Zapiski o postfašizmu: biooblast in etnicizem v sodobnem neoliberalizmu

Iz spremne besede Saše Furlana h knjigi »Komunizem po letu 1989 – Razprave o razredni teoriji, realsocializmu in Vzhodni Evropi«, Gáspárja Miklósa Tamása

Čeprav zbirko razprav Gasparja Miklosa Tamasa, ki je pred vami, odlikujeta pestra raznoličnost tematik in raznovrstnost motivov, se v resnici vsaka od njih kljub stoterim digresijam in stranpotem vrača k enemu samemu prelomnemu dogodku, da bi ga dešifrirala in prišla do dna njegovim vzrokom in posledi­cam. Gre za klavrni propad t. i. realno obstoječega socializma, ki je za Tamasa kot nekdanjega madžarskega disidenta dvojno travmatičen, saj je velika zgodovinska prelomnica sovpadla s prelomnico v njegovem osebnem življenju. Tamas je bil v osem­desetih in zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja zagrizen libertarec, eden najvidnejših kritikov socialističnega režima in član Zveze svobodnih demokratov (madžarske liberalne stranke); sredi devetdesetih let pa se je, pobit in potrt zaradi gospodarske in socialne bede postsocialistične Madžarske, precej hitro prelevil v radikalnega levičarja, marksista, komunista in enega najglas­nejših kritikov kapitalizma v Vzhodni Evropi. Tamas, ki sicer tudi po svojem obratu v levo ne goji nikakršne naklonjenosti do realsocializma — ta, kot rad ponavlja, ni bil nič drugega kakor državni kapitalizem —, poudarja, da se je »kljub upravičenemu dokončnemu propadu sovjetskega bloka« hkrati zgodila »zgo­dovinska katastrofa, ki naznanja zaton moči delavskega razreda, uporniške kulture in konec dveh stoletij koristnega strahu vlada­jočih razredov«. Na Zahodu so zaton delavstva, ki ga je zadela deindustrializacija, naznanjali že v osemdesetih letih — Andre Gorz je na primer leta 1980 izdal knjigo Adieux au proletariat (Zbogom, proletariat) —, po padcu realsocialističnih režimov pa se je tudi na Vzhodu končala »junaška doba« delavskega gibanja, s čimer je zamrlo delavstvo kot identitetna skupina z lastno kljubovalno kulturo, sindikati, strankami, hranilnicami, pokojninskimi skladi, časopisi, umetnostjo, intelektualnimi to­kovi, delavskimi klubi, manirami, svetovnim nazorom, moralo in načinom življenja.

Mnogi marksistični teoretiki so že večkrat poudarili, da odmiranja kulture in institucionalnega zaledja klasičnega in­dustrijskega proletariata ne gre zamenjevati za smrt delavskega razreda — pripadnost delavskemu razredu je namreč določena s strukturnim položajem mezdnega dela v kapitalističnem produkcijskem procesu (ki ni omejen na tovarno) in ne z zave­zanostjo kulturni tradiciji tega ali onega delavskega gibanja ali socialističnemu svetovnemu nazoru, s članstvom v sindikatu ali socialistični stranki. Delavski razred v ekonomskem smislu bo obstajal, vse dokler bodo obstajale posameznice in posamezniki, ki so ločeni od produkcijskih sredstev in s tem prisiljeni v mezdno delo, pa če se bodo s svojim razrednim položajem identificirali ali ne. Smrt delavstva kot identitetne skupine torej ni bila smrt delavskega razreda kot ekonomske kategorije, kakor je menil Gorz; a vseeno je treba poudariti, da je bila smrt delavstva kot identitetne skupine dovolj, da je delavski razred kot politična kategorija izgubil svoj referent in postal tako rekoč irelevanten. Ker kulturnih in političnih institucij ter ideoloških praks, ki so tako na Zahodu kakor na Vzhodu več kot stoletje gojile in krepile občutek politične pripadnosti dobršnega dela človeštva izkoriščanemu in potencialno revolucionarnemu (ali vsaj reformističnemu) razredu ter s tem omogočale množično mobilizacijo delavstva, tako rekoč ni več, je kljub vztrajnosti delavskega razreda kot ekonomske kategorije delavski razred danes politično mrtev. S propadom realno obstoječih socializmov se je končala zgodovinska epizoda, v kateri je v polju političnega pripadnost razredu igrala odločilno vlogo.

