Zakaj Trump?

Donald Trump zmaguje na republikanskih strankarskih volitvah s takšno intenzivnostjo, da se dozdeva vse bolj verjetno, da bo postal naslednji republikanski predsedniški kandidat in mogoče celo naslednji predsednik ZDA. Demokrati imajo o tem zakaj zmaguje zelo malo razumevanja – pa tudi veliko republikancev ga ne vidi kot republikanca in ga zato poskušajo ustaviti, vendar ne vedo kako. Obstaja več teorij: ljudje so jezni, on pa nagovarja njihovo jezo; ljudje nimajo dobrega mnenja o kongresu in si želijo nekoga, ki ni politik. Oboje je lahko res. Vendar zakaj? Kakšne so podrobnosti? In zakaj ravno Trump?

Veliko ljudi je zmedenih. Zdi se, da se je vzel od nikoder. Njegova stališča glede nekaterih vprašanj ne ustrezajo uveljavljenim okvirjem.

Navdušuje se nad načrtovanim starševstvom, socialno in zdravstveno varnostjo, kar niso običajna republikanska stališča. Republikanci sovražijo razlastitev (državni odvzem privatne lastnine) in ljubijo Trans-pacifiško partnerstvo (TPP trgovinski sporazum), on pa ima glede obojega povsem nasprotni stališči. Ni religiozen in prezira verske prakse, vendar ga evangeličani (predvsem beli evangeličani) ljubijo. Meni, da zdravstvene zavarovalnice in farmacevtske družbe, kot tudi vojaški pogodbeniki služijo preveč in bi želel to spremeniti. Žali večje skupine volivcev kot so Latino-američani, med tem ko jim večina republikancev želi ugajati.  Deportirati želi 11 milijonov migrantov, ki nimajo urejenih dokumentov in meni, da lahko to tudi naredi. Vsem muslimanom želi preprečiti vstop v državo. Kaj se dogaja?

Odgovor zahteva nekaj ozadja, ki do danes v medijih ni bilo deležno pozornosti.

Ozadje…

Delujem na področju kognitivne in nevrološke znanosti. V 1990-ih sem si s tega stališča zadal odgovoriti na naslednje vprašanje: kako sobivajo različna politična stališča konservativno in napredno razmišljajočih ljudi? Vzemimo na primer konservativce: kaj ima biti proti splavu skupnega s tem, da se zavzemaš za lastništvo orožja? Kaj ima lastništvo orožja skupnega z zanikanjem resničnosti podnebnih sprememb? Kako lahko biti proti veliki vladi sovpada z željo po močnejši vojski? Kako se lahko hkrati zavzemaš za življenje (pro-life) in smrtno kazen? Progresivno razmišljajoči imajo nasprotna stališča. Kako njihovi pogledi sobivajo?

Odgovor je prišel iz spoznanja, da smo nagnjeni k razumevanju naroda metaforično v družinskih terminih: imamo ustanovne očete. V vojno pošiljamo naše sinove in hčere. Imamo domovinsko varnost. Konservativni in progresivni svetovni nazor, ki razdvaja našo državo, je najbolj zlahka mogoče razumeti v smislu moralnih svetovnih nazorov, ki so vdelani v dve zelo različni in pogosti obliki družinskega življenja: družina »skrbnih staršev« (progresivna) in družina »strogega očeta« (konservativna).

Kaj imajo socialne teme in politika opraviti z družino? Najprej nam »vladajo« v naših družinah in tako odraščamo v razumevanju vladnih institucij v smislu, kot smo ga bili deležni v sistemu družine.

