»Resnica o zelenjavi«

Kako nas moderna znanost zadržuje na svojem mestu

Ta prispevek med drugim govori o tem, kako se je sodobna znanost radikalno spremenila na način, ki ga še ne razumemo povsem. Kako je od obeta izjemnih novih svetov prihodnosti postala močna konservativna sila, ki zadržuje napredek ljudi in o nenavadni vlogi zelenjave v prikazu tega, kako se je to zgodilo.

p028dth5

Obstajata dva vzporedna znanstvena svetova. Eden je dejansko vsakodnevno delo znanstvenikov, ki povsod po sveta potrpežljivo raziskujejo in včasih pridejo do neverjetnih odkritji. Drugi je vloga, ki jo znanost igra v domišljiji javnosti in ima pri oblikovanju tega kako milijoni navadnih ljudi vidijo svet pomembno vlogo. Pogosto ta dva svetova delujeta skupaj – znanstveniki iz prvega sveta nam nudijo vpogled v svoja izredna odkritja. Toda včasih se zgodi, da se ta odkritja in kar nam obljubljajo, pomešajo z drugimi socialnimi in političnimi idejami. Potem se znanost začne spreminjati v nekaj drugega.

To se je na dramatičen način zgodilo v drugi polovici dvajsetega stoletja. Znanost se je dobro odrezala med drugo svetovno vojno in po vojni so ambiciozni znanstveniki obljubili, da bi lahko zgradili novi svet. Toda do 1970ih je postalo jasno, da to prinaša nepredvidljive posledice. Začelo se je s kemičnim onesnaževanjem – še posebej odmeven je bil primer sintetičnega pesticida DDT, ki je ubijal divjo naravo. Toda vero v znanstveni optimizem je dokončno zlomila jedrska energija in nesreča, ki se je leta 1979 zgodila na Otoku treh milj v ZDA. V idejo, da bi lahko znanost in tehnični strokovnjaki ustvarili boljši svet, se je naselilo nezaupanje.

Toda, če so bili znanstveniki naivni, je to veljalo tudi za velik del proti-reakcije.

Resnica je, da za to ni bila kriva znanost sama, ampak način, kako je bila zaradi ekonomskih in političnih zahtev do nje izkrivljena.

Potem pa se je leta 1986 zgodila nesreča v Černobilu. Nezaupanje do znanosti se je kopičilo in slednjič izbruhnilo – znanost je postala problem in ne več rešitev.

Nemški politolog Ulrich Beck je zelo prepričljivo artikuliral ta nov pogled na znanost. Tik pred eksplozijo v Černobilu je napisal knjigo z naslovom »Družba tveganja« (Risikogesellschaft – Auf dem Weg in eine andere Moderne, 1986). V luči katastrofe je ujel domišljijo javnosti in vse od takrat zelo vplival na socialno in politično mišljenje zahoda.

p028dtxl

Knjiga je bila tako vplivna, ker je predstavila nov način gledanja na svet. Beck je v njej trdil, da kar so znanstveniki in tehnologi v teh velikih znanstvenih projektih počeli, ni bila gradnja nove in veličastne prihodnosti. Brez da bi se tega zavedali, so počeli ravno nasprotno – za svet so ustvarjali velike nove nevarnosti. Beck je uporabil besedo tveganje. Dejal je, da so znanstveniki »ustvarjali tveganja«.

V preteklosti so bile velike nevarnosti za človeško družbo kvečjemu izjemni naravni dogodki, kot so potresi, izbruhi vulkanov in nevihte. Toda zdaj so tveganja prihajala s strani človeške iznajdljivosti in ambicioznosti. Veliko tega, kar je bilo ustvarjenega je imelo potencialno svet ogrožajoče neželene učinke, kot so recimo radioaktivne padavine in ekološke katastrofe.

Svet se je obrnil na glavo. Ni bila več narava tista, ki je bila resnična grožnja človeškemu obstoju, zdaj sta imela človeška znanost in tehnologija moč uničiti naravo in ves svet. In znanost se ni imela namena ustaviti, bila je nova in naraščajoča nevarnost.

