»Vladavina trga v Srednji in Vzhodni Evropi je absolutna«

Jaroslav Fiala se je z Gaspárjem M. Tamásem pogovarjal o brutalnosti kapitalizma, Orbanovi madžarski in neuspehu evropskega sistema.

V zadnjem času Evropa doživlja nevarne čase: kriza evro-območja, teroristični napadi, vzpon skrajne desnice, Brexit in tako naprej. Je liberalna demokracija v nevarnosti?

Nihče ne more reči, da liberalna demokracija ni osvobodila nekaterih ljudi in da ni pomagala odpraviti nekaterih oblik hlapčevstva. Vendar pa je trenutni sistem zašel v številna protislovja. Doživljamo hudo krizo liberalne demokracije, ki sovpada s »smrtjo« socializma. Nujen pogoj liberalne demokracije je bil obstoj delavskega gibanja. To je bil rezultat kompromisa, v katerem se je v zameno za notranji mir in stabilnost socialdemokracija odpovedala nekaterim svojim revolucionarnim zahtevam in postala del buržoazne države. Rezultat je bila politična zastopanost nižjih razredov. Notranje ravnovesje med razredi v zahodnih državah blaginje, s privilegiji za proletariat, sindikati, socialdemokratskimi in komunističnimi strankami ter mednarodno ravnotežje med reformiranim in omejenim kapitalizmom ter sovjetskim blokom je privedlo do tega, kar danes imenujemo »liberalna demokracija«, ki je obstajala med leti 1945 in 1989. Zahodnoevropska delavska zakonodaja je sledila sovjetskim in socialističnim pravnim vzorcem iz 1920-ih, temu so sledili tudi zakonodajni ukrepi glede enakosti spolov in družinskega prava. To potrjuje nedavno pravno-zgodovinsko raziskovanje.

Paradoksalno, kar danes manjka liberalni demokraciji, je socializem. To je razlog, zakaj ni izravnalne sile, ki bi liberalno demokracijo ohranjala demokratično. Današnji vladajoči razred ni ogrožen od znotraj. Tako lahko delajo, česar si niti fašisti ne bi upali. Uničujejo realne plače, pokojnine, sisteme socialnega varstva, javne šole, brezplačno zdravstveno varstvo, poceni javni prevoz, poceni socialna stanovanja in tako naprej. Kdo bo ustavil vladajoči razred?

Je socialno demokracijo še mogoče rešiti?

Mislim, da ne. Liberalna demokracija je bila zelo zapleten sistem. Vladajoče razrede so v liberalni demokraciji z leve omejevala delavska gibanja, z desne pa sile iz preteklosti – ostanki aristokracije, cerkve in monarhije. Sama po sebi bo liberalna demokracija zelo težko preživela. Kljub temu, kar mislijo liberalci, skrajna desnica ni nevarna za kapitalizem. Nevarna je za življenja in telesa, ne pa tudi za kapital in za državo. Ne pozabite, da je Adolf Hitler veljal za rešitelja zahodne civilizacije pred komunizmom. Tudi ljudje, ki so ga prezirali, kot je bil Friedrich-August von Hayek – navdušenec nad prostim trgom, ki je bil navsezadnje tudi anti-nacistični emigrant – so trdili, da čeprav je bil Hitler pošast, je Evropo obvaroval pred komunizmom. Za ljudi, kot je bil Hayek, je bil fašizem preventivna anti-komunistična kontrarevolucija. Kar je res. Da je ob tem uničil in iztrebil polovico Evrope? Škoda. Ali menite, da bi buržoazija danes kaj oklevala? Mislim, da ne.

Živite na Madžarskem. Mnogi iz zunanjega sveta so nad vlado Viktorja Orbana, ki uničuje liberalno demokracijo, zgroženi. Po drugi strani pa nekateri ljudje v Orbánu vidijo določeno alternativo ali vsaj »zanimivo izbiro«. Kaj bi jim povedali?

