Past – 3. del

Kaj se je zgodilo z našimi sanjami o svobodi

The Trap: What Happened to Our Dream of Freedom (Adam Curtis, 2007)

Tretji del:
»Prisilili vas bomo v svobodo«

Prirejeni transkript:

Ta serija filmov pripoveduje zgodbo o vzponu omejene in čudne oblike svobode. Zadnji dve oddaji sta prikazali, kako so politiki, tako levice kot desnice, začeli verjeti v preprost model poenostavljenega človeka, sebičnega, skoraj že robota. Iz tega je nastala nova poenostavljena politična ideja. Politiki niso več želeli spremeniti sveta, ampak so hoteli doseči samo to, kar so ti svobodni posamezniki želeli. Istočasno smo si tudi sebe začeli predstavljali kot poenostavljena bitja. Naše obnašanje in celo občutke lahko objektivno razčlenijo z znanstvenimi sistemi, ki nam narekujejo, kako naj čutimo. Skupaj z našimi voditelji smo začeli verjeti, da je to resnična definicija svobode, da drugačna definicija ne obstaja. A vendar obstaja. Obstaja še alternativna ideja svobode, a smo jo skrili in nanjo pozabili, saj je lahko tako strašna in nevarna. To so sanje ne le o spreminjanju sveta, ampak tudi o preoblikovanju ljudi. S tem jih lahko rešimo pred njimi samimi. Ta film se bo vrnil nazaj in izkopal to pozabljeno idejo o svobodi. Pokazal bo zakaj je nevarna in zakaj je bila skrita ter zakaj nas ta ideja še vedno vznemirja – ker navdušuje ljudi, jim daje upanje in pomen na način, ki ga naša omejena različica svobode izključuje. Arhitekti sedanjega sveta so nam nastavili strašno past. Ko so nas skušali zaščititi pred nevarnostmi druge oblike svobode, so nas postavili v svet brez pomena.

Če želimo razumeti ti dve ideji o svobodi in začetek njunega nasprotovanja, se moramo vrniti v leto 1950 v Oxford, k človeku, ki je naredil največ za to, da bi ju razložil. Bil je pomemben liberalni mislec 20. stoletja. Ime mu je bilo Isaiah Berlin in bil je nenavadna osebnost. Rodil se je v Sankt Peterburgu in bil priča ruski revoluciji. Z družino je nato pobegnil v Veliko Britanijo, kjer je postal eden od osrednjih osebnosti britanske elite. Med vojno je bil diplomat v ZDA in spoznal številne mlade politike, ki so ZDA vodili med hladno vojno. V 1950-ih je postal politični filozof na Oxfordu in znana osebnost. Predstavljen je bil v Vogueu in se redno pojavljal na BBC-ju. V središču njegove misli je bilo vprašanje individualne svobode in kako jo zaščititi.

Isaiah Berlin, odlomek iz oddaje »Conversations for Tomorrow«, 1964

»Vprašanje svobode pomeni, da ima vsak pravico, da dela napake.  Objektivno in razumsko me moti, da me obravnavajo kot šolarčka. Ko nam je vse razloženo v naše dobro, kar pa je posredovano popolnoma enostransko… Ljudje so kot otroci, ki jih najprej zberemo v določenih institucijah, v katerih so prisiljeni ubogati ukaze in upamo, da bodo kasneje spregledali, da jim hočemo samo dobro. Potem bodo postali tudi racionalni…  To je podobno zahtevam Britanskega imperija do svojih kolonij v Afriki ali kot zahteve učiteljev do svojih učencev. In to se vedno konča slabo, posledice so vedno slabe.«

Zanj je bila največja grožnja individualni svobodi Sovjetska zveza. Oktobra 1956 so se uprli Madžari in strmoglavili komunistično vlado. Reakcija sovjetske vojske je bil napad in kruto zatrtje upora. Pomorili so na tisoče ljudi. Sovjetska dejanja so šokirala svet. Berlinu je to predstavljalo osrednji paradoks dobe. Kako je lahko sovjetski sistem, ki naj bi temeljil na osvoboditvi izpod tiranije, postal takšna zatiralna sila? Berlin je verjel, da pozna odgovor in sklenil je razložiti, kaj se je zgodilo. Predlagal je idejo, za katero je menil, da je boljša in varnejša ideja svobode. Leta 1958 je imel na Oxfordu predavanje z naslovom »Dva pojma svobode« (Two Concepts of Liberty), ki je postalo eno ključnih ideoloških osnov hladne vojne. Rekel je, da dejansko obstajata dve različni obliki svobode. Eno je imenoval pozitivna svoboda, drugo pa negativna svoboda. Da bi ju razložil, se je moral vrniti v preteklost. Rekel je, da obe ideji izhajata iz enake spodbude iz pred več kot 200 let. To je bil čas francoske revolucije, ko so se posamezniki želeli osvoboditi zatiranja tiranov in despotov. Berlin razlaga, da je pozitivna svoboda nastala iz prepričanja voditeljev teh revolucij, da če so želeli biti resnično svobodni, je bilo treba ljudi preoblikovati. Postati so morali boljša, razumna bitja. Samo voditelji so vedeli, kakšen bi naj bil ta idealen človek in kako ga lahko ustvarijo. Berlin je dejal, da je to vodilo do strašne logike vseh revolucij. Množice, ki se niso zavedale kaj je resnična svoboda, je bilo treba vanjo prisiliti. Na vrhuncu francoske revolucije, je vodja jakobincev, Robespierre, to razložil tako: »nasilje revolucionarne vlade, je drugačno od nasilja preteklih tiranov, kar je zdaj pomenilo uničenje tistih, ki so z moralno pokvarjenostjo zapirali pot novi krepostni družbi. Nasilje je postalo despotizem svobode proti tiraniji.« Drugi jakobinec, Saint-Just je to povedal še bolj preprosto: »ljudi moramo prisiliti, da bodo svobodni.« Od francoske tiranije, do lažnih procesov in množičnih usmrtitev v Sovjetski zvezi, je ta logika vedno vodila h grozi in k pravem nasprotju svobode. Pozitivna svoboda, je dejal, bo vedno neuspešna, saj jo vodi lažno prepričanje, da za vse človeške napake obstaja samo en pravi odgovor.