Beck je ugotavljal, da to pomeni, da se bo v takšnih okoliščinah morala tudi vloga politike nujno spremeniti. V preteklosti je bil glavni cilj politikov ustvariti bolj enakopravno družbo, ta je bila zdaj v zatonu. V novi »družbi tveganja« bo njihov glavni poudarek moral biti na ustvarjanju varnosti.

Beck ni ovinkaril:

»Medtem ko utopija enakosti vsebuje celo vrsto vsebinsko pozitivnih ciljev družbenih sprememb, ostaja utopija varnosti zna­čilno negativna in defenzivna: tu v osnovi ne gre več za to, da bi do­segli nekaj »dobrega«, temveč samo še za to, da bi preprečili najhujše.

Sanje razredne družbe so: vsi hočejo in bi morali imeti svoj delež kolača. Cilj družbe tveganja je: vsem naj ostane prihranjen strup.«

To je bilo napisano leta 1986 in zdi se izjemno daljnovidno, ker ta kratek odlomek precej dobro opisuje trenutno razpoloženje v naši družbi. Danes živimo v svetu, v katerem posamezniki v svojem življenju nenehno tehtajo tveganja, medtem ko se od politikov pričakuje, da predvidijo in preprečijo morebitna tveganja in nevarnosti. Vsi pa so se odpovedali ideji o oblikovanju enakosti, kar je omogočilo neenakosti, da se je močno povečala.

Beckova knjiga je izjemna, ker izhaja iz tradicije liberalne levice, toda v bistvu pravi, da se bomo v luči teh novih potencialnih tveganj morali odmakniti od politične ideje napredka in socialnih reform ter namesto tega poiskati zavetje in poskusiti predvideti nevarnosti, ki nam lahko pretijo.

Če smo do Becka pošteni, je v knjigi o vrsti družbenega pesimizma in tesnobe, ki bo iz tega novega pristopa izšla, precej nejasen, vendar pravi, da je neizogibna. Na nek način je to zelo pošten prikaz tega, kaj se je ob koncu 1980ih zgodilo z liberalnim duhom, kako se je umaknil v mračen pesimizem, v katerem je njegov edini odziv na dogodke: »o moj bog« (»oh dear«).

Mislim, da resnica verjetno leži v tem, da pripadniki »baby boom« generacije izgubljajo svojo mladost in se niso pripravljeni soočiti z lastno smrtnostjo, posledično pa so svoje strahove začeli projicirati na preostalo družbo. Toda nekako so ljudje kot je bil Beck, to preoblikovali v veliko pesimistično ideologijo.

p028dtvt

V dokumentarnih filmih, ki so nastali v času katastrofe leta 1986, lahko vidimo kako različen je bil včasih naš odnos do tveganja. O tem recimo priča posnetek skupine sovjetskih tehnologov, ki so po katastrofi prostovoljno odšli v uničeno sredico reaktorja v Černobilu. Njihovo dejanje je tako izjemno, ker so vedeli, da bodo zaradi tega umrl. Njihova varovalna oprema pred radiacijo je bila minimalna, vendar so kljub temu šli, ker je bil to edini način kako ugotoviti, kako obvladati katastrofo. To so bili ljudje iz starega sveta. Za njih tveganje ni bilo pomembno. Verjeli so v nekaj večjega, večjega kot so bila njihova življenja.

Ideja »Družbe tveganja« je do sodobne znanosti in tehnologije neprizanesljiva, ker kot pravi Beck, sta bili prav oni tisti, ki sta v glavnem ustvarjali ta tveganja.

Je pa ta situacija znanosti omogočila, da zase iznajde novo vlogo. Pojavila se je nova vrsta znanstvenikov, ki je zagotavljala, da vedo kako analizirati nevarnosti in predvideti tveganja. Niso poskusili graditi novih bleščečih prihodnosti, namesto tega so poskušali v naprej poiskati nevarnosti, da bi tako zavarovali svet.

To je bil začetek moderne znanosti, ki danes prežema sodobni svet in ki je še vedno ne prepoznavamo povsem. Postala je pomembna na najrazličnejših področjih – od medicine in javnega zdravja, podnebnih sprememb, financ in socialne države pa celo do predvidevanja terorizma in kriminala.

