Nemoralno je biti bogat

Opomnik, da ljudje, ki v času revščine posedujejo veliko bogastvo, to revščino neposredno povzročajo…

Tukaj je preprosta izjava o načelu, ki se ga ne sliši dovolj pogosto: če v svetu, v katerem se mnogi s težavo prebijajo, ker nimajo dovolj denarja, posedujete milijarde dolarjev, ste nemoralna oseba. Enako velja, če posedujete stotine milijonov dolarjev ali celo samo milijone dolarjev. Biti ekstremno bogat v svetu, v katerem je pomanjkanje, je nemogoče upravičiti.

Čeprav obstaja veliko javnih razprav o neenakosti, se zdi, da pa je veliko manj govora o tem, kako očitno sramotno je, če si bogat. Konec koncev, na planetu je veliko ljudi, ki umirajo – ali gledajo kako umirajo njihovi bližnji – ker si ne morejo privoščiti plačila za zdravstveno oskrbo. Obstajajo starejši ljudje, ki so brezdomci, ker si ne morejo privoščiti najemnine. Obstajajo otroci, ki živijo na ulicah in v avtomobilih, obstajajo matere, ki si ne morejo privoščiti plenic za svoje otroke. Vse to je neizpodbitno. In vse to bi bilo mogoče izboljšati, če bi jim ljudje, ki imajo veliko denarja, svoj denar preprosto dali. Zato je globoko sramotno biti bogat. Bogastva ni mogoče moralno obraniti.

Vzemimo za primer ZDA: družine belopoltih v Ameriki imajo povprečno 16-krat več bogastva kot družine temnopoltih. To je nesporno zaradi suženjstva, ki je zgodovinsko gledano še vedno precej nedavno (še danes živijo ljudje, ki so srečali ljudi, ki so bili sužnji). Larry Ellison iz podjetja Oracle bi lahko svojih 55 milijard ameriških dolarjev dal v sklad, ki bi ga lahko porabili za to, da bi dali hiše temnopoltim družinam, ne kot obliko neposredne »reparacije«, ampak preprosto kot način naslavljanja dejstva, da ima povprečna belopolta družina hišo, medtem ko je povprečna temnopolta družina nima. Toda namesto tega je Larry Ellison kupil otok Lanai. (Izjemno je že to, da lahko ima en sam človek v lasti šesti največji havajski otok, kar je posledica koncentriranega bogastva.) Ker vsak dolar, ki ga imate, je dolar, ki ga ne dajete nekemu drugemu. Odločitev, da bogastvo zadržite zase, je odločitev, da prikrajšate druge.

Upoštevajte, da je to nekoliko drugačen sklep od tistih, ki jih običajno delamo o bogatih ljudeh. Na primer, včasih se trdi, da so izvršni direktorji preveč plačani ali da super premožni ne plačujejo dovolj visokih davkov. Moja trditev nima nič z nobeno od teh razprav. Lahko zagovarjate moje stališče in hkrati verjamete, da so izvršni direktorji lahko plačani kolikor se jim posamezno podjetje pač odloči plačati in da so davki tiranska oblika legalizirane kraje. To o čemer razpravljam ni vprašanje, koliko bi bilo treba ljudem dati, ampak o moralnosti tega, da to zadržijo zase, potem ko jim je bilo dano.

Velikokrat je obramba kopičenja velikega bogastva odvisna od utemeljitve prvotne pridobitve tega premoženja. Libertarni filozof Robert Nozick je podal znano hipotezo, ki se uporablja za izpodbijanje trditev, da si bogati niso zaslužili svojega bogastva: predpostavimo, da milijoni ljudi uživajo ob gledanju Wilta Chamberlaina kako igra košarko. Predstavljate si, da bi vsak od teh ljudi z veseljem plačal Wiltu Chamberlainu 25 centov za privilegij, da ga lahko gledajo kako igra košarko. Predpostavimo, da je na ta način, skozi proces plačevanja, ko je vsak od njegovega občinstva (prostovoljno) žrtvovali 25 centov, Wilt Chamberlain prejel milijone dolarjev. Kljub temu, da je Wilt Chamberlain zdaj veliko bogatejši od drugih v družbi ali bi kdo lahko rekel, da je bilo njegovo bogastvo pridobljeno na nepravičen način?

Libertarci uporabljajo ta primer, da bi zavrnili trditve, da si bogati ne zaslužijo svojega bogastva. Navsezadnje, pravijo, je proces, s katerim so ti bogati ljudje prišli do svojega bogastva, popolnoma sporazumen. Morali bi biti nori stalinisti, da bi verjeli, da ne bi smel imeti pravice, da vam plačam 25 centov, da vas lahko gledam kako igrate košarko. Zakaj? Poglejte Marka Zuckerberga. Nikomur ni treba uporabljati Facebooka. Bogat je, ker je ljudem všeč njegov izdelek. Jasno je, da je njegovo bogastvo rezultat njegovega lastnega dela in nihče mu ga nima pravice odvzeti. Ljudje na desnici pogosto branijo bogastvo na ta način. Zaslužil sem si ga, zato ni nepravično, da ga imam.