Isaiah Berlin, odlomek iz pogovora za TV

»Ko verjameš, da imaš končni odgovor za bolezni človeštva, če je to res dokončni odgovor, potem zanj nobena žrtev ni prevelika. Četudi je za to potrebno ubijati ljudi. Če je to cilj, ki pomeni trajno srečo za vse človeštvo, potem je to zagotovo vredno. Če verjameš, da je samo en odgovor na to eno vprašanje, da imaš ultimativno resničen odgovor in da so vsi ostali napačni. Vsi ti odgovori lahko delujejo skupaj harmonično in tako ustvarijo popolni svet. Če meniš, da imaš tak odgovor, potem obstaja skušnjava, da počneš grozljive stvari.«

Nasproti te pokvarjene ideje, je Berlin definiral drugačno svobodo, negativno svobodo. Po njegovem mnenju je to svoboda vseh posameznikov, da delajo kar želijo in nič drugega. Obstajati bi morala vlada in zakoni, ki bi zagotavljali, da dejanja posameznikov ne bi ovirala svobode drugih, razen tega, bi bilo treba moč omejiti. Družba negativne svobode je bila namenoma brez idealov, razen posameznikovih želja in svobode, da jim ustrežemo. Zadnji dve oddaji sta prikazali, da je bila ta vizija podobna idejam ekonomistov in tehnokratov hladne vojne. Njihov družbeni ideal je bilo milijone sebičnih posameznikov, za katerega so matematiki trdili, da bo samodejno vodil k stabilnosti in redu. Berlin je tej viziji dajal občutek usodnosti in zgodovinske neizogibnosti. S primerjavo negativne s pozitivno svobodo, z njenimi neizogibnimi grozotami, je Berlin trdil, da je takšna družba edina varna izbira zahoda med hladno vojno. To je bila svoboda, za katero se je boril. Berlinovo predavanje je bilo objavljeno in je postalo vizija generacije, ki si je zadala izobraziti množice, da bodo vsi poskusi revolucije, naj bo ta še tako zapeljiva in romantična, vedno vodili h katastrofi. In da je moč vedno treba omejiti.

Kenneth Clark, v BBC-jevi oddaji Civilisation, 1969

»Kaj slišim? Sporočilo o nujnosti, ogorčenosti in duhovni lakoti? Da, to je Beethoven. To je zvok evropskega človeka, ki ponovno sega po nedosegljivem. O svoboda, svoboda vrni se k nam. Ta klic je odmeval v neštetih revolucionarnih gibanjih prejšnjega stoletja. Trpeli so za najbolj grozno od vseh iluzij. Verjeli so v svojo krepost, a so jih na koncu uničili zlobneži, ki so jih ustvarili sami.«

Druga polovica sporočila intelektualcev hladne vojne je bila, da je potrebno ustvariti sisteme, ki bodo omejili moč politikov. Posebej tistih voditeljev, ki so nam želeli dobro, ker bodo neizogibno postali tirani.

Malcolm Muggeridge, britanski novinar v TV oddaji

»Vsak tiran v zgodovini je želel, da bi moč delala v dobro soljudi. Se vam ne zdi potrebno preprečiti ljudem, da imajo moč? Sovražim vlado. Sovražim moč. Če človek hoče kaj doseči, se mora moči upreti in jo zmanjšati. Ustvariti mora družbeni sistem, v katerem se moč najmanj uveljavlja.«

Isaiah Berlin je vedel, da bo težko doseči in obdržati negativno idejo o svobodi. V predavanju in skozi življenje je opozarjal na nevarnosti, s katerimi se bo soočala. Tisti, ki podpirajo negativno svobodo ne smejo pozabiti, da ni idealna. Takšno verjetje v dokončen odgovor vedno vodi v podrejanje in nasprotje svobode. Prav to se je zgodilo in Berlinovo svarilo je postalo prerokba. Ironično se je ta korupcija negativne svobode začela s ponovnim pojavom pozitivne svobode. Na pragu sovjetske katastrofe, se je v tretjem svetu pojavila nova in še bolj skrajna različica pozitivne svobode. To je bila revolucionarna vizija spreminjanja posameznikov z nasiljem. Začela se je širiti in rušiti ravnotežja moči v svetu. V odziv so se pristaši negativne svobode na zahodu odločili, da se morajo s tem pojavom soočiti in ga spreobrniti. Tako se je pojavila čudna, spremenjena ideja. Nasilne revolucionarne tehnike bi uporabili za ustvarjanje sveta negativne svobode.

V poznih 1950-ih so se začele številne osvobodilne vojne. Ljudje pod kolonialno oblastjo, so se borili za svobodo. Ena prvih je bila alžirska revolucija, ki jo je vodila marksistična skupina FLN (Front de Libération Nationale). V boju se je pojavila mogočna osebnost, temnopolti intelektualec, Franz Fanon, ki je postal vodilni ideolog revolucije. Verjel je, da zahod svojo oblast utrjuje tako, da prodre v misli ljudi in jih spremeni v pasivne zombije. Posamezniki se lahko tega osvobodijo samo z nasiljem, tudi s terorizmom. Nasilje ni samo boj proti vojski. Že sama izkušnja oboroženega boja bo katarzična, revolucionarji se bodo prebudili iz zahrbtne oblike nadzora in se spremenili, kot jih je imenoval, v nove ljudi. Posneli so film z naslovom Alžirska bitka (La battaglia di Algeri, 1966), ki je prikazoval Fanonove ideje.