V družini »strogega očeta«, oče najbolje ve kaj je prav. Loči prav in narobe in ima ultimativno avtoriteto, da lahko zagotovi, da njegovi otroci in njegova partnerica delajo to, kar reče, kar šteje za tisto, kar je prav. Mnogi konservativni zakonski pari sprejemajo ta pogled na svet, pritrjujejo očetovi avtoriteti in so sami strogi na tistih področjih družinskega življenja, za katere so odgovorni. Ko ga njegovi otroci ne ubogajo, je njegova moralna dolžnost, da jih kaznuje dovolj boleče, da se bodo v bodoče želeli ogniti kazni tako, da ga bodo ubogali (naredili, kar je prav) in ne samo tega, zaradi česar se počutijo dobro. Skozi fizično disciplino bi naj postali disciplinirani, notranje močni in dovolj sposobni, da lahko uspejo v zunanjem svetu. Kaj pa, če ne uspejo? To pomeni, da niso dovolj disciplinirani in zato ne morejo biti moralni in si tako zaslužijo, da so revni. Ta argument se pokaže v konservativni politiki, po kateri so revni dojeti kot leni in nevredni, bogati pa kot vredni svojega bogastva. Odgovornost je tako dojeta kot osebna odgovornost, ne pa kot družbena odgovornost. Kaj postaneš je odvisno le od tebe; družba nima s tem nič. Vi ste odgovorni zase, ne za druge -, ki so odgovorni le za sebe.

Zmagovanje in žaljenje

Kot je dejal legendarni trener moštva ameriškega nogometa »Green Bay Packers«, Vince Lombardi: »Zmaga ni vse. Je edino kar je.« V svetu, ki mu vlada osebna odgovornost in disciplina tisti ki zmaga, si zmago tudi zasluži. Zakaj Donald Trump tako neusmiljeno javno žali druge kandidate in politične voditelje? Preprosto, ker ve, da lahko v tej televizijski igri žaljenja tudi zmaga. V strogo konservativnih očeh ga to dela za močnega zmagovalnega kandidata, ki si zasluži, da je zmagovalni kandidat. Volilna tekma je videti kot boj. Žalitve, ki se obdržijo, pa so videti kot zmage – zaslužene zmage.

Poglejmo samo Trumpovo izjavo, da John McCain ni vojni heroj. Argument gre takole: McCain je bil sestreljen; heroji so zmagovalci; premagujejo velike slabe fante; njih ne more nihče sestreliti; tisti, ki jih sestrelijo, pretepejo in vtaknejo v kletko so poraženci, ne zmagovalci.

Moralna hierarhija

Logika »strogega očeta« gre še dlje. Osnovna ideja je, da je avtoriteta upravičena z moralo (stroga različica očeta) in da bi v dobro urejenem svetu morala (in običajno je) moralna hierarhija tistih, ki so tradicionalno prevladovali, prevladovati še naprej. Hierarhija je naslednja: Bog nad človekom, človek nad naravo, discipliniran (močan) nad nediscipliniranim (šibkim), bogat nad revnim, delodajalec nad zaposlenim, odrasli nad otrokom, zahodna kultura nad drugimi kulturami, naša država nad drugimi državami. Ta hierarhija se razširi še na: moški nad žensko, belci nad nebelci, kristjani nad nekristjani, heteroseksualci nad homoseksualci.

Te tendence vidimo pri večini republikanskih predsedniških kandidatov, kot tudi pri Trumpu. Na splošno konservativne politike izhajajo iz svetovnega nazora »strogega očeta« in predstavljene hierarhije.

Moralni svetovni nazori, ki temeljijo na družini, gredo globoko. Ker ljudje sebe raje vidijo kot da delajo prav in ne narobe, so moralni svetovni nazori pogosto del samo-identifikacije – tega kdo globoko v sebi ste. Tako vaš moralni pogled na svet za vas opredeljuje, kakšen bi svet moral biti. Ko ni tak, lahko postanemo frustrirani in jezni.

V svetovnem nazoru »strogega očeta« obstajajo določena odstopanja in pomembne variacije. Obstaja delitev med (1) belimi evangeličanskimi kristjani, (2) »laissez-fair« konservativci prostega trga in (3) pragmatičnimi konservativci, ki niso zavezani evangeličanski veri.