V članku »Pomen begunske krize« Tamas argumentira, da je z zatonom razredne identitete delavstva razvodenela tudi ideja naroda kot »skupnosti vseh zvestih podanikov oziroma državljanov«. Narod kot skupnost državljanov, ki ni utemeljena na privilegirani etnični skupini, se je mogel v 20. stoletju v Vzhodni in Zahodni Evropi razmeroma uspešno ohranjati, le dokler je obstajal mednarodni socializem kot izziv kapitalistični ureditvi in le dokler je obstajala razmeroma egalitarna socialna država, ki je krepila to, čemur Tamas pravi »ustavni patriotizem«. Ideja naroda je imela v mednarodnem socialističnem gibanju dvo­umen status. Po eni strani je bila pogosto zlasti pri radikalnejših frakcijah predmet kritike: narod je bil pojmovan kot entiteta, ki proizvaja iluzorno enotnost skupnosti, ki se cepi na razrede in z reduciranjem ljudi na formalno enake posameznike in posa­meznice reproducira materialne neenakosti med njimi. Po drugi strani pa so se delavska gibanja in socialistične stranke večinoma zavezale svetovnemu nazoru, ki, kakor v razpravi »Resnica o razredih« pokaže Tamas, ni bil marksovski, temveč rousseaujevski: bolj kakor na odpravo mezdnega dela, odtujitve in države so merile na vzpostavitev egalitarne ter gospodarsko, kulturno in politično neodvisne skupnosti državljanov. V skladu s tem nazorom je z izgradnjo »socialističnih« držav na Vzhodu in z izbojevanjem socialne države na Zahodu mednarodno delavsko gibanje odločilno prispevalo k ohranitvi in krepitvi institucije naroda vse do zadnjih desetletij 20. stoletja.

Z zatonom realsocializmov in socialističnega (natančneje, rousseaujevskega) egalitarističnega svetovnega nazora je po Tamasu zamrla tudi ideja naroda kot etnično neekskluzivne skupnosti vseh državljanov. Videti je, da v sodobni družbi na političnem prizorišču najvidnejše figure niso več niti razredi niti narodi, temveč etnične, rasne, kulturne ali jezikovne večine v posameznih državah. Sodobni politični konflikti v Evropi in okolici — konflikt med Izraelom in Palestino, vojna v Ukrajini, problemi z Baski in Katalonci v Španiji, spori med Turki in Kurdi itn. — nakazujejo, da sobivanje v multietnični državi postaja za vse več ljudi nezamisljivo, vsenavzoči diskurz življenjske ogroženosti avtohtonih skupnosti, ki da jih od spodaj nenehno razjedajo te­mnopolti begunci in migranti, od zgoraj pa mednarodne finance in ameriški imperij, pa nakazuje, da v ospredje stopa občutek etnične pripadnosti. Tamas poudarja, da to ni preprosto nacio­nalizem oziroma vsaj ne njegova univerzalistična različica, ki jo je uvedla francoska revolucija, temveč »etnicizem«, katerega cilj je ohranitev in obramba etnično homogene skupnosti v določeni državi. Z vzponom »etnicizma« do državljanstva načeloma ni več upravičen vsak prebivalec ali prebivalka na ozemlju neke države, temveč zgolj privilegirana etnična večina. Sodobno poli­tično ureditev, v kateri je državljanstvo postalo privilegij, Tamas poimenuje z nekoliko nenavadnim neologizmom postfašizem. V tem zapisu bomo pod drobnogled vzeli prav ta pojav: poskusili bomo osvetliti nekatere politično-ekonomske vzroke za sodobni vzpon postfašizma, katerega konstitutivni moment je pohod rasizma tako na strukturni ravni delovanja nacionalnih držav kakor na ravni življenjskih praks posameznikov in posameznic.

