Gáspár Miklós Tamás: Kapital je edina sila. Prek države, ki je kapitalistična država

Stene in pohištvo prekrivajo knjige v madžarščini, nemščini, francoščini, angleščini… Med njimi sedi filozof Gáspár Miklós Tamás. Doma. Četudi v mestu, v katerem se počuti vse bolj osamljen in tujec.

Pogovarjala sva se na dan, ko je bil madžarski premier Viktor Orbán v Ljubljani in mu je slovenski kolega pel slavo in hvalo. Od lanskega poletja, ko so begunci začeli prihajati v Evropo čez Balkan, je najslavnejši madžarski filozof ponovno tarča groženj zaradi svojih stališč. Živi skromno v nekoč impresivnem meščanskem stanovanju nedaleč od madžarskega parlamenta. Med intervjujem ga zmoti telefonski klic – novinarja z edinega opozicijskega radia, ki ga je Tamás še pripravljen poslušati v madžarščini, zanima njegov odziv na premierjeve besede, da je Madžarska danes bolj svobodna država kot kadarkoli v zgodovini. »V določenem pogledu to seveda drži,« se ironično nasmehne Tamás, ko prevede svoj enostavčni odgovor: »Madžarska je danes najbolj svobodna država – če si Viktor Orbán.«

Pravite, da je Orbán zmagal. Njegovo ime je postalo tudi samostalnik, glagol – pojem. O orbanizaciji govorijo tako na vzhodu kot zahodu Evrope – na zahodu posvajajo Orbánove politike do beguncev, na vzhodu njegovo avtoritarnost vladanja. Kako primeren izraz je orbanizacija in o čem govori?

Bolj kot za vpliv Orbána gre za metaforo. Gre za proces, ki se odvija povsod in ni vezan le na vzhodno Evropo. Poglejte francosko zakonodajo o sedanjem izredno stanje. Buržoazna demokracija v Franciji je tako oslabljena, da je njeno izginotje resnična grožnja. Državni rasizem je zastrašujoč. Če pogledamo francoski tisk, je ton, v katerem se piše o islamu, rasističen. Poln sovraštva in ostrega etnicizma.

V procesih na periferiji Evrope, ki nas bolj neposredno zadevajo, pa vidimo čudno kombinacijo avtoritarnosti in kaosa. Države, kot so Moldavija, Črna gora, Albanija in Kosovo, postajajo vse bolj tipične. Skušnjava, da se korupcijo, negotovost in kaotičnost prekine s strogimi, avtoritarnimi ukrepi, je velika. Sploh ker ni družbene mobilizacije za več družbene pravičnosti. Razlika med situacijo danes in razmerami v dvajsetih letih prejšnjega stoletja je, da imamo zdaj le en pol. Delavskega gibanja, ki je obstajalo pred stoletjem, ni več. Stara struktura evropske zgodovine je vedno poznala dve sili: ljudska, množična, napredna delavska gibanja za več enakosti in demokracije ter interese višjih, konservativnih razredov za več oblasti, tudi za aristokratski liberalizem. Danes imamo le verzije kapitalizma, ki ga želijo nekatere politične in družbene sile rešiti na tak ali drugačen način. Liberalci in avtoritarci so se v preteklosti prepirali. Nič več.

Skupne ideje in družbene sinteze pa ni več. Ko danes gledamo nazaj, lahko vidimo, da je razredni boj v resnici ohranjal nacionalno državo. Boji so bili različni: etnični, kulturni, verski, a tudi razredni. Prav razredni boj je vzpostavil solidarnost med delavci različnih etnij in s tem ohranjal buržoazno državo.

Danes sodelujejo različni razredi le, da omejijo dostop do sodelovanja v javnih in političnih procesih etničnim skupinam, ki niso »naše«, in jih izločijo. To privede do tega, da je mogoč le razpad in odcepitev. Najmočnejše občutenje, ki vpliva na oblikovanje politik danes, je, da lahko živimo skupaj le s takimi, kot smo mi, z našimi. Ni nam bilo treba dočakati beguncev, da smo se tega zavedeli. Danes je absurdno pričakovati, da bo etnična manjšina gojila patriotska čustva do države, ki povezuje različne etnije in skupine ljudi. Ni šans, da bi bil transilvanski Madžar romunski patriot le zato, ker ima romunsko državljanstvo. Če bi to trdil, bi ga zaničevali ostali romunski Madžari. Države tega niti več ne pričakujejo. Želijo le, da se spoštuje zakone in da so ljudje mirni. To je vse. A to ni resnična politična skupnost. Politične skupnosti, ki bi presegala verske ali etnične meje, si danes ne znamo več zamisliti.

