Hitlerjevo ljudstvo

V enem od prizorov v filmu »Snowden« (2016) Oliverja Stona, ki je nastal po predlogi knjige »Dosje Snowden« (The Snowden Files: The Inside Story of the World’s Most Wanted Man) Luka Hardinga in fiktivnega romana »Time of the Octopus« (Čas hobotnice) Snowdenovega ruskega odvetnika Antolija Kučerena, se Snowden s kolegi iz regionalnega operacijskega centra na Havajih na rojstno dnevni zabavi pogovarja o odgovornosti za napade z brezpilotnimi letali, ki jih pogosto na oddaljene cilje po drugih celinah izvajajo operativci v varnem zavetju svojih domačij okolij v ZDA. Njegov kolega pravi, da takšno ubijanje na razdaljo kmalu postane rutina, samo še en dan na delovnem mestu. Ali tovrstno služenje ne more biti zločin, se vpraša Snowden in ob tem spomni na Nürnberške procese po drugi svetovni vojni, v katerih so v 12 procesih sodili in obsodili vse bolj in manj odgovorne naciste, ki so sodelovali v zločinih proti človeštvu. Po glavnem in medijsko najbolj odmevnem sojenju najvidnejšim preživelim nacistom, so v ostalih procesih obračunali s podpornim menedžmentom nacizma, ki je bil sestavljen iz sodnikov, odvetnikov, učiteljev, zdravnikov, policistov, paznikov – skratka običajnih ljudi, ki so na videz le opravljali svojo službo in sledili ukazom. Tako smo prišli do Nürnberških principov, ki so jih Združeni narodi povzdignili na raven mednarodnega prava za primer, da bi služenje in izpolnjevanje ukazov ponovno postalo zločin.

Kako je Hitler po prevzemu vodenja vlade leta 1933 reorganiziral državo, da je sebe postavil v središče in kako je teror postal vodilo njegove fašistične politike, si je mogoče ogledati v dvodelnem nemškem dokumentarnem filmu »Die Suche nach Hitlers Volk« (Hitlerjevo ljudstvo, 2015). V filmu spremljajmo pripoved Saula K. Padoverja, dunajskega Juda, ki je pred vojno študiral v Nemčiji, nato pa emigriral v ZDA, med vojno pa se kot del posebne enote za psihološko bojevanje ameriške vojske ponovno vrnil v Nemčijo, da bi konec leta 1944 na osvobojenih ozemljih poskušal oceniti mentaliteto »Hitlerjevega ljudstva«. Saul K. Padover je iskal razloge za Hitlerjev vzpon na oblast in njegovo moč ter predvsem za zvestobo ljudstva tudi proti koncu njegovega režima. Potem ko so Nemci izgubili bitko za Stalingrad, je bilo njihovo zaupanje omajano in končni poraz Rajha je bil le še vprašanje časa, a številni Nemci so še naprej zvesto podpirali svojega voditelja in njegovo politiko.

Boj proti nacizmu ni bil le boj proti sovražniku, ampak proti prav posebnemu pogledu na svet. Padover se je v procesu preiskovanja mentalitete tega pogleda, pogovarjal s številnimi Nemci, ki so predstavljali presek takratnega nemškega prebivalstva: gospodinjami, duhovniki, navadnimi delavci, vojaki, pripadniki Hitlerjeve mladine in drugimi. Premagani so Nemci delovali miroljubno, skoraj servilno in vendar tako tuje, kot prebivalci nekega tujega planeta. Kako je lahko dežela, ki jo je zapustil 15 let pred tem, zanj postala tako neprepoznavna? Po več tednih pogovorov, še vedno ni našel Nemca, ki bi priznal, da je nacist. Kot da ljudje pri tem, kar se je zgodilo, niso bili udeleženi. Ali to pomeni, da je vse Hitler izpeljal sam?

