Kaj sledi?

Na splošno nerad razmišljam o tem »kaj sledi«, saj to ponavadi implicira naslednjo »veliko novost«. Ker je večina velikih novosti samo spoj več manjših, se takšnim napovedim raje izognem. Kot to vidim sam, se zdi, da bi bila naslednja velika novost, na katero bi lahko upali, preseganje vseh velikih novosti. Kdo pa jih potrebuje razen trgovcev, Walmarta in poslovnih načrtovalcev, ki upajo, da bodo lahko pokazali, kako se njihovi briljantni načrti lahko povzpnejo do neskončnosti in še dlje?

Vendar »kaj sledi« – no, morda lahko to obravnavam tudi kot pogled naprej od tega »kaj je zdaj«.

Kar zadeva internet, »kaj sledi« ni prodorno računalništvo, mobilna tehnologija ali brezžične rešitve. Kar sledi, je bolj verjetno prihajajoče spoznanje prave vloge, ki jo v naših življenjih igra vsebina. Vsebina je mogoče res najpomembnejša, vendar se le malo ljudi zaveda kaj vsebina je, ali funkcije, ki jo ima za nas, družabna bitja. To lahko nekoliko pojasni nenehen tok vsebin v našo življenje.

Za trenutek se ozrimo nazaj na vsebine iz preteklosti. Ko je na primer odraščal moj oče, so podjetja žvečilnih gumijev med sabo tekmovala tako, da so v paketih žvečilk ponujale zbirateljske sličice. Najbolje so se obnesli kartončki s slikami baseball igralcev in kmalu so otroci kupovali cele pakete baseball sličic z eno samo žvečilko. Danes se baseball sličice prodajajo samostojno, brez žvečilk.

Kljub lastnostim žvečilk, so se baseball sličice izkazale za bolj »lepljivo« vsebino. Zakaj? Ker zagotavljajo bogatejšo medijsko izkušnjo. Zbiratelji lahko gledajo slike, lahko pa tudi primerjajo in analizirajo statistike vsakega posameznega igralca na hrbtni strani sličice.

Kar je pomembneje, ta obseg podatkov sličici omogoča, da služi kot nekaj, kar sem poimenoval »družbena valuta«. Otroci lahko o tem, katera znamka žvečilnih gumijev je boljša, razpravljajo omejeno dolgo, o igralcih na sličicah, ki so jih zbrali, pa lahko govorijo neskončno dolgo, jih zamenjajo ali pa si le ogledajo zbirke drug drugega. Vidite, sličice same po sebi niso cilj; so temelj za človeško interakcijo. Johnny je dobil nekaj novih sličic, zato ostali otroci po pouku pridejo k njemu, da si jih ogledajo. Sličice so družbena valuta.

Medij vidimo kot posrednika vsebine. Vendar je posredovana vsebina sama po sebi medij. Vsebina je samo medij za interakcijo med ljudmi. Različne vsebine, ki jih pridobimo in doživimo na spletu – bi trdil – so v resnici samo oblika »municije«  – nekaj, s čimer lahko v trenutkih tišine v službi ponovno načnemo pogovor. Izgovor za začetek pogovora s privlačno osebo s sosednjega oddelka: »Hej! Si videl tisti videoposnetek na streamingvideoclips.com?«

Družbena valuta je kot dobra šala. Ko si prijatelji pripovedujejo šale, kaj v resnici počnejo? Drug drugega zabavajo? Seveda, za začetek tudi to. Vendar uporabljajo tudi vsebine – večinoma neizvirne vsebine, ki so jih slišali nekje drugje –, da podmažejo družbeni dogodek. In kaj nas večina počne, ko poslušamo šalo? Skušamo si jo zapomniti, da jo bomo lahko kje drugje posredovali naprej. Šala sama je družbena valuta. »Povabi Harryja. On pripoveduje dobre šale. On je duša zabave.«

Pomislite na to naslednjič, ko se boste pritoževali nad kupom šaljivih elektronskih sporočil, ki bombardirajo vaš poštni nabiralnik. Pošiljatelj misli, da vam je poslal darilo, vendar je v resnici elektronska pošta le izgovor, da pride z vami v stik.  Če je šala dovolj dobra, pomeni da je valuta dovolj vredna, da si pošiljatelj zasluži odgovor.

Zato so najuspešnejši televizijski šovi, spletne strani in glasbeni posnetki pogosto tisti, ki za svoje oboževalce ponudijo najbolj cenjene oblike družbene valute. Včasih, kot na primer pri osrednjih medijih, je vrednost v njihovi univerzalnosti. Prav zdaj kviz »Kdo želi postati milijonar« žanje veliko gledanost, ker daje gledalcem nekaj za pogovor naslednji dan. To je oblika množičnega spektakla. In, ne naključno, kaj je namen igre? Prikazati sposobnosti obvladovanja cele palete oblik družbene valute! Tekmovalci, ki znajo odgovoriti na dolg niz različnih vprašanj s področij od športa, filma, do znanosti in zgodovine, so nagrajeni z milijonom dolarjev. Oni so prvaki družbene valute.

