Postmoderna levica in uspeh neoliberalizma

Izbrani odlomki

Namesto, da bi se ukvarjala z neprijetno realnostjo odpora proti neoliberalizmu, mednarodna levica promovira svojo lastno podobo. Ni ji treba, da verjame v postmodernizem, ker je sama utelešenje postmodernizma.

Več desetleten vzpon neoliberalizma po vsem svetu, še posebej pa njegova vztrajna odpornost od začetka finančne krize v letih 2007-2008, nas sili da se vprašamo, zakaj ni prišlo do bolj uspešnega upora proti njemu.

Lahko bi začeli s spreminjajočo se strukturo delavskega razreda, zlasti na Zahodu in bilo bi smiselno, vendar neoliberalizem ni v celoti odpravil upora delavskega razreda. Ne gre za to, da recimo v Grčiji ne bi bilo številnih splošnih stavk. Poleg tega smo lahko v ZDA pred kratkim bili priče celi vrsti urbanih uporov proti policijskemu nasilju nad temnopoltimi, med katerimi so ljudje v uporu proti pogojem, ki jim jih nalaga država, zažigali stavbe in uničevali policijske avtomobile. Številni udeleženci teh protestov so bili obsojeni požigov in drugih kaznivih dejanj ter sedaj služijo večletne zaporne kazni.

Težava ni v tem, da upornost ne bi bila več mogoča ali v nekaterih primerih celo neizbežna. Ljudje iz delavskega razreda v ZDA so proti policijskemu terorizmu izkazali veliko poguma, v Grčiji pa so med tem, ko je evropski kapital držal njihovo gospodarstvo za talca, zavračali sprejemanje še enega kroga varčevalnih ukrepov.

Alternativno vprašanje, ki se potem zastavlja je, zakaj se specifično levici ni uspelo upreti neoliberalizmu?

Na to vprašanje bi lahko odgovorili na več deset načinov – en odgovor za vsako levico, ki obstaja. Toda neuspeh Syrize v Grčiji, da se upre še enemu valu varčevalnih ukrepov -, da v resnici varčevalne ukrepe sprejme in jih izvaja – izostri in razjasni težavo, ki jo predstavlja neprijetna resnica. Ta je, da morda levici ni spodletelo v uporu proti neoliberalizmu, ker se mu ni niti poskušala upreti.

[…]

Vpričo neizprosnega neoliberalizma, je mednarodna levica sprejela postmodernizem, ne samo v teoriji, ampak tudi v praksi, tako, da je dajala slogu prednost pred vsebino in »dobrim občutkom« ter kičastim voditeljem pred surovo realnostjo upiranja kapitalističnemu izkoriščanju. Postmoderna levica v teoriji ne zavrača meta-narativa ali objektivne realnosti. V resnici sprejema meta-naracijo lastne centralnosti pri spreminjanju poteka zgodovine, vendar ko se znajde v središču zgodovinskega razvoja, se zgodovino obravnava kot eteričen, brezobličen zmazek, ki ga nihče ne more razumeti. Preprosto se zgodi in ni nobenih možnosti, ki bi bile morda na voljo, da bi jo lahko oblikovale. Ko je levica enkrat »za volanom«, ni nobene druge alternative, kot da pasivno sodeluje pri mahinacijah sistema. Vse ostalo je zanjo enostavno preveč težko.

Postmoderna levica se izogiba gradnji dejanske moči med revnimi in zatiranimi ter se namesto tega osredotoča na samo-promocijske spektakle, ki se sicer zdijo kot boj in moč, a so v resnici popolnoma prazni.

Postmoderna levica recimo govori o »zedinjenju razrednega boja«, nato v imenu uravnoteženja proračuna izvede pokojninsko reformo, nato pa vztraja, da nikoli niso podpirali česa takega, ker da so besede brez pomena in nimajo odnosa do objektivne realnosti.

Postmoderna levica je ločena od realnosti, ker ustvarja svojo lastno realnost.