Beli evangeličani

Tisti belci, ki imajo osebni nazor »strogega očeta« in ki so religiozni, se nagibajo k evangeličanskemu krščanstvu, saj je Bog v evangeličanskem krščanstvu ultimativni strogi oče: če sledite njegovim zapovedim, greste v nebesa; če kljubujete njegovim zapovedim, boste goreli v peklu za vse večne čase. Če ste grešnik in bi rad prišli v nebesa, se lahko odkupite in »ponovno rodite«, če razglasite svojo zvestobo njegovemu sinu Jezusu Kristusu, kot vašemu osebnemu odrešeniku.

Takšna različica vere je naravna za tiste, ki imajo moralo »strogega očeta«. Evangeličanski kristjani se pridružijo cerkvi, ker so konservativni; niso konservativni, ker so po naključju člani evangeličanske cerkve, čeprav lahko pogosto odraščajo skupaj z obojim.

Evangeličansko krščanstvo se osredotoča na družinsko življenje. Zato obstajajo organizacije kot je Focus on the Family (Fokus na družini) in nenehno sklicevanje na »družinske vrednote«, ki so vrednote evangeličanskega »strogega očeta«. V morali »strogega očeta« je oče tisti, ki nadzoruje spolnost in reprodukcijo. Tam, kjer ima cerkev politični nadzor, obstajajo zakoni, ki v primeru splava zahtevajo, da so o tem obveščeni tudi starši in partner.

Evangeličani so politično zelo organizirani in imajo nadzor nad mnogimi lokalnimi političnimi odločitvami. Tako morajo republikanski kandidati, če želijo biti nominirani in osvojiti lokalne volitve, v glavnem slediti evangeličanom.

Pragmatični konservativci

Po drugi strani pragmatični konservativci običajno sploh niso religiozni. Namesto tega skrbijo predvsem za svojo osebno avtoriteto, ne za avtoriteto cerkve, Kristusa ali Boga. Želijo biti »strogi očetje« na svojem področju in imajo avtoriteto predvsem nad svojim življenjem. Tako lahko ima mlad, neporočen, konservativen – moški ali ženska – želijo po spolnosti, brez da bi pri tem moral misliti na poroko. Potrebuje dostop do kontracepcije, nasvete o spolno prenosljivih boleznih, informacije o raku na materničnem vratu in tako naprej. In če dekle ali ženska slučajno zanosi in nima možnosti ali želje po poroki, je splav zanjo lahko rešitev.

Trump je pragmatičen konservativec »par excellence«. Ve, da obstaja veliko republikanskih volivcev, ki so mu v pragmatičnosti podobni. Zato obstaja razlog, da mu je všeč »Planned Parenthood« (Načrtovano starševstvo). Obstaja veliko mladih, neporočenih (ali celo poročenih) pragmatičnih konservativcev, ki morda potrebujejo prav to, kar lahko poceni in zaupno ponudi »Planned Parenthood«.

Podobno želijo mladi ali pragmatični konservativci srednjih let povečati svoje bogastvo. Ne želijo se obremenjevati s finančnim bremenom skrbi za svoje starše. Socialna varnost in zdravstveno zavarovanje jih tako odreši večine teh nalog. To je razlog, zakaj želi Trump ohraniti socialno in zdravstveno varstvo.

Pristaši »laissez-faire« prostega trga

Uveljavljene konservativne politike niso bile oblikovane samo s politično močjo belih evangeličanskih cerkva, ampak tudi s politično močjo tistih, ki si prizadevajo za maksimalno »laissez-faire« svobodne trge, na katerih premožni ljudje in korporacije z minimalno regulacijo in prisilo države postavljajo tržna pravila v svojo korist. Obdavčitev ne vidijo kot naložbo v javno zagotovljene vire za vse državljane, ampak kot vladno odvzemanje njihovih zaslužkov (njihove zasebne lastnine) in preko vladnih programov dajanje denarja tistim, ki si ga ne zaslužijo. To je vir uveljavljenih republikanskih stališč, ki so nastrojena proti davkom in ki se zavzemajo za krčenje vlade. Ta različica konservativnosti nima nič proti večanju dobičkov s selitvijo proizvodnje in številnih storitev v tujino, kjer je delo poceni, kar ima za posledico, da dobro plačana delovna mesta zapuščajo ZDA, plače pa se znižujejo. Ker so odvisni od poceni uvoza, niso naklonjeni uvajanju visokih carin.

