Vas skrbi povratek fašizma? Šest stvari, ki jih lahko proti temu naredite v letu 2016

Komentarji zgrešijo bistvo: legitimnost Trumpa ali Le Penove ni rezultat nenadne privlačnosti nove vrste desničarskega populizma, ampak njune legitimizacije s strani večinske politike.

Leto 2015 je bilo leto, ko je skrb o povratku fašizma postala osrednja tema, predvsem zaradi priljubljenosti ljudi kot sta Donald Trump, ki vodi po anketah za republikanskega kandidata za predsednika v ZDA, in Marine Le Pen, katere Front National (Nacionalna fronta) je zmagala v prvem krogu francoskih regionalnih volitev (preden je bila v drugem poražena).

Kako naj razumemo in kako naj se odzovemo na ta pojav?

Prvič, osredotočite se na večjo sliko

Kljub vsemu liberalnemu premišljanju, je večina komentarjev zgrešila bistvo: legitimnost Trumpa, Le Penove in podobnih ne prihaja iz nenadnega privlačnosti nove vrste desničarskega populizma, ampak širše legitimacije večinske politike njihovih temeljnih pogledov. Ben White je ta problem odlično povzel:

Ko ste razčlovečili prebivalce Afganistana in Iraka, da njihovih mrtvih ni vredno niti prešteti.

Ko ste hvalili napade brezpilotnih letal na anonimne »borce«.

Ko ste vztrajali pri tem, da moramo »nujno« imeti »iskren pogovor« o »muslimanskih ekstremistih«.

Ko ste povsem nevedno spraševali »kje so glasovi muslimanov, ki obsojajo X, Y in Z«?   

Ko ste izpostavljali nekaj, kar se imenuje »muslimanska skupnost«, ki da ima »problem« z »radikalizacijo«.

Ko ste vse to upravičevali s prisego, da niste proti »islamu«, ampak samo »islamizmu«.

Da, zahodni liberalci, ko ste storili vse to in še več, ste bili le ogrevanje za glavno predstavo, ki vam jo zdaj prinaša Donald Trump.

Muslimani so dolgo nosili večino bremena novega fašizma, vendar je tovrstno politično ločevanje obstajalo že pred njihovim trenutnim položajem. Pred padcem Sovjetske zveze je morala zahodna liberalna demokracija vidno poosebljati pristno alternativo sovjetskemu avtoritarizmu. To je vključevalo tudi civilne svoboščine, prosto gibanje in spoštovanje mednarodnega prava ter univerzalnih človekovih pravic. Kot je po napadih 11. septembra leta 2001 pojasnil Tony Bunyan, zahodu po zmagi kapitalizma nad komunizmom in koncu hladne vojne, teh idealov niti približno do te mere ni bilo treba več upoštevati, če sploh.

In tako je bil »konec zgodovine« zaznamovan z nebrzdanim neoliberalizmom, potuhnjenim avtoritarizmom, odmikanjem od demokracije, degradacijo mednarodnega prava in na koncu s povratkom k rasističnemu populizmu. Gary Younge in nekateri drugi imajo prav, ko so izpostavili, da so Trump in njegovi somišljeniki posledica tega premika in ne njegov razlog. Dokler večina tega ne prepozna, bodo neofašisti nadaljevali s svojim vzponom.

Drugič, uprite se »vojni proti terorizmu«

Razglasitev globalne »vojne proti terorizmu« je bil prazen ček proto-fašističnim demokracijam in diktaturam po vsem svetu.  S tem, ko se zdaj preveč varuhov mednarodnega pravnega reda ukvarja bolj s snovanjem in širjenjem mednarodne »vojne proti terorizmu«, kot s temeljnimi načeli ZN ali pogodbami EU, ki bi jih naj zagovarjali, je to večkratno darilo, ki mu ni para.

Brez mednarodnega iskanja soglasja glede tega kaj »terorizem« je in kaj ni, smo istočasno opolnomočili vlade po svetu z novimi orodji političnega zatiranja in tem vladam prepustili svobodo, da same odločajo kdo so »teroristi«.