Postmoderna levica ne verjame v postmodernizem. Postmoderna levica je postmodernizem.

Postmoderna levica ni posledica upadajoče pomembnosti objektivne realnosti. Ravno nasprotno, ima trdno materialno osnovo iz katere izhaja in na katero je priklenjena, posebej v obliki nevladnih organizacij (NVO). Pod neoliberalizmom uničeni programi za socialno varstvo in drugi viri stabilnosti za delavski razred, so bili nadomeščeni s storitvami NVO, ki se financirajo iz različnih fondov in državnih donacij, kot tudi neposredno s strani korporacij. Ta organizacijska forma se je razširila preko storitvenega sektorja v jedro same levice, na kateri je lahko na ta način protestno gibanje izgrajevalo organizacijo z infrastrukturo zaposlenih članov s polnim delovnim časom. Problem za nevladne organizacije je nato v tem, kako izzvati »status quo« brez da bi pri tem ogrozili elitne vire, ki operacije financirajo. To se je izkazalo za nerešljiv problem in tako so nevladne organizacije namesto da bi ga izzvale, predvsem služile reprodukciji neoliberalizma.

[…]

Levica obstaja v splošnem miljeju NVO aktivizma, ki ga ustvarjajo tovrstne organizacije. To pomeni, da se vsem radikalcem ni treba podrediti formi nevladnih organizacij, morajo se le prilagoditi aktivizmu, ki ga te nevladne organizacije vodijo, kar pomeni ustvarjanje videza upornosti  z namenom, da bi izgradili podporno bazo in speljali reforme brez prave vsebine, da bi se na ta način izognili morebitni zadregi pomembnih virov financiranja in njihovih zaveznikov. Skratka, podobo nečesa, kar se zdi v temelju revolucionarno – kot je recimo revolucionarka Rosa Luxemburg in urbani upor proti policijskemu nasilju – lahko zlorabijo ljudje, katerih cilji so popolnoma združljivi z neoliberalizmom.

Postmoderni levici ni treba vzeti ponujenega denarja ali sprejemati celo kakšnih davčnih olajšav. Mora narediti le takšno zmedo, da tak aktivizem izgleda kot izziv za sistem, brez da bi pri tem dejansko pokazala na njegove resnične omejitve. In zakaj bi kdo to delal? Ker je takšen aktivizem tako razburljiv! In ker to počnejo vsi ostali. Biti edina oseba v prostoru, ki pravi, da je pri tem nekaj narobe, je strašno osamljena vloga, še posebej, če poskušate izgraditi bazo, rekrutirati ljudi ali samo mobilizirati ljudi okoli česa v upanju, da bo to nekaj podlaga za prihodnji boj. Toda namesto boja dobimo predstavo boja.

[…]

Postmoderna levica je le simulacija levice, z vsemi napevi, transparenti in drugimi pripomočki militantne levice z malo ali brez dejanj dejanskega upora. Simulira boj, obdan s slavno ikonografijo in se nato čudi zakaj nikoli ne doseže zmage, kar je nemogoče, razen če gre za dejanski boj. Večina teh bitk se bo končala v porazu, tako postmoderna levica sprejema iluzijo srečnosti pred žalostno realnostjo. Seveda ljudje iz delovnega razreda ne morejo prezreti grenkobe realnosti, ki jo živijo, ampak postmoderna levica običajno ne naseljuje tega sveta, tako da to za njih ni problem.

Po eni strani je postmodernemu levičarstvu v celoti spodletelo izzvati neoliberalne varčevalne ukrepe, po drugi strani pa lahko vidimo, da se je članom postmoderne levice s polnim delovnim časom uspelo spektakularno izogniti varčevanju, dokler se ne zavemo, da so edina delovna mesta, ki se jih zavzemajo zavarovati, njihova.