Stuart Hall, kulturni teoretik

»Fanona je zanimalo, da se zatrti ljudje osamosvojijo. Že v oborožen napadu in porazu sovražnika je nekaj osvobajajočega in iz tega boja bo izšlo samospoštovanje. Oblikovanje popolnoma novega človeka, ki se bo v tem boju osvobodil,  kot da je mogoče travme preteklosti preprosto pozabiti, kot bi bila revolucionarna vojna pozaba vsega,  popolna »tabula rasa« za nov začetek.«

Za Fanonovimi idejami je stala specifična zahodna ideja o svobodi. Eksistencialna ideja filozofa Jeana Paula Sartra. Fanon se je šolal v 1950-ih v Parizu in tam postal Sartrejev prijatelj. Nanj je močno vplivala Sartrejeva ideja, da so zaradi družbenega pritiska posamezniki ujeti v ozko in pusto idejo o svobodi. Sartre je trdil, da je za resnično svobodo potrebno zlomiti to iluzijo. Fanon je to idejo spremenil v revolucionarno teorijo. Njegove ideje so postale vodilna sila v skoraj vseh revolucijah tretjega sveta v 1960-ih in 1970-ih. Navdahnile so Ché Guevaro, Jaserja Arafata in Steva Bika iz Južne Afrike. Fanonove ideje so navduševale tudi samega Sartra. Sartre je verjel, da jih je mogoče uporabiti tudi na zahodu. Prepričan je bil, da lahko le revolucionarno nasilje zahodne posameznike osvobodi nadzora meščanske družbe.

Jean-Paul Sartre, filozof eksistencializma

»Vedeti morate, da vsi sodobni revolucionarji danes razumejo, da je mogoče moderno družbo strmoglaviti le z nasiljem, saj se ta družba brani z zatiranjem in nasiljem. Zagovarjam revolucionarna načela, ker je moj cilj, ki je enak cilju vseh tukaj prisotnih, strmoglavljenje meščanske družbe.«

Zaradi takšnih idej, so v začetku 1970-ih v Evropi sledili valovi terorističnih napadov. Napadalci so verjeli, da lahko z nasiljem zlomijo meščanstvo in se prebijejo do nove svobode. Leta 1975 je logika te ideje dosegla svojo skrajnost, ko so revolucionarji Rdečih Kmerov osvobodili Kambodžo. Njihov voditelj Pol Pot je prav tako študiral revolucionarne teorije v Parizu. Verjel je, da lahko družba doseže utopijo le z uničenjem meščanstva in začne znova, od leta nič. Ob prihodu v prestolnico Phnom Penh, so Rdeči Kmeri pobili ves srednji sloj, približno tri milijone ljudi. Pol Pot je bil namreč prepričan, da ovirajo ostale državljane, da bi postali resnično svobodni.

Jim Howard, Oxfam, odlomek iz TV prispevka

»Pol Pot je pozval številne Kambodžane živeče v Franciji: intelektualce, strokovnjake, zdravnike, učitelje, da se v letih 1975 in 1976 vrnejo in pomagajo novemu režimu zgraditi novo družbo. Mnoge so po vrnitvi ubili. Ubili so jih kar na letališču, ko so izstopali iz letal. To je bilo uničenje vsakršnega nasprotovanja, vsakršnih intelektualnih razlik. Družba, ki jo je želel Pol Pot zgraditi, ne bi imela nasprotnikov ne v Kambodži, ne zunaj nje.«

Zmeda, ki so jo te revolucije povzročile, je začela rušiti ravnotežje moči v svetu. To jih je privedlo do neizogibnega soočenja z ZDA in njenim globalnim bojem proti komunizmu. Ta spopad je v ZDA pripeljal do vzpona nove militantne ideje o svobodi in prepričanja, da je dolžnost ZDA, da to svobodo širi po svetu tudi z nasiljem, če je to potrebno. Že od druge svetovne vojne so se ZDA borile, da bi preprečile širjenje komunizma. Val revolucij v tretjem svetu, je pomenil nevarno novo fazo v tem boju. Da bi jo zaustavili, so v 1960-ih in 1970-ih ZDA sprejele neusmiljeno taktiko podpiranja diktatorjev in tiranov, ki so obljubljali, da bodo te revolucionarne sile obvladali. To so počeli z zatiranjem ali pobijanjem lastnih ljudi.

Glavni arhitekt te politike je bil Henry Kissinger, zunanji minister v Nixonovi administraciji. Ameriško moč je uporabil za podporo diktatorjem, kot sta bila čilski general Pinochet in Ferdinand Marcos na Filipinih. Kissinger je vedel, da ti diktatorji uporabljajo mučenje in množično ubijanje, da ostanejo na oblasti. Po njegovi teoriji, imenovani »real politika«, je bila to cena, ki jo je bilo treba plačati, če so hoteli zadržati sovjetsko tiranijo. V 1970-ih se je v Washingtonu pojavila skupina mladih radikalcev, ki so verjeli, da to ni prav. Ameriška podpora mučenju in ubijanju je pomenila kvarjenje njenih idealov. Postali so znani kot neokonservativci in povezovala jih je vizija o novi moralni zunanji politiki. ZDA bi morale aktivno uporabiti svojo moč, da po svetu širijo demokracijo. Eden od pripadnikov te skupine je bil Michael Ledeen. Imel se je za demokratičnega revolucionarja.

Michael Ledeen, zgodovinar, neokonservativec

»Naš namen je bil širjenje svobode po svetu. Deloma je bilo to povezano z bojem proti komunizmu,  deloma pa proti drugim oblikam tiranij. Za to je šlo in še vedno gre danes. Želimo zrušiti tiranijo. Želimo si svobodnih držav. Mislimo, da bo Amerika na boljšem, če bomo živeli v svetu svobodnih državah, ki se morajo obrniti na svoj narod, če želijo vladati in sprejemati odločitve. Če bi bil ves svet takšen, bi bili vsi bolj varni. Mi smo demokratični revolucionarji. Želeli smo širiti svobodo, kjer je bilo to mogoče. Nismo sovražili samo komunističnih diktatorjev, temveč vse.«

Leta 1979 je iranska revolucija dramatično pokazala, da ameriško podpiranje diktatorjev ni delovalo. Iranci so se uprli in strmoglavili Šaha. Šah je imel eno največjih vojsk na svetu, ki so mu jo priskrbele ZDA, a se je vpričo nove islamistične ideologije Ajatole Homeinija, izkazala za nemočno. Mnogi na zahodu so v njemu videli oživitev temačne srednjeveške moči. To je bilo napačno. Iranska revolucija je bila ponovno pod vplivom zahodnih idej o politični svobodi. Za njo se je nahajala ideja mladega iranskega učitelja, Alija Shariatija.

