Internet se avtonomno organizira v globalni meta-računalnik

Joël de Rosnay se na podlagi svojega strokovnega znanja s področij biologije in naprednih tehnologij že več kot 30 let posveča raziskovanju prihodnosti, ki čaka digitalno civilizacijo. Z njim smo se leta 2008 srečali v švicarski Crans Montani, kjer je potekal simpozij z naslovom Dialog svetovnega znanja (World Knowledge Dialogue). To je interdisciplinarno, na prihodnost osredotočeno srečanje, ki so se ga udeležili nekateri veliki svetovni misleci.

Kakšne trende opažate v globalni povezljivosti med ljudmi in računalniki?

Najprej bi rad poudaril, da digitalne civilizacije, v katero vstopamo, ne predstavlja le internet. Obsega na primer tudi telekomunikacije (telefon, televizija), satelite in inteligentna okolja. Vseeno pa drži, da bo internet v prihodnosti s svojimi blogi, elektronsko pošto, videi, sporočili in mobilnimi sistemi omogočal še večjo interakcijo med uporabniki. Razvil se je kot darvinistični sistem, svoje poganjke je pognal podobno kot evolucijsko drevo življenja. V razvoju svetovnega spleta je vključenega komaj kaj načrtovanja, veliko bolj gre za neskončno število pobud posameznikov ali manjših skupin. Priča smo pristnemu avtonomnemu strukturiranju »kooperativne« ali »povezovalne« inteligence, ki ji sam raje rečem »kolektivna«.

Da bi opisali, čemu smo priča, včasih govorite o »globalnem super-organizmu« …

Da bi ljudi ozavestil kaj se dogaja, sem uporabil že več metafor, vendar je to težko razložiti, saj gre za popolnoma novo paradigmo. V knjigi The Symbiotic Man (Simbiotični človek), ki je izšla leta 1995, sem uporabljal izraz cybionte. Sestavljen je iz predpone »cyb«, ki izhaja iz kibernetike, in iz korena »bio«, ki se nanaša na življenje oziroma živi svet. Ta termin torej orisuje živi organizem, ki je globalni meta-organizem. Do danes so ljudem velike globalne organizme predstavljala mesta, narodi, velike mednarodne organizacije … z cybionte pa smo dosegli novo raven kompleksnosti – globalni super-organizem, katerega nevroni smo na nek način ljudje.

To metaforo uporabljajo tudi drugi znanstveniki, kot na primer v svojem najnovejšem delu E. O. Wilson. Gre za odmev hipoteze o Gaji, ki jo je razvil James Lovelock, po kateri je planet Zemlja živo bitje.

Kot pojasnjujem v knjigi The Symbiotic Man, se mi zdi, da smo priče stapljanju dveh elementov: na eni strani je Gaja, ki predstavlja metabolizem planeta s svojimi toki energije in snovi (ogljika, dušika in vodnih ciklov), na drugi strani pa je cybionte, torej živčni sistem, ki se avtonomno strukturira.

Kdo programira ta globalni super-računalnik?

Internavti sami! Sam jim pravim »pronetariat«, saj ta termin označuje vse tiste, ki so za internet in ga tudi uporabljajo. Seveda gre tukaj za rahlo pritrjevanje Marxu in njegovemu pozivu, naj se proletarci vseh dežel združijo. Pronetariat – poleg tega, da je že združen – se od proletariata razlikujejo tudi po tem, da ima svoja lastna sredstva produkcije.

S preprostim prenosnim računalnikom lahko vsak od nas z nalaganjem fotografij, člankov, povezav, oznak in komentarjev na internet od znotraj reprogramira globalni meta-računalnik. Najbolj osupljivo od vsega pa je, da ta gigantski stroj, katerega živi elementi smo, brez prekinitev deluje že skoraj 20 let. V nekaj desetletjih bo ta sistem gotovo razvil tudi svoj imunski sistem, kot ga imajo živa bitja, ki se bo sposoben v skupnem interesu bojevati proti virusom in vsiljivcem.

Je vznik te kooperativne inteligence dober za človeške družbe?

O tem sam ne sodim, ampak le poskušam analizirati njene potenciale in nevarnosti. Potencial je izvrsten: če na primer na novo premislimo odnose med politiki in kiber-državljani, kar se mora tako ali tako zgoditi, bi lahko vzpostavili pristno kiber-demokracijo, torej demokracijo z veliko večjo participacijo, ki bi dopolnjevala tradicionalno reprezentativno demokracijo. Seveda bi morali nekako zagotoviti, da bi ta porajajoča se inteligenca vodila do »modrosti množic«, kot je to poimenoval James Surowiecki. Nimamo pa nobenega zagotovila, da se bo ta modrost vedno manifestirala dobronamerno. Množice lahko zblaznijo, krepijo nazadnjaške ideje, ravnajo iz sovraštva ali se obrnejo proti tistim, ki so radovedni in postavljajo vprašanja.

Opažate še katera druga tveganja, ki so povezana z razvojem digitalne civilizacije, na primer večji nadzor vlad?