Znanstveniki in tehnologi v veliki količini podatkov iščejo vzorce, asociacije in korelacije. Domišljijo javnosti ta znanost prežema predvsem preko rednih poročil, ki najdevajo povezave med boleznimi in človeškim vedenjem. Novinarji jih ljubijo. Na podlagi teh poročil lahko izdelajo prispevke, recimo v stilu, da smrčanje povzroča raka.

p028dtmr

Toda ta znanost ima trdne korenine. Ravno tovrstno iskanje korelacij je znanstvenikom omogočilo, da so dokazali, da obstaja povezava med kajenjem in rakom. To je bil primer znanstvene raziskave, ki je spremenila svet in je pred prezgodnjo smrtjo rešila na milijone ljudi.

Tovrstno delo je sodobni znanosti omogočilo, da se dvigne v drugačni obliki in ponovno postane osrednjega pomena za družbo, ker zdaj nas na ta način opozarja na nevarnosti. Kar je dobro. Vendar pa je v tem znanstvenem pristopu tudi slabost, ki omogoča, da jo oblikujejo in manipulirajo širše družbene in politične sile, ker če iščete korelacije, pogosto nimate pojma o tem, zakaj se nekaj dogaja – veste samo to, da je nekako povezano. Opozorilni stavek se glasi »korelacija še ne pomeni nujno vzročne povezave«.

Znanstveniki se tega dobro zavedajo in z upoštevanjem vseh vrst spremenljivk nenehno poskušajo in navzkrižno preverjajo, da bi ugotovili ali je korelacija resnična ali lažna. Iščejo skrite dejavnike, ki bi res lahko bili razlog za nekaj ter zanje preizkušajo in prilagajajo podatke. Za te skrite dejavnike imajo dobro ime: »odporna zmedenost« (residual confounders). Toda problem je, da si vedno poskušajo predstavljati kaj so te skrite spremenljivke in izbira kaj si predstavljajo in česa ne, je neizogibno povezana s širšimi družbenimi in političnimi pogledi na svet.

Kar nas pripelje do zelenjave.

V začetku leta 2014 je bilo objavljeno znanstveno poročilo, ki je to nevarnost zelo jasno ilustriralo. Nastalo je na univerzitetnem kolidžu v Londonu in je trdilo, da ljudje, ki pojedo sedem ali več porcij zelenjave na dan (namesto priporočenih pet) živijo dlje. In to ne samo malo dlje, eden od avtorjev poročila je dejal, da je učinek »neverjeten«. Trditve so bile močne. Rečeno je bilo, da če pojeste do pet porcij na dan, to zmanjša vaše tveganje za smrt za 29%, vendar če pojeste sedem ali več porcij, se to tveganje zmanjša za 42%

Poročilo je bilo deležno velike novinarske in medijske pozornosti. Ljudje so se posledično zavzemali za  spremembo nacionalnih prehranjevalnih smernic. Toda, če podrobneje pogledamo poročilo, se v njem pojavita predvsem dve precej presenetljivi zadevi.

Prvič, da podatki v resnici niso dovolj zanesljivi, da bi lahko podpirali ugotovitve raziskovalcev. Kot mi je povedal eden z raziskavo nepovezanih znanstvenikov, je to veliko bolj slepo upanje kot znanstveno dokazan sklep.

In drugič, znanstveniki, ki so delali raziskavo so morda prezrli drugi – zelo drugačen – sklep, na katerega bi prav tako lahko kazali podatki – če želite živeti dlje, morate spremeniti družbo.

Za to poročilo so raziskovalci vzeli podatke iz raziskav o zdravju v Angliji. Vsako leto naključno skupino ljudi povprašajo o njihovem življenju. V enem od sklopov jih vprašajo tudi to koliko sadja in zelenjave so pojedli v zadnjih štiriindvajsetih urah. Raziskovalci so vzeli te odgovore iz ene od teh raziskav iz pred dvanajstih let in primerjali odgovore s tem, kdo od njih je v tem času umrl. To je v bistvu to. Poročilo je temeljilo na tem, kaj je petinšestdeset tisoč ljudi dejalo, da so jedli nekega daljnega dne.