Nacistična stranka je bila v Nemčiji v času svojega vzpona vseprisotna. Malo je organizacij v zgodovini, ki so bile tako dobro organizirane. Skoraj nihče se ji ni mogel izogniti. Vsaka skupina je imela svojo izpostavo. Prepojila je vso družbo, kar pa seveda ne pomeni, da so bili vsi Nemci nacisti. Ideologijo tretjega Rajha so sprejemali vsak po svoje, vsak s svojo dinamiko. Bolj ko je gibanje postajalo uspešno, bolj so se ljudje z njim poistovetili. Želeli so biti del zgodbe o uspehu. Po gospodarski krizi je bil tak organizem pravi balzam na rane predhodnega obdobja, ki so bile v Nemčiji zaradi vsiljenega dolga prve svetovne vojne in finančne krize v ZDA, še toliko globlje kot drugje. Weimarski poskus z demokracijo se je mnogim zdel neuspešen, od česar so imeli koristi predvsem sovražniki demokracije. Zelo uspešni so bili komunisti, ki so se vztrajno prebijali v ospredje nemške družbe. Bili so stranka brezposelnih, ki so bili v večini. Ekstremisti, tako na levi kot desni, so se mnogim zdeli kot rešitelji, ki so jih potrebovali. Politika komunistov je bila naklonjena vzpostavitvi sovjetske Nemčije, kar je pognalo strah v kosti številčne nemške buržoazije, ki so seveda vedeli kaj se je z buržoazijo zgodilo v Sovjetski zvezi. Ta strah je bil pomemben element, ki je veliko večino srednjega razreda v Nemčiji pritegnil na stran nacistov.

Hitler ljudi na svojo stran ni pridobil le z besedami, ampak predvsem s službami in kruhom. Pri tem so si nacisti prisvojili tudi uspehe, ki so jih prinesli pozni gospodarski ukrepi Weimarske republike. Tudi propaganda ne deluje, če nima podlage, zato je bilo premagovanje brezposelnosti eden od pomembnejših korakov na poti k oblasti. A je seveda tudi propaganda naredila svoje. Državne investicije, s katerimi se je hvalil Hitler, niso zaposlovale velikega števila ljudi, a so bila dobra kulisa za tak učinek. Vlaganje v infrastrukturo, pospešena motorizacija in začetki oboroževanja so pripomogli k dvigu zaposlenosti. Rezultat je bil daljši delavnik, državna distribucija dela in preverjanje storilnosti na vsakem koraku. Vsaka panožna organizacija je tako dobila svojega lastnega vodjo. Starejši delavci so bili do Hitlerja veliko bolj skeptični kot mladi, sinovi in hčere starih socialnih demokratov, ki so »modernost« in »dinamičnost« nacistične stranke sprejemali z odprtimi rokami.

Do leta 1936 je nacizem postal nova normalnost. V primerjavi z Weimarsko republiko je bila Nemčija tega leta veliko bolj prijeten kraj za bivanje in tudi obeti so bili dobri. Spremembe so se sicer res zgodile, a so bile v veliki meri simbolične. V povprečju so Nemci v Hitlerjevem Rajhu še vedno zaslužili manj kot v Weimarski republiki, toda v primerjavi z leti krize, se je veliko ljudi počutilo bolje. Tudi zato, ker je ekonomija okrevala tudi na svetovni ravni. Nacisti so se predstavljali kot mlado, dinamično in moderno gibanje. Hitrost, učinkovitost in nove metode transporta so igrale pomembno vlogo. Slavili so letalstvo, gibanje pa je za svoje interese izkoriščalo tudi potrošništvo in moderno tehnologijo, kot jo je v tistem času predstavljal radio.

Država je ljudem omogočala počitnice, da so lahko vzdrževali fizično kondicijo. »Z radostjo do moči« (Kraft durch Freude) je bila organizacija, ki je za delavce organizirala številne dejavnosti, počitnice in izlete. Tako so nagrajevali delavce za njihove dosežke in skupine ljudi, ki si tega sicer ne bi mogli privoščiti. Vsako leto je država poslal na počitnice okoli 10 milijonov ljudi. Za mnoge je bilo to prvo potovanje v življenju. V sicer monotonem življenju, so bili to nepozabni spomini. Nenehne dejavnosti in aktivnosti so pri ljudeh postopoma gradile zvestobo režimu. Mnogim se je zdelo, da čas pod nacizmom ves čas nekam beži, da sploh nimajo časa za premislek, kar je sicer pogost učinek v diktaturah, ki ljudem ne pustijo misliti. Številni in pogosti nacistični prazniki so bili še ena tovrstnih motenj.

