Za človečnost, za vse nas

Erik Valenčič, angažiran novinar in avtor nagrajenih dokumentarnih filmov, kot sta Fronte Kurdistana in Koalicija sovraštva, o vojni v Siriji, begunskem vprašanju in krepitvi sovraštva v Sloveniji

Slovenska javnost se nikakor ne more znebiti vtisa, da v Kurdistan pošiljamo inštruktorje le za to, da bi zadovoljili pričakovanja gospodarjev vojne. Informacij iz prve roke, kaj se dogaja v vse bolj nemirnem Kurdistanu, je v Sloveniji zelo malo. Vi ste se nedavno vrnili iz regije, ki jo obiskujete že desetletje. Vas je kdorkoli od oblastnikov vprašal za kakšno informacijo, oceno, mnenje o tem, kam pošiljajo svoje državljane?

»Dobro vprašanje, niti pomislil nisem na to. Ne, noben me ni nič vprašal. Ti ljudje ne kontaktirajo nas novinarjev, saj obstaja kronično nezaupanje v njihovem odnosu do nas. Če pošljemo 15 ali enega inštruktorja v iraški Kurdistan, številka ni pomembna, bo to za sabo potegnilo številna vprašanja, s katerimi se bo morala ukvarjati ta vlada ali pa naslednja.«

Katera so ta vprašanja?

»Napačna je predstava, ki jo ima ta vlada, ko pravi, da bodo inštruktorji urili iraške Kurde za boj proti Islamski državi (IS), nočejo biti pehota v globalni koaliciji proti islamistom. Naši inštruktorji bodo tam pravza­prav urili kurdsko regularno vojsko, vojsko nove države na Bližnjem vzhodu. Kurdi ponavljajo, da želijo imeti iraški Kurdistan kot samostoj­no državo. Pri tem se je treba vpra­šati, ali bo slovenski vojaški podpori sledila tudi politična, ko bodo razgla­sili neodvisnost. Ključno pa je, da bo – vse tako kaže – prišlo do vojne med Kurdi in vladno vojsko, podprto s ši­itskimi paramilicami za provinco Kirkuk. Borno podpirali Kurde proti legitimni iraški oblasti, za katero stoji tudi Iran? Smo pripravljeni na to?«

Iz povedanega izhaja, da vlada ni premislila vseh vidikov svoje od­ločitve, da se aktivno vmeša v bli­žnjevzhodni kaos, oziroma o teh dilemah ni obvestila javnosti.

»Situacija je zelo kompleksna: Tur­čija je nedavno bombardirala polo­žaje Turške delavske stranke (PKK) v iraškem Kurdistanu. Turčija, ki je članica zveze Nato, torej bombardi­ra iraški Kurdistan, kamor mi po­šiljamo svoje inštruktorje, ki naj bi urili kurdske vojake v boju proti IS, ki jo podpira taista Turčija v spopa­dih proti Kurdom v Siriji. Ne predsta­vljam si, da imata zunanji minister Karl Erjavec in obrambna ministri­ca Andreja Katič veliko pojma o teh zadevah, ki odpirajo številne dileme. Aktualna vlada je pri celi zadevi zelo neorientirana. Kurdom je treba po­magati, ampak tudi s politično in hu­manitarno podporo, ne pa le tako, da nam nekdo v zvezi Nato naroči, da moramo tja dol poslati par inštruk­torjev zato, da bomo na seznamu sicer zelo ohlapne globalne koalicije proti IS. Dejansko ta vlada ne ve, v kaj se spušča.

