Zavetje v viharju zgodovine

Daleč od tega, da bi bil mrtev, je danes socializem relevanten kot je bil kadarkoli prej – njegova naloga je nasprotovanje fašizmu, kaosu in brutalnosti, ki so rezultat neizogibnih kriz v osnovi nestabilnega in samouničujočega sistema globalnega kapitalizma.

Vedeževalec napoveduje prihodnost z namenom, da bi jo nadzoroval. Pogleda v jedro socialnega sistema, da bi razbral znamenja, ki bodo njegovim vladarjem dala zagotovilo o varnosti njihovih dobičkov in o vzdržljivosti sistema. Dandanes je to običajno ekonomist ali poslovodja. Prerok se za razliko od vedeževalca ne zanima za napovedovanje prihodnosti, razen da opozori, da v primeru, če ljudje ne bodo spremenili svojega načina življenja, prihodnosti niti ne bo. Njegova skrb je obsoditi nepravičnost sedanjega časa, ne pa sanjariti o nekakšni prihodnji popolnosti; ker pa ne moreš identificirati nepravičnosti brez predstave o pravičnosti, je v napovedi že implicirana nekakšna prihodnost.

Prihodnost, ki ne bi bila kako skladna s sedanjostjo, bi bila nerazumljiva, kot bi bila nezaželena, če bi bila z njo samo skladna. Želena prihodnost mora biti izvedljiva, drugače si jo bomo želeli zaman in bomo kot Freudov nevrotik zboleli od hrepenenja. Toda če preprosto razbiramo prihodnost na podlagi sedanjosti, iz prihodnosti izbrišemo »prihodnost«, podobno kot novi historicizem želi iz preteklosti izbrisati »preteklost«. Res bizaren utopist, ki ima svojo glavo najbolj trdovratno zakopano v pesku, je pragmatik, ki si predstavlja, da bo prihodnost precej podobna sedanjosti, le še boljša. Čista fantazija te iluzije, da bodo v letu 5000 IMF (Mednarodni denarni sklad), Brad Pitt in čokoladni piškoti še vedno aktualni, daje kosmatemu, prestrašenemu zloslutnežu videz brezhrbteničnega zmerneža. Karkoli že Francis Fukuyama utegne misliti, težava ni v tem, da bi utegnili imeti premalo prihodnosti, ampak preveč. Naši otroci bodo najverjetneje živeli v zanimivih časih.

Obstaja velika verjetnost, da bo v prihajajočih desetletjih prišlo do velike krize kapitalizma, kar sicer ni zagotovo -, ali da bo zavladal socializem. Da bo prihodnost zagotovo drugačna od sedanjosti še ni zagotovilo, da bo tudi kaj boljša. Ko zahod vleče svoje vagone v vedno ožje kroge in se zapira pred naraščajoče odtujeno, razseljeno, prikrajšano populacijo izključenih (doma in v tujini), in medtem ko je civilna družba do korenin razklana, ne potrebujemo Nostradamusa, da bi nam na obzorju napovedal nemir.

Ne moreš dopustiti, da tržne sile plenijo brez ustreznih socialnih protiukrepov, sicer tvegaš preveč nestabilnosti in nezadovoljstva. Toda natanko takšno vrsto protiukrepov tržne sile onemogočajo. Sistem brez velike pomoči iz leve spodkopava svojo lastno hegemonijo. Manj se lahko bojimo, da bi se zgodovina zgolj ponovila, kot pa da se bo začela razpletati medtem ko je levica razpuščena, neorganizirana in nesposobna usmerjati neizdelan, spontani upor na produktiven način. Problem je potem ta, da bo zaradi tega verjetno veliko več ljudi prizadetih, kot bi jih bilo sicer.