Vendar Donald Trump ni v poslu, ki bi izdeloval izdelke v tujini, da bi jih potem uvažal nazaj in tako služil. Kot nepremičninski razvijalec gradi hotele, igralnice, poslovne stavbe, igrišča za golf. Lahko jih gradi v tujini s poceni delovno silo, vendar jih ne uvaža. Poleg tega prepoznava, da mu je večina lastnikov malih podjetij v ZDA podobnih – ameriška podjetja kot so čistilnice, picerije, restavracije, komunalna podjetja, trgovine s strojno opremo, vrtnarji, pogodbeniki, avto pralnice in strokovnjaki, kot so arhitekti, odvetniki, zdravniki in medicinske sestre. Visoke carine njim ne prestavljajo problema.

Veliko poslovnih ljudi je pragmatičnih konservativcev. Državno moč imajo radi ko dela za njih. Vzemimo idejo razlastitve. Republikanski establišment jo vidi kot zlorabo moči – vlada, ki zaseže zasebno lastnino. Toda konservativni nepremičninski razvijalci kot je Trump, so od razlastitev odvisni. Na ta način lahko na področjih, ki jih želijo razvijati, zavoljo svojih razvojnih načrtov zasežejo parcele. Vse, kar morajo narediti je, da s prispevki za kampanje in obljubami o povečanju lokalnih davkov prepričajo uradnike lokalnih oblasti, da odobrijo razlastitev. Trump lahko pokaže na Atlantic City, kjer je do parcele za svojo igralnico prišel prav s pomočjo razlastitve.

Če že morajo podjetja plačevati za storitve zdravstvenega zavarovanja svojih zaposlenih, potem bi Trump želel, da bi plačevali čim manj, da bi lahko podjetja na ta način povečala dobičke. Zato bi si torej želel, da bi zdravstvene zavarovalnice in farmacevtska podjetja zaračunavala čim manj. Da bi povečali konkurenčnost, bi želel, da bi zavarovalnice ponujale svoje pakete na nacionalni ravni in se na ta način izognile izmenjavam po Zakonu o dostopnem zavarovanju (Affordable Care Act) na ravni posameznih držav. Tega so vzpostavili za to, da bi povečali pokritost z zdravstvenim zavarovanem državljanov in da bi do zavarovanja pomagali ljudem z nizkimi dohodki, ne pa da bi podjetjem povečevali dobičke. Vendar Trump želi ohraniti obveznosti, ki izhajajo iz zakona ACA, ki ga konservativni establišment sovraži, ker ga vidijo kot poseg države, ki sili ljudi, da kupijo storitev. Za Trumpa pa funkcija obveznosti zvišuje obseg zavarovanj in hkrati znižuje stroške za podjetja.

Neposredna proti sistemski vzročnosti

»Neposredna vzročnost« se problema loti preko neposredne akcije. »Sistemska vzročnost« pa prepoznava, da številni problemi izhajajo iz sistema, v katerem se pojavijo in jih je zato treba obravnavati s pomočjo sistemske vzročnosti. »Sistemska vzročnost« ima štiri različice: verigo neposrednih vzrokov, medsebojno delujoče neposredne vzroke (ali verige neposrednih vzrokov), povratne zanke in verjetnostne vzroke. »Sistemska vzročnost« v primeru globalnega segrevanja pojasnjuje, zakaj lahko globalno segrevanje nad Pacifikom povzroči velikanske snežne viharje v Washingtonu: masa z veliko energije nabitimi molekulami vode izhlapeva nad Pacifikom, odnese jo na severovzhod in preko severnega pola ter se v obliki velike količine snega pozimi spusti čez vzhodno obalo in predele srednjega zahoda. »Sistemska vzročnost« je sestavljena iz verige neposrednih vzrokov, medsebojno delujočih vzrokov, povratnih zank in verjetnostnih vzrokov, ki pogosto delujejo skupaj.