Industrijski delavci so bili dolgo časa Hitlerjevi največji nasprotniki. Kako je Hitler te ljudi uspel pridobiti na svojo stran? Tako, da se je pretvarjal, da je eden od njih in da je delavcem (leta 1933) priznal 1. maj kot nacionalni praznik dela. Že naslednji dan so bili razpuščeni stari sindikati, mnoge so pokorili tudi s silo in jih odpeljali v improvizirana taborišča. Ponovno je šlo za taktiko izmenjujoče prisile in dobrikanja. Kaj pa se je zgodilo s svobodno mislečimi intelektualci, ki se niso strinjali s Hitlerjem? Številni so se po prepovedi strank umaknili v podzemlje ali se na videz obnašali konformistično. Po prevzemu oblasti nacistične stranke se takšni ljudje niso bali samo izgube službe, ampak tudi za svoja življenja. Zakaj torej ni bilo upora, protesta ali česa podobnega? Bili so tudi takšni, ki so si to želeli, a so jih zaustavili. Hitler je na oblast prišel formalno in legalno, vsak upor bi se zato smatral kot upor proti zakonitosti in pravu ter bi bil protizakonit. Na intelektualce in bivše strankarske voditelje se je pritisk vršil tudi z nasiljem in poniževanjem. Mnogi so rade volje pozabili kako razširjeno in kruto je bilo to nasilje nad so-državljani. Okoli 100000 socialnih demokratov in komunistov je bilo že v tem zgodnjem obdobju režima poslanih v nastajajoča koncentracijska taborišča. Bili so pretepeni, z njimi se je slabo ravnalo, na stotine jih je tudi umrlo. Po nekaj tednih so jih izpustili pod pogojem, da se ne bodo več ukvarjali s politiko. Levičarje je novi režim naučil krvave lekcije. To pa ni bila nikakršna državna skrivnost. Srednji razred se je na ta pregon opozicije odzival pragmatično, češ da Hitler zgolj čisti in da je ob tem dobro pogledati vstran. Za dosego višjih ciljev, kot so jih razumeli sami – v dobro avtoritarne, stroge države, v kateri na videz ponovno vlada red, kot so si želeli mnogi na konservativni strani družbe -, so to vzeli v zakup.

Institucije, ki so zagotavljale to vrnitev k redu, so bile v družbi zelo priljubljene. Sistem represije je bil vseprisoten in med prebivalstvom dobro sprejet. Če si bil kritičen do oblasti, so te lahko za to kaznovali s celo vrsto protiukrepov, ki so prihajali iz različnih sektorjev družbe, ne le s strani policije. Veliko je bilo državljanskega ovajanja in težko je bilo vedeti komu lahko zaupaš in komu ne. Vsi, ki niso bili na strani nacistov, so se prebijali kakor so vedeli in znali. Leta 1933 so imeli socialni demokrati še vedno 7 milijonov volivcev, vendar dokler so bili tiho, jih je tudi režim pustil pri miru. Politična smrt je bila cena za golo preživetje. Komunisti in socialni demokrati so bili demoralizirani. Vse, za kar so si desetletja prizadevali, se je sesulo čez noč. Vsem se je zdelo, da je to, kar se dogaja zelo prozorno, zlahka je bilo moč razbrati namene, a je bilo zato toliko bolj depresivno in frustrirajoče, ko so videli kakšno moč ima ta ideja nad ljudmi.