To je še bolj obžalovanja vredno če pomislimo, kako zelo skromen predlog levica v resnici ponuja. Vse kar želi so pogoji, v katerih bi vsak na planetu lahko dobil dovolj hrane, imel zaposlitev, svobodo, dostojanstvo in podobno. Komaj kaj revolucionarnega. Je pa to hkrati tudi znak kako grozno je stanje, da bi za doseganje tega potrebovali revolucijo. Tako je zaradi ekstremizma kapitalizma, ne socializma. Da so stvari zelo slabe, je mimogrede preprosta trditev tiste vrste, ki razlikuje radikalce od liberalnih reformatorjev, ne pa zagotovo tudi od določenih konservativcev. Liberalci, pragmatiki in modernisti se oklepajo utopične iluzije, da v osnovi ni nič narobe. Konservativci vidijo, da je v osnovi nekaj narobe, le da se radi motijo glede tega kaj. Najbolj očitno naivna oblika idealizma ni socializem, ampak prepričanje, da bo kapitalizem, če mu damo dovolj časa, nahranil svet. Koliko časa je potrebno, da pričnemo dvomiti v takšno presojo?

Zato nikoli nisem bil zelo prepričan, da imata pojma optimizem in pesimizem politično kaj smisla. Kar je pomembno -, kar je res nujno potreben pogoj vsake uspešne moralne ali politične akcije -, je realizem, ki te včasih dela črnogledega, včasih pa radostnega. Realizem je zelo naporen. Bistveno je, da si potrt zaradi pravih razlogov, kjer pa se levica včasih moti. Naj vam na kratko predstavim nekaj razlogov zakaj levica ne sme izgubiti poguma.

Predvsem mislim, da je narobe razmišljati, da ima trenutna kriza levice kaj veliko s propadom komunizma. Malo socialistov je bilo razočaranih zaradi dogodkov v poznih 1980-ih letih, ker da bi lahko bili razočarani, moramo biti najprej očarani. Nazadnje je bilo nad Sovjetsko zvezo večje število ljudi na zahodu očaranih v 1930-ih, kar je že kar precej časa nazaj. Če želite najbolj učinkovito kritiko tega sistema, ne rabite do zahodnega liberalizma, ampak do osrednjih tokov marksizma, ki so bili v svojem odporu do stalinizma vedno bolj radikalni kot Ishiah Berlin. Kakorkoli že, globalna levica je bila v globoki krizi veliko prej preden je bila z berlinskega zidu odstranjena prva opeka.

Če je bil kakšen razlog, da se je levica ob koncu komunizma počutila demoralizirano, je to predvsem zato, ker je razpad demonstriral neznansko moč kapitalizma, (ki je bil z namerno pogubno oboroževalno tekmo v veliki meri odgovoren, da je sovjetski blok spravil na kolena), kot pa, da je skupaj z družino Ceausescu izginila kakšna posebej dragocena oblika življenja. Kar se je zgodilo v poznih 1980-ih je bila revolucija z vsemi svojimi grozljivimi posledicami. In v 1980-ih se revolucije naj ne bi dogajale.

Tudi dozdevna apatija prebivalstva ni dovolj dober razlog za črnogledost. V veliki meri zato, ker gre za mit. Ljudje, ki so glasni proti beguncem in ki zahtevajo pravico, da svojo lastnino branijo z nevtronsko bombo, so morda nerazsvetljeni, toda niso apatični. Na severu Irske, kjer živim, je veliko dobrih državljanov, ki so vse preveč neapatični. Moški in ženske so ponavadi apatični zgolj do takšnih politik, ki so apatične do njih. Ljudje trenutno morda ne razmišljajo veliko o politikih ali teorijah presežne vrednosti, toda če čez njihovo dvorišče poskušate speljati avtocesto ali zapreti šolo, ki jo obiskujejo njihovi otroci, bodo zelo hitro protestirali. In zakaj ne bi? Povsem racionalno je, da se upiraš nepravični moči, če lahko to delaš brez prevelikega tveganja in z zglednimi možnostmi za uspeh. Takšni protesti morda niso vedno uspešni, ampak to ni bistveno. Po mojem je prav tako racionalno, da zavračaš radikalne politične spremembe dokler ti je sistem sposoben nuditi nekaj ugodnosti, kakorkoli majhne, in dokler njegove alternative ostajajo tvegane in nejasne. V vsakem primeru večina ljudi vlaga veliko preveč energije v golo preživetje, v trenutne materialne skrbi, da bi jim je še kaj ostalo za politiko. Toda, medtem ko danes biti razumen pomeni »ohladi se«, je v 1790-ih to pomenilo postavljanje barikad. Ko enkrat političnemu sistemu ne uspe več nuditi dovolj ugodnosti, da bi svoje državljane vezal nase, in ko se enkrat pojavijo razumne, realistične alternative z nizkim tveganjem, potem je politični upor predvidljiv kot pogovor z brucem na univerzi Cornell. Padec apartheida je primer, da se to dogaja tudi v našem času.