Vsebine na spletu niso nič drugačne. Seveda, internet omogoča ljudem, da objavljajo svoje vsebine ali da ustvarijo svoje spletne strani. Toda, kaj večina ljudi v resnici naredi s to ponujeno priložnostjo? Delijo družbeno valuto, ki so jo pridobili v svojem življenju, in sicer v obliki spletne strani oboževalcev Britney Spears ali zbirke nezakonito naloženih mp3-jev popularnih pesmi. Mit interneta –, ki sem mu dolgo časa verjel tudi sam – je ta, da večina ljudi želi resnično deliti svojo življenjsko zgodbo. Dejstvo, da »je vsebina najpomembnejša« dokazuje, da to ni res. Ljudje potrebujejo slike, zgodbe, ideje in zvoke, preko katerih se lahko med seboj povežejo. Edina razlika med internetom in njegovimi medijskimi predhodniki je ta, da lahko uporabnik zbira in deli družbeno valuto v istem okolju.

Tisti med vami, ki mislite, da ustvarjate spletne vsebine, bodite pozorni: vaš uspeh bo neposredno odvisen od vaše sposobnosti ponuditi ljudem izgovore za to, da bodo lahko govorili drug z drugim. Resnično merilo kakovosti vsebine je namreč njena zmožnost, da služi kot medij.

Če je to res, in mislim da je, potem je naslednja velika novost tako za internet kot za človeštvo, spoznanje, da so naši mediji služili le kot izgovor za našo medsebojno interakcijo. Ko enkrat naredimo ta preskok, se bomo verjetno začeli spraševati, čemu to služi. Zakaj imamo to silno potrebo po interakciji s pomočjo vseh sredstev (ali medijev), ki so nam na voljo?

Zato, dragi prijatelji – in tukaj si bom drznil tvegati vse  – prizadevamo si nič manj kot ustvariti globalne možgane. Deljeno zavest.

Kot dejansko vsak izmed naših evolucijskih prednikov – od večdelne celice do prvih mnogoceličnih organizmov –, se bodo človeška bitja verjetno učila delovati kot koordinirano bitje. Preden to idejo zavrnete kot »new age« optimizem, imejte v mislih, da je alternativa takšni strategiji najverjetneje hitro izumrtje. Če se ne bomo zavedali narave naše potencialne soodvisnosti, bomo zagotovo šli po isti poti kot večina bakterij, ki se niso nikoli naučile izrabiti prednosti skupinskega dela in dobre komunikacije.

Zdi se mi, da je bil osnovni namen interneta ta, da nam ponudi »preizkus« globalne zavesti. To je enostaven, varen, elektronski način, da izkusimo samo delček tega, kako bi lahko bilo sodelovati v istočasni vseobsegajoči družbeni realnosti.

Naš naravni odpor do takega scenarija predstavlja naš strah pred izgubo cenjenega občutka individualnosti –, ki je sam, zelo verjetno iluzija genskega materiala, ki je odvisen od našega nagona za samo-ohranitev, za njegovo preživetje in replikacijo. Če pa je naše preživetje kot vrste odvisno od medsebojnega povezovanja na bolj organski način, smo lahko gotovi, da nas bodo ti isti geni prisilili k veliko bolj kooperativnim modelom družbe, kot jih poznamo danes.

Kaj sledi? Verjetno še nekaj več vmesnih korakov kot je internet – mobilna omrežja, brezžična okolja in drugi načini vse lažje izmenjave vsebin. Takrat in najbolj verjetno že v času nekaj generacij, bomo delali kot najboljši umetniki na trapezu: brez mreže.

Mislim, da smo na robu odkritja (s pomočjo genetskega inženiringa, izboljševanja) še nedotaknjenih možganskih in čustvenih virov, kot je empatija, sočutje in celo telepatija. Namesto, da se priklopimo na mrežo in komuniciramo, bomo sprejeli dejstvo, da smo človeška bitja že sicer skoraj ves čas na mreži. Tega si preprosto nismo hoteli priznati ali razviti te zavesti, ker to pomeni priznanje, da lačni ljudje tam v Afriki sploh niso »tam nekje«. Tukaj z nami so. Oni so mi.

Trudimo se premagati napačno stališče, da povečana soodvisnost zahteva uničenje posameznika. Če se vidimo predvsem kot potrošnike, je ta navidezni paradoks težko premagati. Če pa bomo razumeli, da naš dostop do družbene valute, kolikor bolj smo odprti za njeno izmenjavo, samo narašča (o tem bi nerad vzel kakšno lekcijo pri libertarcih prostega trga), potem bo »lastništvo« samo razkrito kot zgolj tolažilna nagrada.

V sedanjih okoliščinah nam internet in naše druge razvijajoče tehnologije nudijo način eksperimentiranja z neizbežno socialno intimnostjo. Predstavljajte si samo težave z globalno zavestjo povezane z zasebnostjo! Internet ponuja priložnost oblikovanja strategij na nekoliko bolj subtilen način kot to počnejo avtorske pravice in šifriranje. Ko nosimo s seboj mobilni telefon, je to za nas izziv, da razvijemo načine spoprijemanja z življenjskim stilom, v katerem smo na razpolago vsem in ves čas. Kot sestavni deli skupnostne zavesti, bomo potrebovali tudi način, da nam bo v spodbudo še kaj drugega kot motiv osebne koristi. Morda bo naraščajoča populacija internetnih milijonarjev z nami začela deliti razloge, da zjutraj vstanejo iz postelje.

Torej, kot to razumem sam, »kaj sledi« je tisto, na kar se zdaj tako marljivo pripravljamo: razkroj omejitev, ki nam preprečujejo razvoj v nekaj veliko večjega kot je vsota naših delov.

Izvirno objavljeno v reviji Upside, okvirno leta 2001

Douglas Rushkoff

Prevedla Zlatka O. Hönigmann

Vir: http://web.archive.org/web/20050310184252/http://www.rushkoff.com/essay/WhatsNext.html

Napotilo:
http://www.rushkoff.com

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s