Dan enolončnice (Eintopfsonntag) je bil tipičen način, kako so nacisti združili ljudi. Enkrat na leto so bili vsi državljani spodbujeni, da jejo enolončnico, denar, ki bi ga drugače namenili za kosilo, pa so namenili za tiste, ki so bili potrebni pomoči. Tako sta šef in delavec na ta dan jedla isto in prispevala za skupno dobro. Šlo je za simbolično dejanje, ki je dalo ljudem občutek enotnosti. Skupnost je bila na ta način kot obljuba, ne pa kot dosežek, zlorabljena v propagandne namene. Šlo je za očitno propagando, a ljudi je ta tako imenovana skupnost ljudi (Volksgemeinschaft) prepričala. Tudi pozdrav »Heil Hitler« je imel podobno funkcijo. Pogosto so ga navadni ljudje uporabljali proti eliti, s čemer so simbolično izkazovali enakopravnost. Takšne majhne simbolične geste so bile v tretjem Rajhu zelo pomembne in učinkovite.

Nacistična stranka je v družbi podrobno razdelala svojo hierarhijo. Več kot milijon ljudi je v nacistični Nemčiji imelo kakšno od številnih nacističnih funkcij in vsaka funkcija je imela svoje ceremoniale, uniforme in odlikovanja. Ti ljudje so čutili, da so priznani in pomembni. Čutili so se pripadniki elite. Vsak je dobil občutek, da je nekaj posebnega. Po drugi strani so bili drugi, ki niso pripadali ali spadali k kakšni od teh skupin, poniževani in prezirani. Uniforme dajejo ljudem status. Na ta način so ljudje vpleteni v zgodbo in dobijo občutek, da prispevajo, da sodelujejo, pomagajo. Ta skupnost ljudi (Volksgemeinschaft) je bila tako v prvi vrsti skupnost uspešnih ljudi, ki je izločila vse, ki ne zmorejo, niso dovolj učinkoviti in ki so nekoristni, ki so skratka za družbo odveč. Skupnost ljudi (Volksgemeinschaft) je bila velika in hkrati kruto ekskluzivna. Tako dobro je funkcionirala, ker je ljudem dajala občutek, da nekam pripadajo, so v dobri družbi, v kateri pazijo drug na drugega, med tem ko Judje in drugi t.i. anti-socialni elementi, kot so bili homoseksualci, Romi in drugi, k tej skupnosti niso spadali, ker so bili šibki -, bili so tisti, s katerimi nisi želel imeti opravka. Ko je režim opravil z opozicijo, je definicijo skupnosti ljudi pričel ožiti. Tarča so postali ljudje, ki so tako ali drugače izstopali, se niso uspeli vključiti v družbo, ali so jih imeli za zločince -, ljudje, ki so morda živeli od socialne pomoči, so bili morda promiskuitetni, se niso razumeli s sosedi itd. Nemci so zapiranje tovrstnih ljudi v taborišča sprejeli kot dobro in potrebno potezo. Ko so tovrstne ljudi odstranili iz družbe, zanje ni bilo več treba skrbeti. Med temi so bili tudi mentalni bolniki, za katere so najprej organizirali prisilno sterilizacijo, potem pa tudi sistematičen umor – smatrali so jih za neuporabne in nezaželene. Na ta način bi naj skupnost očistili nepopolnosti in jo približali popolnosti.

Tudi vloga Cerkve je bila pri pomembna. Posebej protestantska cerkev je hitro prešla na Hitlerjevo stran – nekatere same, druge pod prisilo. Skrbelo jih je seveda predvsem za lastno preživetje. Nacizem je ponujal neke vrste nadomestek za religijo, tako krščanstvo ni imelo več osrednje vloge v družbi. Vsa simbolika in ritual nacizma je zelo spominjal na religiozne rituale. Kot nadomestno religijo, so vanjo morali verjeti vsi -, če niso verjeli, niso pripadali. Stranka je izkoriščala potrebo ljudi po veri in ritualu: Hitler se je predstavljal kot odrešenik; vsaka zastava, ki se je je dotaknil, je veljala za sveto; prisegali so k bogu itd.