Ni torej veliko dokazov, da je ljudstvo v splošnem otopelo ali samozadovoljno. Nasprotno, dokazi kažejo na to, da so ljudje precej zaskrbljeni glede številnih ključnih zadev, četudi se bo večina od njih enako verjetno obrnila k socializmu kot k teozofiji. Toda soočeni z gibanjem brazilskih delavcev brez zemlje, militantnostjo francoskega delavskega razreda, ameriško študentsko agitacijo proti »švicfabrikam«, anarhističnimi napadi na finančni kapitalizem in podobno, ne smemo pretiravati s pomanjkanjem levičarskega uporništva.

Natančne analize ne more preživeti niti teza o izginjajočem delavskem razredu. Res je, da se je proletariat po velikosti in pomembnosti zmanjšal, toda proletariat v smislu plačanih industrijskih delavcev ni povsem isto kot delavski razred. Četudi si natakar in ne delavec v tekstilni tovarni, nisi zato nič manj delavski razred. Grobo rečeno, »proletariat« označuje vrsto dela, medtem ko »delavski razred« označuje položaj v socialnih odnosih produkcije (deloma je do te zmede prišlo tudi zato, ker je bil v Marxovem času delavski razred praktično identičen z industrijskim proletariatom). V vsakem primeru se je proletariat v striktnem, tehničnem pomenu besede v svetovnem merilu celo absolutno povečal. Mogoče je sicer razpravljati, da se je relativno na druge razrede zmanjšal, vendar nikoli ni bilo kakšne zahteve, da bi moral biti delavski razred, da bi lahko veljal za zastopnika revolucije, večinski socialni razred. Delavski razred ni »univerzalen« razred zato, ker bi bil najštevilčnejši, ampak ker bi, če bi dosegel pravico, to pomenilo globalno ali univerzalno transformacijo sistema.

Niti ni nobene potrebe, da bi bil delavski razred v družbi najbolj nesrečen. Veliko je drugih ljudi -, berači, starejši in nezaposleni, (ki bi jih lahko danes poimenovali »lumpen intelligentsia«) -, ki so veliko na slabšem. Delavski razred za nekatere socialiste ni bil nosilec revolucionarne spremembe zato, ker veliko pretrpi (včasih je to res, včasih ne), ampak zato, ker je v sistemu kapitalizma pozicioniran tako, da bi ga bil sposoben prevzeti. Kot nekatere druge radikalne sile, je hkrati pri koreninah in viru sistema ter nesposoben biti vanj popolnoma vključen, je del njegove logike, vendar hkrati njegova subverzija. Če ima delavski razred za marksizem kakšno posebno vlogo, je nima zato, ker bi bil posebej nesrečen ali številčen, ampak ker je v freudovskem smislu, »simptomatičen«: predstavlja kontradikcijo, ki je kot razmejitev hkrati tako znotraj kot zunaj, in manifestira dvojno ali kontradiktorno logiko sistema kot celote. Če je v nekem smislu »totalizator« tega sistema je to zato, ker predstavlja kontradikcije režima kot celote. Kdo drugi bi naj prevzel sistem, če ne moški in ženske, ki so sistem oblikovali, katerih preživetje je odvisno od njega, ki so ga sposobni voditi pravično in kolektivno in ki bi od takšne spremembe imeli tudi največ koristi?