Degradirali smo iz nacije – naroda, ki je imel državo, v etnijo?

Da, danes smo v mnogo hujšem stanju, kot je nacionalizem. Poglejte Španijo, Veliko Britanijo – razpadata. Po etničnih mejah.

Kako pomembno je razumeti te procese, a jim ne služiti?

To je vedno nevarnost kritike.

Imamo primere sobivanja.

Nimamo. Kje?

Predeli velikih mest, Londona, Pariza…

To so vzporedne družbe. Konservativci imajo prav – obstajajo. V najboljšem primeru jim ni mar za druge. Poglejte samo vzhodnoevropske migrante v Angliji, Poljake, Madžare, Romune… sovražijo Anglijo.

Mar ne obstajajo bogati Poljaki, ki …

… tudi sovražijo Anglijo, da. Zagotovo. Izrabljajo jo. Temu pravim sovražna migracija. Ni se začela z Arabci. V osemdesetih sem veliko gostoval v klubih slovaških, madžarskih, ukrajinskih in čeških skupnosti v Ameriki in Kanadi. Sovražili so države, v katerih so živeli.

A so vseeno ostajali.

Tam so bili rojeni! Večina vsaj. Takšno je bilo stanje v Ameriki, v talilnem loncu. V Evropi je situacija mnogo hujša. A odmislimo za trenutek posamične primere, ki begajo. Če pogledamo širše, vidimo, da ni več univerzalne ideje, ki je nekoč držala države skupaj. Nacionalizem je bil takšna univerzalna ideja – politična skupnost na teritoriju države, ne glede na etnično poreklo, versko pripadnost, razred ali raso. Državljani so bili enakopravni in svobodni – to je bila ideja. Tega ni več. Razredni boj je to idejo ohranjal pri življenju. Danes razredni konflikt ostaja, a na strani delavstva ni organizirane sile, da bi temu lahko rekli boj. V odsotnosti socializma – ne govorim o realsocializmu, ampak o socializmu kot ideji, politični praksi in gibanju – univerzalistične politične skupnosti, naj si bodo mednarodne ali nacionalne, prenehajo obstajati. Danes je državljanstvo identično z etnijo. Rezultat sta izključevanje in zatiranje. Kaj drugega bi lahko pričakovali? S tišino, brez upora se to sprejema in postaja legitimno. Politični univerzalizem ne deluje več, nanj lahko kar pozabimo – iz sedanjih oblik kapitalizma v Evropi in drugod se ne bo postavil nazaj na noge. To poglavje je končano. Zato nehajmo hraniti lažna upanja.

Zakaj se je to zgodilo? Zaradi globalnosti kapitalizma?

Tudi na globalizem lahko pozabimo. Kdaj pa kapitalizem ni bil globalen?

Med hladno vojno?

Seveda je bil tudi tedaj globalen. Le da smo imeli na Madžarskem državni kapitalizem. Res pa sta tedaj še obstajali dve strani, dve sili. Idejo univerzalizma je ohranjala levica – njene dobre in slabe različice. Ideja enakosti med narodi je bila mogoča, ker so bili ljudje internacionalisti. Demokratični nacionalizem je nastal pod pritiskom internacionalizma. Šlo je za preplet dejavnikov, za trenutek v zgodovini, tudi za dekolonialni boj, ki je pomembno prispeval k demokratični drži zahodnih držav. Tudi Jugoslavija je v tako imenovanem »tretjem svetu«, med neuvrščenimi, poudarjala isto: enakost nacionalnih držav, ki je predpostavljala enakost ljudi znotraj teh držav. Danes ni ničesar, kar bi še povezovalo ljudi. Madžarska je monoetnična država – vse skupine so bile asimilirane, z izjemo Romov. A vseeno danes za Madžare madžarsko državljanstvo ni pomembno. Ko govorijo o svoji skupnosti, so jim najpomembnejše etnične vezi – so skupnost z Madžari na Slovaškem, v Srbiji in Romuniji. Niso pa povezani, četudi si z njimi delijo državljanstvo, z madžarskimi Romi ali Judi. Državljanstvo v dojemanju pripadnosti skupnosti ne igra vloge. Nobene.

