Delodajalci na ulici

Kolumna Zgodbe o stvareh

Na žalost tu ne gre za množično odpuščanje nesposobnih delodajalcev s strani delavcev in zaposlenih, ki jim je prekipelo in so preprosto prevzeli oblast. Gre za delodajalce, ki so, revolucionarno vzklikajoč, da ulica pripada vsem, protestirali proti nečemu, kar vidijo kot omejevanje svojega polja svobode, da zaslužijo, kakorkoli želijo in zmo­rejo, na račun tistih, ki jim to omo­gočajo. Po eni strani nesrečni Janša ne bi mogel izbrati slabšega tre­nutka za totalno interpelacijo, saj so mu delodajalci ukradli šov, po drugi strani pa je vsak, ki je videl ugledne bogataše najprej na ulici, nato pa v bolj ali manj vseh televi­zijskih studiih, lahko samo molil k bogu smeha, naj pomladi skupi­no Monty Python, jo ponovno se­stavi in pošlje v Slovenijo: to, kar se dogaja, bi samo oni lahko zapaki­rali v nekaj, kar bi lahko krohota­joč se prebavili.

Toda bodimo pošteni: če nam nekdo povsem resno sporoča, da je bodeča žica znak državne, ponosno in uspešno izvedene akcije obvaro­vanja schengenske meje, zakaj ne bi bogataši po kosilu v prestolnici po prijetnem septembrskem soncu, medtem ko njihove žene nakupujejo po sicer pustih ljubljanskih butikih, šoferji pa potrpežljivo čakajo za vogalom, da jih razvozijo nazaj v njihove vile po najlepših delih države, opravili osvežilnega spre­hoda z lahkimi vajami pred parla­mentom in ob tem še kakšno rekli o tem, kako jih zaposleni uničuje­jo s svojimi zahtevami po prežive­tju, država pa v zvezi s to v nebo vpijajočo krivico ne stori nič? Bolj prepričljivega dokaza o multita­skingu najbolj odgovornih in naj­bolj zaslužnih za našo blaginjo si ne morem predstavljati. Škoda, da se jim ob koncu niso priključile še žene, kot bleščeč dodatni in oprije­mljiv dokaz obče blaginje …

Pravo vprašanje je torej, kako po­magati delodajalcem, da se sooči­jo s poniževanji, dobijo zaslužena priznanja in si zagotovijo ugled, sorazmeren z njihovimi zasluga­mi; kako Janši omogočiti, da se mu končno nasmehne nekaj sreče in z njo pameti; in nazadnje, kako vladi mirno vseh nesmiselnih interpela­cij sporočiti, da nekaj resnično ni v redu. Zdi pa se, da tu prave pomoči ni, saj so se vsi omenjeni preveč od­maknili od razumnega dojemanja sveta, v katerem živijo. V stvarnost bi jih lahko vrnila samo nova real­nost v njihovih lastnih življenjih, trganje zapredkov, v katere so se tako zabubili, da sploh več ne raz­mišljajo o možnosti, da bi nekoč postali metulji. Tako kot nam pred­sednik konstruira realnost, v kateri potem nastopa in v njej naprej živi zgolj s tistimi, ki so iz kakršnih koli razlogov pripravljeni vstopi­ti v to njegovo realnost, tako tudi zgoraj omenjene skupine in posamezniki, delodajalci, Janša in vlada, konstruirajo realnost ob pomoči brezvestnih medijev, priliznjen­cev, slug, spremljevalcev, nesreč­nikov vseh vrst in med njimi lažje in težje duševno obolelih posameznikov, potem pa od te konstruira­ne realnosti prejemajo feedback, ki vse potrjuje. Na noben drug način ni mogoče razumeti uličnega pro­testa delodajalcev, Janševih serij­skih interpelacij in vladne herojske zaščite Schengena ob odurnem in nehumanem zavračanju mini­malnih in zakonitih zahtev malo­številnih beguncev, ki so imeli to smolo, da so se ustavili pri nas. Te primere sem navedla, ker so stari samo nekaj dni. Kaj pa naj rečemo o stranki, ki istočasno pridiga najbolj neusmiljen neoliberalizem in kr­ščanske vrednote? Kaj naj rečemo o delovanju parlamenta, v katerem se izvajajo rituali, namesto da se obravnavajo in spreminjajo zakoni, zaradi katerih ljudje že leta in leta trpijo krivice najbolj absurdne vrste? Kot znak dobre volje in želje po skupnem reševanju problemov zdravstva sploh ne bom omenjala …