V antičnem svetu se je beseda »proletariat« (proletarius v latinščini) nanašala na tiste, ki so reproduktivno služili državi (so proizvajali delovno silo), ker so bili preveč revni, da bi ji služili z lastnino. Proletariat je torej povezan tako s spolno kot materialno proizvodnjo in ker težo reprodukcije nosijo bolj ženske kot moški, ni pretiravanje če rečemo, da je bil v antičnem svetu delavski razred ženska. Kot je vse bolj tudi danes. Geograf David Harvey govori o opozicijskih silah prihodnosti kot o »feminiziranem proletariatu«. Ti žalostni stari spori med socialisti in feministkami so z napredovanjem kapitalizma vse bolj odveč. Kapitalizem je tisti, ki žene socialiste in feministke drug drugemu v objem (govorim v prispodobah). Seveda lahko tem opozicijskim silam spodleti, vendar je to že druga zgodba, ob dejstvu, da jih izvorno sploh ni.

Ali naj bo levica potrta, ker je bil marksizem na koncu diskreditiran? Ne, ker ni bil. Bil je odmevno poražen, vendar je to že druga zgodba. Reči, da je diskreditiran je podobno kot bi za Mozambik rekli, da je diskreditiran, ker je bil nekoč v lasti Portugalcev. Če je bil marksizem diskreditiran zaradi padca sovjetskega bloka, zakaj potem ni bil diskreditiran že v 1960-ih in 1970-ih, ko smo že dovolj dobro vedeli kako groteskna travestija socializma je bil sovjetski blok? Marksistična teorija ni bila razkrinkana kot intelektualno bankrotirana; deloma tudi zato, ker ji ni bilo treba biti. Ni toliko brez odgovorov kot je brez vprašanj. Ves kulturni in politični premik je marksizem pustil za seboj kot praktično silo, ni pa ga ovrgel kot opisa sveta. Kaj bi lahko kot opis sveta bilo bližje resnici, kot je dokument iz leta 1848 (»Komunistični manifest«), ki predvideva prihodnost širjenja globalizacije, poglabljanja neenakosti, kopičenja nesreče in povečevanja števila vojn? To je gotovo veliko manj zastaralo kot Maynard Keynes.

V vsakem primeru, ko ljudje opisujejo marksizem kot diskreditiran ali nerelevanten sporočajo, da točno vedo kaj je marksizem, kar je več kot to, s čimer se lahko ponašam sam. Resni anti-esencialisti o neuspehu marksizma govorijo na način, kot da bi od vere, ki je zdaj razpadla, lahko izolirali neko bistvo. Toda ugotavljanje kaj je značilno za marksizem kot doktrino, ni lahko. Je to skrb za razred? Vsekakor ne: Marx in Engels sta vztrajala, da to za njiju vsekakor ni nič novega. So to politična revolucija, razredni boj, odprava privatne lastnine, sodelovanje med ljudmi, socialna enakost, konec odtujevanja in tržnih sil? Sploh ne: te poglede je, ne da bi bili marksisti, delilo veliko levičarjev. Skoraj vse je na primer delil William Blake, kot tudi Raymond Williams, ki se ni imel za marksista. Ekonomska determiniranost zgodovine? No, mogoče smo že nekoliko bližje; toda Sigmund Freud, ki nikakor ni bil prijatelj marksizma je menil, da je osnovni motiv socialnega življenja ekonomski in da bi brez te prisile ves dan le poležavali naokrog. Različne materialne faze zgodovine, ki določajo različne oblike socialnega življenja? To je bilo v radikalnem razsvetljenstvu že kar splošno sprejeto.