Nacisti so uspeli v svojo korist spremeniti že obstoječa verovanja, predsodke in strasti. Med temi je bil vsekakor najpomembnejši nacionalizem. Nacionalisti niso mogli sprejeti, da je Nemčija s podpisom Versajske mirovne pogodbe leta 1919 postala drugorazredna sila. Rituali ob slovesnostih posvečenih žrtvam prve svetovne vojne, so šli z roko v roki s poskusom izbrisa sramote poraza v prvi svetovni vojni. V tem času skoraj ni bilo odraslega Nemca, ki ne bi bil vojni veteran. Ko so se ti, pogosto travmatizirani moški, vrnili domov in postali očetje, so svoje razočaranje prenesli na svoje otroke, ki so se želeli za njihov poraz maščevati in obnoviti nemško čast. Ko se je Hitler zoperstavil zahtevam mirovne pogodbe, je s tem pridobil njihove dodatne simpatije.

Z rasno ideologijo in ideologijo rasnega sovraštva se je v Nemcih vzpostavil občutek superiornosti. Ljudem so zelo uspešno vbijali v glavo, da imajo eni pravico pred drugimi, o pravičnem mestu Nemčije v svetu, da je moralno upravičena do kolonij, življenjskega prostora (lebensraum) in da je upravičena, da vlada določenim drugim ljudem.

Velika manjšina prebivalstva je bila naklonjena proti-judovskim, anti-semitskim zakonom režima, majhna manjšina jim je nasprotovala, vendar so zavoljo preživetja molčali, na sredi pa je bila večina prebivalstva, ki je učinkovito gledala vstran in si pred dogajanjem zapirala oči. Ljudi je nacističen režim pogoltnil po logiki, ki ji v socialni psihologiji pravijo »teorija spolzkega klanca«. Prvi korak v uresničevanju antisemitizma je bil morda ta, da je nekdo zaradi svojega judovskega porekla izgubil službo, vendar ga niste odpustili vi. Na voljo je bilo delovno mesto, ki so ga ponudili vam in vi ste ga sprejeli. Tako ste s tem, ko ste prevzeli to službo, postali sodelavec in prevzeli moralno odgovornost, toda ali vas lahko za to krivimo? Vaša logika je gotovo naslednja: »nisem jaz začel s tem, nisem ga jaz odpustil, delo je na voljo, nekdo ga bo vzel, če ga ne bom jaz«. Tako se nenadoma znajdete na delovnem mestu, kjer kmalu ni več nobenega Juda in tako postanete del proti-judovskega aparata. Sovraštvo do Judov je postala uradna državna politika in del vsakodneva. V začetku tridesetih je bilo v Nemčiji manj kot pol milijona Judov, kar je manj kot 1 procent prebivalstva. Ti so bili vse bolj preganjani in zasramovani. Mnogi so pod tem pritiskom pod tržno ceno prodali svojo lastnino in se poskušali odseliti. Antisemitizem ima seveda globoke zgodovinske korenine, še posebej nemški antisemitizem, ki je svoj politični vrhunec doživel konec 19. stoletja. Hitler je k temu, v družbi že obstoječemu sovraštvu, dodal idejo Judov kot bolezni, raka na nemški duši, ki ga je treba izrezati iz narodovega telesa. Leta 1938 je sramotenje prešlo v nasilje. V odzivu nemške javnosti je bilo veliko kritike na račun uničevanjem materialnih dobrin, a samo izhodišče, da Judje v Nemčiji niso več dobrodošli, je bilo splošno sprejeto. Eden od po vojni osvobojenih mladih Judov, je dejal: »Udarci so boleli, a sem se jih hitro navadil, veliko hujše pa so bile besede in pa to, da nam tudi tisti, ki so bili proti Hitlerju, niso pomagali. Ne, Nemci niso zlobni, so samo tako grozljivo brezbrižni«.

