Ne toliko post-resničnost, kot preveč »resnic«

Lažne novice, alternativna dejstva, post-resničnostna politika

Tri vprašanja, ki obvladujejo večino trenutnih razprav, so povezana z novimi bojaznimi o tem, kako lahko ločujemo resnico in lažnost, vse pa so na videz povezane z izvolitvijo Donalda Trumpa za ameriškega predsednika. Volilna zmaga Trumpa je bila za mnoge spodbujena na valu lažnih novic. Njegovo nagnjenost k lažem, na primer o velikosti množice na njegovi inavguraciji, je njegova svetovalka Kellyanne Conway preoblikovala v sprejemanje »alternativnih dejstev«. Mnogi trdijo, da Trumpova predsedniška zmaga razkriva, da živimo v dobi »post-resničnostnih politik«, v kateri so pri oblikovanju političnih odločitev za velik del volivcev, dejstva postala nepomembna.

Vsa tri vprašanja so pomembna. Toda načini, na katere o njih mislimo, so pogosto zgrešeni in prej pomagajo prikriti kot pa pojasniti posebnosti sodobne politike.

Kot sem trdil v enem prejšnjih člankov, ni na lažnih novicah nič novega. Od izmišljenega zapisa ameriškega novinarja Henrya Louisa Menckena o odločilni bitki v rusko-japonski vojni, do objav serije člankov Henrya Forda o globalni judovski zaroti, ki je temeljila na ponarejenih »Protokolih sionskih modrecev«, do laži o tragediji na stadionu Hillsborough v Sheffieldu, do zgodb, objavljenih po vsem svetu o neobstoječem iraškem orožju za množično uničevanje, so laži maskirane kot novice, tako stare kot novice same. Kar je novo niso lažne novice, ampak distribucija tovrstnih novic.

V preteklosti so novice in informacije manipulirale vlade, osrednje institucije in časopisi. Danes lahko to počne vsak s Facebook računom. Namesto skrbno kuriranih lažnih novic preteklosti, smo zdaj priče anarhični poplavi laži. Tako kot so elitne institucije izgubile nadzor nad volivci, tako se je zmanjšala tudi njihova sposobnost, da delujejo kot »vratarji« novic, ki določajo, kaj je in kaj ni res.

Lažne novice niso nove, nova ni niti zamisel o »alternativnih dejstvih«, čeprav je njegova zgodovina veliko bolj zapletena. Trditev Donalda Trumpa, da se je njegove inavguracije  udeležilo več ljudi kot katere koli prejšnje, je bila očitno napačna. Razkrivajoča ni bila samo laž, ampak tudi njena obramba. S tem ko je Kellyanne Conway sugerirala, da je bila lažna trditev »alternativna« resnica, ki korenini v »alternativnih« dejstvih, je izhajala iz sklopa konceptov, ki so jih v zadnjih desetletjih uporabljali radikalci, ne za to da bi lagali, ampak da bi s trditvijo, da je pomen »dejstev« ali »znanj« vedno relativen glede na določen kontekst ali skupino, izzvali moč uveljavljenih resnic.

Filozofi takšno trditev imenujejo »epistemološki relativizem«: prepričanje, da razlikovanje med resnico in lažjo ni zakoreninjeno v objektivni realnosti, ampak v različnih družbenih konvencijah in da obstaja veliko povsem različnih, nezdružljivih, a enako veljavnih načinov spoznavanja sveta.

Epistemološki relativizem je v zadnjih desetletjih, zlasti s postmodernizmom, pridobil akademsko popularnost. Postmodernizem je za opredeljevanje razvpito težaven koncept, vendar je v njegovem jedru sovražnost do projekta razsvetljenstva, ustvarjanja univerzalnosti iz razdrobljenih izkušenj, dajanja skladnosti našim opazovanjem družbenega in naravnega sveta. Ker noben človek nima »Božjega pogleda«, postmodernisti trdijo, da lahko vsak človek govori le znotraj določenega vidika, ki temelji na posebni izkušnji, kulturi in identiteti. »Resnica« je nujno lokalna in značilna za določene skupnosti in kulture.

Kot akademska teorija, se lahko tovrstne ideje zdijo obskurne in nejasne. Kljub temu je ideja o relativnem znanju – od trditev, da ženske mislijo drugače, do sprejemanja »alternativne medicine« – pridobila širši družbeni vpliv.

Eden od razlogov za to je bila pripravljenost mnogih na levici, da sprejme to relativistično perspektivo. Nekoč je levica sprejemala univerzalistično vizijo razsvetljenstva, ki je spodbudila velika radikalna gibanja, ki so oblikovala sodobni svet, od anti-kolonialnih bojev do gibanj za žensko volilno pravico in boja za pravice homoseksualcev.

