Kaj me utruja, ko organiziram kampanje s tovariši iz srednjega razreda

Ljudska organizatorka Nicole Vosper se je na svoji spletni strani zatopila v temo izčrpanosti pri organiziranju kampanj. V prispevku se osredotoča na nekatere težave, ki se pojavljajo pri organiziranju s tovariši iz srednjega razreda.

Imam veliko prijateljev in sodelavcev iz srednjega razreda, ki so mi zelo pri srcu in ta prispevek nikakor ni usmerjen na vse. Po letih in letih organiziranja in srečevanja s podobnimi težavami ter po mnogih pogovorih med sodelavci delavskega razreda, želim pisati o tem, kaj zna biti pri delu z nekaterimi aktivisti iz srednjega razreda utrujajoče.

Pomembno je izpostaviti, da ta prispevek pišem kot belopolta heteroseksualna ženska v Angliji in se zavedam privilegijev, ki jih zaradi tega imam. Skrbi me, da bo ta prispevek sprožil negativno reakcijo, zato naprošam bralce iz srednjega razreda, ki jih bo članek razburil, da se mogoče pogovorijo med seboj in da mi o tem ne pišejo na elektronsko pošto. Vsaj enkrat, prosim, samo poslušajte in premislite.

Ker želim biti kar se da konstruktivna, sem na koncu objave naštela nekaj značajskih lastnosti prijateljev in organizatorjev iz srednjega razreda, ki me ne spravljajo ob pamet.

Kakorkoli, pa začnimo …

Kaj me utruja, ko organiziram kampanje s tovariši iz srednjega razreda

  • Govorjenje o delavskemu razredu kot homogeni množici me utruja. Domnevati, da so nekateri kulturni stereotipi značilni za delavski razred in da nekateri niso, je nadležno. Prav tako pokroviteljsko in elitistično je govoriti o delavskemu razredu, kot da so izmečki, ovce ali množice z opranimi možgani. Govoriti o tem, kako »podati roko« delavskemu razredu, je prav tako problematično.
  • Romantiziranje določenih aspektov kulture delavskega razreda je utrujajoče, ko je v resnici odraščanje brez denarja in finančne stabilnosti najmanj romantična stvar na svetu. Za tiste, ki nimajo izbire, je prav tako žalitev fetišiziranje revščine, kot da gre za igro ali pustolovščino. Občutek obsojanja, ker hočem imeti zagotovljeno preživetje, da mi ni treba podoživljati pekla brez hrane v hladilniku, je utrujajoč. V nasprotju s srednjim razredom, mi nimamo varnostne mreže. Ne moremo deset let igrati romantičnega revnega anarhista in nato podedovati nepremičnino. Spogledovanje z revščino kot izbiro načina življenja ni isto kot odraščanje v revščini.
  • Govorjenje o delavskemu razredu, kot da smo mi težava, kot da naše življenjske odločitve določajo različne oblike sistemskega trpljenja, me povsem razjezi. To je politično naivno in nevarno.
  • Verjetno je ena najbolj razčlovečujočih izkušenj v življenju, če te obravnavajo kot nekakšen subjekt/objekt za akademsko preučevanje. Konferenco na temo zaporov sem zaradi tega zapustila v solzah. Biti označen in uporabljen za karierno napredovanje nekoga drugega, je strašno. Za vedno me je odvrnilo od akademskega življenja (tako ali tako pa zame tam ni vstopa).
  • Pričakovanje, da se jaz in drugi ljudje iz delavskega razreda navdušujemo nad vašimi projekti, kampanjami in pobudami, ko te niso relevantne za naša življenja. Soočamo se sicer z veliko večjimi ovirami organiziranja, pa vendar bi naj ob izzivih preživljanja iz dneva v dan, opravljali še dodatno delo. Že nasploh se organiziramo ob tem, da smo skrbniki, starši, podporniki ljudi v zaporih, ali si poskušamo opomoči od travme, alkohola, zlorabe drog ali družinskega nasilja, ki ga vi mogoče niste doživeli. (Zavedam se, da niso imeli vsi ljudje iz srednjega razreda lepega otroštva, skušam le izpostaviti vzorec). Pogosto nimamo zagotovljenih pogojev, ki bi nam pomagali pri udeležbi, kot so kritje stroškov prevoza, pomoč pri skrbi za otroke in hrana na sestankih.
  • Pogosto obsojate naše življenjske izbire in zavzemate pozicijo moralne vzvišenosti. Ena mojih najljubših znanstvenih raziskav je pokazala, da so imeli ljudje, ki živijo od socialne podpore, manjši ogljični odtis, kot etični potrošniki srednjega razreda.
  • Odtujajoče in onemogočajoče je, ko ljudje iz srednjega razreda o izkušnjah govorijo, kot da so povsem univerzalne. Cel vikend sem preživela z ljudmi, ki so nenehno govorili o tem, na katero mednarodno potovanje bodo šli naslednjič. Res se zdi, kot da živimo na različnih planetih. Poleg tega sem v zadnjih petnajstih letih opazila, da je precej običajno, da ljudje iz srednjega razreda veliko pogosteje opravljajo prostovoljna dela v tujini, se odločajo za razburljive izzive, kot je recimo »Sea Shepherd« ali pa gredo v protest sedeti na drevo na drugem koncu sveta. Ali pa sodelujejo v srhljivih kolonialnih projektih, kot je pleskanje šolskih sten v Afriki ali kaj podobnega. V Veliki Britaniji je udeležba na kakršnihkoli ljudsko ali skupnostno organiziranih dogodkih slaba in ponovno je vse prepuščeno »na ramena« delavskega razreda, (ki ga potem obtožujejo, da ni dovolj radikalen).
  • Ljudje iz srednjega razreda dominirajo na sestankih, še posebej na javnih dogodkih. Gre za nekakšen občutek upravičenosti do tega, da mora ves svet slišati vaše mnenje in da imate vse odgovore. Ste kdaj poskusili poslušati? Ljudje iz srednjega razreda lahko prav tako dominirajo v gibanjih in perpetuirajo privilegirano pozicijo nenasilja. Bila sem na protestnih kampih, kjer so do policije in struktur moči gojili »imejmo se radi« odnos.
  • Utrujajoče in frustrirajoče je, če potencialnega tovariša odkloniš zaradi njegovega jezika, ozadja ali obnašanja in pozabiš, da je za spremembe vedenja potreben čas. Če ne bi imela tako trdne samozavesti, bi vsa ta gibanja zapustila že leta nazaj. Utrujajoče je, ko imajo ljudje iz srednjega razreda nespodbudne pripombe na naše pisanje, slovnico ali jezik. Nismo bili vsi deležni enake stopnje izobrazbe. Prav tako je zelo vzvišeno, ko govorite, kot da nismo pametni, ker mogoče nimamo diplome. V mojih prvih letih organiziranja, mi je veliko ljudi iz srednjega razreda pojasnjevalo zadeve, ker so sklepali, da ne vem kaj pomenijo.
  • Utrujajoče je, ko vpričo zatiranja uporabljate svoje privilegije, pa naj gre za karakterna priporočila drugih ljudi, ki jih poznate in so v podobni privilegirani poziciji, ali pa imate v življenju finančno podporo, ki vam omogoča, da se lahko osredotočite na pravno delo. Ne razmišljate o posledicah, ki jih lahko ima to na tiste, ki se ne morajo zanašati na te privilegije.
  • In končno, kar znova in znova opažam, je ta inherentna potreba ljudi iz srednjega razreda po cenzuriranju, nadzorovanju in posredovanju čustev. Obstaja globok strah pred konfliktom, izgubo statusa in nadzora. Slišala sem že, da naj bom na demonstracijah manj jezna, na prireditvah manj čustvena in bolj resna. Nehajte mi govoriti kako naj se počutim. Če bi vi imeli za seboj življenje, v katerem vam učitelji, socialni delavci in nadzorniki pogojnega izpusta govorijo kako se morate obnašati, tega obnašanja srednjega razreda ne potrebujete še v svojem kolektivu.