Je bil občutek državljanske pripadnosti vezan tudi na zagotovila socialne države?

Socialne države si ni mogoče zamisliti brez emancipatornega razmisleka. Socialna država in cilj polne zaposlenosti sta pomenila višjo stopnjo integracije Romov. Danes smo popolnoma obrnili smer in nazadovali daleč nazaj. Povezovalnega tkiva ni. Odsotnost univerzalistične ideje o državljanstvu pa prispeva k sprejemanju neoliberalnih politik. Ideja, da ima vsak pravico do spodobnega življenja, je egalitarna ideja. Izginila je. Na Madžarskem je le huje kot drugod. Živim v 9,5-milijonski državi; štirje milijoni živijo pod pragom revščine in nikomur za to ni mar! Nikomur! V predvojni Madžarski bi se vsaj intelektualci dvignili in oglasili, ogorčeni in besni.

Se tu etnicizem meša z razrednim položajem?

Ravno nasprotno. Ker manjka razredna zavest, postane etnicizem mogoč. Posledica etnicizma pa je, da ni več državljanske pripadnosti. Ker ni ideje državljanstva, tudi ni več ideje o enakopravnosti. Narod, kot smo ga razumeli nekoč, je danes srednji razred. Vsi ostali niso ljudje; so le problemi. In to ne velja samo za Madžarsko, to velja povsod.

Kaj se je zgodilo z bogatimi, vladajočim razredom?

Resnični bogataši so tujci. Mednarodni globalni kapital je tisti, ki določa pravila igre. Nacionalni višji razred, denimo desetina prebivalstva, pa so tisti, ki vladajo v vseh državah: lokalne elite, tako kapitalske, administrativne, akademske kot politične, so povezane s tujimi interesi. In ti ljudje si danes privoščijo sebičnost in arogantnost, kot si ju ni upal privoščiti nihče zadnjih dvesto let. Priča smo neprikritemu sovraštvu in zaničevanju revnih. Razlog je odsotnost ideje egalitarnega državljanstva. Politiki niso več prisiljeni, da bi ga zasledovali, ker ni družbenih sil, ki bi rekle »smo politična skupnost enakopravnih in zato so interesi razredov, ki nimajo lastnine, enako pomembni kot interesi tistih, ki so posestniki«. Danes so ljudje brez lastnine brez pomena za državo. Brez posledic. Niso zakonsko izločeni iz volilnega telesa, a ne volijo. Gledajo nadaljevanke in ne sledijo več, kdo vlada državi. Predstavljajo drugi narod. O tem se je pisalo v viktorijanski Angliji – in danes smo nazadovali nazaj v tisti čas. Težava je, da so razlogi drugi. Ne moremo govoriti o zaostalosti, ampak o reakcionizmu. Vračamo se iz vmesnega obdobja, ko je bilo drugače. Med radikalno neenakostjo viktorijanskega časa in sodobno radikalno neenakostjo smo imeli dolgo obdobje egalitarnih prizadevanj in prepričanj.

Kaj ta razlika, to izgubljeno upanje, pomeni?

Ne gre le za izgubljeno upanje, ampak za izgubljeno resničnost. Zato imamo sesuto in propadajočo nacionalno državo. Njen predpogoj sta določena stopnja enakopravnosti in zamejitev ekonomske neenakosti. Drugače država in njeni aparati ne morejo računati na zvestobo državljanov. Državljanstvo, ki je bilo temelj modernih kapitalističnih držav, je danes zlomljen koncept. Kaj potem ohranja države skupaj? Nasilje. Prisila, policijska država, avtoritarnost. To je sedaj že očitno. Priča smo popolnemu sesutju demokratične skupnosti blagostanja v Evropi. In s tem pridejo vsi ostali pojavi: cenzura, etnicizem, rasizem, sovraštvo, popolno razvrednotenje in razpad kulturnega življenja, cinizem… Gre za vse klasične simptome dekadence in na drugi strani fundamentalizem, norost…

