Ponovno branje Fanona

Odlomek iz spremene besede Nikolaia Jeffsa k slovenskemu prevodu knjige »V suženjstvo zakleti«, Frantza Fanona

Knjigo V suženjstvo zakleti je zlahka mogoče razumeti kot enoglasno in avtoritarno delo, v katerem hoče Fanon opise dinamike alžirskega boja za neodvisnost spremeniti v pred­pise, železne zakone in absolutne resnice, na podlagi katerih je vedno in povsod mogoče analizirati kolonializem in ga preseči. Recept je na videz preprost: koloniziranec je postavljen v rasno manihejsko opozicijo s kolonizatorjem; v procesih de­kolonizacije nujno uporablja nasilje; prostor, proizvod in cilj delovanja pa je nacija. S tem pa se žal kaj kmalu zbudi občutek, da se prvotni program počlovečenja, desegregacije in dekompartmentalizacije ne samo Alžirije, temveč tudi vsega kolonial­nega sveta, v katerem je bil koloniziranec ujetnik rasistične ko­lonialne podobe Drugega in imperialne civilizacije, družbena geografija pa razkosana po domačinskih in kolonizatorskih predelih, ne more uresničiti drugače kakor z novo totalizacijo, homogenizacijo in odcepitvijo. Po eni strani naj bi bila namreč postkolonialna posameznik in posameznica popolnoma po­drejena novi neodvisni naciji: »Individualna izkušnja namreč zato, ker je nacionalna, ker je delček nacionalnega življenja, neha biti individualna, omejena, skrčena, in se lahko dokoplje do resnice nacije in sveta.«[1] Po drugi strani pa naj bi bile tudi vse nadaljnje emancipatorne možnosti celotnega človeštva le v tretjem svetu, ki »je danes v primerjavi z Evropo velikanska gmota, katere načrt naj bo, da bo poskušala rešiti probleme, ki jih Evropa ni znala«[2]. Stane Južnič takole povzema Fano­novo »skrajnostno tezo«:

»Skupaj s kolonializmom je obsojena celotna civilizacija Evrope in vsa bivša kolonialna ljudstva so poklicana, naj v popolnosti zavržejo njegovo dediščino. V tej luči so vsi, ki so imeli kakršnokoli korist ali prednost v kolonialni situaciji, obsojeni, celo delavec domorodec je posredno povezan z evropskim imperializmom, ni več del množice avtentičnih »koloniziranih«. Dejansko so torej za antiimperialistični boj diskvalificirani vsi razen »zadnjega proletarca sodobnega sve­ta« – kmeta. Najhuje pa je obtožena buržoazija kolonialnih dežel.«[3]

Če imamo v mislih vse to, Fanona ni mogoče brati drugače kakor z grozo, ki nas prevzema, ko beremo svete tekste; ti predpostavljajo, da je resnica njihovih shem pred vsakokrat drugačno neposredno izkušnjo, v kateri se znajdemo v proce­sih svoje emancipacije. Domnevna nujnost nasilja nas sili, da se vprašamo, ali res ni mogoče preseči obstoječega sveta dru­gače kakor z reprodukcijo sredstev, ki vladajo temu svetu. Na podlagi svojih nedavnih zgodovinskih izkušenj se zavedamo zvijačne dialektike emancipatorne mobilizacije, nastale v ime­nu nacionalne osvoboditve, in njene represivne udejanjitve: enotnosti in enoglasja, ki ga zahteva neodvisna nacija, ter zlo­činov, storjenih proti tistim, ki se tej enotnosti in enoglasju tako ali drugače ne morejo ali nočejo podrediti. V diskvalifikaciji vseh razen najbednejšega kmeta tretjega sveta zasluti­mo izbris sence izkoriščanja in zatiranja, sence, v kateri tudi sami živimo; zaslutimo pripis kolektivne krivde za dejanja, storjena v imenu kolonializma, in načelo osvoboditve, katere­mu smo lahko le objekti in ne subjekti.