Orbán počne točno to, česar ne marate v svoji državi, vendar ker to počne brez odpora, se zdi, da je bolj koherenten in uspešen. V Vzhodni Evropi je nekaj občudovalcev Viktorja Orbána, ki njegovega madžarskega sistema ne bi trpeli niti en dan. Občudujejo njegovo govorjenje o nacionalnem ponosu, zdi se jim smešno, da »brutalno« napada Ameriko, EU in tako naprej. V resnici Madžarsko podpira zahodnoevropski, večinoma nemški kapital. Imamo nizke davke za velike korporacije, obstajajo »popusti« za Mercedes in Audi, ki nista ravno anti-zahodni ali anti-kapitalistični sili. Orbán je uničil socialni sistem. Bolnišnice so prazne, ker ni zdravnikov in medicinskih sester. Ljudje umirajo na hodnikih. Moja hčerka hodi v osnovno šolo v središču Budimpešte, kjer na straniščih ni toaletnega papirja, v učilnicah pa ni krede za pisanje na tablo. Orbán je prezira vreden neuspeh v vseh pogledih. In ob tem še neoliberalni neuspeh. Proračun je uravnotežen, dolg je zmanjšan, spodnjih štirideset odstotkov ljudi pa strada. Težave se rešuje samo z utišanjem kritik.

Zakaj je bil potem Orbán uspešen kot politik?

Večina Madžarov je apatičnih, brezbrižnih in brez upanja. Moja država je zelo žalosten kraj, kjer ljudje pravijo, da ne morejo narediti ničesar, kar bi lahko pomagalo njihovim aspiracijam ali karkoli spremenilo. Gospod Orbán ve, da je skrivnost njegovega uspeha podpiranje te pasivnosti in apatije. Spoznal je, da mora ustaviti kvazi-totalitarno mobilizacijo družbe. Prva faza njegove vladavine je bila mobilizacija množic s ksenofobnimi in do etnične pripadnosti sovražnimi slogani ter uporabo skrajnih militantnih skupin. Zdaj so vse mobilizacijske mreže razpustili, ker bi lahko postale glas socialnega nezadovoljstva. Orbán je uničil tudi funkcionalno birokracijo. Javna uprava komaj še obstaja, regionalna uprava je uradno, odkrito in v celoti odstranjena. Tisoče strokovnjakov, intelektualcev, »razsvetljenih birokratov« je bilo odpuščenih. Notranjega nadzora ni več. Kulturne ustanove, založništvo, periodika, raziskave, visokošolsko izobraževanje, kakovosten tisk, dobri muzeji in gledališča, umetniški kinematografi so bili uničeni. Kot tudi neodvisni mediji. Rezultat je nefunkcionalna država. Ko vam torej nekdo pove, da diktatura pomeni »red in mir«, bi se morali temu smejati. V resnici pomeni korupcijo, nered, popolni kaos. Pomeni pa tudi grenki brezup političnega telesa, ki je resnična skrivnost Orbanove moči.

Vzhodne-srednjeevropske države so bile zaradi zavrnitve solidarnosti z begunci iz Bližnjega vzhoda in Afrike, deležne veliko kritik. Ampak, če pogledamo na Zahod, je tudi tam veliko rasizma in odpora do beguncev. Kaj se je zgodilo v Evropi?

Isti vzroki, ki pojasnjujejo zahodni rasizem, so se takoj pojavili tudi v Vzhodni Evropi in povzročili identične fenomene. Prvič, večnacionalne države Vzhodne-srednje Evrope, kot je bila Masarykova in Havlova Češkoslovaška in Titova Jugoslavija, so izginile. Ustvarili smo majhne, etnične, monokulturne, enojezične ne-republike, v katerih bi naj živeli.