Naj najprej v grobem opredelimo zmuzljivi pojem postfa­šizma. Tamas sicer kot njegov paradigmatski primer pogosto navaja Orbanov režim na Madžarskem, ki po politični sim­boliki in retoriki izkazuje nekatere sorodnosti s fašizmom iz medvojnega obdobja, a bistva postfašizma ne opredeljuje na podlagi površinskih podobnosti z zgodovinskim fašizmom. Nasprotno, postfašizem lahko povsem učinkovito deluje »brez Fuhrerja, brez enostrankarske vladavine, brez SA-jev in SS-ov«. Prav zato sodobni različici fašizma Tamas doda predpono post-. Postfašizem je postfašizem zato, ker »zunaj Srednje Evrope nima nič skupnega z nacistično dediščino, ni niti totalitaren niti ne vedno revolucionaren, ne temelji niti na nasilnih množičnih gibanjih niti na iracionalnih voluntarističnih filozofijah, hkrati pa se niti v šali ne igra s protikapitalizmom«. A postfašizem je kljub temu postfašizem zaradi svoje protirazsvetljenske težnje, ki držav­ljanstvo pogojuje z ekskluzivnim etničnim, kulturnim, rasnim ali jezikovnim kriterijem. V jedru zgodovinskega fašizma je bil namreč preobrat od razsvetljenske težnje po univerzalizaciji državljanstva — težnje, ki so jo veliko dosledneje kakor liberalna zagovarjala in uresničevala socialistična in socialdemokratska gibanja — k na videz anahronističnemu ustoličenju državljanstva kot daru vladarja, ki je v schmittovski maniri potegnil ločnico med prijateljem in sovražnikom ter tako z dekretom določil, kdo pripada državni skupnosti in kdo ne. Kriterij razločevanja med državljani in nedržavljani je bil izrazito biopolitičen: držav­ljanstvo je postalo ekskluzivna pravica produktivnega jedra prebivalstva, ki ga pooseblja klen, zdrav, telesno krepak, čvrst, marljiv, ploden, atletski in discipliniran bel arijski moški. Pro­duktivno jedro prebivalstva pa je po tej ideologiji ves čas ogrožal neproduktivni del prebivalstva, ki so ga poosebljali grabežljivi in parazitski Judje, umazani Romi, degenerirani homoseksualci ter duševno in telesno deformirani podljudje, ki jih je bilo treba v imenu politične, kulturne in biološke prokreacije produktivnega jedra družbe izključiti iz poveličane skupnosti državljanov. Bio­politični rasizem zgodovinskega fašizma se je pri svoji temeljni operaciji, tj. izključevanju, opiral na kriterije, ki so bili izrazito estetski oziroma čutni. Kot je že leta 1933 v spisu La structure psychologique du fascisme (Psihološka struktura fašizma) pokazal Georges Bataille, je politično izključevanje temeljilo na slikovi­tem imaginariju, ki je napravil vidne heterogene elemente, ki da od zunaj in od znotraj razjedajo homogeno družbeno telo. To telo se odlikuje po delu, koristnosti, čistoči in rojevanju: osebe, opredeljene kot heterogeni elementi, pa je fašizem povezoval s čutnimi podobami tistega, kar spada k neproduktivni potrošnji: izmečkov, umazanije, golazni, smeti, iztrebkov. V nadaljevanju bomo poskušali pokazati, da se tudi v neoliberalizmu uveljavlja nekakšna fašistoidna politika čutnosti.