Vendar pa obstaja tudi ločeno vprašanje, ki ga ta obramba ignorira: ne glede na to ali ste si bogastvo zaslužili, do kakšne stopnje vam je moralno dovoljeno, da ga zadržite? Vprašanje pridobivanja bogastva in vprašanje ohranjanja bogastva sta ločeni. Kot paralela: če pridem v posest zdravila EpiPen in naletim na otroka, ki ima hudo alergično reakcijo, je vprašanje ali sem obvezan otroku dati zdravilo ločeno od vprašanja ali sem zdravilo dobil legitimno. Pomembno je, da smo si o teh razlikah na jasnem, saj lahko na vprašanja o sistemih odgovarjamo drugače kot odgovarjamo na vprašanja o vedenju posameznikov. (»Ne sovražim kapitalizma, sovražim samo bogate ljudi« je popolnoma legitimna in dosledna perspektiva.)

Zato menim, da je pri obrambi bogastva na delu nekakšno zavajanje. Če se nam zdi grozljivo, da je v času pomanjkanja toliko ljudi bogatih, smo zvabljeni, da razmišljamo o vprašanjih pridobivanja bogastva, ne pa o vprašanjih ohranjanja bogastva. Navsezadnje je bogatemu človeku na vprašanje ohranjanja bogastva veliko težje odgovoriti. Eno je trditi, da ste bogati legitimno. Povsem nekaj drugega pa je pojasnjevati, zakaj se ti zdi upravičeno svoje bogastvo zapravljati za hiše in umetniška dela, namesto da bi pomagal ljudem, ki ne zmorejo plačati najemnine ali odplačati študentskega kredita ali rešiti na tisoče ljudi pred smrtjo zaradi malarije. Morda ni nič nespodobnega na tem kako košarkar zasluži svoje milijone (čeprav seveda lahko tudi o tem razpravljamo). Vsekakor pa je nekaj nespodobnega na tem, če te milijone zadržimo zase.

Eden od razlogov, zakaj morajo bogati ljudje tako redko braniti svoje odločitve je, ker »sramotenje bogatih« ni v skladu s katero koli od prevladujočih političnih perspektiv. Ljudje na desnici seveda verjamejo, da so kupi bogastva povsem v redu. Sredinski demokrati ne morejo napadati bogatih ljudi, ker so tudi sami vse bolj stranka za bogate ljudi. In socialisti (to je zanimiv primer) radi verjamejo, da so vprašanja o moralnosti bogastva relativno nepomembna, ker jih veliko bolj zanima, kako bogastvo deli država kot to, kaj z bogastvom počnejo posamezniki. Kot v svoji knjigi If You’re an Egalitarian, How Come You’re So Rich?(Če si pristaš enakopravnosti, kako to, da si tako bogat?)  poudarja G.A. Cohen, so se marksisti ukvarjali z odpravo kapitalizma na splošno, kar jim je preprečevalo, da bi razmišljali o vprašanjih pravičnosti osebnih izbir ljudi. Konec koncev, če je problem neenakosti sistemski in bogati ljudje v resnici ne odločajo, ampak si zgolj prizadevajo za svoje razredne interese, potem je spraševanje ali je za bogate moralno, da obdržijo svoje bogastvo tako nepomembno (ker individualne odločitve ne vplivajo na sistemske probleme) kot neskladno (ker ideja o moralnih ali nemoralnih kapitalistih v okvirih marksizma itak nima smisla). Pravzaprav obstaja določen levičarski argument, da je dajanje premoženja v dobrodelne namene dejansko slabo, ker na površini kapitalizmu omogoča, da se kaže kot radodaren, brez da bi dejansko spreminjal ravnovesja moči v družbi. »Najslabši lastniki sužnjev so bili tisti, ki so bili do svojih sužnjev prijazni in so s tem preprečevali, da bi grozovitost sistema doumeli tisti, ki so zaradi njega trpeli,« kot je norčavo zapisal Oscar Wilde. (Nimni in Robinson v svoji knjigi Blueprints for the Sparkling Tomorrow (Načrti za čudoviti jutri) to perspektivo parodirata s prikazom dveh levičarskih akademikov, ki sta vztrajno nesramna do natakarjev v restavracijah, ker če bi bila vljudna, bi to zakrivalo resnično brutalnost razrednih odnosov.)

Mislim, da je narobe, če se izogibamo raziskovanju moralnih utemeljitev bogastva. To pa zato, ker mislim, da individualne odločitve so pomembne, ker če sem ekstremno bogat človek, bi lahko pomagal veliko ljudem, za katere sem se odločil, da jim ne bom. Vsaj za te ljudi je zelo pomembno, če se milijarder odloči svoje bogastvo ohraniti ali pa se ga znebiti.

