in poglabljajo.

V ZDA tekom 1990-ih let, ekonomski model demokracije ni vodil samo k porastu neenakosti, ampak v širokem obsegu tudi v finančno in politično korupcijo. ZDA so doživele spektakularen tržni razcvet. Ampak tisti, ki so vodili trg, so se zavedali, da številke niso kazale resnice, ker so bila velika računovodska podjetja prav tako skorumpirana.

Arthur Levitt, vodja komisije za trg vrednostnih papirjev in borzo (Securities and Exchange Commission) v letih 1993–2001

»Pojavil se je novi element »strahu, negotovosti in dvoma« (FUD). Sam temelj trga, številke, ki so predstavljale svetost in zanesljivost trga, so postajale nezanesljive, ker so računovodje izdali zaupanje, ki jim ga je dala vlada. Vedel sem, da so se velika ameriška računovodska podjetja lotevala zelo vprašljivih praks, ki so bile zelo pogosto goljufije. Videvali smo vedno več tovrstnih primerov.

– Kako zelo razširjeno je to postalo?

Zelo razširjeno.«

Tisti, ki so vodili ameriške korporacije, so v širokem obsegu ponarejali dobičke. To so počeli, ker je to zvišalo njihove osebne bonuse.

Itzhak Sharav, profesor računovodstva na poslovni šoli Univerze Columbia (Columbia Business School)

»Daj no«, so govorili, »ali lahko še na kakšen način pogledamo na te številke? Ali lahko naredimo kompromis? Lahko na primer razširimo to zavajanje na več let?« V vseh teh primerih je učinek korupcija. Zaupali so nam. Imeli smo racionalni sistem, ki je temeljil na številkah, ki jih ni mogoče spodbijati. Zdaj pa imamo fiktiven iracionalen sistem.«

Uradniki, katerih delo je bilo reguliranje trga, so poskušali prepričati kongresnike k ukrepanju in izpostavitvi problema, toda ob vsakem poskusu so bili zaustavljeni. Ugotovili so, da so vsi ključni politiki s strani korporacij in računovodskih podjetij prejemali milijone dolarjev, kot prispevek za njihove kampanje.

Arthur Levitt, vodja komisije za trg vrednostnih papirjev in borzo (Securities and Exchange Commission) v letih 1993–2001

»Ogromne količine denarja so bile porabljene za lobiranje v kongresnih odborih. Vedel sem, da so motivirani s skrbjo za poslovne interese.

– Hočete reči, da so bili podkupljeni?

Ne. Ne bi uporabil te besede. To je vaša beseda.

– Katero besedo pa bi vi uporabili?

Zapeljani.«

Kljub vse več dokazom o korupciji, je Clintonova administracija razcvet prikazovala kot nekaj revolucionarnega. To je bila pristna demokracija trga, od katere imajo korist vse ravni družbe. Toda to je bilo popolnoma neresnično. Če realno primerjamo dohodek Američanov med koncem 1970-ih in koncem 1990-ih, je tistim na dnu družbene lestvice njihov dohodek dejansko upadel. Tistim v srednjem razredu se je rahlo povečal, medtem ko se je dohodek tistih na vrhu izredno povečal.

Kevin Phillips, politični analitik

»Če pogledamo dohodek po obdavčitvi, lahko ugotovimo, da se je povprečni dohodek gospodinjstva pri spodnji petini prebivalstva ZDA od 9.300 znižal na 8.700 dolarjev na leto. Povprečni dohodek v gospodinjstvu se je za srednjo petino prebivalstva od 31.800 zvišal na 33.200 dolarjev na leto. Če v tem istem obdobju pogledamo dohodek najvišjega 1%, se je ta dvignil od 256.000 na 644.000 dolarjev na leto. To so najpreprostejše številke, ki jih lahko uporabim, da vse to povzamem. Obstaja veliko odstopanj, toda te številke so najbolj nazorne. Neverjetno je, da lahko obstaja kaj takega.«

Podlaga političnih eksperimentov v 1990-ih letih je bila poenostavljena ideja o človeških bitjih, da so v bistvu samo sebični posamezniki, katerih potrebe bi lahko najbolje zadovoljili trgi in ne politike. Če jih pustimo deregulirane, bi trgi koristili vsem. Soočeni s tem preprostim, nepremagljivim argumentom, so se politiki odpovedali večini svoje moči. Dejansko pa se je zgodila vrnitev neenakosti in družbenih nepravičnosti, ki jih nismo videli že sto let. Prav tisto, kar bi politiki morali preprečiti. Politiki so bili zdaj šibki in skorumpirani ter brez moči, da bi lahko spremenili družbo. Milijoni so ostali brez zastopstva in s še manj nadzora nad svojimi življenji.

Robert Reich, član Clintonovega kabineta v letih 1993–1997

»V tem je skrajnja ironija. Kakor hitro so ljudje začeli verjeti, da so le sebični grabežljivi posamezniki in da demokratični sistemi v osnovi niti približno niso tako dobri kot trg za zadovoljevanje karkoli si že pač želite, so dovolili elitam, da so prevzele politiko in da je politika postala izkrivljena in skorumpirana. Tako je politika postala še manj sposobna zadovoljiti potrebe ljudi. Medtem pa trg ljudem ni dal dobrih in varnih služb. Na koncu se posameznik ne more izpolniti ne skozi politiko in tudi ne skozi trg.«