Ko Arun Gupta razpravlja o postmodernih metodah, ki so v jedru več družbenih gibanj, opisuje ljudski podnebni marš iz leta 2014, kot edinstveno zmago stila nad vsebino. Opozarja, da protest ni imel »nobene zahteve, cilja ali nasprotnika«. Organizatorji so k protestu spodbujali tudi bankirje, kar je tako, kot bi »Blackwaterjeve« plačance povabili, da se pridružijo protivojnemu protestu. V tem ni druge enotnosti kot denar.

Kako je lahko pohod sto tisoč ljudi tako jalov? Ker ga je pripravila nevladna organizacija, ki je predana predvsem ohranjanju lastnega toka prihodkov. Vse, kar je bilo potrebno, je bila podoba množičnega pohoda in občutek, da nekaj delamo. Da je bilo to glede na problem, ki je pred nami povsem nezadostno – reševanje planet pred uničenjem, ki ga povzroča kapitalizem -, ni tako bistveno, če so vaš pravi cilji donacije, prodaja knjig in organiziranje visoko donečih (in dragih) govorov. Z drugimi besedami, to ni boj, ampak zgolj marketing v obliki boja. Je le simulacija.

Ali, kot to logiko opisuje Gupta:

»Znamčenje. Tako bomo rešili podnebno krizo. Smo v dobi postmodernih družbenih gibanj. Podoba (ne ideologija) je na prvem mestu in oblikuje realnost. Odnosi z javnostmi (PR) in marketing določata taktike, sporočila, organiziranje in strategije.«

[…]

Richard Seymour opisuje prazni aktivizem »dobrega občutka«, v katerem lahko ljudje z »dobrimi občutki« končno izrazijo svoje nasprotovanje grozotam neoliberalizma in ki premaga vprašanje, kaj lahko naredimo, da dejansko ustavimo te stvari. Zakaj postavljati težka vprašanja, če pa se počutimo tako dobro, ko lahko končno korakamo?

»To je bil res veseli dogodek [piše Seymour o pohodu proti varčevanju]. Ljudje so preplavili ulice, komaj dovolj velike zanje in vzklikali ter peli v notah prešernega kljubovanja. Tisti, ki trdijo, da so takšni dogodki »dolgočasni« se motijo in dajejo vtis, da iščejo politično vznemirjenje. Vsi smo se imeli tako lepo. In ravno v tem je bil problem. Minimalni pogoj za levico je zavedanje, da je ta protest sam dokaz o vsaj petih letih katastrofalnih napak. V subjektivnosti levice, ki mašira kot na rekreaciji, je nekaj močno in šokantno neskladnega. To sugerira, da v resnici ne mislimo resno. Sugerira, da namesto da bi želeli stresti stene in stebre na katerih stoji Zemlja, si želimo samo malo sladoleda in oditi domov.«

Kar opisuje Seymour je problem, ki se je najbolj resno zastavil 15. februarja 2003, na vrhuncu postmodernega aktivizma, ko je na milijone ljudi po vsem svetu protestiralo proti vojni v Iraku, na morda največjih demonstracijah v svetovni zgodovini. Milijoni ljudi so preplavili ulice in mnoge je navdajal občutek, da so del enega najbolj opolnomočujočih trenutkov v svojem življenju, in vendar kako malo moči smo dejansko imeli. Seveda, milijone ljudi ima ogromno moči, vendar ne, če le stojijo na ulici, tudi če ob tem nosijo transparente ali majice s političnimi sporočili. Postmoderno levico je od časa do časa še vedno mogoče slišati, češ, kako smo skoraj ustavili vojno v Iraku. Nič ne bi moglo biti dlje od resnice, vendar pa resnica postmoderne levice ne vznemirja preveč.

»Tradicija vseh mrtvih generacij pritiska kakor nočna mora na možgane živih«, je zapisal Marx v 18. brumairu Ludvika Bonaparta. V tem primeru je to bolj sanjarjenje, fantazija boja z vsemi podobami upora in brez njegove vsebine. Če je to vse, kar zmoremo in nič več, potem smo popolnoma izgubljeni.