Kateri politično-ekonomski premiki so torej botrovali ponovni oživitvi ekskluzivnega državljanstva? Najprej je treba omeniti daljnosežne posledice globalne krize kapitalizma, ki je izbruhnila v sedemdesetih letih in do osemdesetih let tako v kapitalističnih kakor v nominalno socialističnih državah povzro­čila številne državno-proračunske krize. Na proračunske krize so se države večinoma odzvale s politikami varčevanja, ki so vključevale krčenje elementov socialne države: javnega zdravstva, javnega izobraževanja, javnih pokojninskih sistemov, nadome­stil za nezaposlenost in drugih socialnih pomoči. Razgradnjo socialne države so legitimirali zlasti z vpeljevanjem novih ločnic med produktivnim in neproduktivnim oziroma med aktivnim in pasivnim delom prebivalstva: socialno pomoč je bilo treba ome­jiti, saj naj bi bili njeni prejemniki del neaktivnega prebivalstva, ki parazitira na izdatkih države, razbohoteni javni sektor pa je bilo treba skrčiti, saj naj bi bili javni uslužbenci neproduktivni delavci, ki šibijo konkurenčnost gospodarstva. Socialna pomoč odtlej ni več pojmovana kot pravica, ki bi pripadala vsakemu državljanu ali državljanki, ki jo potrebuje, temveč kot privilegij, s katerim se okorišča neproduktivno prebivalstvo. Z razgradnjo javnega zdravstva se je začel širiti tudi diskurz posameznikove odgovornosti za svoje zdravje pa tudi za zdravje celotne družbe: simptomatičen primer je vse pogostejša demonizacija kajenja — kadilci z neodgovornim vdihavanjem cigaretnega dima ne škodijo le samim sebi, temveč avtomatično grešijo pred celotno družbo, saj bodo morali povečane državne izdatke za njihovo zdravljenje poplačati davkoplačevalci. V tem primeru se zagovor varčeva­nja prekriva in dopolnjuje z biopolitičnim diskurzom zdravja prebivalstva — navsezadnje je le zdravo prebivalstvo lahko zares produktivno. Tudi politika varčevanja izhaja iz operacije, ki na­redi vidne nekatere heterogene elemente družbe (javne uslužbence, prejemnike socialne pomoči, nezaposlene …) in jih moralno diskreditira oziroma prikaže kot nevredne državne pomoči. V tem pogledu je varčevanje pravzaprav eden od načinov, kako se produktivno družbeno telo očisti neproduktivnih elementov, ki ga razjedajo od znotraj.

V »Pripisu k Postfašizmu« Tamas opozori na paradoks, da je poveličevanje dela in produktivnosti vrhunec doseglo ravno v času, ko je delež neproduktivnega prebivalstva, nezaposle­nih in polzaposlenih ali prekarnih delavcev hitro rastel — v razvitih kapitalističnih državah po osemdesetih letih stopnje zaposlenosti nikoli niso več dosegle ravni iz povojnega obdobja socialne države. Državno pomoč torej vse bolj pogojuje delovna aktivnost državljanov; zgleden primer je Tamaseva domovina, Madžarska, kjer so do nadomestil za nezaposlenost upravičeni zgolj tisti, ki pod nadzorom državne policije opravljajo javna dela za 150 € na mesec, in sicer ravno v času, ko kapitalistično gospodarstvo dosega visoke stopnje strukturne nezaposlenosti. Neoliberalne države, ki jih vedno znova doletijo proračunske krize, zaradi katerih morajo krčiti državne izdatke, medtem ko število neproduktivnega prebivalstva, ki je odvisno od državnih izdatkov, raste, se tako znajdejo v položaju, ko so primorane odločati o tem, »kdo bo dobil državne vire za preživetje in kdo ne, kar v sodobni družbi pomeni, da ima dolžnost in privilegij odločati o življenju in smrti«.

Takšni pogoji so idealni za razcvet rasizma, kakor ga pojmuje Michel Foucault. V ciklu predavanj z naslovom Družbo je treba braniti Foucault rasizem opredeli »kot sredstvo, da se v območje življenja, za katero je oblast prevzela odgovornost, končno uvede neki prelom: prelom med tistim, kar mora živeti, in tistim, kar mora umreti«. Pri tem prelomu gre, kot pojasnjuje Foucault, za zarezo biološkega tipa oziroma za zarezo, ki v kontinuum človeške vrste vnese rasne hierarhije in rasne razlike, s tem pa nekatere rase določi za večvredne in druge za manjvredne. Druga funkcija, ki jo Foucault pripiše rasizmu, pa je v tem, da za pogoj možnosti življenja posameznika in skupnosti postavi smrt drugega: »Smrt drugega ne pomeni enostavno mojega življenja, kolikor bi bila to moja osebna varnost; smrt drugega, smrt slabše, nižje (ali pa degenerirane, nenormalne) rase je tisto, kar bi napravilo življenje bolj zdravo; bolj zdravo in čistejše.« Rasizem je vitalnega pomena za državo, ki deluje na način biooblasti, je temeljni pogoj, ki mora biti izpolnjen, če naj suverena oblast, torej oblast, ki odloča o življenju in smrti, pridobi pravico do ubijanja.