Kaj ima to opraviti z izčrpanostjo?

Nenehno navigiranje teh zadev je utrujajoče. Občutek, da nikamor ne spadaš te onemoči, izolira in odtuji. Težko je čutiti podporo tistih, ki ne delijo tvoje realnosti. Izgubimo naklonjenost do ljudi, skupin in omrežij, ter imamo več možnosti, da se izčrpamo in omagamo.

Boj proti državi je že brez navigiranja skozi labirinte privilegijev srednjega razreda dovolj težak. Posledično mi ta gibanja ne morejo nuditi ničesar, kar bi lahko realistično izboljšalo moje življenje ali olajšalo preživetje v kapitalizmu.

Kot sem povedala na začetku prispevka, delam z nekaj tovariši iz srednjega razreda, ki jih obožujem. Razmišljala sem o tem, po čem so drugačni:

  • Povsem se zavedajo svojih privilegijev. O tem so iskreni. Pogosto se šalijo na svoj račun. Ne poskušajo biti nekaj, kar niso.
  • So sočutni, vendar niso vzvišeni in ne obsojajo. Ne pretvarjajo se, da so živeli drugačno življenje, kot so ga v resnici.
  • Tvegajo in delo opravljajo v prvih vrstah, kar ogroža njihove privilegije. Ne pričakujejo, da bi kdo drugi prevzel to odgovornost. Ob tem pa opravijo tudi dolgočasne naloge v zakulisju.
  • Svoje privilegije uporabljajo za podporo drugim, naj si gre za posojanje denarja ali ponujanje občasnega brezplačnega bivališča. Ali pa nekomu ponudijo neformalno mentorstvo, da izboljša svoje pisanje.
  • Zavedajo se svojega govorjenja in vedenja, načina izražanja, da pri tem niso žaljivi.
  • Ne prevladujejo na sestankih ali v gibanjih in ne mislijo, da imajo vse odgovore.
  • Praktično pomagajo drugim, da lahko sodelujejo s tem, da se borijo, da so dogodki strukturirani tako, da omogočajo udeležbo ljudem, ki jim je sicer to onemogočeno (varstvo otrok, kritje potnih stroškov). Noben doprinos ni samoumeven.

Upam, da bodo ljudje to vzeli konstruktivno, ne le kritično.

Blog Nicole Vosper najdete tukaj

Nicole Vosper

Prevedel Goran Kalman

Vir: http://www.theguardian.com/global-development-professionals-network/2016/jun/08/burnout-activism-working-class-organising-with-middle-class-comrades

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s