Shariati je izredna zgodovinska osebnost, ker je združil Sartrejeve in Fanonove ideje s šiitskim islamom in oblikoval novo revolucionarno ideologijo. Ta ideologija je bila v ozadju Homeinijeve radikalne vizije o političnem islamu. Tako kot drugi revolucionarji, je tudi Shariati študiral v Parizu v 1960-ih. Očarali sta ga Sartrejeva ideja o svobodi in Fanonove teorije o uporabi oboroženega boja, da jo dosežemo. Shariati je Fanona in Sartra prevedel v perzijščino. K njunim teorijam je dodal idejo, da lahko šiitski islam pripomore k smislu in namenu oboroženega boja ter utopiji, ki bi jo tako dosegli. To je bila radikalno nova razlaga. Vse od 7. stoletja je bil šiitski islam nepolitična in pasivna sila. Njihovi voditelji so ljudem sporočali, da se ne smejo vpletati v politične boje. Potrpežljivo morajo čakati in pretrpeti vse muke do prihoda resničnega imama. Shariati pa je šiitski islam spremenil v revolucionarno politično silo. Ponujal je osvoboditev in takojšnje preoblikovanje ljudi. S temi idejami je Ajatola Homeini premagal ameriškega zaveznika. V sloganih, ki so jih vzklikali na ulicah Teherana, so bile zahodne ideje o pozitivni svobodi in Fanonove teorije.

Leta 1980 je Ronald Reagan kandidiral za predsednika. Sporočilo njegove kampanje je bilo preprosto. Obljubil je svobodo doma in v tujini. Ko je bil izvoljen, so se številni mladi neokonservativci pridružil njegovi administraciji in njihove ideje so postale osnova nove zunanje politike. Oktobra 1981, je novi zunanji minister Alexander Haig, začudenemu senatu naznanil nov moralni boj, s katerim bodo ZDA širile svobodo, če bo potrebno, tudi s silo.

Alexander Haig, zunanji minister ZDA, 1981-1982

»So stvari, za katere se moramo biti Američani pripravljeni boriti. Veste, da je naša republika nastala z oboroženim spopadom in današnja svoboda je posledica tega oboroženega spopada, upora. So stvari za katere se je vredno boriti. To moramo razumeti in oblikovati našo politiko na osnovi te verodostojne in upravičene premise.«

Predsednik Reagan je podpisal vrsto direktiv, ki so vzpostavile, kar so imenovali »Projekt demokracija«. Imel je dva dela. Vzpostavil je vrsto organizacij, ki so javno promovirale demokracijo v tujini. Tako so podpirali skupine, kot je poljska Solidarnost, pomagale pa so tudi strmoglaviti diktatorje, ki so bili ameriški zavezniki. Reaganova administracija je prisilila Ferdinanda Marcosa in generala Pinocheta, da razpišeta volitve, ki so pripeljale do njunega poraza.

Hkrati s tem so ZDA vzpostavile tako imenovane »šole za demokracijo«, v katerih so izobraževali nove politike v teh državah, a je bila demokracija, ki so jo želeli ustvariti, namenoma poenostavljena. Ideolog, ki je navdihoval »Projekt demokracija«, Samuel Huntington, ki je kasneje postal znan po frazi »spopad civilizacij«, je to pojasnil. Trdil je, da je to omejena oblika demokracije, v kateri ljudje lahko volijo, a nič drugega se ne spremeni. Širše demokratične ideje o redistribuciji zemlje in bogastva ter ustvarjanju enakopravnosti se ne sme preizkušati, ker je to mogoče doseči samo z nasiljem. Če izhajamo iz Berlinove logike, bi to neizogibno vodilo k tiraniji. In prav to se je zgodilo. Na Filipine je prišla demokracija, toda resnična moč je preprosto prešla na novo elito, velika neenakost in korupcija pa sta ostali nespremenjeni. To je bila omejena svoboda.

Drugi del »Projekta demokracija«, je bila uporaba vojaške sile v tajnih operacijah, s katerimi bi strmoglavili tuje režime, ki so svobodi stali na poti. Glavna tarča je bila vlada Nikaragve in sandinisti. Sandanisti so bili marksistični revolucionarji, ki so prišli na oblast leta 1979, a so od takrat razpisali volitve in bili demokratično izvoljeni. Reaganova administracija je to zavračala kot prevaro in pripravila operacijo, ki bi vpeljala »pravo demokracijo« in če bi bilo treba, strmoglavila sandiniste. Vodja operacije je bil glavni neokonservativec, Elliott Abrams.

Elliott Abrams, namestnik ministra za zunanje zadeve ZDA, 1985-1989

»V Nikaragvi želimo doseči demokracijo in mir z njenimi prebivalci ter sosednjimi državami.  Za to ni nujno potrebna sprememba vlade, ampak vsaj sprememba njene politike.

– Želite, da se sprijaznijo z zahtevami ZDA?