Danes pa radikalci veliko bolj verjetno univerzalnost obsojajo kot »evrocentričen« projekt. Mnogi trdijo, da so razsvetljenske ideje zrasle iz določene kulture in zgodovine ter odgovarjajo na določene skupine potreb, želja in nagnjenj. Ljudje, ki ne živijo na Zahodu, morajo razviti svoje ideje in vrednote, ki izhajajo iz njihovih različnih kultur, tradicij in potreb; in ne samo ne-zahodni ljudje, ampak tudi različne družbene skupine v zahodnih državah, od temnopoltih do žensk in homoseksualcev.

Sprejemanje tovrstnih pogledov je v zadnjih letih šlo z roko v roki z vzponom identitetnih politik. Z roko v roki je šlo tudi z bolj subjektivnim pogledom na svet: prepričanjem, da kako dojemamo svet ali kakšen občutek do njega gojimo, je prav tako veljavno kot to, kakšen je v resnici. Na primer, široko sprejeto je postalo, da lahko rasizem opredeljuje le žrtev rasizma. Drugi vztrajajo, da ideje šamana iz džungle niso bistveno drugačne od tistih, ki jih goji laboratorijski znanstvenik, saj, kot se je izrazila filozofinja Sandra Harding: »so vsi sistemi znanja, vključno s tistimi moderne znanosti, lokalni.«

V zavrnitvi univerzalizma, sprejemanju relativizma ali v povzdigovanju subjektivnega nad objektivnim, ni nič progresivnega. Vse od tega je lahko v določenih okoliščinah koristno, vendar vse to je kot temelj svetovnega nazora lahko tudi zelo problematično. Del levice si je v zadnjih nekaj desetletjih relativizem in identitetno politiko prisvojil, vendar sta to v osnovi konservativna nazora. Pojavila sta se v poznem osemnajstem stoletju kot konservativna reakcija proti razsvetljenstvu in sta bili ključni za svetovni nazor rasnih mislecev, ki so vztrajali, da imajo različne rasne skupine različne kognitivne sposobnosti in so motivirani z različnimi vrednotami.

Kar je danes novo je, da je desnica – predvsem reakcionarna desnica – začela svoje ideje zahtevati nazaj. Kot trdi Alain de Benoista, ustanovitelj šole Nouvelle Droite (Nova desnica) v Franciji, je »odločilno vprašanje« za enaindvajseto stoletje ali bodo ljudje »našli načine za potreben upor v svojih prepričanjih, tradicijah in pogledih na svet?« Jean Marie le Pen, neonacistični ustanovitelj stranke Front National (Nacionalna fronta) v Franciji si je prisvojil Benoistovo idejo in trdi, da »nimamo smo pravice, ampak dolžnost, da branimo svoj nacionalni značaj, kakor tudi pravico do drugačnosti«. Preveč ljudi na levici je v zadnjih letih pritegnila ideja o »pravici do drugačnosti« kot progresivni vrednoti; danes lahko ugotovijo, da reakcionarji z njo upravljajo kot z ideološkim orožjem. Tako imenovano »identitetno gibanje« – skrajno desne skupine, ki odkrito zagovarjajo politike identitet – ima zdaj korenine v mnogih evropskih državah, od Avstrije do Francije.

Njihov ekvivalent na drugi strani Atlantika je »alternativna desnica«, pri kateri gre, po besedah njihovega voditelja Richarda Spencerja, »v prvi vrsti za identiteto«. Kot trdi Spencer, imajo belci različne kulture, vrednote, prepričanja in načine razmišljanja, ki jih ne smemo oslabiti s priseljevanjem ali mešanjem. Trumpova predsedniška kampanja je bila po Spencerjevih besedah »prva v mojem življenju, ko je bila na sceni identitetna politika belcev«.

Ko sem prej predlagal, da ideja o »alternativnih dejstvih« črpa »iz sklopa konceptov, ki so jih v zadnjih desetletjih uporabljali radikalci«, s tem nisem sugeriral, da so Kellyanne Conway ali Steve Bannon, še manj Donald Trump, brali Foucaulta ali Baudrillard, ali da je bil cilj postmoderne levice, kot za Conwayevo, Bannona in Trumpa, narediti laži za sprejemljive. Prej gre za to, da so deli akademskih krogov in levice v zadnjih desetletjih pomagali ustvariti kulturo, v kateri so se relativizirana stališča glede dejstev in znanja zdeli neproblematični in tako reakcionarni desnici olajšali, da si je ne le prisvojila, ampak tudi spodbujala reakcionarne ideje. Gre tudi za to, da levica po desetletjih spodbujanja relativizma in identitetnih politik, ni več v poziciji izzvati identitetno desnico.