Tveganje, da bodo svoboščine posameznika okrnjene, obstaja že dalj časa.

Vlade so vedno poskušale uporabljati telefonske prisluškovalne naprave, nadzor, datoteke s podatki o posamezniku … za obveščevalno dejavnost. Stvar je le v tem, da jim je zdaj to, glede na tehnične možnosti, ki jih nudijo sateliti, mobilni telefoni, kreditne kartice, hranjenje podatkov itd., to omogočeno na povsem drugi ravni. Glavno tveganje vidim v porajanju dualne družbe, v kateri sta prisotna tako pretiran individualizem (kot smo mu lahko pogosto priče med mladimi), kot tudi naraščajoči tribalizem – vedno večje istovetenje s skupnostno identiteto, zaradi česar se bojim črednih gibanj, ki bi ljudi vodil v smeri, o katerih niso dovolj dobro premislili.

Pisal sem že o tem, da svet z vedno večjo globalizacijo postaja tudi vedno bolj tribalističen. To pa ima tako pozitivne kot negativne lastnosti.

Ljudje so naklonjeni svoji domovini, svoji kulturi, svojemu jeziku, svojim koreninam in svojemu ozemlju. Vse to je pozitivno. V ekstremnih primerih pa lahko to privede do pretiranega nacionalizma, ki postane nevaren.

Ali nismo vse bolj priče tudi razvoju znanstvenega tribalizma, ko so raziskovalci vedno bolj izolirani znotraj svoje stroke?

O tem sem razmišljal pred 20 leti: stroke so postajale vedno bolj ozke in vedno težje je bilo komunicirati z drugimi znanstveniki. Vendar ne bi rekel, da je dandanes še vedno povsem tako, saj je s sistemskim pristopom in predvsem teorijo kaosa prišlo do zbliževanja kompleksnih ved. Zdaj smo lahko podobnim zakonom priča na zelo različnih področjih: na primer v kibernetiki, ekologiji, ekonomiji in fiziologiji. Možno je torej, da se vrnemo v dobo specialistov, ki so posedovali podrobno znanje z določenega področja, hkrati pa ga s sistemskim pristopom presegali. Ti specialisti razumejo, pa tudi iščejo navdih v drugih disciplinah in so zato tudi generalisti.

V medijih smo zdaj lahko priče prihodu mladih, bolj generalistično usmerjenih raziskovalcev -, kar včasih sproža nasprotovanje starejših, strokovno ožje usmerjenih znanstvenikov, ki mlade obtožujejo, da se spuščajo v zadeve, ki niso več v domeni njihovega področja.

Ste se za sodelovanje na simpoziju Dialog svetovnega znanja odločili, da izrazite podporo tej želji po interdisciplinarnosti?

Sodelujem, ker gre za forum, za organizacijo, ki na mednarodni ravni nima primerjave, da bi na ta način združeval ideje znanstvenikov, filozofov, sociologov, industrialcev in politikov o smeri, v katero vodi razvoj sveta in o najpomembnejših izzivih prihodnosti. Razprave so odprte za vse, vlada pa toleranca in spoštovanje mnenj vseh, ki jih to zadeva. Zardi tega je vzdušje umirjeno in miroljubno, kar prispeva h kolektivnemu ustvarjanju.

Joël de Rosnay

Joël de Rosnay, po izobrazbi biolog, je predsednik organizacije Biotics International in strokovni svetovalec generalnega direktorja eminentnega francoskega znanstvenega muzeja Cite des Sciences et de l’Industrie. Bil je raziskovalec in predavatelj na Tehnološkem inštitutu MIT v Massachusettsu, ZDA, zasedal pa je tudi mesto predstojnika raziskovalne dejavnosti na Pasteurjevem inštitutu. V svoji predanosti, da bi populariziral znanost, je napisal približno 15 knjig, od katerih so najpomembnejše Le macroscope (Makroskop) (1975), L’homme symbiotique (Simbiotični človek) (1995), La révolte du pronétariat (Upor pronetariata) (2006) in 2020: Les scénarios du futur (Leto 2020: Scenariji prihodnosti) (2007). Veliko njegovih del je prevedenih tudi v angleščino.

Znanje v dialogu

Dialog svetovnega znanja, ki se je vzpostavil leta 2006, se bojuje proti predalčkanju znanja v stroke, tako da spodbuja dialog, s katerim bi obudil »humano, če že ne humanistično dimenzijo znanja«. Srečanja, ki se je septembra 2008 odvijalo v švicarski Crans Montani, se je udeležilo mnogo vidnih svetovnih osebnosti, kot so astrofizik Hubert Reeves, biolog Edward Wilson, primatolog Frans de Waal in Nobelova nagrajenca John Sulston in Christiane Nusslein-Volhard, pa tudi mnogi drugi strokovnjaki s področja humanistike in družboslovja.

Pogovarjal se je Yves Sciama

Izvirno objavljeno 13. julija 2009

Prevedla Pija Kristan

Prevedeno v sklopu prevajalske prakse društva Zofijini ljubimci (www.zofijini.net)

Vir: http://www.cellular-news.com/story/38506.php

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s