Želimo, da nehajo spodkopavati sosede in zatirati prebivalce Nikaragve. Ali to zahteva strmoglavljenje vlade? Ne, če spremenijo svoje vedenje. In to je vprašanje. Kaj je potrebno storiti, da bodo spremenili svoje vedenje? Odgovor je pritisk.«

Američani so začeli financirati in uriti protirevolucionarno vojsko, imenovano Contras. Toda v ZDA je obstajalo močno politično nasprotovanje. Da bi ga obšli, so voditelji »Projekta demokracija« začeli javnost strašiti. Ustanovili so agencijo, ki se je imenovala Urad za javno diplomacijo (Office of Public Diplomacy for Latin America and the Caribbean), da bi tako širili, kar so imenovali »belo propagando«. Pisali so dokumente in novinarje oskrbovali z zgodbami, ki so dokazovale, da so v Nikaragvo prispela sovjetska lovska letala, da bi napadla ZDA. Druga zgodba iz »obveščevalnih virov« je navajala, da so Sovjeti sandinistom poslali zaloge kemičnega orožja. Predsednik Reagan se je pojavil na televiziji z zemljevidi, da bi pokazal, kako hitro lahko pride do kemičnega napada na ZDA. Bilo je samo vprašanje časa.

Ronald Reagan, predsednik ZDA, 1981-1989

»Preprosta vprašanja so:  bomo podpirali svobodo na tej polobli ali ne? Bomo branili naše življenjsko pomembne interese ali ne? Bomo ustavili širitev komunizma na tej polobli ali ne? Ali bomo ukrepali, ko je za to še vedno čas?«

Reagan je ZDA povedal tudi, da je Nikaragva del osi pokvarjenih držav, kot sta Iran in Severna Koreja, ki skupaj upravljajo globalno mrežo terorja. Voditelji Urada za javno diplomacijo so to metodo imenovali »upravljanje z dojemljivostjo« (Perception management).

Robert Parry, novinar agencije The Associated Press, ki je v 1980-ih poročal iz Nikaragve

»Mislili so, da če lahko nadzorujejo dojemanje dogodkov, jim to lahko pomaga pridobiti Američane na svojo stran. Če bi se počutili ogrožene in bi to tako tudi dojemali, potem bi reagirali na določen način in bi podprli agresivnejšo politiko. Američane so poskušali prepričati, da jih bodo napadli.  Imeli smo celo namigovanja, da naj bi sandinisti, ki so bili precej patetična vojska, saj sem bil v Nikaragvi in jih videl, ogrožali Teksas in Panamski kanal. Danes El Salvador in Gvatemala, jutri ZDA. Iz majhnih groženj lahko narediš velike. Sandiniste lahko prikažeš, kot da bodo osvojili ZDA.«

Neokonservativci so začeli verjeti, da je njihov ideal svobode popoln. To je potem upravičevalo laži in pretiravanja z namenom, da bi uveljavili to vizijo. Cilj je upravičeval sredstva. Čeprav so Contrase prikazovali kot borce za svobodo, je bilo znano, da so se posluževali umorov, atentatov in mučenja. Uporabljali naj bi celo letala, ki jih je priskrbela CIA, s katerimi so v ZDA tihotapili kokain. Da bi financirali Contrase, so se bili neonkonservativci pripravljeni pogajati celo z ameriškimi sovražniki, z voditelji iranske revolucije. Leta 1985 so se načrtovalci operacij v Nikaragvi, večkrat tajno sestali z iranskimi voditelji v Evropi. Organizirali so prodajo ameriškega orožja Irancem. V zameno naj bi Iranci izpustili ameriške talce v Libanonu. Denar od te prodaje so nato voditelji »Projekta demokracija« uporabili, da so financirali Contrase. Težava je bila le v tem, da je bilo vse to nezakonito. In predsednik je to vedel.

Pojavil se je problem, kako širiti ideal svobode po svetu. V ta namen se voditelji »Projekta demokracija« niso oprijeli le manipulacij in nasilja, ampak so začeli spodkopavati tudi ideale ameriške demokracije. Prav tisto, kar so poskušali ustvariti v tujini. To je bila korupcija svobode, pred katero je svaril Berlin. Toda vse te probleme so kmalu odrinili na stran, ker je v hladni vojni zmagal zahodni ideal svobode.

Leta 1989 so se v vzhodni Evropi ljudje uprli, da bi strmoglavili svoje komunistične voditelje. To je bila izjemna serija revolucij, ki jih je vodila želja po svobodi in koncu tiranije. Zagon teh revolucij je bil neustavljiv vse do decembra 1991, ko je razpadla Sovjetska zveza in je predsednik Rusije postal Boris Jelcin. Za številne na zahodu, predvsem pa Američane, je bila to zmaga liberalne demokracije in njenih idealov. To prepričanje je v drznem argumentu povzel politični filozof Francis Fukuyama, da je svet dosegel konec zgodovine. Dejal je, da so zdaj vse nasprotujoče ideologije mrtve in liberalna demokracija se bo neustavljivo širila po svetu.

Francis Fukuyama, politični filozof, 1992

»V začetku tega stoletja, je imela liberalna demokracija veliko tekmecev. To so bile preostale dedne monarhije, fašistične diktature in komunistični totalitarizem. Vsi ti pomembnejši tekmeci so do konca 20. stoletja izginili. To na nek način nakazuje, da se na njihovo mesto širi liberalna demokracija. To je na koncu najboljša politična ureditev, ki ljudi sprejema na univerzalni in razumski osnovi.«

Iz tega je izšel drzen revolucionarni poskus ponovne obnove sveta. Cilj je bil ustvariti utopijo, ki bi temeljila na negativni svobodi. To bi bil svet, kjer bi vsi lahko delali, kar bi želeli, brez omejevanja elit ali tiranov. To bi bila zmaga Berlinove ideje o svobodi in začela bi se v Rusiji.

Leta 1992 je ameriška vlada sprejela Zakon o podpori svobodi (Freedom Support Act of 1992, Freedom for Russia and Emerging Eurasian Democracies and Open Markets Support Act), z njim bi naj pomagali Rusiji pri njeni obnovi. Skupaj z milijoni dolarjev pomoči, je prišla tudi skupina mladih ameriških svetovalcev, ekonomistov in političnih teoretikov, ki so imeli radikalno vizijo o tem kaj je bilo potrebno narediti. Imenovali so jo »šok terapija« (Shock therapy). Njen namen je bil nemudoma odstraniti državni nadzor nad ruskim gospodarstvom. Vse subvencije bi bile odstranjene in državna industrija privatizirana čez noč. Njihov vodja je bil ekonomist s Harvarda, Jeffrey Sachs.