Ko Foucault govori o državi, ki odloča o smrti drugega, ne misli le na neposredno ubijanje, kakršno je na primer nacistična država med drugo svetovno vojno izvajala nad Judi. Odločanje o smrti drugega, ki je v domeni sodobnih postfašističnih držav, v katerih v nasprotju s fašističnimi ni mogoče najti eksterminacijskih taborišč, je veliko bolj prefinjeno in diskretno — spada v register tistega, čemur Foucault pravi »posredni umor«, tj. »dejstvo, da nekoga izpostavimo smrti, da nekatere izpostavimo večji življenjski nevarnosti, ali preprosto politična smrt, izgon, zavračanje itn.« V tem smislu moramo suverene odločitve o življenju in smrti prepoznati tudi v odlokih za postavljanje zidov, bodečih žic in ograj, ki naj Evropo zaščitijo pred hordami be­guncev z Bližnjega Vzhoda, Združene države Amerike pa pred invazijo Mehičanov. Prav tako je treba poudariti, da v sodobnih postfašističnih družbah »prelom med tistim, kar mora živeti, in tistim, kar mora umreti«, ne temelji nujno na biološki zarezi v kontinuum človeške vrste, temveč je lahko utemeljen na ope­raciji, ki v kontinuum človeške družbe vnese kulturne hierar­hije in razlike ter s tem nekatere kulture, etnične ali jezikovne skupine določi za večvredne, druge pa za manjvredne. Državni rasizem drugega sicer še danes pogosto obravnava kot biološko grožnjo družbenemu telesu — v Sloveniji je ob predzadnji t. i. begunski krizi, ki je izbruhnila leta 2000, po poročanju časo­pisa Delo Zdravstveni inšpektorat osebju strokovnih služb, ki je bilo v neposrednem stiku z begunci, predlagal uporabo rokavic in druge zaščitne opreme, saj naj bi obstajala nevarnost, da se ob stiku z begunci okužijo z smrtno nevarnimi boleznimi —, toda še pogosteje drugega obravnava kot nevarnost, ki grozi, da bo razgradila prevladujoče kulturne in moralne norme ter poteptala življenjske vzorce etnične večine v državi. Ob zdaj­šnji begunski krizi prevladuje diskurz ogroženosti evropskih vrednot, kulture in načina življenja, a tudi skozi pore tega dis­kurza pronica strah pred nevarnostjo fizičnega uničenja vrste: vsak begunec je potencialen terorist, samomorilski bombni napadalec ali blazen bojevnik Islamske države, ki kot takšen privzame status pravega schmittovskega sovražnika, ki predstav­lja eksistenčno grožnjo skupnosti. Biološki rasizem, ki temelji na hierarhiji in razliki med rasami, danes bodisi nadomešča bodisi dopolnjuje pojav etnične hierarhizacije in segregacije družbe oziroma to, čemur Etienne Balibar pravi »neorasizem«, Tamas pa »etnicizem«.