Zadeve so na terenu veliko bolj komplicirane, kot zvenijo na nekem zasedanju zveze Nato. Vedeti moramo, da bo ta vojna trajala še zelo dolgo časa. Tja ne pošiljamo inštruk­torjev za pol leta. Kurdi bodo v Iraku razglasili svojo državo, kar po pote­gnilo za sabo Kurde v Turčiji, Siriji in Iranu, katerih nacionalistične ambici­je bodo zrasle. Učinek domin. Če se že vmešavamo v to, moramo imeti prej predvidene neke scenarije. Ta vlada jih nima, kar je zelo očitno, ko javno­sti govori, da gredo naši inštruktorji tja, da bodo urili Kurde v boju proti IS, katero so ti Kurdi tako v Iraku kot Siriji praktično že porazili. Mi pomag­amo vzpostavljati vojsko nove države na Bližnjem vzhodu, zato je dobro, da se zavedamo posledic.«

Situacija v regiji je za povprečnega opazovalca popolnoma kaotična. Lahko iz tega kaosa izrišete trenu­tno razmerje lokalnih, regionalnih in globalnih sil?

»Kdor želi dešifrirati, kaj se dogaja danes v Siriji in Iraku, naj bere litera­turo o libanonski državljanski vojni, ki je bila tudi medetnična in sekta­ška vojna, vanjo so bile vpletene vse regionalne in svetovne velesile, traja­la pa je 15 let. Vojna v Siriji traja pet let in se je na žalost šele prav začela. Zakaj je situacija v Siriji tako eksplodi­rala? Tuje in regionalne sile so v svoji politični kratkovidnosti zagotavlja­le pomoč in podporo sunitskim mili­tantnim skupinam, ki se borijo proti Asadovemu, šiitskemu režimu. Neka­tere zahodne države, Turčija in arab­ske zalivske države so dajale ogromno orožja in opreme islamistom, ki so se kasneje pridružili IS, ta pa je 2013 na­stopila kot neverjetno udarna sila. So to počele namerno? Menim, da ne, ampak je šlo za serijo velikih napak in nepoznavanja, kaj se dejansko na terenu dogaja. Seveda pa znajo sile obrniti marsikatero kaotično situaci­jo sebi v prid – medtem ko se v Iraku in Siriji pobijajo v nekakšnem pat po­ložaju, nafta pod njihovimi nogami teče (v glavnem) proti zahodu. Toda ni je države ali velesile, ki se je igrala z islamističnimi skupinami pa za to ni plačala. Zdaj je na vrsti Turčija.«

Stvari so popolnoma ušle izpod nad­zora?

»Da. To nam kaže tudi Rusija, ki je končno dobila priložnost, da se uvelja­vi na svetovnem prizorišču. Iskala je, kje lahko to stori, in našla je Sirijo ozi­roma Bližnji vzhod, ki gaje Zahod tako daleč zavozil, da lahko Rusi s podpi­ranjem Bašarja Al Asada nadaljujejo agonijo v regiji. Imeti nadzor nad Bli­žnjim vzhodom pomeni imeti nadzor nad središčem geopolitične šahovnice. Moramo vedeti, da so Rusi v Siriji tudi zaradi Ukrajine.«

Mirovna pogajanja v Ženevi ne morejo prinesti nobenih rezultatov?

»Pri teh pogajanjih gre za hinavščino paranormalnih razsežnosti. Dokler sta v pogajanjih Savdska Arabija in Turčija, ki dokazano podpirata IS, ne bo nobenega dogovora. Na pogajanjih pa ni Kurdov, ki nadzirajo ogromen del države na severu, ni IS, ki nadzi­ra precejšen del osrednje Sirije. Večji del države sploh ni bil zajet v pogaja­nja o prekinitvi ognja, velesile pa go­vorijo o premirju na terenu. V Siriji je na stotine različnih paravojsk, mi­litantnih, gverilskih in terorističnih skupin, zato je nemogoče, da se Wa­shington in Moskva karkoli dogovori­ta mimo njih.«

Razmere na Bližnjem vzhodu čutimo v Evropi in Sloveniji skozi begunsko vprašanje. Kljub temu da je Slove­nijo prečkalo okoli pol milijona be­guncev in migrantov, pa v bistvu zelo malo vemo, kdo so ti ljudje.