In vendar je Fanon veliko bolj večdimenzionalen in večzvočen avtor, kot se nam lahko zdi ob prvem prebiranju dela V suženjstvo zakleti. Podobe esencializiranega in homogenega koloniziranca in kolonizatorja, ali pa črnca in Arabca na eni strani in belca na drugi, so ideološke projekcije, ne pa druž­bene stvarnosti; nasilje ni ofenzivni cilj sam po sebi, temveč zadnje sredstvo, ki je ostalo na voljo za boj proti nasilju kolo­nialne situacije; nacionalna identiteta ni danost, njena zavest pa je pozitivna zgolj, če ni etnično ali rasno zamejena in če se v trenutku svoje udejanjitve teko rekoč ukine in transformira v socialno zavest in v novi globalni humanizem – v katerem je, po definiciji, človeštvo enotno ter nerazdeljeno.

***

Spoznati Fanona pomeni spoznati možnosti osebne in kolektivne reinvencije, izhajanja iz eksistencialne situacije, ne pa iz esencialne danosti. Fanon ni bil rojen kot Alžirec, temveč je Alžirec postal. Rodil se je namreč na čisto drugem koncu sveta, in sicer leta 1925 v francoski otoški koloniji Martinique. Med drugo svetovno vojno je otok spadal pod vichyjsko Fran­cijo, Fanon pa je pobegnil in se pridružil Forces francais libres (FFL, Svobodne francoske sile). Boril seje v Franciji in bil v boju z Nemci tudi ranjen. Ta izkušnja je bila za Fanona ključna, kajti v boju je med drugim spoznal, daje, kakor je napisal v svojih pismih domov, »prevaran«, da »plačuje za svoje napake«, da brani »preživeli ideal« in »kmete, ki jim ni prav nič mar«.[4]

Prav premislek o širšem kontekstu tega obdobja Fanono­vega življenja nas sili v ponovni premislek o naravi drugi sve­tovne vojne, o geneologiji njenih zločinov in o rabi nasilja v procesih emancipacije. Lahko bi namreč rekli, daje Faraonovo grenko razočaranje iz tistega časa izhajalo iz tega, daje še bolj živo kot sicer spoznal protislovje boja proti nacizmu in obram­be svobodne Francije ter Evrope. Kakor je namreč v Razpravi o kolonializmu (1955)[5] pokazal Aime Cesaire, pesnik gibanja negritude in tudi nekdanji Fanonov učitelj v srednji šoli, je na­cizem kolonializem, ki se je vrnil v Evropo. Drugače rečeno, nacisti so samo prevzeli kolonialistične tehnologije in ideolo­gije oblasti, namreč načrtno izkoriščanje in naseljevanje za­vzetih ozemelj, podjarmljenje, izgon in genocidno pobijanje celotnih ljudstev – vse to v imenu nujnosti razvoja, civilizacij­skega poslanstva in potrditve »znanstvenih« teorij o večvred­nosti in svetovnozgodovinski vlogi nekaterih kultur in ras.

Te povezave ni zelo težko narediti, naslednji korak pa je pogosto težji: nacistično iztrebljanje Judov in drugih žrtev kon­centracijskih taborišč seveda obsojamo, težko pa nam je iska­ti izvor holokavsta in drugih nacističnih projektov v koloniali­stični »omiki« tedanjega časa oziroma v dominantni ideologi­ji Francije, Velike Britanije in drugih evropskih kolonialnih sil in te sile obsoditi prav tako kakor naciste in fašiste. Sven Lindqvist to komentira takole:

»Nihče ne izpostavi, da je bilo v času Hitlerjevega otroštva močan element v evropskem pogledu na človeštvo prepričanje, da so »manj­vredne rase« po naravi obsojene na izumrtje – resnično sočutje večvrednih ras pa se je kazalo v tem, da jim pomagajo to čimprej doseči … Kar je Hitler želel ustvariti z iskanjem Lebensrauma na Vzhodu, je celinska različica britanskega imperija. Pri Britancih in drugih zahodnoevropskih ljudstvih je našel modele …«[6]