Mnogim to zveni ekstremno. Je pa ob prihodu beguncev EU resno razmišljala o uvedbi dvotirnega sistema, po katerem nekateri ne bi imeli pravice svobodnega gibanja…

A begunci sploh niso državljani. Buržoazne države tujce pač obravnavajo drugače kot lastne državljane – vedno so jih. Tudi v tem je univerzalizem propadel – pri idejah, ki niso vezane na državljanstvo, ampak na človeškost ljudi, na enakopravnost vseh človeških bitij. Ne govorim o tem. V svoji analizi nisem ekstremen, prej preveč zmeren. Moje zmerno stališče zveni ekstremno zato, ker smo v situaciji, ki je tako zelo tragična. Ljudje preprosto nočejo videti, ker je tako grozna. A to ni moja krivda. Smo v novem obdobju: egalitarne, svobodnjaške in solidarnostne ideje so politično poražene, tudi če je kje še kdo, ki bi si tega želel. Prihod beguncev nam le dodatno odstira, na kakšni poti smo že vsaj od devetdesetih let dalje. Konec državnega socializma je bil konec modernosti za evropsko periferijo, in vse bolj se zdi, da tudi za center Evrope. Klasična modernost se je končala leta 1989. Smo v nekem drugem obdobju, ki ga šele počasi prepoznavamo in razumemo.

Pravite, da postaja državljanstvo privilegij in da je prihod beguncev to le dodatno razkril. Kaj bodo orodja za odvzem državljanstva?

To se je že zgodilo.

Kako?

Nihče več ne razume enakopravnosti državljanstva kot nečesa, kar obstaja, niti si ljudje tega ne želijo. Tega ni več.

Še vedno zagotavlja določene pravice, mar ne?

V zakonu piše, da lahko kot državljanka zaprosite za socialno pomoč. A v resnici ne morete. V resničnem življenju ti socialna pomoč ni več omogočena. Obstajajo segregirani izobraževalni sistemi. Ne govorim le o pravni naravi državljanstva. Rasistično zakonodajo boste zelo težko našli, ker EU tega ne bi tolerirala. Bolj problematično je, da ni državljanske zavesti, ki bi povezovala ljudi. Vse je razdrobljeno. Polnopravno uživanje pravic in polnopravno sodelovanje v družbenem življenju je privilegij belega srednjega razreda.

Ki se krči?

Seveda, vsi smo v neobetavnem ekonomskem položaju. A tudi revnejši srednji sloj je še vedno srednji sloj in etnična država mu pomaga. Imamo socialno državo za bogate.

A zaradi vse večje negotovosti se mnogim obet življenja srednjega razreda izmika.

Da, a še vedno gre za ljudi, ki se imajo za pripadnike srednjega razreda. Tudi če so lačni, so še vseeno srednji razred; ne bodo postali proletarci. Celo če bo njihov položaj slabši od položaja delavcev v preteklosti. Tudi če imajo težave s stanovanjem in iskanjem strehe nad glavo ter preživetjem, se prepoznajo kot srednji razred, saj so izobraženi, imajo vrednote in cilje srednjega razreda. Politično so še vedno srednji razred, četudi ekonomsko to morda niso več. Vsi smo revnejši.

Zapisali ste, da zaradi ideje o kreativnem delu ljudje danes pristajajo na pogoje dela, ki si jih v preteklosti ne bi mogli zamisliti.

Seveda. To dobimo, ko se ljudje identificirajo s servilnim delom in se pretvarjajo, da so kreativni. Poglejte delovna mesta danes. Stopnja nadzora in discipliniranja, reguliranost teles in obnašanja je dosegla stopnjo, ki je ni poznal niti srednjeveški dninar. Nikoli ne bi pristal nanjo. Konformizem, ki se ga zahteva od delavcev, dosega nove rekorde, tudi ko govorimo o zdravnikih, učiteljih, tako imenovanih intelektualcih… Tendenca kapitalizma, da so ljudje vse bolj servilni in odvisni od sistema, napreduje in se nezadržno krepi. Zraven pride še ideologija start-up podjetij in podobne neumnosti… Ljudje mislijo, da so samostojni, ker so sami s svojim ekranom. A podjetja danes silijo kupce in stranke, da sami opravimo vse administrativno delo. Zakaj? Da lahko odpustijo zaposlene in poberejo še več dobička. Prek tehnologije smo na zelo stroge in nefleksibilne načine vezani na državo in kapital. In ljudje temu rečejo svoboda. Smešno.