»Ker sem bil v Siriji, Iraku in Afgani­stanu, vem, pred čem bežijo. Irak in Sirija sta bili diktatorski, a sekularni državi. Tam nikoli ni bilo obsedenosti z vero kot na primer v Savdski Arabiji ali emiratih, ki so, mimogrede, zaho­dne zaveznice. Fanatiki ostajajo in se borijo, odhajajo pa ljudje, ki ne čutijo tolikšne privrženosti islamu, da bi v njegovem imenu ubijali. K nam pri­hajajo obupani ljudje in pripadniki manjšin, ki izginjajo s teh območij. Leta 2003 je bilo v Iraku 1,5 milijona kristjanov, danes jih je le še 300 tisoč, pa še ti razmišljajo o odhodu, seveda k nam. In ko bodo prišli k nam, jih bodo tu ljudje obtoževali islamizacije Evrope, dejansko pa so prvotni kristja­ni, ki še vedno govorijo aramejščino – Jezusov jezik.«

Kar je popoln absurd.

»Bližnjevzhodni kristjani bežijo pred fanatizmom v objem naše hinavšči­ne. To pa velja za večino beguncev, ki bežijo pred nasiljem IS. Seveda je IS v begunske vrste vmešala svoje ljudi, toda naj se pretvarjamo, da jih pred begunci v Evropi ni bilo. Ogromno ljudi se že leta hodi borit v Sirijo prav iz Evrope. IS že od vsega začetka spod­kopava našo osnovno solidarnost do beguncev. Skrajna desnica v Evropi pa ji dela imenitno uslugo. Močnejša ko bo skrajna desnica, več bo zafrustri­ranih muslimanov in več bo rekrutov za IS.«

Se skrajna desnica v luči begunskega in migrantskega vprašanja krepi tudi v Sloveniji?

»Sam pod slovensko skrajno desni­co razumem predvsem stranko SDS. Napaja se iz istega vodnjaka sovra­štva in ksenofobije kot druge skrajno desne stranke v Evropi. Širi paranojo, strah in nezaupanje do večine ljudi. Ko naredimo seznam, koliko Sloven­cev in Slovenk pravzaprav sovraži SDS, pridemo do spoznanja, da ta tako imenovana domoljubna desnica ljubi pravzaprav zelo majhen del naroda, preostali smo skrajneži, izdajalci, ud­bomafija, srbomafija, neintegrirani Slovenci in podobno. Ta skrajna desni­ca postaja vse bolj popadljiva in histe­rična, zanjo ni več meja. Vse maske so padle. Predsednik države Borut Pahor pa molči, prav tako predsednik vlade Miro Cerar. Imamo molk, vakuum, ki ga potem polni sovražni govor.«

SDS se seveda ne percipira kot skrajno desna stranka, vas pa štejejo za skrajnega levičarja.

»Kognitivna disonanca je velika težava pri teh ljudeh. Domoljubje razumejo kot sovražnost do vsega, kar jim ni blizu. Ne dovolim jim uporabe pojma domoljubje. Menim, da sem bolj do­moljuben kot oni. Zame so bili parti­zani domoljubi, oni pa jih imenujejo boljševistični klavci. Nekatere besede in koncepte si moramo priboriti nazaj. Ne more nam nekdo, ki tuli o priseljen­skih kuzlah, razlagati, kaj domoljubje je. Ne morejo nam ti ljudje postavljati vrednot. Sem angažiran novinar, ki rad poudari solidarnost in sočustvovanje z ljudmi, predvsem zato, ker sem videl vojne in kako ljudje umirajo. Lahko me imenujejo za ekstremista, če želijo. Sprašujem se le, zakaj so me začeli ime­novati ekstremist šele po tem, ko sem razkril povezave med stranko SDS in skrajnimi desničarji, konkretno neo­nacistično skupino Blood & Honour. Obmetavajo me z najbolj nemogoči­mi frazami, kot sta ‘anarhoislamist’ in ‘komunist, ki podpira islam’. Meni to veliko pove o praznini v glavah teh ljudi. Razumem pa kot novinar, ki se ukvarja s kontroverznimi temami, da me bodo politiki in njihovi privrženci preganjali. Tega ne zamerim. Zamerim pa, ko besedo domoljubje ugrabijo zase. Tisti, ki na domobranskih proslavah brundajo domobranske pesmi, meni o domoljubju ne bodo nikoli pridigali.«

SDS je tudi nosilka za mnoge kontro­verzne ideje o nacionalni gardi.