Za Cesairja je nezmožnost povezati kolonializem z naciz­mom pravzaprav oblika reprodukcije nacizma tudi pri tistih, ki hitlerjanstvo sicer obsojajo. Njihova zgolj enostranska obsodba namreč reproducira tiste rasistične hierarhije, iz katerih je nacizem izšel. Tako se Cesaire poigrava z mislijo, da bi se splačalo zelo krščanskemu meščanu 20. stoletja pokazati,

»da nevede skriva v sebi Hitlerja, da je Hitler naseljen v njem, da je Hitler njegov demon in da ni logično, če ga graja, in da navsezadnje tisto, kar Hitlerju zameri, ni zločin sam na sebi, zločin proti človeku, ni poniževanje človeka samo na sebi, pač pa zločin proti belemu človeku, poniževanje belega človeka, da mu zameri, da je v Evropi uporabil kolonialistične postopke, ki so bili doslej v rabi le za Arabce v Alžiriji, kulije v Indiji in črnce v Afriki.«[7]

Lahko bi rekli, da seje tovrstni internalizirani nacizem med drugo svetovno vojno in po njej razkril tudi v tem, da idea­li francoske republike, v senci katerih so se proti nacistični okupaciji bojevali tudi kolonialni vojaki – enakost, bratstvo, svoboda -, niso veljali za kolonizirance in kolonije. Enako je z nekaterimi točkami Atlantske listine (1941), ključnega doku­menta za povojni svetovni red, ki sta ga izoblikovala ZDA in Velika Britanija: v skladu s to listino so teritorialne spremem­be možne le, če so v skladu z željami ljudi, ki se jih te spre­membe tičejo, vsa ljudstva sveta pa imajo pravico do samo­odločbe in življenja brez pomanjkanja in strahu. A boj proti fašizmu v Evropi ni prinesel konca institucionalizirane rasne diskriminacije v kolonijah ali na jugu ZDA; ni ustavil neoko­lonialnega pohoda ZDA po svetu; te diskriminacije so bili de­ležni tudi kolonialni vojaki, pa tudi sicer sta osvoboditev Fran­cije, Belgije in Nizozemske in obramba Velike Britanije pote­kali s predpostavko, da bodo te države po drugi svetovni vojni pač obdržale svoje kolonije in tamkajšnje gospodarske inte­rese.

Protislovja v antifašističnem taboru so temeljila tudi na neposrednem nasilju, ki so ga kolonizatorske države po vojni izvajale prav zato, da bi obdržale svoje kolonije. V delu V suženjstvo zakleti Fanon omenja Setif, kjer so 8. maja 1945, dan pred razglasitvijo zmage nad nacizmom v Evropi, francoske kolonialne sile pobile 45 000 ljudi, ki so zahtevali samo tisto, o čemer so Francozi sanjali od leta 1941. Opozori tudi na podobne pokole na Madagaskarju leta 1947, kjer je bilo 90 000 mrtvih, in v Maroku leta 1952. Hkrati pa se pogosto sklicuje na uporniško gibanje Mau Mau v Keniji in opozori na 200 000 žrtev britanske represije[8]. Potem je tu še Vietnam, kjer so se Francozi sicer neuspešno borili, da bi ohranili oblast, in še veli­ko podobnih primerov.