Kar je temu poenostavljenemu pogledu na človeška bitja dajalo moč, so bile matematične in biološke ideje. Kot je pokazala ta epizoda, je ta pogled podprl model o nas samih, kot računalnikom podobnih strojev, katerih goni so bili v glavnem vanje vstavljeni milijone let nazaj. Zdaj pa so se v znanstvenem svetu začela postavljati vprašanja ali vendarle ni bil to preveč poenostavljen pogled na človeška bitja. V genetiki je idejo, da je DNK vsenadzirajoč nabor navodil za življenje, zamenjala bolj kompleksna ideja. Znanstveniki so pokazali, da celica pravzaprav izbira in ureja katere dele DNK uporablja, odvisno od okoljskih sil, ki delujejo nanjo. Eden ključnih eksperimentov, ki je pokazal, da obnašanje nadzira koristoljubno delovanje genov, je bil tudi postavljen pod vprašaj. Antropologi so preučili zgodovino plemen Yanomami in v njihovem nasilju našli vzorec, ki ga je mogoče razložiti z zelo drugačnimi vzroki, kot so geni. Zdi se, da je do nasilja prihajalo, ko so Yanomami prišli v stik z zahodnjaki, ki so jim dajali dobrine. Plemena so se nato borila med seboj, da bi prišla do teh dobrin.

Brian Ferguson, antropolog

»Odkril sem, da obstaja vzorec, ko v časih večjega zahodnega vdiranja na to področje bojevanje postane intenzivnejše oziroma se sploh zgodi. Prav nič nam ne pomaga, če gledamo njihova reproduktivna prizadevanja. Kar pa lahko ponudi razlago, so zgodovinske interakcije z močnimi zunanjimi silami. To razloži kdaj in kje so se spopadali.

– Kaj pa so te močne zunanje sile?

Močne zunanje sile so predvsem ljudje iz Zahoda, ki so bili vir zelo želenih dobrin.«

Antropologi so vnovič pogledali posnetek bojevanja. Trdijo, da kar dejansko vidimo, je boj med dvema stranema: prvo skupino, ki je od filmarja Napoleona Chagnona prejela mačete in drugo skupino obiskovalcev vasi, ki niso želeli oditi, ker so tudi oni želeli dobiti ta dragocena darila. Pravi razlog spopada niso geni, ampak boj politike in moči, ki ga je zaostril filmar sam. Chagnon se s tem ne strinja in trdno stoji za svojim eksperimentom.

Napoleon Chagnon, antropolog

»Ne, ne mislim, da se je spopad zgodil, ker sem bil jaz tam.

– Ste prepričani?

Ste prepričani, da je vaš oče, vaš oče? Mislim, da je razumna domneva, da bi se ta spopad zgodil ne glede na to ali sem bil tam ali ne. Samo dejstvo, da sem bil tam in ga posnel ni bil njegov vzrok. Različni spopadi se dogajajo tudi v drugih vaseh, ko nisem tam. Tudi te sem dokumentiral s pomočjo obveščevalcev, ki so mi jih opisali. Tako da ne mislim, da je bil ravno ta spopad kaj posebnega in neznačilnega za vzorec nasilja Yanamomov.

– Ne mislite, da je snemalna ekipa sredi spopada v vasi imela kak vpliv?

Ne, ne mislim in to je konec mojega intervjuja.«

Tudi v matematiki je človek, ki je ustvaril enačbe, ki so bile osnova poenostavljenega ekonomskega modela družbe, prav tako izrazil dvom o domnevah, na katerih je temeljilo njegovo delo. To je bil matematik John Nash. Nash, ki si je zdaj opomogel od paranoidne shizofrenije in še vedno dela na Princetonu, je prišel do spoznanja, da imajo povsem racionalna, preračunljiva bitja v njegovem modelu, ki jih je poimenoval »človek kot poslovnež«, zelo malo skupnega s kompleksnostjo resničnih človeških bitij.

John Nash

»Imel sem določene psihološke težave, bil sem v bolnišnicah za duševne bolezni in morda sem razvil vzorec racionalnosti. Zavedam se, da sem včasih morda preveč poudarjal racionalnost in določen način mišljenja. Ne želim preveč poudarjati racionalnega mišljenja pri ljudeh. Človeška bitja so veliko bolj zapletena kot »človek kot poslovnež«. Človekovo obnašanje ni povsem motivirano s koristoljubjem posameznika.

– Toda osnovna predpostavka teorije igre pravi, da je.

Teorija igre deluje v kontekstu koristoljubja. Obstaja vidik, da so nekateri koncepti teorije igre pomanjkljivi, preveč odvisni od racionalnosti. To je moje razsvetljenje.«

Nash pri tem ni osamljen. V ekonomiji je ideja, da je svoboden trg učinkovit sistem, deležna hudih napadov. V zadnjih petih letih je bilo veliko Nobelovih nagrad za ekonomijo podeljenih za raziskave, ki kažejo, da trgi ne ustvarjajo stabilnosti ali reda. Kar je Adam Smith imenoval »nevidna roka«, je nevidna, ker je v resnici sploh ni. Politiki morajo pri nadziranju trgov igrati pomembno vlogo. Nova veda, imenovana »vedenjska ekonomija« raziskuje ali se ljudje res obnašajo, kot sugerira poenostavljeni model. Njihove študije kažejo, da se le dve družbeni skupini v vseh eksperimentalnih situacijah obnašata racionalno in koristoljubno. Ekonomisti sami in psihopati.

Prevedla Suzana Miljević

Prevedeno v sklopu prevajalske prakse društva Zofijini ljubimci (www.zofijini.net)

Podnapis (opensubtitles.org)

Napotila:
http://zofijini.net/past-1-del/
http://en.wikipedia.org/wiki/The_Trap_%28TV_series%29
https://archive.org/details/TheTrapTheLonelyRobotEpisode2

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s