»Neoliberalizem je ugrabil naš besednjak«

»Stranka«, »rast«, »investicija«. Pozorni moramo biti na vsakdanji jezik, ki oblikuje kako razmišljamo o ekonomiji.

Na nedavni umetniški razstavi sem se zapletla v zanimiv pogovor z eno od mladih uslužbenk galerije. Ko se je obrnila, da bi odšla, sem lahko videla, da je imela na hrbtni strani svoje majice napis »customer liaison« (pomoč strankam). Bila sem osupla. Najin pogovor je bil nenadoma degradiran, moja izkušnja pa znižana na raven zgolj še ene od komercialnih transakcij. Moj odnos do galerije in do te očarljive osebe je postal del instrumentalne tržne menjave.

Sporočilo, ki stoji za uporabo izraza »stranka« za tako veliko različnih človekovih dejavnosti je, da v skoraj vseh naših dnevnih aktivnosti delujemo kot potrošniki na trgu – in to dejstvo ni naključje, ampak je skrbno vpeljano s strani vodstvenih struktur in temeljitega preimenovanja institucionalnih praks. Obvezen element »svobodne izbire« – osebnega zdravnika, bolnišnice, šole za svoje otroke – potem postane tudi lekcija iz družbene identitete, ki ob vsaki priložnosti potrjuje našo potrošniško identiteto.

To je ključni del tega kako je neoliberalizem postal del našega zdravorazumskega razumevanja življenja. Besednjak, ki ga uporabljamo ko govorimo o ekonomiji, je v resnici politična konstrukcija, kot smo skupaj s Stuartom Hallom in Michaelom Rustinom trdili že v našem »Soundings manifestu«.

Druga beseda, ki krepi neoliberalni zdravi razum je »rast«, ki trenutno velja za temeljni cilj naše ekonomije. Ustvarjanje rasti in nato (morda) nekaj le te prerazporediti, je bil cilj, ki si ga delita neoliberalizem in socialna demokracija. V svoji najbolj osnovni formulaciji vsebuje zagotavljanje pogojev tržnemu sektorju, da ustvarja rast in sprejema, da bo to imelo za posledico neenakost, nato pa se opira na prerazporeditev dela te rasti, da bi tako te neenakosti pomagali popraviti.

To seveda nič ne prispeva k temu, da bi postavili pod vprašaj mehanizme tržne menjave, ki ustvarjajo neenakosti, pomeni pa tudi, da so glavne smernice boja prepogosto osredotočene le na vprašanja distribucije. Še več, danes doživljamo protiudarec tudi na tistih omejenih področjih redistribucije, ki si jih je delavstvo priborilo v okviru socialne demokracije. Kljub vsemu temu rast še vedno velja kot rešitev za naše težave.

Drugi razlog zakaj moramo prevprašati naše trenutno dojemanje ustvarjanja bogastva in našo zavezanost k njegovi rasti, je naš odnos do planeta. Okoljska škoda, ki jo prinaša zasledovanje rasti grozi, da bo povzročila katastrofo, napovedovanju katere smo že lahko priča. In kot tretje – in morda najpomembneje – pomanjkljivost tega pristopa je, da ima povečano bogastvo, še posebej, če ga merimo v danes standardnih monetarnih pojmih, ko ga je enkrat dovolj, da lahko z njim zadovoljimo osnovne potrebe, zelo malo dejanskih posledic za občutek blaginje ljudi, kot je to primer v Veliki Britaniji. V zasledovanju »rasti« v tem smislu, kot sredstva za uresničevanje življenjskih ciljev in želja ljudi, ekonomije zasledujejo  privid.

Namesto neizprosnega prizadevanja za rastjo, se na koncu morda ne bi morali vprašati: »Čemu služi ekonomija?«, »Kaj želimo, da nam zagotavlja?«

Naše trenutne predstave dajejo trgu in z njim povezanim oblikam poseben status. Na »ekonomijo« gledamo kot na naravno silo, v katero občasno posežemo, namesto da bi jo razumeli kot celo vrsto družbenih odnosov, ki potrebujejo neke vrste koordinacijo.

Na primer »delo« se razume na zelo ozek in instrumentalen način. Le transakcije za denar se prepoznava, da pripadajo k »ekonomiji«, veliko neplačanega dela -, ki se na primer izvaja v družini in lokalnih okoljih – pa ni všteto in nima vrednosti. Pod vprašaj moramo postaviti običajno kategorizacijo ekonomije kot prostora, v katerega ljudje vstopajo z namenom, da se proti svoji volji, v zameno za materialno nagrado, ki jo lahko uporabijo za potrošnjo, lotevajo nezaželenega in neprijetnega »dela«.

To je pogled, ki ne razume kje v človeških življenjih je mogoče najti zadovoljstvo in izpolnitev. Delo je ponavadi – in vsekakor mora biti – osrednji vir smisla in izpolnitve v človeških življenjih in ima – ali bi lahko imel – v svojem jedru moralne in kreativne (ali estetske) vrednote. Drugačen pogled na delo nas lahko privede do tega, da bi bolj kreativno naslovili tako delavske družbene odnose kot tudi delitev dela v družbi (vključno z boljšo delitvijo utrujajočega dela in spretnosti).

V našem ekonomskem besednjaku obstaja še veliko drugih primerov izrazov, ki jih le redko prevprašujemo, na primer sveženj pojmov okoli investicij in izdatkov – izrazov, ki nosijo s seboj implicitno moralne konotacije. Investicija implicira dejanje, celo žrtvovanje, ki ga opravimo za boljšo prihodnost. Prikliče prihodnji pozitiven izid. Izdatki pa se po drugi strani zdijo kot zgolj nekaj odhajajočega, kot strošek, breme.

Ekonomski besednjak moramo predvsem vrniti nazaj na polje političnega in postaviti pod vprašaj sam način kako razmišljamo o ekonomiji. Da si lahko zamislimo nekaj novega, kaj šele, da se lahko kaj takšnega uresniči, je treba naš trenutni ekonomski »zdravi razum« temeljito preizprašati.

Doreen Massey

Vir: http://www.theguardian.com/commentisfree/2013/jun/11/neoliberalism-hijacked-vocabulary

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s