Fanon pa bi lahko reflektiral hinavsko protislovje domnev­nega evropskega antifašizma tudi na osebni ravni, saj je bil za svoje vojaško udejstvovanje v francoski vojski med drugo sve­tovno vojno odlikovan z bronastim vojaškim križcem. Oficir, ki je govoril o Fanonovih »zaslugah« med bojem, je bil pol­kovnik Raoul Salan, ki se je pozneje angažiral v boju proti alžirski neodvisnosti. Še več – leta 1961 je postal Salan celo eden izmed vodij vojaškega puča proti francoskemu predsed­niku Charlesu De Gaullu, ki se je navsezadnje le odločil, da se Francija umakne iz Alžirije.[9]

***

Po vojni se je Fanon vrnil na Martinique, potem pa je šel spet nazaj v Francijo, kjer študiral medicino in psihiatrijo na univerzi v Lyonu. Imel je nezakonsko hčer s francosko štu­dentko medicine Michelle B., pozneje pa je imel razmerje s še eno Francozinjo, Marie-Joseph Duble, ki so ji pravili Josie, s katero se je tudi poročil in imel sina. Leta 1952 je nastala Fanonova prva knjiga Peau Noire, masques blancs [Črna koža, bele maske], ki jo je po Fanonovem nareku natipkala prav Josie.[10] Knjiga je inovativni spoj psihoanalize, eksistencializma in marksizma in pogumna mešanica poetične rabe jezika in znanstvene terminologije, literarne analize, kritike psihoa­nalitskih teorij Oscarja Mannonija in Alfreda Adlerja, Heglo­vega pojmovanja dialektike sužnja in gospodarja in zdravniš­kih zapisov ter komentarjev iz lastne psihiatrične prakse.

V delu Črna koža, bele maske Fanon izhaja iz doživljanja in opisovanja kolonialne situacije na Martiniquu in Antilih, hkra­ti pa hoče podati tudi splošno dinamiko kolonializma, predvsem s stališča rabe jezika, medrasnih spolnih odnosov in psi­hopatologije, ki jo povzročata rasizem in kolonializem. Fanon ponekod piše v nezainteresirani in domnevno objektivni tret­ji osebi, ponekod odkrito izhaja iz sebe in piše v prvi osebi. Igra med osebno in kolektivno identiteto je razkrita v zelo znanem navedku, s katerim Fanon izredno slikovito in neposredno pokaže, kako deluje rasistični pogled na Drugega. Otrok na cesti pravi: »Poglej črnca … Mama, poglej črnca! Strah meje!«, Fanon pa se odzove:

»Nisem se mogel več smejati, ker sem vedel, da obstajajo legende, zgodbe, zgodovina in predvsem historicističnost Z različnih strani napadena telesna shema je razpadla in nadomestila jo je rasna kožna shema … To ni bilo več vprašanje tega, ali se v tretji osebi zavedam svojega telesa … Bil sem odgovoren za svoje telo, za svojo raso, za svoje prednike. Objektivno sem se analiziral, odkril sem svojo črnskost, svoje etnične značilnosti in pobili so me tam-tami, kanibalizem, inte­lektualna nezadostnost, fetišizem, rasni defekti, ladje, ki prevažajo sužnje, in predvsem, nadvse dobra Banania.«[11]

Rasistični pogled na Drugega oropa tega drugega njego­vega dejanskega in neposrednega obstoja, njegove individu­alnosti, tukajšnjosti in zdajskosti. Opraviti imamo s trojno metonimično redukcijo: barva kože zaznamuje in determinira celotno telesnost, posameznik celotno skupnost, neposredni trenutek pa celotno zgodovino, skozi katero je ta skupnost šla. Ta redukcija je tako internalizirana, da pri Drugem izzove reprodukcijo rasističnih stereotipov, pod bremenom katerih sta posameznik in posameznica še bolj ujeta, fiksirana in izločena. Tudi zato razgradnja rasizma ne more izhajati iz pozi­tivne inverzije elementov, ki sicer sestavljajo ta rasizem in ki bi se pozneje razkrili kot poskusi ponovnega vstajenja črnske preteklosti, kot iskanje smisla emancipacije prihodnosti v tej preteklosti in kot slavljenje nadčasovne in nadprostorske skup­nosti, povezane z domnevno enotno črnsko zavestjo. Taka inverzija bi namreč zgolj reproducirala tako belstvo kakor črnstvo in tiste, ujete v podobo slednjega, ponovno raztelesila in jih spremenila v objekte njim zunanjih prostora, časa, skup­nosti in namena. Fanon emancipacijo dosledno utemeljuje na najbolj neposredni obliki obstoja in doživljanja samega sebe. Delo Črna koža, bele maske konča s slovitim stavkom: »O, moje telo, naredi me za človeka, ki sprašuje!«[12]