Jeffrey Sachs, ameriški ekonomist, odlomek iz TV oddaje

»Trenutno imamo najboljšo priložnost, najboljše reformatorje, najboljše prozahodne voditelje v tej državi. Obstajajo pa tudi ljudje, ki se želijo zapreti, so ksenofobi in skrajni nacionalisti, ki verjamejo, da je zahod njihovo državo zabodel v hrbet. V tem se skriva nevarnost politične katastrofe. Ne gre za vprašanje dni, ampak tednov in mesecev, zato ljudje potrebujejo upanje.«

Američani so se povezali z mladimi radikalnimi ekonomisti, zbranimi okrog Jelcina. Skupaj so izdelali načrt. V ozadju je bila teorija, kako bi družbo spremenili z oblikovanjem novih ljudi. Kot sta pokazali predhodni oddaji, je bila to enaka teorija, ki je bila v ozadju vzpona tržne demokracije v 1980-ih v Veliki Britaniji in ZDA. Teorija je govorila, da če uničimo vse elitne ustanove, ki so v preteklosti ljudem ukazovale kaj naj počnejo in namesto tega posameznikom dovolimo, da se na trgu osamosvojijo, potem bodo postali novi racionalni ljudje, ki bodo sami izbirali, kaj si želijo. Tako bosta nastali novi obliki reda in demokracije, v kateri bo trg in ne politika, dajal ljudem, kar si želijo. A stvari se niso izšle, kot je predvidevala teorija.

Prvi dan izvajanja načrta, je bil v Rusiji odstranjen ves nadzor nad cenami in cene dobrin so poskočile. Milijoni ljudi si niso mogli privoščiti niti osnovnih dobrin in nihče jim ni mogel pomagati. Za milijone Rusov je bila edina rešitev, da so na ulicah prodali svojo lastnino, za kolikor so pač zanjo lahko dobili. Kaos se je začel širiti, saj je valuta izgubila vrednost. Tovarne so delavce plačevale s proizvodi, ki so jih izdelovali, ljudje pa so jih, če so hoteli preživeti, morali nekako prodati. Nato so začeli izvajati načrt privatizacije. Vsak Rus je dobil vavčer za nakup delnic v privatiziranih podjetjih. Zaradi velike denarne stiske, so svoje vavčerje, le za delček njihove prave vrednosti, prodali brezobzirnim poslovnežem. Pojavila se je nova elita, ki se je polastila velikega dela ruske industrije. Postali so znani kot oligarhi. Soočeni s tem, so poslanci ruskega parlamenta začeli protestirati proti temu, kar so imenovali ekonomski genocid. To je vodilo do zmede in nasilja v parlamentu, zato je skupina reformatorjev Jelcina prepričala, da parlament razpusti. Poslanci so protestno zasedli parlament. Jelcinov odziv je bil okruten. Vojski je ukazal napad. Poslance so aretirali, Jelcin pa je naznanil, da bo odslej vladal z odredbami. »Šok terapija« se je nadaljevala, toda v prihodnosti bodo ljudje tako postali svobodni s silo in diktaturo. V resnici pa je Jelcin postal orodje tistih, ki so v novi Rusiji imeli moč – oligarhov. V zameno za posojila, je Jelcin oligarhom, kot je bil Boris Berezovsky, odstopil preostalo rusko industrijo. Včasih za manj kot 2% njene prave vrednosti. Nato pa se je leta 1998 eksperiment dramatično zaključil. Iz te ekonomske katastrofe se je pojavil novi red, a to ni bil spontani red, o katerem so sanjali utopisti prostega trga. Bil je popolno nasprotje: strog in nepopustljiv nacionalizem, ki ga je vsilil novi predsednik, Vladimir Putin. Putin je aretiral ali izgnal večje oligarhe in si v novi Rusiji zadal odstraniti številne demokratične svoboščine. Toda večina Rusov, ki so si zdaj želeli predvsem reda in ne svobode, je to sprejela.

Yevgeny Kiselyov, direktor ruske televizijske postaje NTV, 1993-2001

»Za ljudi je pomembno, da pravočasno dobijo plačo. Spet si v svojih hišah želijo elektriko. Mnogi so razočarani nad demokratičnimi vrednotami. Vseeno jim je za svobodo govora, svobodo tiska in številne druge svoboščine.«

Ideal negativne svobode, ki so ga v Rusiji poskušali ustvariti tržni utopisti, je temeljil na znanstveni ideji o ljudeh, kot racionalnih, preračunljivih posameznikih, ki zasledujejo le svoje želje in koristi. Ko je Berlin ta model razlagal v času hladne vojne, je imel svoj pomen in cilj kot varna alternativa grožnji komunistične tiranije. Toda v novem svetu, se je njen pomen razblinil. Negativna svoboda se je izkazala za omejeno idejo, kar tudi v resnici je. Predsednik Putin je Rusom lahko ponudil druge stvari, kot so varnost, dostojanstvo in predvsem smisel, ki je presegal njihova individualna življenja.

