Znaki prihajajoče apokalipse

Evropa umira. Bolje rečeno, pred našimi očmi dela samomor. Vendar v samomor ne vodi le neuspešna politika, soodgovorni smo vsi.

Begunci, pozabljeni v Beogradu, pregani iz Calaisa in taborišča Idomeni. Milijoni ljudi, ki so pobegnili pred vojno in dosegli Evropo. Od Francije do Madžarske pa rastejo zidovi, utrjujejo se meje in uveljavlja Schengen. Teroristični napadi se vrstijo od Londona do Istanbula, od Pariza do Berlina, od Nice do Münchna. Kdor je v letošnjem letu obiskal katero evropskih mest, je lahko videl policiste in vojake, ki patruljirajo po letališčih, nakupovalnih centrih ali železniških postajah. Evropa drsi v trajno »izredno stanje«, kot je to definiral Carl Schmitt, da bi tako domnevno branila tako imenovane evropske vrednote. Vendar ogrožene so prav te »evropske vrednote«.

Znaki te enosmerne ulice so bili očitni vsem, ki so bili to poletje v Hamburgu. Celo danes, ko slišim prelet helikopterja, čutim, da se vračam v nočno moro srečanja G20  v Hamburgu, na katerem so helikopterji in policijske sirene štiri dni predstavljale zvočno kuliso propadlemu sistemu, ki želi dokazati, da je še vedno živ.

Na eni strani ekstremno neenotni G20, na drugi protesti in nasilje. Med tem ko je bilo mesto blokirano in prazno, ko so se demonstranti in policija spopadali v postapokaliptični četrti St. Pauli, so voditelji sveta v filharmoniji na Elbi poslušali Beethovnovo »Odo radosti«.

Tako bo najverjetneje videti konec  Evropske unije. Ne bo velikega poka, ampak trajno izredno stanje, revščina in propadanje ob spremljavi »vsi ljudje ljudem so bratje«.

So bili vsi znaki prihajajoče apokalipse očitni?

Ni vprašanje, kako bo izgledala prihodnost Evrope, ampak nekaj veliko bolj travmatičnega. Kaj če je prihodnost že tukaj? Kaj če nas Trumpov »evangeličanski fundamentalizem« vodi neposredno v distopično avtokracijo kot jo kaže »The Handmaid’s Tale« (Deklina zgodba) Margaret Atwood? Kaj če nas evropska kriza vodi v svet, kot je prikazan v filmu Alfonsa Cuaróna »Children of Men« (Otroci človeštva), kjer je »izredno stanje« normalno, v katerem se begunce zadržuje v kletkah v mestnih središčih, teroristični napadi in eksplozije pa so vsakodnevni pojav?

Vsak človek se danes zaveda določene apokaliptičnosti duha časa. Ta duh časa se najbolj očitno kaže na naslovnicah revije Der Spiegel od novembra 2016 do aprila 2017.

Novembra 2016 je Spiegel objavil eno od svojih prvih naslovnic z Donaldom Trumpom, ki ga prikazuje kot meteor, ki se bliža Zemlji, z aluzijo na znano pesem skupine REM »It’s the End of the World as We Know It (And I Feel Fine)« (To je konec sveta, kot ga poznamo). Takoj po Trumpovi prisegi je sledila nova naslovnica s Trumpom, naslovljena »America First« (Najprej Amerika), na kateri v eni roki vrti krvavi nož, v drugi pa drži odrezano glavo kipa Svobode. Sredi naraščajočih napetosti med ZDA in Severno Korejo je Spiegel aprila 2017 objavil naslovno sliko atomske bombe, na kateri kot otroka sedita Donald Trump in Kim Jong Un.

Morda bo na te naslovnice nekoč naletel kak zgodovinar iz prihodnosti in bo presenečen, da so bili vsi znaki prihajajoče apokalipse tako očitni. In kaj če katastrofa ni šele na poti, ampak je že tu? Če se ne dogaja v našem območju ugodja, to še ne pomeni, da se ni zgodilo na ulicah Hamburga ali v begunskih taboriščih Idomeni ali Calais.

Nemčija ima največjo odgovornost za prihodnost Evrope

Morda bodo to nekega dne v daljni prihodnosti kamni spotike, ki nas bodo opominjali, kako zlahka je Evropa ponovno ponovila samomor. Pred našimi očmi so se vzpostavili avtokratski režimi od Poljske Jarosława Kaczynskega do Orbanove Madžarske, križem rok smo opazovali eksodus več kot milijona ljudi iz Sirije, na kar je bila reakcija Evrope zapiranje meja in vračanje beguncev v Turčijo.

Pred našimi očmi je EU, ki jo predstavljata Wolfgang Schäuble in Jean-Claude Juncker, države evropske periferije, kot so Španija, Grčija, Hrvaška in Portugalska, z zadolževanjem in varčevanjem, potisnila na rob revščine. Zgrešena ekonomska in zunanja politika sta spremenilo Evropo v »Azijski polotok«, čeprav Angela Merkel tega ne želi priznati.

Najprej so Grčiji naložili varčevalne ukrepe, nato pa je bila prisiljena Kitajski prodati eno od evropskih strateških pristanišč v Pireju. Med tem je Kitajska kot del svoje »nove svilene poti« že v začetku leta 2017 vzpostavila neposredno železniško povezavo z Londonom in ogromno vlagala po vsej Evropi, od Madžarske do Srbije in Grčije. S Putinom na eni strani in Erdoganom na drugi, je Evropa obupano iskala izhod, a se je zlomila.

Prav Nemčija, kot jedro evropskega projekta, ima največjo odgovornost za prihodnost Evrope.  Ko država kot je Nemčija, najnižjo stopnjo naložb razglasi v času, ko vlagatelji svoji vladi plačujejo za zadolževanje in presežki dosegajo najvišjo raven v zgodovini države, potem si moramo zastaviti vprašanje, čigava je ta Nemčija. Ko nemške elite vztrajajo, da v času proračunskih presežkov še naprej ne zvišujejo plač nemškemu delavskemu razredu, s čemer se slabi tudi delavce v Franciji in Italiji ter tamkajšnjim vladam daje izgovor za zmanjševanje delavskih pravic, potem si moramo zastaviti vprašanje, čigava je ta Evropa.

Velika Kartagina je vodila tri vojne

Najnovejši dogodki v Nemčiji, vključno z dizelskim škandalom, ki so razkrili pravo moč, ki stoji za vlado, kažejo, da je tako zaželen nemški model resno ogrožen in da razvoj v preostanku evrskega območja vodi v razpad tradicionalnega nemškega socialnega tržnega gospodarstva.

Zaradi vsega tega, volitve v Nemčiji niso le nemške volitve, ampak volitve o prihodnosti Evrope. In vsaka nemška stranka, ki ni pripravljena povezati okoljske ozaveščenosti z načrtom za rešitev evro krize in krize evropskih gospodarstev, ki ni pripravljena na odmik od varčevanja, k regulaciji finančnih trgov in okrevanju s trajnostnimi naložbami, ne bo mogla preprečiti padca v brezno.

Kot je po drugi svetovni vojni dejal veliki nemški pesnik Bertolt Brecht: »Velika Kartagina je vodila tri vojne  – po prvi je bila še bolj močna, po drugi je v njej še bilo mogoče živeti, po tretji pa je ni bilo več.«

Srećko Horvat za Der Spiegel

Vir: http://www.spiegel.de/kultur/gesellschaft/srecko-horvat-europas-stilles-ende-a-1162186.html

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s