Nekateri so se s problemom, ki ga je zastavil 15. februar, spopadali celo zadnje desetletje. Drugi so povsem zadovoljni, da lahko ves proces vedno znova ponavljajo, saj jim to omogoča, da še naprej prodajajo knjige, organizirajo javne govore, novačijo ljudi v svoje organizacije in skrbijo za financiranje svojih neprofitnih organizacij. Te mahinacije se lahko nadaljujejo v neskončnost in so popolnoma združljive s kapitalističnim sistemom. Kot revolucionar lahko danes razvijete precej spodobno kariero in življenjski stil, dokler je vse skupaj v okvirih postmoderne levice.

Če je to doba iluzij, potem mora biti vzpon Syrize v Grčiji v vrsti iluzij ena od zadnjih. Žalostno ampak predvidljivo, se je Syrizin mehurček razpočil in prisiljeni smo se bili vrniti v realnost. Od sprejetja varčevalnega paketa je nekdanji član centralnega komiteja Syrize Stathis Kouvelakis napisal številne analize o tem, kar so bile nekoč sanje Syrize. V enem posebej razkrivajočem prispevku je zapisal, kako je bilo veliko potez stranke povsem v nasprotju s tem, kar bi lahko sprejemal kak radikalni levičar.

[…]

Nič od tega ne mora biti nepričakovano. Vse to so dobro znane posledice volilnih strategij, ki se jih marksisti zavedajo že celo stoletje, vse od kapitulacije evropske socialne demokracije ob prvi svetovni vojni, ki se je od takrat še večkrat ponovila. Kljub temu so vneti marksisti po vsem svetu gledali na Syrizo kot na nekaj drugačnega, vendar je šlo le za iluzijo nečesa drugačnega. Na koncu je bila to povsem enaka, na videz radikalna volilna strategija, kot jih poznamo iz preteklosti, vendar je bilo pričakovanje, da bi se lahko ti korajžni marksistični intelektualci in aktivisti lotili evropske oblasti, vseeno preveč zapeljivo. V Syrizi se je mednarodna levica prepoznala in ni si mogla predstavljati, da se bo tudi ta porušila na podoben način in v podobnih okoliščinah kot vse predhodne.

Problem je, da imajo te strategije privlačnost predvsem za določeno vrsto levičarjev, ki zasedajo določen družbeni položaj – posebej so to različni intelektualci in vodje nevladnih organizacij – vključno s tistimi, ki so svoje kariere preživeli v pojasnjevanju volilnih omejitev. Privlačnost volilne slave je za te ljudi preprosto prevelika, da bi prenesli kritiko reformizma.

Po 11. juliju 2015, (ko se je Syriza vdala evropskim varčevalnim ukrepom), noben resen levičar do konca svojega življenja ne more več pogledati prominentnega levičarja v oči in verjeti njegovim obljubam. Ne moremo se jemati resno, če se bomo še naprej pretvarjali, da je mogoče zaupati vzvišenim obljubam vase zagledanih, samo-izbranih voditeljev. In vendar je to ravno tisto, kar bo postmoderna levica počela še naprej in ob tem vsem zagotavljala, da ta naslednji projekt ni nova Syriza, čeprav so skoraj zagotovo nekaj podobnega rekli tudi o Syrizi sami.

[…]

Lahko se resno vprašamo ali lahko delovni ljudje še izzovejo svoje vlade, če niti splošna stavka ne more več spremeniti poteka zgodovine. Obstaja pa seveda tudi alternativna razlaga, ki je, da so bile vsaj nekatere od teh zgolj simulacije splošnih stavk, vklopljene in potem tudi izklopljene s strani vodstev sindikatov z namenom minimalnega ogrožanja, ki naj ne gre kaj veliko dlje od zaustavitve dela za en dan, po katerem se red ponovno v celoti vzpostavi, če je sploh bil kdaj ogrožen.