***

Iz Francije seje Fanon preselil v Alžirijo, kjer je med letoma 1953 in 1956 delal v psihiatrični bolnici Bilda-Joinville. Leta 1955 se je pridružil Fronti za nacionalno osvoboditev (Front de la Liberation nationale, FLN) in je bil zaradi svojega delo­vanja prisiljen zapustiti Alžirijo in se naseliti v Tuniziji. V tem času je nastala Fanonova naslednja knjiga L an V de la revolu­tion algerienne [Peto leto alžirske revolucije, 1959], ki je slo­govno veliko bolj enoglasna in linearna v argumentaciji in ve­liko bolj sociološka v metodi kot pa Črna koža, bele maske. Specifična je za zgodovinsko, družbeno in tudi politično situacijo alžirskega boja za neodvisnost, iz katere neposredno izha­ja. V uvodu Fanon med drugim pravi, da » … obstaja novi tip alžirskega človeka, nova dimenzija njegovega obstoja«[13]. Za Fanona je, ne glede na nadaljnje dogodke, kolonializem v Alžiriji že izgubil, Alžirci pa že zmagali. Za Fanona to na for­malni ravni drži zato, ker imajo Alžirci svojo zgodovino, vlado, ki jo priznavajo druge vlade, in zastavo, vendar ne gre spre­gledati nadaljnje vsebine knjige, v kateri se ukvarja prav s spremembo individualnega in kolektivnega obstoja v Alžiriji, ki ga je prinesel boj za dekolonizacijo: s spremembo v razu­mevanju tradicije, v pokrivanju žensk, odnosih med spoloma (tudi v družini), kjer prihaja do večje egalitarnosti, v večji rabi sodobne tehnologije (radio, denimo, ne velja več za trobilo kolonializma) in v zaupanju v zahodno medicino in v domače zdravnike, izobražene v njeni tradiciji. Fanon torej s tem raz­pira esencializirano in okamenelo podobo koloniziranca, raz­kriva njegovo iz sprotne situacije izhajajočo in spreminjajočo se identiteto, prakso in dinamiko, pokaže ga kot zgodovinsko in družbeno delujočega.

Nič drugače ne naredi s kolonizatorjem. Fanon že v uvodu k Petemu letu alžirske revolucije jasno pove, da » … hočemo Alžirci odkriti prav človeka za kolonizatorjem; človeka, ki je hkrati organizator in žrtev sistema, ki gaje zadušil in zreduci­ral na molk«[14]; še bolj jasen pa je v poglavju »Evropska manjšina v Alžiriji«, kjer izrecno govori proti temu, da bi to manjšino imeli za »monoliten blok«. Prav narobe, pravi, med naseljenci so, denimo, tudi taki, ki podpirajo FLN. Fanon tudi predstavi takratno uradno stališče FLN, ki posredno govori tako proti kolektivni krivdi za kolonializem kakor tudi proti etičnim ali kako drugače esencializiranim definicijam pri­hodnjega alžirskega državljanstva. Za FLN je bil namreč vsak posameznik, kije živel v Alžiriji, Alžirec, in vsak naj bi imel po osvoboditvi možnost, da se odloči, ali bo prevzel to držav­ljanstvo ali ne.[15]

Fanon, čeprav rojen na Martiniquu, pooseblja iskrenost tega načela FLN. Ne samo, daje bil predstavnik FLN na raznih antikolonialnih srečanjih, tako kulturnih kakor tudi politi­čnih, bilje tudi član uredništva revije El Moudjahid, ki jo je izda­jala FLN.[16] Nenazadnje je bil tudi ambasador začasne alžirske vlade v Gani.