Pravila igre je napisal kapital?

Kaj drugega še obstaja? Kapital je edina sila. Prek države, ki je kapitalistična država. Racionalizacija je popularen izraz danes, kajne? A v resnici govorimo o iracionalizaciji.

Država predstavlja in prikriva izkoriščanje, pravite. Emancipatorni potencial je torej v univerzalizmu in internacionalizmu?

Univerzalizem je imel ta potencial, internacionalizem je bil le sila, ki je silila nacionalne države, da ohranijo duh univerzalizma in ostanejo človeške, da ne postanejo le orodje etničnega zatiranja. Države so nekaj časa predstavljale ta ideal – bile so sila osvoboditve: sužnjev, žensk, rasnih in etničnih manjšin. Univerzalistična ideja državljanstva naj bi na koncu zajela vse. Razredni boji so si izborili egalitarno idejo države. A ker teh bojev ni več, vse to izgubljamo. Emancipatornih bojev ni. Zato nazadujemo.

Je EU v vaših očeh kadarkoli imela ambicijo biti imperij?

Ne, seveda ne. Organizira le nekaj, kar obstaja. Imperiji so ekspanzivni. EU je nadomestila kolonialne sisteme. Mogoča je postala, ko so Francija, Velika Britanija, Nizozemska in Belgija, Španija ter Portugalska predale svoje kolonije. Bila je alternativa imperializmu.

A EU je bila privlačna ravno, ko se je širila.

Sprejetje novih članic ni širjenje, ni priboritev novih ozemelj.

Res ni?

Ni. Ostanimo zvesti terminom. EU je ponujala številne koristi. Kaj je Anglija ponudila Indiji? Vedeti morate, da je bila Slovenija izjema. Večina držav vzhodne Evrope je članstvo v EU sprejela kot ekonomsko nujnost. Ni bilo posebne naklonjenosti do EU. V večini vzhodnoevropskih držav se jo je sovražilo. In še vedno se jo. Morda ne do te mere kot na Madžarskem, a vseeno. Na Slovaškem je Evropa kletvica, ljudje jo globoko sovražijo, ker je nekaj tujega: francoskega, nemškega…

Ampak leta 2004 sta bila sreča in zadovoljstvo ob vstopu v EU?

Kje?

Bolj ali manj povsod?

Jaz nisem izkusil nobene sreče nikjer. Ljudje so EU sprejeli kot nekaj koristnega. Obet denarja. Ki še prihaja. A denar ne potrebuje naklonjenosti. Kdo ima rad kreditodajalce?

EU ni bila le kreditodajalka, nekaj časa je bila obet blagostanja in demokracije.

Motite se. Res je, da glasov proti vstopu v EU ni bilo. A ljudje so videli le priložnost dobiti denar in so rekli, prav. Svoboda gibanja je pomenila svobodo, da se lahko preseliš nekam, kjer boš zaslužil več denarja. To je bilo vse. Ko govorimo o teh stvareh, nismo resni. Svoboda gibanja? Ta je obstajala že prej. Je kdo ustavil jugoslovanske delavce, ko so šli delat v Nemčijo? Ni. Tu je veliko pretiravanja. Nedvomno je bilo nekaj navdušenja med liberalnimi intelektualci, v Sloveniji tudi širše – a zakaj? Ker se je s tem še poudarilo razliko med vami v Sloveniji in bednimi Srbi, Makedonci in ostalimi Balkanci. Oni so bili še vedno barbari, vi pa ste postali Evropejci. Od tod navdušenje. A sedaj se nimate več tako fino in niste več tako navdušeni. Podobno je bilo na Poljskem, kjer so lahko poudarjali, da niso Rusi. A to ni evropeizem, to je etnicizem.