V zadnjih desetletjih so bile torej »napredne« kapitalistične države zaradi potrebe po krčenju državnih proračunov in zaradi hkratne rasti »odvečnega« prebivalstva, ki je življenjsko odvisno od državnih izdatkov, primorane iznajti kriterij, ki odloča o tem, kdo je upravičen do državne pomoči in kdo ne. Za razločevalni kriterij razredna razlika ni bila bistvenega pomena: Tamas ugotavlja, da je bila ključna vzpostavitev razlike »med tistimi z ‘legitimnim dohodkom’ (kapital in delo) na eni strani in tistimi brez ‘legitimnega dohodka’ na drugi strani«. Legitimen dohodek je postal dokazilo pripadnosti produktivnemu in aktivnemu delu prebivalstva, nelegitimen dohodek pa dokazilo pripadnosti njegovemu neproduktivnemu in pasivnemu delu. Legitimacija varčevalnih politik je bila odvisna od delegitimacije pasivnega dela prebivalstva — javnih delavcev, brezdomcev, nezaposlenih in nezaposljivih, mater samohranilk, klatežev, brezdelnih štu­dentov, nekoristnih intelektualcev, bolnikov, ki so odvisni od javnega zdravstva, idr. —, ki je bilo označeno za parazitsko in nevredno državne pomoči. Vendar takšna delegitimacija pogosto ni zadoščala za to, da bi neoliberalne države mogle nemoteno izvrševati suvereno oblast. Foucault je pripomnil, da mora sle­herna normalizacijska oblast, ki hoče izvajati suvereno pravico do ubijanja, nujno uporabiti rasizem. Zdi se, da to velja tudi danes. Tudi v postfašizmu se morajo namreč države pri uresničevanju varčevalnih politik ali »varnostnih ukrepov« proti beguncem, ki vse večjemu delu prebivalstva odrekajo dostop do državnih virov za preživetje, zateči k (neo)rasizmu.

Kako bi sicer lahko ljudi pripravili do tega, da volijo v prid razrušitvi še tistih nekaj preostalih elementov socialnih ugod­nosti in pomoči? […] Kako bi bilo mogoče prepričati revne, da je neenakost, kot je še ni bilo, v njihovem interesu? Očitno tako, da brezposelnost in socialno pomoč predstavijo kot nekaj, kar pripada etničnim manjšinam — v vzhodni Evropi Romom, v srednji in zahodni Evropi pa Turkom, Kurdom, Arabcem in priseljencem iz Afrike, v Severni Ameriki temnopoltim in latinskoameriškim priseljencem — zato je v predstavah množice prerazporeditev bogastva nekakšna usluga »tujim« ljudem.

V zadnjih letih sta v Evropi sovpadla dva diskurza. Najprej se je kot odziv na dolžniško krizo, ki je izbruhnila leta 2009, radikaliziral diskurz o pasivnem prebivalstvu, ki mu je treba z varčevalnimi politikami zategniti pas. Toda podoba neproduk­tivnega prisklednika, vse bolj nevarnega sovražnika sodobne družbe, je bila pogosto vse preveč zmuzljiva. Ko pa je leta 2015 Evropo preplavil val beguncev, je socialni parazit dobil jasno čutno podobo temnopoltega ekonomskega migranta. Ko je bilo treba določiti, kdo je tisti, ki bi se rad neupravičeno okoristil z državnimi viri, je bilo mogoče s prstom pokazali na zapečenega socialnega turista iz Afganistana, Sirije, Iraka ali Eritreje. Na mestu preseka protibegunskih in protisocialnih varčevalnih praks se je tako odprlo široko manevrsko polje za fašistoidno politiko čutnosti: oživel je slikovit čutni imaginarij, ki nasproti bleščeči podobi belega civiliziranega Evropejca (kot homogenega elementa) postavlja iznakaženo podobo umazanega in nekultivi­ranega Muslimana temnejše polti (kot heterogenega elementa).

Razmere, v katerih je lahko uspela politika čutnosti, ki temelji na izpostavljanju izkustveno zaznavnih razlik med po­samezniki, je ustvarila preobrazba države v dobi neoliberalizma, ki je prispevala k razgradnji univerzalnega državljanstva. V nas­protju s povojno močno in intervencionistično socialno državo neoliberalno državo običajno opisujemo kot omejeno in šibko državo. Neoliberalna država je v mnogih pogledih res omejena. V Evropski uniji oziroma v evroobmočju lahko zaznamo trend strogega omejevanja pristojnosti držav na področju finančne politike: države članice evroobmočja so se že s samim vstopom v monetarno unijo odpovedale poseganju v monetarno politiko, leta 2012 pa so s sprejetjem Evropskega fiskalnega pakta svoje mož­nosti izvajanja fiskalnih politik tako omejile, da so si onemogočile sleherno obsežnejšo državno naložbo. A kot je opozoril Werner Bonefeld, bi bilo iz dejstva, da je neoliberalna država omejena država, napačno sklepati, da je šibka država. To je dobro razu­mel eden od najboljših teoretikov neoliberalizma med njegovimi zagovorniki, Alexander Rustow, ki je zatrjeval, da je le dovolj močna država sposobna omejiti sebe samo. Država, ki ni zmožna samoomejitve, se ne more učinkovito zavarovati pred vplivom družbenih skupin, ki poskušajo svoje »partikularne interese« uveljaviti mimo »svobodnega trga« in »svobodne konkurence«. Šibka država, ki si ne postavlja meja, tako zgubi svojo neodvisnost in postane žrtev »napada lobističnih skupin, monopolov […] sindikalno organiziranega delavstva«. Neoliberalna država pa je po Rustowu, nasprotno, močna država, ki se postavi »nad gospodarstvo in interesne skupine«. Neoliberalna država je potemtakem diskretna in disciplinirana politična entiteta, ki s samoomejevanjem in pozicioniranjem nad gospodarstvo krepi sebe samo ter v istem zamahu z depolitizacijo interesnih skupin na trgu krepi učinkovitost trga in s tem »osvobaja gospodarstvo«.