[…]

»Dekolonizacija«, pravi Fanon, »je v resnici stvarjenje novih ljudi«, je ustvarjanje novega humanizma.[17] Navznoter ta novi humanizem predpostavlja tako repolitizacijo množic, da se začnejo zavedati svoje družbene tvornosti in suverenosti; Fanon namreč predlaga, »da se moramo z vsem besom zagristi v dopovedovanje množicam, da je vse odvisno od njih, da so same krive, če stagniramo, in da so prav tako same krive, če napredujemo, da ni demiurgov, da ni izjemnih in za vse odgo­vornih ljudi, ampak da je demiurg ljudstvo samo in da so čarovne roke izključno le roke ljudstva«[18]. Pri tem Fanon poudarja, da se lahko nacionalna zavest, kakršna živi med ljud­stvom, dodobra loči od novo nastale neodvisne države, saj se obrne tako proti političnim procesom državnosti, ki jih vidijo kot »jalov formalizem«, proti razredu, ki to državo vodi, in proti buržoaziji in njenim »bleščavim in ponarejenim krajem« in simbolom, kot sta vladna palača in zastava[19], kajti: Nacionalna zavest, ki ni koordinirana kristalizacija najbolj bistvenih teženj vsega ljudstva, ki ni neposreden in najoti­pljivejši proizvod ljudske mobilizacije, je v vsakem primeru le krhka, nedodelana oblika brez vsebine.[20] To je nacionalna zavest, ki pravzaprav sploh ni nacionalna zavest, kakršno sicer poznamo iz nekaterih teorij in praks nacionalizma. Nikakor ni prvobitna ali pa določena z globokim zgodovinskim spomi­nom, temveč svoj izvor jemlje iz svoje neposredne družbene sedanjosti. Je gibka, spremenljiva in vsevključujoča. To je razvidno tudi iz tega, kako Fanon opredeli naloge postkolo­nialnih umetnikov pri oblikovanju nacionalne kulture. Ti nam­reč v boju za priznanje in osvoboditev prehajajo skozi razne stopnje ustvarjalnosti: od tega, da posnemajo kolonizatorsko kulturo in zahtevajo priznanje, češ da so kolonizatorju ustvar­jalno povsem enakopravi, preko tega, da obujajo preteklost in se vračajo k predkolonialni kulturi – na tej stopnji zahtevajo priznanje, ker so drugačni od kolonizatorja -, do neposredne borbenosti, ko se podajo na področje »skritega neravnovesja«, kjer živi ljudstvo.[21]

To področje je po definiciji tako, kakršno prikazuje Fanon: je onkraj navideznih zgodovinskih, identitetnih in družbenih danosti. Je področje stalne osebne reinvencije, večglasja, kul­turnega prepletanja, boja za družbeno pravičnost – in nihče ni apriorno izključen iz njega; smisel tega boja namreč ni repro­dukcija obstoječih razrednih, spolnih, etničnih, nacionalnih ali rasnih pozicij, temveč njihova dokončna odprava. To je tudi boj, ki hoče doseči družbeno pravičnost onkraj okvirov nacionalne države in obstoječih nacionalističnih elit. Fanon namreč nacionalno kulturo definira kot dinamično vsoto vseh posameznih sestavnih delov družbe, iz katere izhaja, in ne kot transcendenco te družbe, kajti ta kultura »je rezultanta notra­njih in zunanjih napetosti v vsej družbi in v različnih plasteh te družbe«[22]. Njena naloga pa je odprava nacionalizma sa­mega, kajti v trenutku, ko se nacionalna država udejanji, se mora nacionalna zavest transformirati v družbeno in politično zavest;[23] če se ne, so nadaljnje emancipatorne možnosti v državi zavrte, prav tako pa je onemogočena transformacija na globalni ravni: »Nacionalna zavest, ki ni nacionalizem, je edina, ki nam daje internacionalno razsežnost.«[24]

Glede na čas, v katerem živimo, je v Sloveniji, ki je prešla obe negativni obliki nacionalizma, na kateri je opozarjal Fanon, to ustrezno sporočilo. Govori nam, da se naloge eman­cipacije niso končale leta 1991 in daje zdaj pravi trenutek, da jih nadaljujemo, ker ne more biti nobenega drugega trenutka, da bi prešli iz nacionalne v družbeno in politično zavest. Rho­dus svetovne preobrazbe in avtentičnega humanizma je tudi tukaj.