Profesorja Toma Sandersa, ki je profesor za prehrano na kraljevem kolidžu (Kings College) v Londonu sem povprašal o raziskavi v ozadju tega poročila. Bil je precej oster. Dejal je, da so podatki dvomljivi, ker ni način da ugotovimo, če so anketiranci govorili resnico. Toda veliko bolj pomembno je dejstvo, da so podatke verjetno razlagali napačno. Razlog, da so nekateri ljudje iz ankete živeli dlje, nima morda neposredno ničesar opraviti z jedilniki z več zelenjave. Mogoče je, da so jedilniki z več zelenjave značilni za ljudi iz višjega socialnega razreda, ljudje višjih družbenih razredov pa živijo dlje – zaradi različnih drugih dejavnikov, kot je vseživljenjski dostop do boljšega zdravstvenega varstva, manj stresa, življenje v lepših soseskah z manj onesnaževanja itd. Torej vse tiste stvari, ki jih lahko dobimo, če imamo več denarja in svobode.

Profesorju Sandersu sem izpostavil, da so raziskovalci v poročilu trdili, da so »podatke prilagodili glede na družbeni razred«, a je bil do tega skeptičen, češ da so podatki, ki so jih za to uporabili »zelo šibki« in včasih celo neobstoječi.

Če dejansko preberete poročilo, med vrsticami najdete tudi priznanje, da ima ena izmed najbolj dramatičnih korelacij – da ljudje, ki jedo konzervirano hrano namesto svežega sadja, umrejo veliko prej – morda nek popolnoma drugi vzrok.

Seveda ni popolnoma nič narobe, če jemo zdravo in zelo smiselno je, da redno jemo sadje in zelenjavo, vendar je na tem mestu na delu nekaj drugega. Znanstveniki za poročilom nagovarjajo naše strahove in pravijo, da moramo jesti še bolj zdravo hrano, da bi se izognili prezgodnji smrti, čeprav bi podatki v resnici lahko kazali prav nasprotno. Da je način, da se prepreči prezgodnje umiranje reforma in prestrukturiranje družbe tako, da bi revni dobili večji dostop ne le do boljše hrane, ampak do vseh vrst priložnosti, kot jih imajo bogatejši ljudje. Obstaja cela vrsta družbenih dejavnikov od zdravstvenega varstva, stanovanja, izobraževanja, socialne izolacije, stresa, brezposelnosti do poklicev z večjim tveganjem. To so stvari, ki prav tako vplivajo na to kako dolgo ljudje živijo. Ni pošteno, če vse to zvalimo na zelenjavo.

Znanost in znanstveniki delajo čudovite stvari, toda ko se podajo v družbeni in politični svet se pogosto nagnejo v smer, v katero piha ideološki veter. Nekoč je bila to podpora politikom, ki so poskušali širiti svojo moč tako, da so spreminjali družbo. Zdaj – v dobi individualizma – je to, da nas zadržujejo na naših mestih s spodbujanjem ideje, da se moramo osredotočiti le na sebe in svoje telo ter da ne razmišljamo o širših problemih vse večje neenakosti in nepravičnosti, ki jo ta prinaša.

Znanstveniki pravijo – pojejte še eno banano ali zelje in vse bo v redu. Vse nalagajo na ramena izoliranega posameznika. Takšna poročila – in res jih je veliko – nas zadržujejo »zaklenjene« v tesnobah »družbe tveganja«. Resnica pa je ta, da bi lahko imeli veliko boljše možnosti, da živimo dlje, če bi se združili in uporabili kolektivno moč za družbeno spremembo. To bi bilo tudi veliko bolj zabavno kot trudoma šteti zelenjavo in kalorije, ki jih zaužijemo.

Adam Curtis

Izvirno objavljeno 10. oktobra 2014

Povzeto po zapisu: http://www.bbc.co.uk/blogs/adamcurtis/entries/a2094c9d-9864-348e-a241-7aa93adf0c09

Odlomek iz knjige »Družba tveganja« je prevedla Mojca Savski

Napotilo:
http://www.zalozbakrtina.si/index.php?page=knjiga&kid=229

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s