Posebnega navdušenja nad začetkom vojne leta 1939, kot leta 1914, tokrat ni bilo, je pa bila na visokem nivoju pripravljenost izpolniti dolžnost in se bojevati za domovino in Hitlerja. Za vojno so Nemci krivili druge – Poljake, ki izzivajo, Angleže, ki jim zavidajo itd., nikoli pa pod vprašaj niso postavljali nemške politike. Nemci so se počutili kot žrtve v svetu polnem sovražnikov, v katerem so vedno sami proti vsem – Nemci so se sami sebi smilili.

Ubijanje je za mnoge vojake med drugo svetovno vojno postalo vsakdanje opravilo. Kot dokazujejo študije, se lahko ljudje navadijo na res neverjetne stvari, kar bi sicer mislili, da ni mogoče. Ubijanje postane rutina in ne obremenjuje storilcev tako kot morda na začetku. Storilci so kasneje pogosto iskali in našli opravičilo za svoje početje. Verjeli so, da so počeli nekaj dobrega. Pogrom proti Judom so videli kot del vojne, v kateri vsi počnejo grozote – v vojni ni pravil. To so počeli v imenu civilizacij in kulture, očiščenja sveta. Opravili so delo, ki ga je nekdo moral narediti in pri tem so v svojih očeh ostali dostojni. Kriv se ni počutil nihče, izkazovali niso niti dvoma. Ukaz je bil pač za njih ukaz. Po vojni so skoraj vsi obtoženi zločinov izjavljali, da so delovali pod prisilo in da bi v primeru, če bi odklonili sodelovanje, bili ubiti sami ali bi posledice trpele njihove družine, česar pa noben sodni proces po vojni ni uspel potrditi.

Po prodoru v osrčje Nemčije, so zavezniške vojake pričakale podobe naroda, ki je bil naveličan vojne. Povsod so visele bele zastave. Nemci so bili premagani. Veliko ljudi je ob prihodov zaveznikov občutilo olajšanje. Toda prezgodnja predaja je bila kljub temu tvegana in je lahko imela grozljive posledice. Večina Nemcev je bila ob prihodu zaveznikov v zelo dobrem materialnem stanju – bili so dobro oblečeni in dobro hranjeni, kar je predvsem zasluga dobre organizacije in materialne preskrbljenosti, ki je bila posledica ropanja po ozemljih, ki jih je Nemčija osvajala med vojno. Na ta način je Nemčija skozi vso vojno ohranjala standard prebivalstva precej na visokem nivoju in še dodatno onemogočala kakršenkoli upor. Od začetka je bila to roparska vojna, vojna uničenja. Tako imenovani »življenjski prostor« (lebensraum) je Hitler želel vzpostaviti na račun ljudi, ki so tam živeli. Posebej dežele Sovjetske zveze so bile načrtno izropane, Nemci pa so na račun lakote in stradanja v teh deželah, lahko zelo dobro živeli.

Tudi, ko je bila vojna za Nemce že zdavnaj izgubljena, so se nemški vojaki predajali šele, ko so se zares znašli v brezizhodnem položaju ali pa še takrat ne. Fanatizem, ki so ga izkazovali ti vojaki, je osupljala zaveznike. Bili so vzgojeni za popolno poslušnost in žrtvovanje. Nemški režim je v vseh želel vzbuditi navdušenje nad vojno. Širil je idejo, da je vojna naše naravno stanje in da bi brez nje narodi propadli. To je imelo posebej velik vpliv na mlade in nastala je zelo fanatična generacija. Ko so tako odraščali skupaj z nacizmom, je jasno, da je zlom nacizma pomenil tudi zlom njih samih. Zanje je obstajala samo zmaga ali propad.

Kljub temu, da je bila večina nemških mest do 80 procentov porušenih in so ljudje živeli med ruševinami, je vse delovalo normalno naprej – javni prevoz je bil točen, veljala so pravila in red. Nemci so se zdeli kot uklonjeni ljudje, ki niso sposobni upora, kar je bila sicer strategija bombardiranj nemških mest, maršala angleške vojske, Arthurja Harrisa. Zato so poskrbeli tudi dobro organizirani nacistični aktivisti, ki so vsak poskus upora nemudoma zadušili. Na drugi strani je bila dobra oskrba, ki je tudi v najtežjih trenutkih poskrbela, da je življenje teklo normalno naprej. Pomoči potrebni so dobili nemudoma pomoč in za žrtve bombardiranj je bilo dobro poskrbljeno. Režim si je na vsak način do konca prizadeval ohranjati videz normalnosti.