Nikolai Jeffs

Objavljeno v: Frantz Fanon, V suženjstvo zakleti: (upor prekletih), Založba *cf., Ljubljana, 2010

Napotili:
http://www.zalozbacf.si/index.php/v-suzenjstvo-zakleti.html
http://zofijini.net/o-nasilju/

[1] Frantz Fanon, V suženjstvo zakleti: (upor prekletih), Založba *cf., Ljubljana, 2010, str. 168.
[2] Frantz Fanon, V suženjstvo zakleti: (upor prekletih), Založba *cf., Ljubljana, 2010, str. 272.
[3] Stane Južnič, Kolonializem in dekolonizacija, Založba Obzorja, Maribor, 1980, str. 150.
[4] David Macey, Frantz Fanon: A Biography, Picador, New York, 2000, str. 103-104.
[5] Aime Cesaire, Razprava o kolonializmu, Založba *cf., Ljubljana, 2009, prev. Zoja Skušek.
[6] Sven Lindqvist, Iztrebite vse divjake: odiseja nekega moža v srce teme in izvori genocida v Evropi, Sanje, Ljubljana, 2009, str. 21, prev. Alenka Ropret.
[7] Aime Cesaire, op. cit., str. 12.
[8] Frantz Fanon, V suženjstvo zakleti: (upor prekletih), Založba *cf., Ljubljana, 2010, str. 63.
[9] David Macey, op. cit., str. 102.
[10] Op. cit., str. 134.
[11] Frantz Fanon, Black Skin, White Masks, Pluto Press, London, 1993, str. 112. V angleškem prevodu piše na koncu navedka »sho good eating«, v izvirniku pa je »Y a bon Banania«. Banania je kakavna mešanica za pijačo; na njeni škatli in tudi v raznih reklamnih materialih je narisan senegalski kolo­nialni vojak, ki prav s temi besedami hvali izdelek.
[12] Frantz Fanon, Black Skin, White Masks, op. cit., str. 232.
[13] Frantz Fanon, A Dying Colonialism, Grove Press, New York, 1965, str. 30.
[14] Op. cit., str. 32.
[15] Op. cit, str. 152.
[16] Iz Fanonovih člankov za to revijo, pa tudi iz prej neobjavljenega gra­diva je sestavljena njegova posthumna knjiga Pour la Revolution Africaine [Za afriško revolucijo, 1964].
[17] Frantz Fanon, V suženjstvo zakleti: (upor prekletih), Založba *cf., Ljubljana, 2010, str. 28.
[18] Frantz Fanon, V suženjstvo zakleti: (upor prekletih), Založba *cf., Ljubljana, 2010, str. 166.
[19] Frantz Fanon, V suženjstvo zakleti: (upor prekletih), Založba *cf., Ljubljana, 2010, str. 172.
[20] Frantz Fanon, V suženjstvo zakleti: (upor prekletih), Založba *cf., Ljubljana, 2010, str. 127.
[21] Frantz Fanon, V suženjstvo zakleti: (upor prekletih), Založba *cf., Ljubljana, 2010, str. 193.
[22] Frantz Fanon, V suženjstvo zakleti: (upor prekletih), Založba *cf., Ljubljana, 2010, str. 208.
[23] Frantz Fanon, V suženjstvo zakleti: (upor prekletih), Založba *cf., Ljubljana, 2010, str. 171.
[24] Frantz Fanon, V suženjstvo zakleti: (upor prekletih), Založba *cf., Ljubljana, 2010, str. 210.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s