Vojna proti terorizmu je tako z eno potezo legitimirala okupacijo Izraela in apartheid v Palestini, neusmiljeno uničenje Tamilskih tigrov na Šrilanki, nenehne napade Turčije na kurdske legitimne zahteve po osnovni samoodločbi, celo obglavljanja političnih nasprotnikov v Savdski Arabiji, (če poimenujemo samo nekatere, ki so izkoristili radodarnost »Georga Dubye« (Georgea W. Busha)). Očitno neupoštevanje mednarodnega prava in statutov človekovih pravic zahodnih držav v imenu boja proti terorizmu je zlasti ironično, saj so ti statuti rezultat »očitnih kršitev človekovih pravic s strani nacističnih in fašističnih držav, ki so zasejale semena zadnje svetovne vojne«.

Medtem ko je boj proti terorizmu postal služabnik tiranije, so zgodbe, ki podpirajo »vojno proti terorizmu« samo voda na mlin neofašistom. Arun Kundnami je zelo jasno prikazal kako so se vladna sporočila za boj proti terorizmu razvila v simbiozi s povratkom neonacizma kot »proti-džihadističnega« gibanja. Z nastankom skupine islamska država in preoblikovanjem »vojne proti terorizmu« v širšo (in veliko bolj pogubno) »vojno proti ekstremizmu«, so si njihova sporočila čedalje bolj podobna.

Obstajata dve vrsti muslimanov: zmerneži, ki prakticirajo svojo vero na miroljuben način in delijo naše vrednote, in ekstremisti/islamisti, ki si islam razlagajo kot politično ideologijo, verjamejo v zavračanje naših vrednot in stremijo k temu, da bi šeriatsko pravo odredili tako muslimanom, kot ne-muslimanom; 

Politična korektnost in multikulturna strpnost sta oslabili obrambo naših vrednot in s tem pomagala muslimanskim ekstremistom;

Teroristični napadi so rezultat islamističnega ekstremizma;

Sedaj moramo multikulturno občutljivost dati na stran in močneje nastopiti proti islamističnemu ekstremizmu.  

Ta seznam si zdaj delijo demokrati, rasisti in fašisti po vsem svetu. Če želimo nasprotovati privlačnosti slednjih, moramo začeti s sprejemanjem »vojne proti terorizmu« prvih. To vključuje tudi zavračanje Bushevega največjega triumfa, predpostavke, da »ali ste z nami, ali pa ste s teroristi«. Nasprotujete bombardiranju Sirije? Ste »simpatizer teroristov«. Verjamete, da je pregon »boja proti terorizmu« (doma in v tujini) sam po sebi med gonilnimi silami »radikalizacije«? Ste »apologet«. Se počutite neprijetno ob slavljenju karikatur časopisa Charlie Hebdo? Obtožujete žrtve, (in sovražite svobodo).

Nenehno podpiranje teh binarnih absurdnosti s strani populističnih politikov, rumenega tiska in vojske »strokovnjakov za terorizem«, ustvarja politično kulturo, ki ne more tolerirati nobene diskusije o svoji lastni odgovornosti pri spodbujanju prav tega, proti čemur bi se naj borila. Težava, s katero se po petnajstih letih soočamo ni samo ta, da je »boj proti terorizmu« kot vedno intelektualno pokvarjen in kontraproduktiven, ampak ta, da sta cenzura in zatiranje, ki ju je porodil, prodrli na naše univerze, v umetnost in celo na otroška igrišča. Tako izgleda »boj proti ekstremizmu« in kam nas pelje. Če temu nasprotujete, potem ste tudi vi ekstremist, ki si zasluži, kar mu gre.

Gre za nekakšno obrobno pripombo, vendar če državljani ne morejo izkazovati svojih verskih ali ideoloških prepričanj, ne morejo proučevati ali debatirati o terorizmu brez strahu, da bi jim na vrata potrkala policija, potem je zahteva po parlamentarni razpravi o prepovedi vstopa Donalda Trumpa v Veliko Britanijo zaradi njegove odvratne politike, ena bolj praznih zmag za antifašizem. Prepovejte vstop strupeni krastači, vendar se ne čudite, ko bo današnja »brez-programska« politika postala temelj jutrišnjih politik priseljevanja. Ups, zarekel sem se.

Tretjič, zahtevajte pravice za begunce

Med izstopajoče svetle točke evropske progresivne politike leta 2015 spada izbruh solidarnosti do beguncev – evropski državljani, ki so organizirali prevoze, zagotavljali pomoč in milijone beguncev toplo sprejeli. Vse to medtem, ko so se njihove elite – razen nekaj hvalevrednih izjem – z nadaljnjim ugajanjem skrajni desnici, ki je vzpostavila »utrdbo Evropa«, znebile progresivnih idealov, na katerih je nastala Evropska Unija. Na ta način so evropsko priseljensko politiko popeljali veliko bližje njeni logični, nacionalistični destinaciji.

