Si želimo totalne vojne?

Po napadih v Bruslju

Po napadih v Parizu in Bruslju so nekateri na Zahodu pri volji za vojno. Namesto tega bi morali razmišljati o spravi. Tudi onkraj praznikov kot je velika noč. Komur se to zdi smešno, je kapituliral pred logiko terorja – in sporočila velike noči ne razume.

Nikoli ni o naših zahodnih vrednotah toliko govora kot ob božiču, veliki noči ali po kakšnem terorističnem napadu. Aktualna velika noč ponuja torej kar dvojni razlog, da opozorimo na najbolj zahodno izmed vseh vrednot: spravo.

Če vzamemo v roke Sveto pismo lahko v drugem pismu Korinjčanom apostola Pavla preberemo: »Bog [je bil] tisti, ki je v Kristusu spravil svet s seboj, s tem da ljudem ni zaračunal njihovih prestopkov, nam pa je zaupal besedo sprave.« (Vir: http://www.biblija.net)

Toda marsikomu na Zahodu je trenutno najmanj do sprave. Naspro­tno: Vojna. Vojna. Vojna. Po napadih v Parizu in Bruslju se veliko govori o vojni. Beseda zastrupi tistega, ki jo uporablja. Demokracija, ki se zna braniti, ni bojevita družba. Res je, kar pravijo zasmehovalci: teroristov ni mogoče premagati z obme­tavanjem s torticami. A tudi z bombami ne. Boj proti terorju ni vprašanje kalibra.

»Smo v vojni«, je po bruseljskih umorih dejal francoski premier Manuel Valls. Toda kdo je sovražnik? Tokrat v Bruslju, lani v Parizu, pred tremi leti v Bostonu – teroristi so naši lastni otroci. Doslej znani napadalci iz Bru­slja Najim Laachraoui, Ibrahim in Khalid El Bakraoui, so vsi izvirali iz Belgije. Pet od sedmih novembra lani v Parizu ubitih napadalcev je bilo državljanov Evropske unije. In brata Zarnajev, ki sta leta 2013 izvedla bombni napad v Bostonu, sta odrasla v ZDA. Ka­kšna vojna naj bi to bila, ki jo vodimo proti teroristom? Državljanska vojna?

Kdor poskuša sedanje stanje razumeti z napačnimi sredstvi, se ne sme čuditi, če se moti. Ta misel ni nepomembna, tako kar se tiče smiselnih rezultatov, kot morale odgovornosti. Ker boja proti terorju ni mogoče razume­ti v vojaških kategorijah, ga z vojaškimi sredstvi tudi ni mogoče dobiti. Kdor teror sistematično razume narobe, mu nenehno nemočen stoji nasproti in je navsezadnje sokriv za mrtve.

Naš lasten, drugačen obraz

Enako velja za domnevno povezavo med teror­jem in islamsko vero. Teror je zahodni konstrukt, ki ga potrebujemo, da se otepamo tistega lastnega, kar prepozna­mo v nasilju. Preučevalec islama Olivier Roy je ob pogledu na naše teroriste dejal: »Celo v svojem razkolu z družbo ostajajo evropski džihadisti zvesti zelo zahodne­mu modelu. Ta je nihilističen, kar sploh ni v skladu z islamistično tradicijo.«

Islami­stični teror je nasploh mogoče razumeti le tako, kot ga je pojasnil francoski filozof Alain Badiou: kot naš lastni, drugi obraz. Badiou mu pravi »skriti fantom« global­nega kapitalizma. Zavist in sovraštvo izključenih sta tista, ki se tukaj manife­stirata. »Fašizem hrani islamizem – ne obratno«, je dejal Badiou.

Ta misel je spri­čo mrtvih pretirana – toda hkrati se skriva v njej naše edino upanje. Kajti problem pred katerega nas postavlja teror, je mogoče rešiti le, če bomo nanj gledali kot na socialno-psihološki fenomen, ki nam je dostopen.

Sicer nam grozi totalna vojna. Kajti kdor boj proti terorju razume kot vojno, ga bo moral izvajati kot totalno vojno – kot vojno, katere žrtev bosta na dolgi rok pravica in civiliziranost.

V družbi totalne vojne so ljudje pod nadzorom visoko razvite tehnologije, močno oborožene varnostne sile nadzorujejo javni prostor, detektorji kovin varujejo dostope do šol in veleblagovnic, lastna morala pa postane kompromitirana: v Izraelu je nedavno vojak na tleh ležečega ranjenega napadalca pokončal s strelom v glavo. Ko izredno stanje postane normalno stanje, potem to ni noben znak moči – to je kapitulacija.

V časopisu Bild je Julian Reichelt zapisal: »Najboljša zaščita pred terorizmom je še vedno, da čim več teroristov ubijemo ali jih zapremo v zapor«. To ne drži. Najboljša zaščita pred terorizmom je, da mu ne dopustimo, da sploh nastane. Nihče na svet ne pride kot terorist.

Ko govori o spravi, uporabi Pavel v pismu Korinjčanom nenavadno besedo »katallage«. To pomeni zmanjšati razliko med dvema stvarema, ju izenačiti ali med seboj zamenjati. Na veliko noč se zgodi, kar je teolog Karl Barth imenoval nepojmljiva izmenjava: »Sprava človeka z Bogom, da se Bog postavi na mesto človeka, človeka pa na mesto Boga …«

Sprava pomeni zamenjati svoje mesto. Kar ni majhna stvar. Toda na veliko noč lahko vsaj poskusimo.

Jakob Augstein

Vir: http://www.spiegel.de/politik/deutschland/bruessel-anschlaege-wollen-wir-den-totalen-krieg-kolumne-a-1084347.html

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s