Vladimir Putin, predsednik Rusije, 2000-2008, 2012-

»Branili smo našo mogočno domovino in ohranili svojo neodvisnost. Navajeni smo zmagovati. To je v naši krvi. To ni samo način za zmagovanje v vojnah. Pomagal nam bo tudi v obdobju miru.«

Na začetku 21. stoletja se je zgodil še en pogumen poskus širjenja ideje o negativni svobodi po svetu. Osrednja osebnost te utopične misije, je bil britanski predsednik vlade Tony Blair. Ko so na oblast prišli novi laburisti, so skušali poenostavljeni ekonomski model ljudi uporabiti na vseh družbenih področjih. Tiskovne konference premierja so postale neskončna procesija grafov in tabel, ki bi naj dokazovali, da vlada izpolnjuje svoje zadane ciljne. To je bila politika negativne svobode, ki poskuša ljudem dajati le tisto, kar si želijo. Toda Blair je verjel, da je politika lahko več kot zgolj to. Prebral je Berlinovo predavanje o dveh konceptih svobode in ko je leta 1997 prišel na oblast, mu je napisal pismo. V njem ga je vprašal, če je mogoče preseči omejenost negativne svobode. Zapisal je, da so omejitve negativne svobode generacije ljudi, kljub temu, kar se je zgodilo v Sovjetski zvezi, spodbujale, da so si prizadevali za pozitivno svobodo. Samo za to, ker je socializem propadel, še ne pomeni, da levičarji ne morejo imeti samozavesti, da bi se borili proti avtoriteti, nestrpnosti in hierarhiji ter zgradili bolj enakopravno družbo. Isaiah Berlin je bil na smrtni postelji, zato mu ni odgovoril. Blair ga je spraševal, ali je kako mogoče združiti obe ideji o svobodi. Prav to je Blair poskušal doseči, ne doma, ampak v tujini. Začelo se je na Kosovu.

Leta 1998 je Blair prepričal Američane, da se pridružijo bombnemu napadu NATA na Srbijo. Cilj je bil prisiliti predsednika Miloševiča, da ustavi etnično čiščenje. Za Clintona je bila to kratkoročna humanitarna misija, Blair pa je v njej videl nekaj globljega. To je bil začetek novega univerzalnega načela, ki bi ga morali uveljaviti po vsem svetu. V moderni, povezani globalni družbi, je Blair verjel, da ima Zahod dolžnost posredovati v državah, kjer posameznikom preti tiranija in ljudem zagotoviti svobodo. To dramatično novo vizijo je leta 1999 predstavil v govoru v Chicagu.

Tony Blair, premier Velike Britanije, 1997-2007

»Prepričan sem, da je to pravična vojna. Genocid nikoli ne more biti povsem notranja zadeva. Če lahko utrdimo in širimo vrednote svobode, pravne države, človekovih pravic v odprti družbi, potem je to tudi v našem nacionalnem interesu. S širjenjem naših vrednot smo vsekakor varnejši. A kdo verjame, da bi Srbija ali Irak povzročali spore, če bi bili demokratični državi?«

Dogodki 11. septembra so Blairovo načelo spremenili v revolucionaren poskus preureditve sveta in zagotavljanja svobode milijonom ljudi.

Tony Blair, premier Velike Britanije, 1997-2007

»Delci kalejdoskopa so raztreseni, kmalu se bodo vrnili v red. Preden se to zgodi, preuredimo svet okoli nas. Verjamem, de je to boj za svobodo. Od puščav severne Afrike, preko revnih četrti Gaze, do goratih predelov Afganistana, vse se tičejo tudi nas.«

Hkrati so napadi 11. septembra do ponovne moči v Washingtonu pripeljali številne demokratične revolucionarje 1980-ih. Združili so moči z Blairom, da bi širili demokracijo na Bližnjem vzhodu. Podobno kot v 1980-ih, so uporabili enake metode pretiravanja in strahu, da bi Američane prepričali, da jih podprejo. Tony Blair se je soočal z istim problemom. Čeprav je pozival Britance, da zaupajo njegovi radikalni viziji, je zdaj vladal družbi, ki politikom ni zaupala. Kot je pokazala ta serija, je poenostavljen model ekonomske demokracije temeljil na teoriji, da si vsi, tudi politiki, prizadevajo le za lastne interese in ta ideja se je zdaj v kulturi že razširila. Soočen s tem nezaupanjem, je Blair uporabil, kar so mnogi videli kot pretiravanje in zavajanje. Mogoče je verjel, da je to edini način, da doseže svojo moralno vizijo. Cilj je upravičeval sredstva.

Aprila 2003 so ameriške in koalicijske sile odstranile Sadama Husseina in si zadale ustvariti novo, svobodno iraško družbo. Da bi to dosegle, so uporabile enako metodo kot v Rusiji, »šok terapijo«. Vodja prehodne vlade, Paul Bremer, je v Irak prispel z načrtom, ki ga je pripravila skupina radikalnih ekonomistov, ki je bil še bolj skrajen in utopičen od že preizkušenega v Rusiji. Ljudi bi naj osvobodili vseh oblik državnega nadzora in Bremer je nemudoma odstranil vse člane stranke Baas, ki je vladala iraški družbi. To je bila dramatična revolucionarna poteza. Čez noč so Američani uničili državno strukturo iraške družbe. Toda namesto, da bi poskušali vzpostaviti nove institucije, je Bremerjev načrt poskušal zgraditi popolno tržno ekonomijo, ki bi po mnenju Američanov, samodejno ustvarila novo demokracijo. Vso industrijo in javne storitve je bilo treba takoj privatizirati. Država bi se odprla mednarodnim korporacijam, ki bi v zameno za investicije, lahko svoj dobiček v celoti in neobdavčen odnesle iz države. V veljavi je ostal samo eden Sadamov zakon: zakon, ki je omejeval delovanje sindikatov. Iz tega bi naj nastal spontani red. Sledil pa je kaos.

Neidentificirana ameriška vojaka v televizijskem prispevku

»Prihaja do nesoglasij med tem, kar bi se moralo zgoditi in tem kar se dejansko dogaja. Tem ljudem moramo zagotoviti hrano, vodo, bivališča, vlado in to takoj! Tukaj, na najnižji ravni vojaške hierarhije, ne vidim nič od tega. Prepričan sem, da se delajo načrti, pripravljajo dokumenti, toda mi vsi tega tukaj ne vidimo. Prav to ljudi najbolj razjezi in zato nas želijo napasti.

– Kaj poskušate narediti?

Poskušamo spremeniti njihov način… Ne vem!«

Posledica stanja je bila tudi korupcija v velikem obsegu. Za obnovo Iraka je bilo namenjeno več kot 350 milijard dolarjev. Do zdaj zaključene revizije kažejo, da je več kot 10% denarja izginilo ali se preko nepoštenega višanja cen, prelilo na račune ameriških korporacij.