Po letu 1989 se nam je v tem delu sveta zdelo, da je normalna oblika države tista, ki jo naseljuje ena sama etnična skupina. Kljub temu sta recimo Praga in Budimpešta polni bogatih, vendar ne-belih ljudi, turistov in poslovnežev, in temu nihče ne ugovarja. Ne pretepajo jih kot rasno manjvredne. Rasna antipatija ne obstaja. Bogati ljudje ne štejejo kot tujci, kot muslimani, kot temnopolti, kot migranti …

Torej menite, da gre tudi za razredno sovraštvo…

Za revne Evropejce so begunci konkurenti na trgu dela. Štejejo za »tekmece za blaginjo« in rezultat je socialna in moralna panika. Toda proti-begunska histerija ni povsem brez podlage. Množičen dotok beguncev bi bil zlasti v Vzhodni-srednji Evropi veliko breme za sisteme socialnega varstva. To so revne države. Seveda bi ta problem lahko rešili. Toda, ko vidite, da naš zdajšnji sistem socialnega varstva ne more poskrbeti niti za svojo populacijo, si lahko predstavljate, kaj se bo zgodilo? Sedanja madžarska vlada ni sposobna vzdrževati železnic, pošte, osnovnih šol, ki so obstajale dvesto let. Ljudje zelo dobro vedo, da njihove države ne delujejo. Paniko konservativna inteligenca razlaga s kulturološko ali odkrito rasistično terminologijo, čeprav je problem v resnici izčrpavanje socialne države in socialne solidarnosti ter rigidna, proti ljudem uperjena razreda politika. Socialne neenakosti pripisovati rasi ali etniji je ena najstarejših taktik buržoazije. V Ameriki »brezposelni« pomeni »črn«, v Vzhodni Evropi »brezposelni« pomeni »Rom« ali »Cigan«. Prejemniki »socialnih transferjev«, nadomestila za brezposelnost ali kakršnekoli socialne pomoči, so označeni za »kriminalne elemente«, »matere samohranilke« (to je »nemoralne ženske«) in ponovno, ljudi različnih polti. Tudi domači revni, člani najnižjih razredov, so tolerantni do uničevanja struktur socialne države, ki je zanje nedvomno koristna, ker to škodi tujcem drugih ras.

Kakšna bi morala biti reakcija levice na to stanje panike?

Če bi imeli sočuten in enakopraven sistem socialne varnosti, bi ga lahko povečali in sprejeli begunce. Vendar bodimo istočasno pošteni do sebe. Sem jaz ali ste vi odgovorni za rušenje sistema socialnega varstva? Odgovornost je na vladajočih razredih in političnih elitah zadnjih trideset let. In če nekdo reče, »ne morete samo odpreti meja, ker boste na ta način uničili temeljno strukturo družbe«, lahko na to odgovorite, »temeljna struktura družbe je bila že uničena in prav to je razlog, zakaj je tako težko sprejeti begunce. To pa je krivda establišmenta«. Na žalost je prav moja generacija tista, ki je v Vzhodni-srednji Evropi ustvarila to 100% kapitalistično utopijo, ki v tej radikalni obliki ne obstaja nikjer, gotovo pa ne na Zahodu. Češka je bolj tržna družba kot Avstrija ali Velika Britanija. V nasprotju s tem, kar pravijo liberalci, je vladavina trga v Vzhodni-srednji Evropi absolutna in popolna. Če smo tako imenovani resni intelektualci, moramo biti objektivni in prepoznati, da se naše družbe soočajo z nerešljivimi težavami. Kako lahko ljudje pokažejo solidarnost v sistemu, ki ni solidaren, ki je sebičnost sama? Mnogi politiki v današnji Evropi, zlasti tisti na skrajni desnici, obljubljajo neke vrste socialno državo, vendar le za tiste, ki bodo »trdo delali«, domače in spoštljive belce.

Vendar je bistveno, da tega ne bodo uresničili. To je samo govorjenje. To so gibanja srednjega razreda, ki se nižjih razredov in revnih bojijo ter jih zaničujejo. So odprti strankarski privrženci razredne družbe – razredni bojevniki od zgoraj. Ne predlagajo nič novega, le branijo današnje zatiranje, izkoriščanje in krivice. Poglejte na situacijo na Poljskem ali na Madžarskem. So te družbe vsaj med belim srednjim razredom postale kaj bolj radodarne, bolj povezane in bolj kolektivistične? Seveda ne. To je samo retorika.

Zakaj ljudje še vedno verjamejo njihovim obljubam?