Pomembno je preživetje socializma, ne marksizma, čeprav se lahko izkaže, da je bil marksizem tako pomemben nosilec socializma, da preživetje enega ni mogoče brez preživetja drugega. Kar je posebnega na marksizmu je predvsem tehnična teorija mehanizmov, s katerimi se en zgodovinski način produkcije spremeni v drugega. Če delavski razred pride na oblast bo to zato, ker je to logičen rezultat tega mehanizma. Vendar lahko verjameš v potrebo po prvem brez da verjameš v drugo. O marksizmu se pogosto govori kot neločljivi enotnosti teorije in prakse; toda nemarksistični socialist lahko podpira prav takšne vrste praks kot marksist, brez da bi se pri tem držal teorije. To doktrino je nedvomno potrebno ponovno preučiti. V zadnjem stoletju je »petit bourgeois« (malomeščanski) nacionalizem, politično gledano, pogosto delal kar nekaj tega, kar priporoča marksizem, kot je recimo zavračanje kapitalističnih družbenih odnosov. To je sicer kar kompleksna tema.

Niti ni socializem teoretično izpraznjen v smislu, da nima več idej. Še vedno je naokrog veliko dobrih levičarskih idej: nenazadnje plodno, sugestivno delo o tem, kako bi naj izgledala socialistična ekonomija, kako potrebni bi za določene funkcije še vedno bili trgi in tako naprej. Lahko bi tudi dodali, da 20. stoletje ni bilo priča porazu revolucionarnega impulza, ampak samo spremembi naslavljanja; v sredini stoletja je bilo priča najbolj divje uspešnemu radikalnemu gibanju moderne dobe – anti-kolonializmu, ki je končno odstranil stare imperije z njihovih položajev. Socializem so opisovali kot največje reformacijsko gibanje v zgodovini, vendar je bil anti-kolonialni boj veliko uspešnejši.

Ne, nobeden izmed naštetih razlogov ni opravičilo za slabo voljo, takšno tudi ni prepričanje, da je kapitalistični sistem nepremagljiv. Nekateri razočarani radikalci imajo lahko morda ta pogled, toda IMF (Mednarodni denarni sklad) ga zagotovo nima. Dobro se zaveda, kako bolno nestabilen je ves posel. Globalizacija poglablja to nestabilnost; če je vsak košček sveta povezan z drugim, potem lahko nestabilnost na eni točki pomeni krč na drugi in krizo na tretji točki.

Kaj je potem levico spravilo v tako slabo voljo? Odgovor je očiten: ne gre za to, da je sistem monumentalno stabilen, je samo neznansko močan – trenutno za nas veliko premočen. Ali to pomeni, da se bo ta sistem razvijal samo še naprej? Sploh ne. Popolnoma sposoben je garati do lastnega propada brez vsakršne pomoči njegovih političnih nasprotnikov. Ali je to dobra ali slaba novica je mogoče razpravljati. Za propad kapitalizma ni potreben socializem; dovolj je kapitalizem sam; sistem je vsekakor sposoben sam izvesti »hari-kari« (ritualni samomor). Toda če ne želimo, da nas ob rušenju sistema vse povleče v barbarstvo, potrebujemo socializem ali nekaj podobnega. Zato so opozicijske sile tako pomembne: zaradi vztrajnega upiranja fašizmu, kaosu in brutalnosti, do katerih ponavadi prihaja ob večjih krizah sistema. Walter Benjamin je modro ugotavljal, da revolucija ni bila »podivjani vlak«, ampak uporaba »zavore v sili«. Vloga socialističnih idej je v tem pomenu zavarovati še nerojeno prihodnost: da ne ponujajo viharja, ampak zavetje v viharju sodobne zgodovine.

Terry Eagleton, februar 2002

Terry Eagleton je več let predaval književnost in kulturno teorijo na univerzah v Oxfordu in Manchestru, trenutno pa predava angleško književnost na univerzi v Lancastru in kulturno teorijo na irski državni univerzi. Napisal je več kot 40 knjig.

Prevedla Jasmina Nemec

Prevedeno v sklopu prevajalske prakse društva Zofijini ljubimci (www.zofijini.net)

Vir: http://www.redpepper.org.uk/arts/x-feb02-eagleton.htm

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s