Kljub temu, da je lepo videti, ko navadni državljani ravnajo tako humano, je naša humanitarnost le obliž za veliko rano, ki jo je zadala rasistična politika. Kot je desetletje nazaj v svoji knjigi »Standing on the shoulders of Fascism« (Stati na ramenih fašizma, 2006) trdil Steve Cohen, obstaja linarna ideološka in politična povezava med sprejemanjem brutalnosti in represije nadzora nad priseljevanjem, ter procesom omilitev, ki omogoča uzakonitev druge avtoritarne zakonodaje.

Begunci trenutno politične spremembe potrebujejo bolj, kot »drobiž«. Velika solidarnost do beguncev je osnova, ki se mora zdaj preleviti v politične zahteve za pravice in pravičnost. To pomeni spoštovanje vseh pravic, ki jim pripadajo v skladu z Ženevsko konvencijo o beguncih, da si poiščejo in najdejo azil. Alternativa je svet, v katerem se ta konvencija še naprej približuje svojemu koncu.

Četrtič, pomagajte Edu Snowdnu

Zgodovina nam pripoveduje, da se fašisti pojavijo z obljubo po odpravi težav z imigranti, preden prevzamejo in razširijo državni represivni aparat in odstranijo nadzor, ki omejuje njihov svojstven avtoritarizem. Če vas skrbi povratek fašizma, verjetno ni pametno zaupati najmočnejšega aparata za nadzorovanje, ki ga je svet kdaj videl, v roke bodočim fašističnim voditeljem dvajsetih let 21. stoletja.

(Zaradi dogodkov, kot so ta, ta in ta) ne morem razumeti, zakaj bi nekdo, ki mu je mar za demokracijo in človekove pravice, zaupal današnji generaciji razširjenih, tajnih obveščevalnih služb z nenadzorovano močjo iz Orwellove nočne more. Srečal pa sem veliko preveč ljudi, ki ali imajo to zaupanje ali pa jih ne skrbi dovolj, da bi verjeli, da lahko v sedanjih razmerah tudi drugi razen programskih razvijalcev in načelnih tehnoloških podjetij ponudijo Edwardu Snowdnu takšno dediščino, kot si jo njegova razkritja zaslužijo. Razlog za to je, da je ravnotežje med politično in ekonomsko močjo močno na strani množičnega nadzora.

Podpirajte organizacije, ki se borijo proti nadzoru ter izkoristite tehnologije, ki izboljšajo vašo zasebnost – ali pa sedite križem rok in hranite stroj za nadzorovanje. Samo ne delajte česa porednega.

Petič, pazite se vojske na ulicah

Ko sem decembra hodil po Parizu, me je šokiralo, čeprav ne posebej presenetilo, veliko število vojakov v polni vojaški opremi in plakatov stranke Front National. Ko želi Francija spreminjati svojo ustavo, da lahko tako ugodi zahtevam izrednega stanja – s podporo vseh glavnih političnih strank –, ti ni treba biti politolog, da bi lahko ugotovil kam to pelje.

Seveda je Francija teroristično grozodejstvo ali dve pred drugimi državami EU, in tisti, ki so ta grozodejstva orkestrirali, to zelo dobro vedo. Vedo tudi, da se je skrajna desnica leta 2015 samo krepila, in želijo z demokracijo uničiti demokracijo. Ko se bo zgodilo naslednje grozodejstvo, moramo dobro premisliti komu služijo naši odzivi in ustrezno ukrepati.

Šestič, uprite se fašizmu na ulicah

»Tako veliko je nacistov. Prišel sem, ker jih želim ustaviti«, je na eni od antifašističnih demonstracij dejal nek najstnik. »Če je njih vedno več, mora biti tudi nas vedno več«. In tako je prav.

Prispevek je 13.1.2016 nastal kot »pogled na leto 2016«, Transnacionalnega inštituta (Transnational Institute)

Ben Hayes

Prevedel Goran Kalman

Vir: https://www.opendemocracy.net/wfd/ben-hayes/worried-about-return-of-fascism-six-things-dissenter-can-do-in-2016

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s