V EU smo v kratkem času večkrat slišali govoriti o skupnih evropskih policijskih enotah: ob prihodu beguncev za varovanje mej in potem ob terorističnih napadih v Parizu…

To nima zveze z EU. Gre za bilateralna sodelovanja, ki gredo v resnici proti EU in njenemu vodstvu. Skupne madžarsko-slovenske ali nemško-slovenske policijske enote na slovensko-hrvaški meji niso politika EU, ampak upor proti EU. Gre za sodelovanja med rasističnimi državami. In gredo proti bistvu EU, ki uradno še vedno ni rasistična organizacija.

Zakaj pravite, da so ta nova zavezništva rasistična?

Ker nastajajo z namenom, da bi ljudi drugih ras ali veroizpovedi odrinila in obdržala na drugi strani meja. Na kakšni podlagi jih potiskajo stran, kulturni, rasni, verski, ni pomembno. »Kulture« so zadnji trik buržoaznega reakcionizma. Nekoč so rekli rasa, danes rečejo kultura. Ni razlike. Namen in funkcija sta ista. Gre za solidarnost belih suprematistov. To ni ideja EU, še manj Združenih narodov. Gre za znake, da se določeni svetovni red končuje.

Kako uničevalno moč ima lahko to?

Gre za znake in simptome, ne za razloge, zakaj se svetovni red sesuva. Ti znaki so pomembni, a spet ne tako zelo pomembni. Nekoč so velike probleme reševale mednarodne organizacije. Sedaj se vsaka posamična vlada pogaja z drugo, kako bosta tujce zadržali na drugi strani meja. Ob tem vam bodo statistiki povedali, da tudi če seštejemo število lanskih beguncev, se zgodovinsko gledano število ljudi, ki prihajajo v EU, manjša. Gre za povsem neutemeljene, očitno rasistične strahove in ustvarjanje panike.

V preteklosti so ljudje razmišljali drugače: o političnih pogojih, o državljanstvu, o državi, o enakopravnosti ljudi. Niso bili etnicisti. Takšne so naše sodobne družbe. Vse je v pogledu opazovalca, percepcijo pa določa politika. In živimo politiko novih, antiegalitarnih držav. Slepota za resnične posledice je svetovni duh.

Mnogi verjamejo, da desnica na oblasti vsaj sproži upor.

Morda kje, a sam si tega ne bi želel. Mi na Madžarskem smo dokaz, da do tega ne pride nujno. Imamo najhujšo verzijo modernega kapitalizma in etnicizma, upora pa je vse manj in manj. V Sloveniji imate vsaj še nekaj več odmevov nekdanje kritične inteligence, ki je je v drugih vzhodnoevropskih državah občutno manj. Povsod pa manjkajo resnične alternative na političnem odru.

Je problem, da ljudje ne razumejo položaja ali ne verjamejo, da je alternativa mogoča?

Bistvo kapitalističnega sistema je, da se ljudje ne zavedajo v celoti in objektivno svojega položaja. Gre za odtujitev, lažno zavest. Če bi se temu hoteli izogniti, bi bilo treba ukiniti tabloide, popularno kulturo, socialna omrežja, video igre… Gre za enoten sistem. Izkoriščanje je povezano z ideologijo lažne zavesti, ki je postala vir dobička. Gre za spektakel. Jasnosti misli ne moremo doseči z razlago. Ljudje pa vedo, da nekaj ni v redu, da niso srečni. Deziluziranost? To je problem, ki je poznan že stoletja in gre skupaj s kapitalizmom, ki neprestano podira ideje in upe. Tudi elite so danes cinične. Zatirani gojijo sovraštvo. Ponavadi do tujcev. Celotna družba je pesimistična. A tako je vselej bilo.

Zakaj potem tako travmatiziramo naš položaj?

Saj ga ne. Bilo je že hujše. Zato so pred stotimi leti s takim veseljem hiteli na bojišče: naj gre sistem in ta svet k hudiču. Ne iz patriotizma, ampak iz obupa. Sistem danes ni zapleten, samo grozen je. Bilo je že huje in marsikdo danes govori, da bo moralo biti še slabše, preden bo bolje.