Kaj pa ideja o dobi »post-resničnosti«? Kot je sugeriral zgodovinar Daniel T. Rogers, v naši dobi ni presenetljivo to, da ni resnic, ampak to, da se zdi z »resnicami« nasičena. Težava je v tem, da mnoge od teh »resnic« nimajo kaj večjega pomena kot »to je tisto, kar verjamem« ali »to je tisto, kar mislim, da bi moralo biti res«. Zdi se, da živimo v dobi nešteto resnic, v kateri vsak tekmuje z drugim, vsak vztraja pri svoji resničnosti, kar pomeni, da nihče noče razpravljali ali celo priznati katere druge »resnice«.

Znanstvene resnice, kakorkoli provizorično znanstveno znanje nujno je, v splošnem ustreza svetu takšen kot je. Politične in moralne resnice so drugačne. Te so način razmišljanja ne le o svetu takšen kot je, ampak tudi o svetu, kot si ga želimo, da bi bil. Politike se ne zanašajo le na dejstva o svetu, ampak tudi na ideološke okvirje preko katerih interpretirajo dejstva – okvirje, ki pomagajo definirati svet, v katerem želimo živeti. Ker ti okvirji poosebljajo nasprotujoče si poglede na svet, politike temeljijo na pripravljenosti, da imamo javni dialog in razpravo – na pripravljenosti tako za poslušanje drugih in pretresanju naših lastnih prepričanj, odprtosti za sprejemanje drugih in spreminjanja samih sebe. Erozija te volje, pripravljenosti in odprtosti nam zdaj daje občutek, da živimo v dobi »post-resničnosti«.

V preteklosti so bili politični okvirji v glavnem zgrajeni na ideološki ločnici med levico in desnico. Seveda je bilo veliko različic obeh. Toda tisto, kar je vsaka od strani ponujala, je bil predvsem drugačen ideološki objektiv s katerim so lahko gledali na svet – ista dejstva so interpretirali drugače in glede politik prihajali do različnih zaključkov.

Danes so ti politični okvirji razdrobljeni in jih bolj kot ideologija oblikuje identiteta. Okvirji, ki nam osmišljajo svet so vse manj opredeljeni kot »liberalni«, »konservativni«, »socialistični« ali »komunistični« in vse bolj kot »muslimanski«, »beli«, »ameriški« ali »temnopolti«. In ko ljudje govorijo o »liberalnem« ali »konservativnem«, je to dojeto tako kot kulturna identiteta, kot politično stališče. Politični boji delijo družbo po ideoloških linijah, vendar združujejo po etničnih ali kulturnih delitvah. Boji, ki koreninijo v kulturni, etnični ali verski identiteti, neizogibno vodijo v razdrobljenost. Kar je v političnih bojih pomembno ni kdo ste, ampak kaj mislite; obratno drži za identitetne boje.

Kot posledica teh družbenih sprememb, Rogers ugotavlja: »sama ideja o politiki kot dejanju deliberacije, po kateri morajo ljudje z neizogibno različnimi željami in izhodišči priti do nekega kompromisa, po kateri morajo najti svojo pot do cilja, ki si ga pred tem morda nihče ni niti zamišljal, je razvrednotena.« Glede tem od globalizacije do globalnega segrevanja, se vse strani držijo svojega pogleda kot »resnice« in zavračajo sodelovanje z »drugačnimi« pogledi. Resnica pa, kot pravi Rogers, preprosto »brez stičnih točk drsi drug mimo drugega«. To ni toliko post-resničen svet, kot je svet preveč med seboj ločenih »resnic«. Svet, ki je hkrati preveč relativen in preveč absoluten.

Lažne novice, alternativna dejstva in občutek post-resničnega sveta so vse simptomi globljih slabosti, vse so povezane z bolj razdrobljenim svetom, v katerem so fragmenti manj pripravljeni sodelovati drug z drugim. Dokler ne bomo začeli naslavljati bolj temeljnih problemov, ki so lastni eroziji univerzalizma, vzponu identitetnih politik in ustvarjanju bolj razdrobljenih družb, bo vsaka rešitev odpravljanja teh simptomov najverjetneje vse le še poslabšala.

Kenan Malik

Vir: https://kenanmalik.wordpress.com/2017/02/05/not-post-truth-as-too-many-truths/

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s