Če ne moremo ločiti med simulacijo in resničnostjo, tvegamo resignacijo od zdravega pesimizma glede trenutnega stanja stvari v prepričanje, da boji delavskega razreda ne morejo imeti vpliva samo zato, ker se zmotno zdi, da ga nimajo.

Syriza se je odigrala kot simulacija marksistične teorije. Propad socialne demokracije je na njenem mestu zahteval novo volilno silo. Vstopila je Syriza, volilno zavezništvo, ki je vsem zagotavljalo, da se bo dejansko lotilo evropskih finančnih sil. Marksisti po vsem svetu, ki so natančno dokumentirali kako je socialna demokracija desetletja propadala in pešala, so nenadoma verjeli, da ta reformni volilni projekt lahko uspe, in ne, ni bilo nobenega razloga, zakaj bi bilo tokrat kaj drugače kot v preteklosti. Brez »lažne« marksistične levice – stalinisti, reformisti in drugi revizionisti iz preteklosti -, je na njeno mesto stopila »prava« marksistična levica in vsaj za nekaj zanimivih mesecev napovedala zoro nove dobe v Evropi.

Na trenutke se zdi nemogoče ločiti med resničnim in lažnim, simulacijo in resničnostjo, toda na koncu mi ne živimo v postmodernem svetu. Živimo v svetu, v katerem se toliko levičarjev pretvarja, da živimo v postmodernem svetu. Kljub temu pa se vse te simulacije sčasoma soočijo s surovimi materialnimi silami realnosti in nenadoma so vse pomanjkljivosti simulirane levice – ne samo Syrize, ampak vse levice – razgaljene in vsem na očeh. Sčasoma postane nepomembnost postmoderne levice v projektu organiziranja upora delavskega razreda popolnoma jasna.

Če obstaja kak izhod s te poti, je ta v zavrnitvi spektakla in simulacije v prid dejanskega materialnega upora. Trenutki dobrega občutka zmagoslavja z votlim jedrom, živahna srečanja in napevi, ki se jih ljudje spominjajo za celo življenje, so prav lahko ovira na poti ustvarjanja nečesa z dejansko močjo. Podoba upora in celo govor o socializmu in – primite se za svoje sedeže! – »politični revoluciji«, ki prihajajo s strani kampanje Berniea Sandersa za ameriškega predsednika, nas ne bodo peljali nikamor. Pogumna dejanje upora in teror, s katerim se morajo v odzivu neoliberalne države soočati je tisto, kar spreminja razred v silo upora. Skratka, če družbena gibanja ne prizadenejo neposredno ljudi na oblasti – ne da jih samo rahlo spravijo v zadrego – in opolnomočijo izkoriščanih in zatiranih – in ne, da jih le začasno mobilizirajo -, potem to morda ni vredna strategija. Takšna se morda le zdi. Z drugimi besedami, če vam daje »dober občutek«, tega ne delajte.

Iz našega trenutnega zornega kota lahko le s težavo vidimo preko iluzij. Ni dvoma, da se bomo znašli v jarkih razredne vojne in v pogledu iz njega ugotavljali, da so celoten spektakel zasnovali šarlatani. To se bo dogajalo še naprej, dokler bo neoliberalni kapitalizem tem šarlatanom ponujal karierne priložnosti, kot jih brez dvoma bo.

Obstaja torej velika potreba po razbitju te fasade, da ne dovolimo več lažnim podobam upora, ki prikrito omogočajo neoliberalizem, da nas odvračajo od temeljnega projekta upora. Syrize tega sveta bodo vztrajale, da je to za njihov projekt neproduktivno. In ravno to je bistvo.

Scott Jay, 5.1.2016

Vir: https://libcom.org/library/postmodern-left-success-neoliberalism

Napotila:
http://zofijini.net/modrost_sentimentalnost/
http://zofijini.net/online_delo/
https://libcom.org/library/ngo-sector-trojan-horse-capitalism

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s