Kako je Ayn Rand po letih nasprotovanja socialnim programom izkoristila socialno in zdravstveno varstvo

Robustna socialna varnostna mreža lahko v družbi koristi tako posameznikom, kot družbi sami. Brez strahu pred popolnim osiromašenjem in z možnostjo, da zadovoljijo svoje osnovne potrebe, imajo ljudje boljše možnosti za zasledovanje dolgoročnih ciljev, izumljati, ustvarjati in inovirati. Seveda obstaja tudi veliko takih, ki menijo drugače. In potem so še nekateri, vključno s privrženci Ayn Rand, ki tako kot Ayn Rand verjamejo: da so tisti, ki se zanašajo na socialne sisteme – če uporabimo njen grdi izraz  – »paraziti«, tisti, ki kopičijo velike količine zasebnega premoženja pa junaški super ljudje.

Učenec Ayn Rand, Alan Greenspan je na primer v začetku 1980-ih začel dobo »Reaganomike« tako, da je, kot piše Gary Weiss, vpeljal »povišanje najbolj regresivnega davka za revne in srednji razred – davka na izplačilo socialne pomoči skupaj z rezi v socialno pomoč«. Za Greenspana »to ni bilo protislovje. Socialna varnost je sistem altruizma v najslabši obliki. Njegovi upravičenci so plenilci. Dvig davkov zanje in zmanjšanje višine socialne pomoči  za družbo ne predstavlja nobene izgube.«

Eden od problemov s tovrstno razlago Ayn Rand je: ali »parazit« ali titan industrije, nihče od nas ni nič več kot človek, zanj veljajo isti kruti obrati usode, iste eksistencialne negotovosti, iste bolezni in nesreče. Trpljenje je lahko v veliki meri neenakomerno porazdeljeno, ampak narava in okoliščine pogosto najdejo načine kako to izravnati. Ayn Rand sama je tovrstno izravnavo doživela, ko se je upokojila. Po operaciji raka na pljučih leta 1974, ki ga je dobila zardi pretiranega kajenja, se je znašla v težkih razmerah.

Dve leti kasneje je bila dodeljena socialni delavki Evvi Pryor, ki je leta 1998 dala intervju o njunem odnosu. »Redko sem koga spoštovala tako kot Ayn Rand,« je dejala Pryorjeva. Na vprašanje o njunem filozofskem nestrinjanju, je odgovorila: »Moj ozadje je bilo socialno delo. To bi vam moralo povedati vse, kar morate vedeti o najinih razlikah.« Pryorjeva je bila zadolžena, da Ayn Rand  prepriča, da sprejme socialno in zdravstveno varstvo, da bi ji tako pomagali pri naraščajočih zdravstvenih stroških.

»Dovolj sem prebrala, da sem vedela, da je prezirala vpletanje države in da je menila, da bi ljudje morali in lahko živeli neodvisno. Prišla je do točke v življenju, ko bi prejela prav tisto, česar ni marala  …. Da bi lahko opravila svoj delo, sem jo morala prepričati, da prepozna, da v njeni teoriji obstajajo izjeme…. Morala je sprevideti, da na tem svetu obstaja tudi pohlep…. Medicinski računi bi jo lahko povsem izčrpali, če ne bi bila previdna. Ker je v ZDA delala vse svoje življenje in vplačevala v sistem  socialne varnosti, je imela pravico do nje. Vendar ni menila, da bi posameznik moral sprejeti pomoč.«

Nazadnje se je Ayn Rand vdala. »Ali se je s tem strinjala ali ne, ni bistveno«, je dejala Pryorjeva, »videla je potrebo tako zase kot [moža] Franka.« Ali kot pravi Weiss, »Resničnost je prodrla v njene ideološke fantazije.« Eden od načinov razumevanja kontradikcije je: da njena filozofija – objektivizem, »nima nobenega drugega praktičnega namena, razen da opravičuje gospodarske interese ljudi, ki imajo zaradi tega dobičke« – edina funkcija njene misli je, da se upraviči bogastvo, zavrne revščino in normalizira tisto vrsto Hobbesove vojne vseh proti vsem, ki jo je Ayn Rand videla kot družbeni ideal.

Ayn Rand je učila »da ne obstaja nič takega, kot je javni interes«, da programi, kot sta socialna varnost in zdravstveno varstvo kradejo »ustvarjalcem« in nezakonito prerazdelijo njihovo bogastvo. To je bil »sublimno vabljiv argument za premožne poslovneže, ki niso imeli nobenega interesa za javni interes …. Vendar so ameriški  davkoplačevalci plačali Ayn Rand in Franku O’Connorju zdravstvene stroške.« Njuni pristaši so ponudili številna zapletena pojasnila za to, kar njeni kritiki vidijo kot čisto hinavščino. Lahko se nam ali pa tudi ne zdijo prepričljivi.

Povedano na preprost način, Ayn Rand je ob koncu svojega življenja odkrila, da je samo človek in da potrebuje pomoč. Namesto da bi stradala ali umrla -, kar je bila pripravljena narediti za toliko drugih – je vzela ponujeno pomoč. Ayn Rand je umrla leta 1982, ravno ko je njen občudovalec Alan Greenspan v Reaganovi administraciji začel njene ideje uveljavljati v praksi, da bi bil na ta način, kot piše Weiss, sistem »ugodnejši za ustvarjalce in podjetnike, ki so bili bolj koristni za družbo, kot ljudje, ki so nižje na lestvici uspeha.« Po več kot treh desetletjih takšne politike, lahko o rezultatih presojamo sami.

Josh Jones

Vir: http://www.openculture.com/2016/12/when-ayn-rand-collected-social-security-medicare.html

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s