»Neposredno vzročnost« je enostavno razumeti in zdi se, da je zastopana v slovnicah vseh jezikov sveta. »Sistemska vzročnost« je bolj zapletena in ni zastopana v slovnici nobenega jezika. Treba se je je naučiti.

Empirične raziskave so pokazale, da so konservativni ljudje nagnjeni k razmišljanju v okvirjih »neposredne vzročnosti«, progresivni ljudje pa veliko lažje razmišljajo v okvirjih »sistemske vzročnosti«. Razlog bi naj bil v modelu »strogega očeta«, oče od otroka ali partnerice pričakuje, da se neposredno odzove na ukaz in da je zavrnitev treba kaznovati hitro in neposredno, kot je le mogoče.

Veliko Trumpovih političnih predlogov je oblikovanih v smislu »neposredne vzročnosti«.

Iz Mehike se valijo reke migrantov – zgradimo zid, da bi jih ustavili. Izženimo vse priseljence, ki so v državo vstopili nezakonito – tudi če jih je 11 milijonov, ki delajo na vseh področjih gospodarstva in živijo po celi državi. Zdravilo za oboroženo nasilje je, da imamo v vsakem trenutku pripravljeno orožje, da lahko ustrelimo nazaj. Da se delovna mesta ne bi več selila v Azijo, kjer so stroški dela nižji, cenejše blago pa preplavlja naše trge, je rešitev prav tako neposredna: zaračunajmo visoko carino na to blago, da bo dražje kot blago, ki je izdelano tukaj. Da bi prihranili denar pri farmacevtskih izdelkih, naj njihov največji potrošnik – vlada – vzame ponudbo z najnižjo ceno. Če Islamska država služi denar z iraško nafto, pošljimo v Irak ameriške vojake, da prevzamejo nadzor nad nafto. Zagrozimo voditeljem Islamske države s pobojem njihovih družinskih članov (čeprav je to vojni zločin). Da bi od terorističnih osumljencev pridobili informacije, uporabimo mučenje z navideznim utapljanjem ali še hujše metode mučenja. Če bi se med muslimanskimi begunci lahko pritihotapilo nekaj teroristov, enostavno prepovejmo vsem muslimanom vstop v državo. Vse to ima za tiste, ki razmišljajo v okvirjih »neposredne vzročnosti« smisel, ne pa tudi za tiste, ki zaradi zapletenosti »sistemske vzročnosti« vidijo velike težave in hude posledice takšnih dejanj.

Politična korektnost

V ZDA obstaja na desetine milijonov konservativcev, ki si delijo moralo »strogo očeta« in njegovo moralno hierarhijo. Veliko od njih je revnih ali pripadnikov srednjega razreda in mnogi so belci, ki se imajo za boljše od priseljencev, nebelcev, žensk, nekristjanov, homoseksualcev – in ljudi, ki so odvisni od javne pomoči. Z drugimi besedami, so tisto, kar bi liberalci imenovali »pobožni fanatiki«. Vrsto let tovrsten fanatizem javno ni bil sprejemljiv, zlasti ker je v državo prihajalo vse več priseljencev, ker je država postajala vse manj bela, ker so ženske postajale vse bolje izobražene in se selile na trg dela in ker so homoseksualci postajali vse bolj vidni, homoseksualne poroke pa vse bolj sprejemljive. Ko so liberalne proti-fanatične organizacije glasno poudarjale in javno izpostavljale neameriškost takšnega fanatizma, so se ti konservativci čutili vse bolj zatirane s tem, čemur pravijo »politična korektnost« – pritisk javnosti proti njihovim pogledom in proti temu, kar sami vidijo kot »svobodo govora«. To je postalo še posebej izrazito po 11. septembru 2001, ko so se okrepila proti-muslimanska čustva. Izvolitev predsednika Baracka Husseina Obame je med temi konservativci ustvarilo ogorčenje in ga niso hoteli sprejeti za legitimnega Američana (kot v gibanju, ki postavlja pod vprašaj njegov rojstni list), še manj pa kot legitimno avtoriteto, zlasti ker njegovi liberalni pogledi nasprotujejo skoraj vsemu, kar kot konservativci verjamejo.