Seveda, ko začnete enkrat govoriti o tem ali je moralno biti bogat, se morate na koncu spustiti po težki poti logike. Če sem dolžan uporabiti svoje bogastvo, da pomagam ljudem ali nisem s tem dolžan nadaljevati, dokler sam ne postanem revež? Zagotovo ta obveznost zavezuje vsakogar, ki troši luksuzne izdelke, ki jih ne potrebujejo ali ima prihranke, ki jih ne namenja za zdravljenje otrok malarije. Toda ključno stališče, do katerega želim tukaj priti je, da je moralna dolžnost toliko večja, kolikor več imate bogastva. Če leto končate s 50.000$ ali 100.000$ letne plače, lahko o znesku, ki bi ga morali porabiti za pomoč drugim ljudem, razpravljamo. Toda, če zaslužite 250.000 ali milijon dolarjev, je zelo jasno, da bi večji del vašega dohodka morali dati na voljo drugim. S 100.000$ ali nekaj takega na leto lahko živite zelo udobno in ste deležni vsega razkošja in vdajanja užitkom, zato je vse, kar je nad tem zneskom, skoraj gotovo nemogoče upravičiti. Super bogati, zloglasni »milijonarji in milijarderji« nenehno zapravljajo vire, ki bi jih lahko sicer uporabili za ustvarjanje čudovitih in humanih stvari. Če ste milijarder, lahko dobesedno odprete brezplačno bolnišnico. Lahko kupite nekaj zapuščenih vrstnih hiš v Baltimoru, jih renovirate in oddate družinam. Lahko bi poskrbeli, da noben otrok nikoli več ne bi ostal brez kosila.

Lahko opredelimo »najvišji moralni dohodek«, nad katerim je očitno neupravičeno, če vsega svojega denarja ne ponudite na voljo drugim. To je mogoče lahko 50.000$ ali recimo 100.000$ na osebo, z dodatnimi 50.000$ za posameznega otroka. To pomeni, da lahko dva starša z otrokom še vedno zaslužita 250.000$! To je tako veliko denarja. In lahko ga obdržite. Toda vsakdo, ki zasluži več, je dolžan ves presežek oddati. Če tega ne naredite, to pomeni, da namerno dopuščate, da drugi ljudje trpijo. Ta izjava je resnična ne glede na to ali ste si dohodek, ki ste ga prvotno prejeli, »zaslužili«. (Osebno menim, da je najvišji moralni dohodek verjetno še precej nižji, vendar ga postavljam na višino, da se z njo lahko strinjajo vsi. Menim, da bi moralne zahteve morale biti v praksi dosegljive. Pri pragu v višini 30.000$ bi ljudem verjetno povzročili nekaj pomanjkanja, medtem ko prag pri višini 100.000$ nesporno še vedno omogoča neverjetno udoben življenjski slog, boljši od skoraj vseh, ki jih je imel kdorkoli v zgodovini.)

Seveda, bogati ljudje že danes oddajajo svoj denar, vendar tako pogosto po koščkih, glede na lastne interese in na neumne načine. Velike vsote donirajo šolam, da gradijo nepotrebne zgradbe, ki jih potem poimenujejo po njih. David Geffen bo plačal za odprtje šole za otroke bogatega univerzitetnega osebja in je za to nekako deležen še hvale. Mark Zuckerberg bo zapravil na milijone dolarjev, da bi z najemom svetovalcev, ki ga bodo stali 1000$ na dan, poskušal izboljšati šole v Newarku. Brad Pitt bo poskušal zgraditi domove za žrtve orkana Katrina v New Orleansu, vendar bo vztrajal, da so arhitekturno najsodobneje oblikovani in na pogled zanimivi, namesto da bi poskušal zgraditi čim več preprostih hiš. Tako kot bogatim na splošno ni mogoče zaupati, da bi svoj denar dobro porabili, so grozno slabi tudi ko ga dajejo. To je zato, ker je s tem tako zelo povezano samo-poveličevanje, pri »filantropiji« pa gre veliko bolj kot za tistega, ki se mu donira, za doniranca samega. Poleg tega, če ste multi-milijarder, ki se odpoveduje milijardi dolarjev, je to moralno nesmiselno. Če imate 3 milijarde dolarjev in ste se odrekli eni milijardi, ste še vedno neverjetno bogati in s tem ko zadržujete bogastvo zase, še vedno škodujete mnogim ljudem. Morate se znebiti vsega, kar presega najvišji moralni dohodek.

Ključno sporočilo je: velikega bogastva ni upravičeno zadrževati zase. To pa zato, ker lahko bogastvo pomaga ljudem, ki trpijo, s tem ko pa jim ne pomagate, jih puščate, da trpijo še naprej. Pri tem pa ni pomembno ali ste si to veliko bogastvo zaslužili. Bistveno je, da ga imate. In ne glede na to ali bi morali dvigniti davčne stopnje, omejiti plače izvršnim direktorjem ali preurediti gospodarski sistem, preden razpravljamo o čem drugem, bi si vsi morali priznati, da je nemoralno biti bogat. To je povsem jasno.

A.Q. Smith

Vir: http://editor.currentaffairs.org/2017/06/its-basically-just-immoral-to-be-rich/

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s