Sem mirovni aktivist iz Bruslja. Tukaj je 5 stvari, ki jih morate vedeti o napadih.

Teroristični napad v Bruslju je strašna tragedija in žrtve ne smejo biti nikoli pozabljene. Vendar iskanje maščevanja v vojaškem odzivu bo ustvarilo samo še več teroristov.

Kot državljan Belgije in bruseljski aktivist, izpostavljam 5 stvari, ki bi jih vsak moral vedeti:

  1. Zaradi vojakov na ulicah nismo bolj varni

Odziv Belgije, ki je sledil napadu na Charlie Hebdo in napadom v Parizu je bil, da je postavila na ulice na tisoče vojakov. Kljub temu in trudu obveščevalnih služb, sta bila v Bruslju tarči napadov za teroriste dva izmed najbolj očitnih ciljev, letališče in metro. To bi lahko imeli za popoln poraz teh služb, tako glede strategije kot odziva, ki je bil sprejet za »premagovanje terorja«.

Vojaška prisotnost krepi idejo, da je država tukaj za vašo varnost in dobro počutje, kar v resnici na več ravneh ne drži. Vojska deluje tako, da najprej zaščiti poslovne interese. Kot pravi aktivistka Ewa Jasiewicz je »povečana prisotnost policije na javnih mestih v »boju proti terorizmu«, zgolj teater«.

  1. Ne sovražijo nas zaradi naše svobode

Rasistična retorika, češ da »ne cenijo življenja tako kot mi«, je popoln nesmisel in jo je treba skrbno dekonstruirati. Ko so se morilci zjutraj zbudili in stopili na pot smrti, je sonce sijalo in nebo bilo modro tudi za njih. Strašen zločin, ki so ga zagrešili, ima zanje in za njihovo sprevrženo vizijo sveta smisel. Težko verjamem, da je kdorkoli sposoben ubiti drugega človeka zgolj za zabavo.

Njihova pot od marginalizirane skupine mladih do smrtonosnih teroristov je tisto, kar moramo resno, korak za korakom preučiti, da bomo lahko naredili korak naprej in upali na boljšo prihodnost za celotno družbo.

  1. Zapor ne ozdravi ljudi – prav nasprotno

Čeprav še ne poznamo profila bruseljskih teroristov, vemo, da je pot pariških napadalcev od malih prestopnikov do množičnih morilcev sledila istemu vzorcu. Njihov ekstremen in hiter proces radikalizacije se je začel v zaporih, ne v mošejah. V njih so vstopili kot majhni lopovi, ven pa so prišli radikalizirani in spremenjeni. Čas je, da pričnemo reševati, kar Angela Davis imenuje »zaporniški industrijski kompleks«. Dokaz za to je zelo jasen – zapori zagotovo ne »zdravijo« ljudi ali jim pomagajo, da bi se ponovno vključili v družbo, ki jih je enkrat že zavrnila.

  1. Da bi zaustavili terorizem, moramo v njem prenehati sodelovati

Če pogledamo kaj se je zgodilo v Franciji in Belgiji, če študiramo vse posnetke in preberemo vsa medijska poročila in analize, bomo ugotovili, da se večina od njih osredotoča na »varnost«, »militarizacijo«, »povračilne ukrepe« in »vojno«. Le malo se jih osredotoča na tisto, kar so teroristi rekli ali napisali. Zakaj so to storili? Kaj so govorili, medtem ko so to počeli? Če preberete to, česar pa s pomočjo Google iskanja ne boste našli prav lahko, boste ugotovili, da vsi napadalci govorijo isti jezik.

Ljudje, ki so izvedli te napade, so se politično izobrazili skozi opazovanje uničevanja Iraka, invazije na Afganistan, bombnih napadov brezpilotnih letal v Pakistanu in Jemnu, mučenja v Guantanamu in Abu Ghraibu ter kolonizacije in okupacije Palestine. Če skrajšam, v glavnem se identificirajo kot muslimani in so zgroženi nad ideološko vojno Zahoda proti temu, kar tukaj zmotno imenujemo »muslimanski svet«. To je glavni motiv zakaj so privrženci ISIS-a postali morilci. »Vaše vojne, naše žrtve« je po napadih v Parizu postal slogan. Morda ni povsem natančen in nikakor ne moremo poenostavljati, vendar je v njem veliko resnice.

  1. Vlade vedo kako poraziti ISIS, vendar ne ukrepajo

»Šli bomo na njih«, je dejal Obama nekaj ur po terorističnih napadih. Res? Kdaj?

Vemo na primer, da se trenutno na terenu proti ISIS-u borijo predvsem Kurdi v Kobaneju in drugih mestih. Vemo, da bi, če bi jim pomagali in jih podprli, medtem ko bi hkrati pretrgali pot ISIS-ove nafte v Turčijo, zadali velik udarec tako imenovani islamski državi. Ali počnemo to? Sploh ne.

Podpora Turčiji, ključnemu igralcu v tej celotni zgodbi, z makiavelističnimi politikami na terenu, je pomemben dejavnik nenehnega nasilja. Poznamo tudi vlogo, ki jo v regiji s financiranjem vahabizma – najbolj radikalne in nevarne interpretacije islama, ki obstaja – igra Savdska Arabija, najbolj represivna država na svetu. Namesto, da bi ukrepali proti širjenju vahabizma, ga Zahod omogoča. Francija je na primer pred dnevi podelila Mohammedu Bin Nayefu – bodočemu kralju Savdske Arabije – najvišjo priznanje »legion d’honneur« (legija časti).

Ta nenehna dvojna merila in laži naših vlad je treba izzvati. Ustvarjajo namreč ogorčenje in sovraštvo.

Frank Barat, 22. marca 2016

Frank Barat je bivši koordinator Russellovega tribunala za Palestino. Nedavno je skupaj z Angelo Davis izdal knjigo »Freedom is a Constant Struggle« (Svoboda je nenehen boj).

Vir: http://usuncut.com/world/peace-activist-brussels-5-things/

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s