Morda bi bila rešitev ta, da bi tem najvišjim predstavnikom obla­sti vsilili nekaj, kar oni v svoji neskončni milosti precej razkošno dajejo drugim državljanom za re­lativno majhno nadomestilo: na tisoče promocijskih programov, dogodkov, spodbudnih besedil, reklam, leporečja, laži, zahtev, naj se vsak čim bolj briga zase, in drugih smeti, v katerih se vsakodnevno dušimo? Nekaj takega kot povratno delovanje, ki ga pozna­jo v nekaterih terapevtskih šolah. Recimo, da mora Miro Cerar, privezan na stol, osem ur ali več brez premora poslušati lastno logore­jo. Po prvih urah iskrenega uži­vanja v sebi, mislim, bi se počasi , začela kriza, ki bi se končala z živčnim zlomom. Isti tretma bi se lahko uporabil pri vseh bolj izpostavljenih verbalno prisotnih javnih funkcionarjih. Kar zadeva delodajalce, tiste ulične revolucio­narje, bi jih morali morda samo za tretjino meseca prisilno zapreti v delavnice s peklenskim hrupom, smrdljive prostore dela in znoja, jih hraniti samo s cenenimi paštetami in jih obvezno izposta­viti žaljenju, šalam, grožnjam in drugim manifestacijam moči nad delavci ter, seveda, čim bolj pogo­stemu zbadanju in obscenim pri­pombam. To morda zveni surovo, vendar primerjajte te ukrepe, ki sta jih izzvala brezup in obup, z leti njihovega ravnanja z državlja­ni, z njihovo brezčutnostjo in ošab­nostjo, z njihovim razumevanjem družbenega delovanja, z njihovim pojmovanjem dobrote, človeško­sti, razumevanja, solidarnosti, dr­žavljanskega poštenja! To bi bila samo malo močnejša spodbuda, da začnejo razmišljati … Namreč to, kar je najbolj fascinantno v teh absurdnih izjavah in dejanjih, ki jim sledijo, je popolno zanemarja­nje osnovnega načela minimalne zmernosti in posledično povsem neposredno poniževanje pameti vsakega prebivalca države. Nihče od navedenih namreč ne bi bil spo­soben natančno in prepričljivo opi­sati, kako je to zasluga delodajalca, da “napredujemo”, kako mi brani­mo schengenske meje in kako zah­tevamo spremembo oblasti, ki je ne moremo zamenjati … Vem, da postajam dolgočasna s svojo zahte­vo, da se v javnem govoru spoštuje logika, vendar še vedno nisem pre­pričana, da je ta zahteva utopična! Še vedno obstajajo ljudje, ki znajo v javnosti govoriti logično, pa čeprav imajo mediji vgrajen zelo prefi­njen in drag mehanizem, s katerim se izogibajo “napaki” pojavljanja takih govornikov … Še vedno ob­staja spontana reakcija na neu­mnost, še vedno obstaja spomin na zahteve, ki smo jih nekoč posta­vljali. Še vedno pri mnogih obstaja sram, še vedno mnogi jasno ločijo med praznimi obljubami, lažmi in neprijetno, očitno resnico.

Medtem ko je cepelin Hinden­burg pred skoraj devetdesetimi leti padal v New Jerseyju in s tem napovedoval veliko večje in stra­hotnejše katastrofe, je radijski po­ročevalec jecljaje vzkliknil: “O, človeštvo!” To se ni nanašalo le na človeške žrtve, ampak tudi na dej­stvo, da je nekomu sploh prišlo na misel, da bi velikanski balon, poln vnetljivega plina, lahko predsta­vljal primerno prevozno sredstvo, pa še nesorazmerno veliko za tako majhno število bogatih potnikov, ki so to zabavo lahko plačali. Take usodne napake v predvidevanju danes veselo dopuščamo v ekstre­mnih športih. A tudi ne misleč na podvige, smo svoje edino življenje obsodili na lebdenje na vnetljivem predmetu, ki se napihuje, medtem pa mi izgubljamo vsak občutek za dimenzije, ambicije, želje in načrte, ki bi lahko bili realni in odrešilni. Tisti, ki proizvajajo, poganjajo, pro­dajajo in inkasirajo “cepeline”, so izgubili občutek za realnost še prej in veliko bolj očitno kot večina, obenem pa se s tem še hvalijo. Drugi smo v veliki meri pogoltni­li cepelinsko propagando. Če je še nismo vsi povsem sprejeli, je zdaj skrajni čas, da čim prej zapustimo ta balon z vnetljivim plinom. Kajti tisti, ki sem jih omenjala, imajo nekje v rezervi lahka in jadralna letala, s katerimi se bodo rešili …

Objavljeno v Sobotnem Večeru, v soboto, 1.10.2016

Svetlana Slapšak

Vir: http://www.vecer.com/delodajalci-na-ulici-6260990

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s