Avtoritarni režimi imajo svoje pedagoške učinke, ne le kazen za upor, ampak dajo tudi človeške primere konformizma in predaje. Danes je težko živeti na Madžarskem, ker smo po eni strani popolnoma izgubili upanje, po drugi strani pa vidiš ljudi, ki so pametni in bi morali vedeti bolje, a vseeno ubirajo servilno pot in se predajo, sklepajo gnile kompromise. Na koncu najdeš celo v lastnih mislih vprašanje, ali ne bi mogel povedati nečesa tudi na manj škandalozen način. Gre za mala vsakodnevna ponižanja in izdajstva. Orbán predlaga novo ustavo, ki ukinja republiko in v kateri bo zapisano, da država ne prevzema odgovornosti za čas okupacije med letoma 1944 in 1990, ko je bila pod tujo prevlado. Smo brez zgodovine in kontinuitete. Kar se je zgodilo pred 19. marcem 1944, ni problem. Gre za novo rojstvo vsaj polovice madžarskega fašizma. In univerza v Budimpešti je sprejela odlok, da ne moreš diplomirati, če ne prisežeš na ustavi. Univerza! Gre za malenkost, morda, a vseeno… Ni umor, vendar ubije dušo, ukine človeka.

Manko alternativ se ne zagotovi z aretacijami kritičnih glasov. Ne, pustijo jih. In jih obravnavajo kot zadnje osle. Vsaka alternativa zato izzveni nerealno. In četudi je različic zelo veliko, je takšna situacija povsod danes. Zato nisem prepričan, ali bo lahko bolje, če postane še huje. Ni zagotovila. Trenutno bi bila socialdemokratska vlada, ki ne utrjuje strahu med ljudmi, za Madžarsko izjemen napredek. Strah in izguba upanja sta uničujoča. Zlomita ljudi. Skozi to sem že šel. V začetku sedemdesetih v Romuniji, ko je postal Ceausescu popularen. Tedaj se ga je slavilo, čeprav se ljudje iz sramu tega danes ne spominjajo. Pa nato v osemdesetih. Ko se ljudje, ki jih poznaš, postavijo na stran oblasti, ni prijetno. Nikoli se ne odpušča iz služb zaradi očitnih političnih razlogov; razloge pa se vedno najde. A preživiš. Ni prijetno, vendar se da. Je pa danes težko najti kaj dobrega. Prišli smo do točke, ko je birokratinja Angela Merkel najboljše, kar vidimo daleč naokoli. Zakaj? Ker ni pošast. Ker se zdi, da ima v sebi še vsaj nekaj humanosti. To je zelo malo.

Kaj preostane?

Kot vselej. Boriti se proti sistemu, ki nam škodi in je slab za ljudi. Ni obljube, da bo svet rešen. Nič ni določeno in zagotovo. Proti sistemu pa se je treba boriti in ga zatreti. Kapitalizem kot sistem je treba ukiniti in zamenjati. Gre za prepleten, totalen sistem. Konec kapitalizma pomeni spremeniti način, kako živimo – kapitalizem nujno prinaša neenakopravnost med ljudmi. In tega ne smemo sprejeti. Zaradi najbolj temeljnih moralnih razlogov. Ne moremo pristati na taka življenja. Kot ljudje si zaslužimo boljše. In možnosti so vse tu – kar ponuja tehnologija, napredek… Zdaj gre vse ravno v drugo smer. Apolitičnost zato ni ena od možnosti, ekonomije in politike ne moremo ignorirati.

Ampak politična sprememba ne zadostuje?

Le sprememba političnega sistema v bolj demokratičnega ne bo dovolj. Potrebna bo tudi medčloveška solidarnost, solidarnostne institucije, ki bodo protisistemske in bodo s povezovanjem začele graditi nov svet. Revolucionarne naloge so še vedno pred nami. Vse do zdaj njihovi poskusi niso uspeli. Potrebe pa so bolj radikalne, večje in bolj nujne, saj se je tudi kapitalizem razvil – v smer, da je atomizacija ljudi vse večja.

Kristina Božič

Izvirno objavljeno v Dnevniku, 30.1.2016

Vir: https://www.dnevnik.si/1042729260

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s