»Po nekaterih informacijah urjenje kandidatov, ki bi lahko kasneje posta­li del nacionalne garde, že poteka na Dolenjskem. Med njimi naj bi bilo zelo veliko neonacistov. Nimam nobenega problema to povedati tudi javno, saj je to priložnost, da pozovem ljudi, ki karkoli vedo o teh stvareh, naj te po­datke posredujejo naprej ustreznim medijem.«

Glede na povedano ne smemo biti presenečeni, da se v Mariboru poja­vljajo sporni neonacistčni grafiti, v Novem mestu pa so neonacisti z mo­lotovko in neonacističnim maza­štvom napadli Sokolski dom.

»Sovražni govor je v Sloveniji postal mainstream. Sovražni govor je danes mogoče neovirano širiti tudi v državnem zboru in medijih, na forumih pa sploh. Od besed do dejanj ni veliko korakov. Mladi nestrpneži imajo zdaj oprijem pri skrajno desnih, ki jim daje pogum, da rišejo svastike. Tu obsojam molk vodilnih predstavnikov te države, ki je ob vseh teh izpadih po­polnoma nesprejemljiv.«

Zaradi vašega opozarjanja na zavržne pojave in procese v družbi in politiki ter vaše novinarske angažiranosti ste morali oditi z RTV Slovenija.

»Na novinarje je v Slovenji ogromno političnih pritiskov. Toda sebe nikoli nočem predstavljati kot žrtev. Resnici na ljubo na RTV nisem imel namena ostati celo večnost, tam ni zdravo de­lovno okolje. Je pa res, da so se me rešili na zelo grd način, toda kot sem enkrat že rekel: ko te odslovijo ljudje, kot so Ljerka Bizilj, Jadranka Reber­nik in Bojan Traven, je to kvečjemu kompliment za tvoje novinarsko delo. Svojo novinarsko kariero nadaljujem pri produkcijski hiši Staragara.«

S katerim projektom nadaljujete no­vinarsko delo?

»Delovni naslov. novega dokumen­tarnega filma, ki ga bomo snemali leto in pol, je Razpeti na križu. V za­četku pomladi spet odhajam v Sirijo in Irak, kjer snemam dokumentarni film o asirskih kristjanih. Asirci so eno najstarejših ljudstev na tem svetu s 7000-letno zgodovino. So eni prvih kristjanov, ki so Jezusov nauk spre­jeli še za časa njegovega življenja. Na njihovem območju so eni najstarej­ših krščanskih samostanov iz 4. sto­letja. Vpričo begunske krize se zdaj govori, da so ogrožene krščanske ko­renine Evrope. Evropa nima nobenih krščanskih korenin. Krščanske ko­renine so na Bližnjem vzhodu. So v Iraku, v Siriji in v jugovzhodni Turči­ji. Tam te korenine islamisti dobese­dno pulijo iz tal. To malokdo v Evropi ve in malokomu je za to mar. Krivim evropske oblastnike, da se to vpraša­nje absolutno zanemarja. Mi pred te bežeče kristjane, ki prihajajo k nam, postavljamo žico z rezili. Želim opo­zoriti, da je tam zibelka človeštva, ki pripada vsem nam. Zato bi rad naredil ta film o njih: za človečnost in člove­štvo, za vse nas.«

Uroš Esih

Objavljeno v Večeru, v ponedeljek, 22. februar 2016

Vir: http://www.vecer.com/clanek/201602226190286

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s