Po Stalingradu, kjer so Nemci izgubili najboljše divizije, je vojaško vodstvo izgubilo vero v Hitlerja, a ostal jim je občutek dolžnosti do izpolnjevanja ukazov. To je bila njihova dolžnost kot vojakov. Upor bi pomenil izdajo prisege. Na izdaje, kot je bil poskus atentata na Hitlerja, so gledali z največjim prezirom, ki so ga delili s širšim prebivalstvom.

Ob spoznanju po koncu vojne, da so nacisti Nemcem lagali in jih varali, so vso krivdo prevalili na Hitlerja, niso pa ozavestili zločinov režima, niti teh proti svojemu lastnemu ljudstvu. »Nedolžen sem kot ovčica«, »jaz nisem sodeloval«, so bili stavki, ki so jih zasliševalci najpogosteje slišali. Vsi so za vse krivili samo Hitlerja, sami pa niso čutili nobene odgovornosti.

Ob zavezniškem zajetju posameznih mest je neredko celotno vodstvo mesta naredilo samomor. Med najbližjimi pristaši nacistične stranke se je širila prava epidemija samomorilnosti. Ker se za dogodke nihče ni čutil odgovornega, so prebivalce nemških mest peljali na oglede koncentracijskih taborišč, da bi jih soočili z grozo, ki so jo tam našli. Nekatere je ta obisk streznil, večino pa tudi to ne. Nekateri so celo tarnali nad krutostjo zaveznikov, da jih izpostavljajo takšnim prizorom. Obseg krivde je bil tako velik, da je mnogi niso bili sposobni ponotranjiti, kar so pokazala šele desetletja po koncu vojne, ko je dozorela generacija njihovih otrok. Lažje je razviti empatijo do enega človeka, kot do nečesa tako abstraktnega, kot je odgovornost za uničenje celega naroda. Cela generacija ljudi je bila v tej deželi v kratkem času zapeljana in številni so to dopustili sami, občutek krivde pa slej ko prej pride na dan, kot je tudi v ruševinah te stare Nemčije.

Nedavno se je v Sloveniji mudila Florence Hartmann, francoska novinarka in pisateljica, nekdanja svetovalka in tiskovna predstavnica Carle del Ponte – glavne tožilke haaškega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije, ki je bila zaradi objave dokumentov, ki povezujejo nekdanjega srbskega voditelja Slobodana Miloševića z genocidom v Srebrenici, obsojena na zapor, v katerem bi sicer morali sedeti vojni zločinci. V svojevrstnem zaporu v izgnanstvu sedita tudi Snowden in Julian Assange, da o Chelsea Manning (Bradley Manning) niti ne izgubljamo besed. Kaj torej pomeni, da današnje družbe kaznujejo tiste, ki opozarjajo na nepravilnosti in napake, nagrajujejo in častijo pa zločince? Si lahko ob eroziji osnovnih postavk zahodnega prava po drugi svetovni vojni obetamo kaj drugega kot ponoven vzpon fašizma? Kakšna je danes naša mentaliteta? Kot kakšno bi Saul K. Padover, ki je umrl leta 1981, prepoznal našo današnjo zahodno družbo?

Dokumentarna serija nemške televizije (ZDF/Arte) je nastala na osnovi knjige Experiment in Germany: the story of an American intelligence officer 1946, Saul K. Padover

Napotila:
http://zofijini.net/mediji_bush/
https://de.wikipedia.org/wiki/Die_Suche_nach_Hitlers_Volk
https://www.youtube.com/watch?v=T2C8U1M8Ahw
https://www.youtube.com/watch?v=r2tzwfFPfvE
https://www.youtube.com/watch?v=Uc8RyGN9Mi0

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s