Donald Trump na glas, s silo, agresijo, jezo in brez sramu izraža vse kar ti konservativci čutijo. Vse kar morajo storiti je, da podprejo in glasujejo za Trumpa, pri tem pa jim ni potrebno izraziti niti svojih »politično nekorektnih« stališč, ker to naredi namesto njih on, njegove zmage pa delajo ta stališča in poglede za sprejemljive. On je njihov prvak. Daje jim občutek samospoštovanja, avtoritete in možnosti za moč.

Kadarkoli boste slišali besedno zvezo »politična korektnost«, se spomnite tega.

Ljudje dveh konceptov

V ameriški politiki ni sredine. Obstajajo zmerni politiki, vendar ne obstaja ideologija zmernosti, ni enotne ideologije, s katero bi se vsi zmerni strinjali. Zmeren konservativec ima nekaj naprednih stališč, čeprav se te od osebe do osebe razlikujejo. Podobno ima zmeren napredno razmišljujoč nekaj konservativnih stališč, ki se ponovno od osebe do osebe razlikujejo. Na kratko, zmerni imajo oba politična moralna nazora, vendar v glavnem uporabljajo enega od njiju. Ta dva moralna nazora si v splošnem nasprotujeta. Kako lahko torej istočasno naseljujeta iste možgane?

Oba nazora sta v možganih okarakterizirana z nevronskim vezjem. Povezana sta z vsakodnevnim vezjem: vzajemnim zaviranjem. Ko je eden vklopljen je drugi izklopljen; ko je eden okrepljen, je drugi oslabljen. Kaj ju vklopi ali izklopi? Ta nazor aktivira jezik, ki ustreza temu pogledu na svet -, ga okrepi, medtem ko drugi nazor izklopi in oslabi. Bolj ko se o Trumpovih stališčih razpravlja v medijih, bolj se aktivirajo in močnejša postajajo, tako v glavah trdih konservativcev, kot v glavah zmernih napredno razmišljajočih ljudi.

To velja tudi, če napadate Trumpova stališča. Razlog za to je, kot sem izpostavil v knjigi Don’t Think of an Elephant! (2004) (Ne misli na slona!), da zanikanje tega okvirja ta okvir aktivira. Ni pomembno ali promovirate ali napadate Trumpa, v vsakem primeru mu pomagate.

Dober primer Trumpovega zmagovanja s progresivnimi bi-koncepti so določeni sindikalisti. Mnogi člani sindikatov so doma ali v svojem zasebnem življenju »strogi očetje«. Verjamejo v »tradicionalne družinske vrednote« –, kar je geslo konservativizma – in se na ta način lahko identificirajo z zmagovalci.

Zakaj Trump zmaguje na republikanskih strankarskih volitvah?

Poglejte vse konservativne skupine, ki jih priteguje! Demokratska stranka veliko razlogov in obsega podpore Trumpu ni jemala resno. In tudi mediji niso razpravljali o številnih razlogih za tako široko podporo. To se mora spremeniti.

George Lakoff, 2. marec 2016

Vir: http://georgelakoff.com/2016/03/02/why-trump/

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s