V iskanju post-seksistične družbe

[…]

»Predstavlja si svet, v katerem lahko živi raznoliko, ustvarjalno življenje, z institucijami, ki spodbujajo sodelovanje, brezrazrednost, nepredpisane odnose med spoloma in v katerem lahko sodeluje pri odločanju o svetu in družbi, skupnosti in »družini«, v katero je rojena.

Rad bi, da bi to njeno vajeništvo vključevalo nekaj običajnih stvari kot je branje, pisanje in aritmetiko -, pa tudi načine, da se nauči stvari, ki bi jo pripravile na razburljivo družbo odraslih. Želela bi si, da je družba nekaj podobnega demokratičnemu delovnemu mestu, ki ga je doživela v svojih medijskih projektih in da živi v splošnem vzdušju ustvarjalnega sodelovanja, v katerem bi se vsak veselil potenciala in prispevka drugih.

Predstavlja si družbo, ki je organizirana povsem drugače. Namesto, da bi morala vzdrževati ravnovesje med delom in družino in vsem ostalim, kar sodi v ta okvir, bi želela, da ima zagotovljeno (recimo od starosti 18 let naprej) redno plačo, ki bi ji omogočala socialno varnost, ali pogodbo, s katero bi uveljavlja pravico do osnovnih potreb: hrane, zavetja, oblačil, zdravstva, izobraževanja in vozovnico, ki bi jo lahko uporabljala za prevoze, ki so okolju prijazni (vlaki, zračne blazine, kolesa, karkoli).

V zameno za to pogodbo o socialni varnosti bi se strinjala, da sodeluje v skupku družbenih odgovornosti v kombinaciji z drugimi, ki ji pomagajo razvijati in uporabljati njene posebne potenciale in ji zagotavljajo, da lahko živi raznoliko, varno in zanimivo življenje. To bi želela imenovati »kompleks uravnoteženega življenja«.

Kompleks uravnoteženega življenja

Rada bi skupek stvari, za katere bi ona (in njen brat) prejemala socialno plačilo, ki bi moralo zajemati:

  • Politične svete (skupnostno odločanje na lokalni/regionalni/nacionalni ravni, ki deluje na temelju pomoči ob krizah, dolžnosti porote in državljanskega ohranjanja miru).
  • Socialno proizvodnjo (kakorkoli se različne skupnosti na zasedanjih skupščin demokratično odločijo, da potrebujejo/želijo).
  • Okolje (skrb za ne-človeški svet, ki vključuje stvari kot so recikliranje, urbanizem, arhitekturo, ravnanje s smetmi, zdravje živali).
  • Skrbništvo (skrb za človeka in njegov svet, kot je starševstvo, svetovanje pri vajeništvu, vrtce, skrb za starejše, izobraževanje, zdravstvo in druge potrebe skupnosti).
  • Kulturo (umetnost, glasbo, gledališče, ples, igre, šport, pisanje, medije).
  • Drugo (osebni čas, študijske dopuste, raziskave, potovanja in druge nove kombinacije zgoraj navedenih področij).

Ob tem bi v vsakem od teh področij, ona (in njen brat) imela uravnotežen skupek nalog. Ko je stara okoli šest let, bi želela vajeništvo v mladinskih svetih, v katerih bi lahko razpravljala o nekaterih temah, ki jih obravnavajo na odraslih skupščinah, zlasti vprašanja, ki vplivajo na njo in njenega brata. Tako bi se naučila o političnih vprašanjih, kako razpravljati in se odločati demokratično, kar bi jo pripravilo na odraslo participacijo. Meni, da je šest let dobra starost za tovrsten začetek, ker je pri tej starosti že doživela neverjetne, sproščene razprave s svojimi otroki in vnuki, prav tako pa je gotovo, da lahko majhni otroci pomagajo ustvariti boljšo družbo, kot je ta, ki jo imamo zdaj.