Ni nobene prave levice. Znani citat pravi: »vsaka zmaga skrajne desnice kaže na nesposobnost levice«. Spremenili pa so se tudi preostanki tradicionalnega delavskega razreda. 90% avstrijskega industrijskega delavskega razreda je glasovalo za Norberta Hoferja, kandidata skrajne desnice. Toda to je le 10% celotnega delovno aktivnega prebivalstva v Avstriji. To je postala relativno privilegirana skupina, ki brani svoj razredni položaj proti konkurentom na trgu dela – proti beguncem, proti brezposelnim, proti priseljencem in proti ženskam, ki bi delali za manj. Volivci krivijo ženske, etnične manjšine in migrante, namesto da bi zahtevali vključitev v sistem višjih plač/podpor/pokojnin. Toda, da bi lahko bili vključeni v sistem višjih plač, potrebujete močno levo socialno demokracijo, ki pa ne obstaja.

Je mogoče močno levo socialdemokracijo ponovno ustvariti?

Težko. Če se bo pojavila kakršnakoli nova levica, bo morala zastopati in mobilizirati ne samo ostanke starega industrijskega delavskega razreda, ampak veliko večjo maso ljudi, ves proletariat-prekariat brez kapitalskega premoženja. Če tega ne bo sposobna, bodo ti ljudje postali nekaj takega kot je bil stari rimski proletariat. Pri življenju jih bodo ohranjala darila, državne donacije in športni spektakli. Lahko postanejo reakcionarna sila, ki služi interesom tiranov. To je bila vloga »proletariata« v času pozne rimske republike in v času zgodnjega rimskega cesarstva. Lahko se znajdemo v družbi, ki jo razbijajo med seboj konkurenčni razredni egoizmi, ki bodo grši od tega, kar imamo zdaj. Sedimo tukaj v čudoviti s soncem obsijani Pragi, ki je tiha, lepa in še vedno je mir. Ampak tako je bilo tudi v juniju 1914. Prav tako je bilo zelo mirno. Zlom kakršnekoli narave morda ne bo prišel danes, lahko pride čez deset let, vendar sistem je zelo nestabilen. To je lekcija vsega tega.

Kdo so danes glavni sovražniki Evrope?

Vse evropske vlade, brez izjeme. Jezdeci apokalipse. Ne vedo kaj delajo. Konservativni voditelji iz preteklosti, kakorkoli odvratni so lahko bili drugače, so imeli vsaj nekaj tradicionalnega občutka glede tega, s čim »se ne igraš«. Ne igraš se s svojo državo, kakorkoli je že opredeljena, samo zaradi tega, da se. Poglejte ljudi, kot so David Cameron, François Hollande, Miloš Zeman. Ti ljudje nimajo pojma in samo lomastijo naokrog. To je zelo resno. Potem poglejte vso dekadenco okoli nas – padanje intelektualne ravni večine institucij, splošna kulturna kriza in nepismenost srednjega razreda, vključno s tako imenovanimi strokovnjaki in tako imenovanimi intelektualci. Dandanašnjemu kapitalizmu moramo zoperstaviti izravnalno moč, da lahko zagotovimo povsem enostavno preživetje človeštva. Kapitalizem sam zase tega seveda ne more in ne bo naredil. To ni star in slab meščanski sistem. To je nekaj veliko hujšega. Ustvariti moramo nove politične strukture, če je še kaj časa za to. Sploh nisem prepričan, da je še.

Gaspár M. Tamás je madžarski filozof, politik in publicist. Pred letom 1989 je bil disident, ki je protestiral proti »realnemu socializmu«. Predaval je na angleških, francoskih in ameriških univerzah, na kratko pa je bil tudi poslanec. Danes je eden vodilnih evropskih javnih intelektualcev in kritik vlade Viktorja Orbana.

Jaroslav Fiala

Pogovor je bil izvirno objavljen na strani A2larm.cz 

Vir: http://politicalcritique.org/cee/hungary/2016/the-rule-of-the-market-in-east-central-europe-is-absolute-interview/

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s