Nato so Američani objavili, da bo novo iraško ustavo napisal upravni svet, katerega člani ne bodo izvoljeni, ampak jih bodo izbrali Američani sami. Vodilna osebnost šiitske skupnosti, Ajatola Sistani, je izdal serijo fatev, ki so trdile, da to ni prava demokracija. Skliceval se je na načela francoske revolucije, na idejo družbene pogodbe med ljudmi in njihovimi voditelji. Trdil je, da Američani vsiljujejo omejeno in ozko obliko demokracije, ki ne upošteva tega osnovnega načela. Svoje privržence je pozval k protestom in opozoril, da se bo, če Američani ne omogočijo prave demokracije, na njeno mesto povzpel njej nasproten nedemokratični islamizem. Sistanija niso upoštevali in začel se je upor, ki so ga vodili številni, ki so jih Američani odstranili. Kar se je dogajalo v Iraku, je bila nenavadna logika poskusa vpeljave ideje negativne svobode z revolucionarnimi sredstvi. Tako kot v Rusiji, se to ozko dojemanje svobode ni bilo sposobno spoprijeti z zapletenostjo družbe, ki ni sestavljena le iz posameznikov, ampak močnih skupin, ki jih vodijo nasprotujoče si nacionalistične in islamistične ideje. Vpričo tega neuspeha so se Američani, da bi vsilili svojo obliko svobode, zatekli k nasilju in mučenju. Istočasno so se tudi islamisti zatekli k ubojem in atentatom, da bi vpeljali svojo revolucionarno vizijo islamistične države. Revolucionarni poskus ustvarjanja negativne svobode v tujini, je spreminjal svoboščine tudi v Veliki Britaniji.

Video sporočilo pred terorističnim napadom

»Vaše demokratično izvoljene vlade še naprej zatirajo moje ljudi po vsem svetu in ker jih podpirate, ste neposredno odgovorni.«

Julija 2005 so islamistični teroristi, ki so trdili, da se odzivajo na britansko politiko v Afganistanu in Iraku, napadli London. Blairov odziv so bile dramatične pravne spremembe. To je razumel kot priložnost, da še bolj okrepi specifične ideje o negativni svobodi. Verjel je, da kazenski pravosodni sistem ščiti obtoženca na račun nedolžnega posameznika, ki spoštuje zakon. To bi se moralo spremeniti.

Tony Blair, premier Velike Britanije, 1997-2007

»Temeljna dilema je, kako lahko v tem novem svetu uskladimo svobodo z varnostjo? Nekaznovan zločin je kršitev svobode in človekovih pravic žrtve. Če tujcev, ki spodbujajo nasilje ne moremo izgnati, je naša država v nevarnosti. Naj svoboda končno velja za državljane, ki spoštujejo zakon.«

Blair je predlagal, da od nesocialnega vedenja do terorizma, lahko posameznike pridržijo ali kaznujejo na osnovi manj dokazov kot prej ali celo že zaradi suma, da bi lahko nekoč zagrešili zločin. Pravna stroka je temu močno nasprotovala. Trdili so, da to odpira pot samovoljni uporabi moči. Politiki bi lahko odločali kdo je normalen državljan, ki spoštuje zakon in kdo je tisti posameznik, katerega ideje bi lahko v prihodnosti vodile do nevarnih zločinov in bi jih morali zapreti na podlagi malo ali nič dokazov. Ponovno se je negativna svoboda preoblikovala v to, pred čemer je svaril Berlin. Postala je različica svojega nasprotja, pozitivne svobode. Naši politični voditelji lahko odločajo o tem, kakšen je pravi svobodni posameznik in kaznujejo tiste, ki se ne prilagodijo temu idealu. Obstaja pa nekaj, zaradi česar je naša svoboda danes drugačna od pozitivne svobode. Pozitivno svobodo vodi vizija, da je svoboda za nekaj; svoboda, da nekaj novega ustvarimo ali postanemo, iz česar bi nastal boljši svet. Negativna svoboda nima nobene takšne vizije in ne zagovarja ničesar. V svojem bistvu nima drugega namena, kot da nas varuje pred nepotrebnimi omejitvami ali krivicami. Z uporabo nasilja za ustvarjanje sveta, ki temelji na negativni svobodi, so demokratični revolucionarji milijone ljudi pregnali na tuje, v svet brez cilja ali pomena. Ta ideal o svobodi še vedno številni politiki in vplivni komentatorji prikazujejo kot univerzalni ideal. Predvidevajo, da je samo vprašanje časa, kdaj se bo razširil po svetu, kar seveda ni nujno res.

Ta serija je pokazala, da je ideja svobode, ki jo danes živimo, ozka in omejena. Nastala je v posebnem in nevarnem času hladne vojne. Takrat je mogoče imela smisel in namen, kot alternativa komunistični tiraniji, danes pa je postala nevarna past. Naša vlada se opira na poenostavljen ekonomski model človeka, ki omogoča vse večjo neenakost in vpričo nazadnjaških sil, ki so jih pomagali prebuditi po svetu, ne ponuja nič pozitivnega. Če se želimo kdaj osvoboditi tega omejenega pogleda na svet, bomo morali ponovno odkriti napredne, pozitivne ideje svobode in prepoznati, da se je Berlin motil: ne vodijo vsi poskusi spreminjanja sveta na bolje v tiranijo.

Prevedla Urška Rudl

Prevedeno v sklopu prevajalske prakse društva Zofijini ljubimci (www.zofijini.net)

Podnapis (opensubtitles.org)

Napotila:
http://zofijini.net/past-1-del/
http://zofijini.net/past-2-del/
http://en.wikipedia.org/wiki/The_Trap_%28TV_series%29
https://archive.org/details/TheTrapWhatHappenedToOurDreamOfFreedomWeWillForceYouToBeFreeEpisode3
Odvzem svoboščin
https://postaja.wordpress.com/2015/02/14/odvzem-svoboscin/

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s