V navezavi na Rustowa lahko obrnemo običajno razumevanje razlike med povojno socialno državo in sodobno neoliberalno državo. Šibkost je bila pravzaprav značilna za socialno državo. Njene obsežne, javno financirane nacionalne industrijske in socialne politike niso bile znak njene vsemogočnosti, temveč dokaz, da se je podredila interesom industrijskih monopolov in organiziranega delavstva, »katerega sla po socialni pomoči ne pozna meja«. Moč pa je, nasprotno, odlika neoliberalne države, ki je dovolj disciplinirana, da omeji svoj proračun in se izolira od interesnih skupin iz gospodarstva. Nazadnje tovrstno državo prav ta logika izolacije od družbe vodi tudi do omejevanja demokratičnih procesov odločanja. Rustow namreč poudarja, da v sistemu parlamentarne demokracije tudi stranke postajajo goli podaljški »gospodarskih interesnih skupin«. Strankarska politika je potemtakem le še ena oblika nasilnega vdora partikularnih interesov interesnih skupin v polje države, ki si takšnega vdora ne sme privoščiti, če naj »nepristransko« zagotavlja nemoteno delovanje trga in konkurence. Po tej logiki tudi trenutne vlade evropskih držav, ki sicer nominalno podpirajo parlamentarno demokracijo, vsakokrat, ko je treba vpeljati »strukturne reforme«, naredijo vse, da bi jih vpeljale brez mučnih razprav v parlamentu, referendume, ki bi reforme utegnili blokirati, pa — kakor nedavno v Sloveniji — prepovejo: vedo, da pravo mesto prakticiranja svo­bodne izbire, kot je dejala že Margaret Thatcher, ni glasovalna škatla, temveč trg.

Neoliberalna država je torej predvsem država, ki se je zmo­žna izolirati od potencialno problematičnih množic: njena moč ne izhaja iz suverenosti nekakšne skupnosti državljanov, temveč iz njene neodvisnosti od državljanov. V zadnjih deset­letjih se je država z opuščanjem funkcije socialne države in z osamosvojitvijo od družbenih vplivov reducirala na odtujeno formalno entiteto, ki postavlja pravila delovanja trga in konkurence (kar je pravna država), ter na vse močnejši represivni aparat, ki zagotavlja upoštevanje pravnih norm, med katerimi je najpomembnejša pravica do zasebne lastnine (kar zagotavlja policija). Hkrati je z uničenjem ali omejevanjem demokratičnih postopkov posameznike in posameznice oddaljila od procesa političnega odločanja na ravni države. V teh razmerah je vse­splošna nezaupljivost do države — o kateri priča široko razširjena averzija do davkov — in do politike — o kateri priča sumničavost do parlamentarne politike in strankarskega predstavništva ­razumljiva in pogosto popolnoma upravičena. Toda zdi se, da ravno izoliranost posameznic in posameznikov od polja državne politike, v katerem so ti kljub svojim razrednim, dohodkovnim ali statusnim razlikam še nedavno nastopali vsaj kot formalno enaki, prispeva h krepitvi politike čutnosti, katere odtenki so po­gosto izrazito rasistični. V meščanskih družbah je polje državne politike ena od redkih sfer delovanja, v kateri posameznice in posamezniki ne nastopajo kot empirični individuumi, temveč kot abstraktne državljanke in državljani: ker so reducirani na abstraktne posameznice in posameznike, se njihovi medsebojni odnosi deestetizirajo, saj empirično zaznavne razlike med njimi na tem polju niso upoštevane.