Ob tem si kot odraščajoči vajenec predstavlja, da bo njeno šolanje vključevalo učenje širokega nabora informacij in veščin, potrebnih za izbiro skupka prihodnjih odgovornosti. Torej, skupaj s sodelovanjem na političnih skupščinah in učenja nekaterih običajnih predmetov, ki bi se osredotočili na splošno znanje in presojanje, bi se rada naučila (kot tudi njen brat) o vseh različnih možnostih v kategorijah kulture, okolja, socialne proizvodnje in skrbništva.

V starosti 13 let si predstavlja, da bo skozi vajeništvo v izmenjujoči kombinaciji teh področij pripravljena tako, da bo lahko pri starosti 16 let ali nekaj takega postala neodvisna od svojih staršev/skrbnikov/učiteljev, prejela svojo lastno pogodbo o socialni varnosti in začela oblikovati svoj lasten kompleks uravnoteženega življenja. Predstavlja si, da bo kot odrasla, namesto da vedno žonglira s svojim časom -, kot v sedanji družbi, v kateri ekonomsko življenje prevladuje in ločuje spole, razrede in rase v ločene službe, skupnosti in sfere življenja –, njen skupek odgovornosti (in njenega brata) dajal prednost ravnovesju širokega in raznolikega nabora področij – nekaterih aspektov kulture, družbene produkcije, aktivnosti političnih svetov, okolja in skrbništva, organiziranih na dnevni, tedenski, mesečni ali letni ravni, pač glede na njeno starost in življenjske okoliščine.

Rada bi, da bi ta družba imela čas za inventuro – zato je v skupku navedena kategorija »drugo«. Predstavlja si obdobje dveh tednov na vsake tri leta ali nekaj takega, ko bi bilo lepo, ko bi si družba -morda globalno – privoščila premor. Srečale bi se vse različne skupščine, da preverijo stanje, razpravljajo o družbenih ciljih, predstavijo spremembe, preuredijo življenjski in delovni kompleks in določijo smernice ter prioritete za naslednje obdobje.

Verjame, da lahko svet, kot si ga je zamislila, v katerem ne bodo več spol, razred in rasa/etnična pripadnost vnaprej določali kakšna bodo življenja ljudi, vodi ne le v post-seksistično družbo, ampak tudi v post-rasistični in post-razredni svet. V večini njenih tridesetih let preživetih na levici, je bila ekonomija izhodišče revolucije, ki je ostala področja postavljala v obstranski položaj. Namesto tega je prepričana, da brez spreminjanja hierarhij zavesti na področjih rase/razreda/spola, vedenja in življenjskih izbir, ki se začnejo v družinah že ob rojstvu, za ženske in vse tiste, ki so opredeljeni kot »drugi«, ne more biti revolucije –, kar pomeni, da ni možna nobena revolucija.

V to je prepričana deloma tudi zaradi ogromnega prispevka revolucionarnih žensk družbenemu in kulturnemu uporu v obdobju pred, med in po poznih 1960-ih. Kot rezultat tega je bila v starševstvu svojih lastnih otrok in njihovih otrok priča progresivnemu odmiku od predpisane hierarhične kulture svojih staršev, ki je temeljila na spolu/razredu/rasi.

Kot dojenček ženskega spola leta 1942, bi rada odraščala v svetu, ki bi sprejemal njeno participacijo in v katerem bi bili državljani veseli prispevkov in potencialov drug drugega. To bi zagotovo upravičilo punčkin nasmeh, ko gleda iz svoje zibelke. Mogoče se tudi vse druge punčke (in njihovi bratci) prav tako smejejo, trakovi, ki krasijo njihove jaslice pa so v vseh barvah mavrice.«

Lydia Sargent, 3.5.2010

Vir: https://zcomm.org/zmagazine/searching-for-a-post-sexist-society-by-lydia-sargent/

Napotilo:
http://www.infopeka.org/web/?p=54142

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s