Sumničavost do državne politike, h kateri je odločilno pri­spevala državna politika sama, se zato pogosto (čeprav ne nujno) prevaja v fetišizacijo neposrednosti konkretnega življenja, ki je neomadeževano z odtujenimi, neživljenjskimi praksami in institucijami, ki naj bi to domnevno pristno in prizemljeno življenje presegale oziroma transcendirale. A kolikor so posa­mezniki in posameznice ali družbene skupine oddaljene od sfere, ki abstrahira od njihovih čutnih razlik, toliko so njihovi medsebojni odnosi zvedeni na razmerja med empiričnimi indivi­duumi. Na tej ravni čutnega pa so najočitnejše prav neposredno zaznavne razlike med njimi oziroma razlike, ki so vsem na očeh: bradati možje z belimi čepicami, ženske, zakrite z burkami, ali temnopolti že na videz odstopajo od podobe civiliziranega, tj. belega človeka. Današnje družbene razmere so v nekem pogledu sorodne razmeram v habsburški monarhiji, ki jih Tamas analizira v spisu »Dvestoletna vojna«: visoka državniška politika je tedaj strogo izključevala sodelovanje množic, skoncetrirana je bila v centru in temeljila je na reformah »od zgoraj«, regionalnim skupinam, ki so bile ločene od visoke državne politike pa je zato kot edino sredstvo izraza in upora ostala afirmacija lastnih rasnih, kulturnih ali etničnih partikularizmov. Zdi se, da strukturna izolacija neoliberalne države od množic med temi tudi danes krepi občutek etnične, kulturne ali rasne pripadnosti.

V postfašizmu tako nimamo opravka zgolj z rasizmom države, ki državljanstvo in državne vire preživetja na podlagi biopoli­tičnih in etničnih kriterijev dodeljuje le kopici izbranih, temveč tudi z njegovo hrbtno platjo, z antietatističnim rasizmom, ki se domnevnemu univerzalizmu države upira z afirmacijo partiku­larnih etničnih, rasnih ali kulturnih identitet. Tamaseva sijajna analiza postfašizma, ki jo moramo, kot smo poskušali nakazati na začetku, brati skupaj z njegovimi analizami propada realno obstoječih socializmov in zatona delavskih gibanj, je v času vsesplošne sovražne gonje proti beguncem in vzpona odkrito rasističnih populističnih desničarskih strank nepogrešljiva. Ne zato, ker bi kakor zgroženi liberalci s prstom pokazala na to, kar je pravzaprav očitno — da, Orban in Trump sta res rasista in množice res imajo predsodke do muslimanov —, temveč zato, ker pokaže, da ključni problem ravno ni v poblaznelih desničarskih politikih in predsodkih neukih množic, pač pa v strukturnih značilnostih delovanja sodobnega kapitalističnega gospodarstva in neoliberalne države, neodvisno od tega, ali se v vladi znajdejo mračnjaški radikalni desničarji ali razsvetljeni liberalni levičarji. Prav zaradi teh strukturnih značilnosti, ki jih odlično analizira Tamas, se po morebitnem začetnem omahovanju tudi liberalci strinjajo, da je treba družbo braniti z ograjami, bodečimi žicami in zidovi.

Sašo Furlan

Knjiga »Komunizem po letu 1989 – Razprave o razredni teoriji, realsocializmu in Vzhodni Evropi«, Gáspárja Miklósa Tamása, je izšla pri založbi Sophia.

Napotili:
http://www.zalozba-sophia.si/katalog/2016/komunizem-po-letu-1989
Pogovor z avtorjem ob izidu knjige Komunizem po letu 1989
https://www.youtube.com/watch?v=nowLiY-hTfw

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s